Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 14, 19. ZPP člen 242, 242/1.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - obrazloženost zahteve
Pri odmeri izgubljenega zaslužka, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane. Prosti preudarek tako ne pomeni, da sodišče ugodi kateremukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.
Priča svojega izračuna ni obrazložila in ga tudi ni dokazno podprla. Navedb priče o višini izgubljenega zaslužka tako sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, prav tako jih ni moglo preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov iz poslovnega izida, ker ti še niso bili objavljeni. Ker priča navedb o izgubljenem zaslužku ni obrazložila, niti dokazno podprla, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 254, 254/3. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - postavitev dodatnega izvedenca - zdravstveno stanje delavca
Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela, se je izvedba predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca psihiatrije utemeljeno izkazala za nepotrebno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja.
Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal.
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072675
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu ali v zvezi z delom - povračilo škode - prometna nesreča - službena pot - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ker tožniku škoda ni nastala pri delu in tudi ne v zvezi z delom, saj ni bil napoten niti na delo na gradbišče v C. in tudi ne na sestanek v F., toženka kot delodajalec tožniku ni odškodninsko odgovorna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073546
ZPP člen 4, 7, 185, 185/1, 362, 362/1. OZ člen 174, 174/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škodnega dogodka - denarna renta - delovne in zaposlitvene zmožnosti - napotki pritožbenega sodišča - vpogled v drug spis - sprememba tožbe - edicijska dolžnost - višina denarne rente - zastaranje zahtevka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik ob sestopanju z viličarja stopil na masten madež, ki ne bi smel biti na tleh hale, če bi druga toženka poskrbela za primerno čistočo, ter da se je tožnik poškodoval v posledici protipravnosti ravnanja druge toženke, ko ni poskrbela za čista tla in s tem za varno delovno okolje. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na tožnikovih navedbah, da je padel zaradi mastnega madeža, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da element protipravnega ravnanja ni bil substancirano zatrjevan.
Za pravilnost zaključka sodišča o protipravnosti ravnanja druge toženke je bistveno, da je bilo čiščenje pomanjkljivo organizirano, predvsem pa, da druga toženka ni zatrjevala, da bi bil konkretnega dne prav tožnik zadolžen za čiščenje hale oziroma mastnega madeža in da ne bi upošteval navodil nadrejenih glede čiščenja, niti ni pojasnila, kakšne so bile obravnavanega dne zadolžitve ostalih delavcev v oddelku notranjega transporta glede čiščenja prostorov. Glede na navedeno ni mogoče sklepati o tožnikovem soprispevku zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bil vsak delavec v notranjem transportu dolžan skrbeti za čistočo v hali.
Za priznanje pravice do rente ni bistveno, da so tožnikove pridobitne sposobnosti zaradi poškodbe zmanjšane v manjši meri, oziroma da je njegova pridobitna sposobnost po mnenju sodnega izvedenca delno ohranjena. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, tudi če je to posledica le delnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti oziroma zmanjšanja v manjši meri. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
razlika v plači - stroški prehrane in prevoza - pobotni ugovor - dogovor o plači
Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal.
Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/2, 3, 6, 7, 7/2. OZ člen 336, 336/1. ZDR-1 člen 202.
V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let se skladno z drugim odstavkom drugega člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski posebna denarna nagrada v višini ene plače izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem zaključenem letu opravljanja vojaške službe, razen v primeru, ko vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplačata dve bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Iz navedenega določila ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega stavka tega določila seštevali.
Posebna denarna nagrada se izplača enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba podaljša pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji po končanem desetem letu zaposlitve izplačata dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.
Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadla posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.
ZPP člen 2, 2/1, 181, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 85, 85/2. ZPP člen 142, 142/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - odločanje v mejah zahtevka - zahtevek za razveljavitev - rok za pripravo na zagovor - začetek teka roka - fikcija vročitve - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. Prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.
Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi, saj je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora. Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora.
Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa. Specialna določba 4. člena ZST-1, po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanca, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
Specialna določba 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanko, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 116/2, 196. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 102, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost delovnega mesta
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 85, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 110/3, 200. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravočasnost odpovedi - presoja odpovednega razloga - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - trpinčenje na delovnem mestu - kršitev prepovedi diskriminacije
Naknadna odobritev osebnega zdravnika je mogoča le izjemoma, vendar o izjemi v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da tožnik v času storjenih kršitev ni imel dovoljenja osebne zdravnice za zapuščanje kraja bivanja, ne spremeni splošna izpoved tožnikove osebne zdravnice, da bi mu odhod iz kraja bivanja dovolila in bi to zabeležila v osebni karton, če bi jo tožnik za to zaprosil. Takšna izpoved ne pomeni odobritve tožnikovega ravnanja, kot se zmotno zavzema pritožba. Ključno je, kakšna so bila navodila osebne zdravnice v času, ko je do kršitev prišlo. Tako tožnik kot njegova osebna zdravnica sta potrdila, da za odhod v C. in A. osebne zdravnice ni obvestil (niti naknadno), zato tudi ni mogla odobriti odhoda izven kraja bivanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da aktiven bolniški stalež v konkretnem primeru predstavlja le gibanje v kraju bivanja (sprehodi v naravo), ne pa tudi neomejenega gibanja izven kraja bivanja.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 396, 396/3, 398, 398/1.
obnova pravdnega postopka - rok za obnovo - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - nova dejstva
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 5. 5. 2021, glede na to, da je postala odločba sodišča prve stopnje v tem sporu pravnomočna 5. 5. 2016. Zato na dan vložitve predloga za obnovo postopka dne 13. 5. 2023, obnove postopka torej ni bilo več mogoče predlagati. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka pričel teči šele z vročitvijo odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice.
ZSSloV člen 49, 49/14, 61, 61/4. Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/1, 2/2, 6, 7, 7/2. ZDR-1 člen 202. OZ člen 336, 336/1.
denarna nagrada - opravljanje vojaške službe - zastaranje - višina nagrade - delna sprememba izpodbijane sodbe
Iz 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega odstavka seštevali. Ker je tožnik v mesecu septembru 2020 izpolnil pogoj desetih let opravljanja vojaške službe, je upravičen do nagrade v višini dveh plač, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo nagrado v višini dveh plač zaradi podaljšanja pogodbe in še eno plačo za opravljeno leto vojaške službe, ki se je izteklo v letu 2020. Tožnik je za opravljeno deseto leto vojaške službe, ki se je izteklo septembra 2020, upravičen le do nagrade v višini dveh plač.
Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadala posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.
ZPP člen 8, 213. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-5, 118, 118/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - utemeljenost odpovednega razloga - dokazna ocena - zagovor pred odpovedjo - razlog za zavrnitev predlaganih dokazov - odškodnina zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Toženka je odpoved podala, ker je ugotovila, da tožnik ne ustreza njenim pričakovanjem, ker ima slabe delovne navade, je nesamostojen, ima neprimeren odnos do sodelavcev in poslovnih partnerjev ter pri delu ne dosega pričakovane kakovosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka slednje dokazala, s tem pa je tudi dokazala, da tožnik ni dosegel pričakovanj glede opravljanja dela, zato mu je utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
Toženka tožniku pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora, da se izjasni glede negativne ocene poskusnega dela, vendar tega glede na določbe ZDR-1 niti ni bila dolžna storiti, saj je zagovor predviden le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in razlogov nesposobnosti ter v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-15, 56. ZOFVI člen 92, 94, 109, 109/6. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole (2011) člen 5, 5-5.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - učitelj
Ker tožnik v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni imel ustrezne izobrazbe, glede na določbe ZOFVI in Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole za to delovno mesto ni mogel zakonito skleniti pogodbe za nedoločen čas in mu sodišče takega delovnega razmerja tudi ne bi moglo zakonito priznati.