DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075604
OZ člen 131, 174, 174/1, 179, 182.
nesreča pri delu - bodoča škoda - nova škoda - nova tožba - pravnomočno končan postopek - odmera nepremoženjske škode - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožniku v tem sporu ni mogoče priznati odškodnine za tisto škodo, ki je bila kot bodoča škoda že zajeta v odškodnini, prisojeni s citirano pravnomočno sodbo (t. j. za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti).
V zvezi z vprašanjem bodoče nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno kot ključno za ta spor izpostavilo, da v zadevi Pd 30/2014 zaradi različnih možnosti nadaljnjega zdravljenja (ki tedaj še ni bilo zaključeno) izvedenka ni mogla oceniti tožnikovih bodočih telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik je zato v zadevi Pd 30/2014 zahteval odškodnino le za že nastalo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (t. j. za obdobje od nesreče pri delu do odločitve sodišča prve stopnje v zadevi Pd 30/2014), zahtevka za povrnitev bodoče škode iz te postavke v smislu 182. člena OZ pa ni postavil. Sodišče prve stopnje je to v sporu Pd 30/2014 upoštevalo in pravnomočno odločilo zgolj o že nastali škodi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Nepremoženjska škoda, ki je iz naslova te postavke tožniku nastala po zaključku glavne obravnave v sporu Pd 30/2014, v pravnomočni sodbi Pd 30/2014 tako ni zajeta, zato je glede nje tožnik lahko vložil novo (obravnavano) tožbo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075935
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
prikrajšanje pri plači - vojak - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - uporaba direktive - delovni čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedbe straže niso narekovali izredni dogodki, ampak se je izvajala kot običajna redna delovna naloga v mirnem času, in da se ni izvajala kot vojaška operacija v pravem pomenu besede.
V zvezi z varovanjem meje je sodišče prve stopnje podobno kot v zvezi s stražo utemeljeno presodilo, da nobena ob uveljavljanih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni podana. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da so pripadniki Slovenske vojske že od leta 2015 izvajali to dejavnost (kot podpora policiji), ne da bi jim bila odrejena pripravljenost, v letih 2019 in nato 2020 pa se je spremenila organizacija delovanja, pri čemer je pri presoji podanosti izjem treba izhajati iz narave dejavnosti, ki se ni spremenila. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da dejavnosti, ki traja več let, ni mogoče šteti za izredni dogodek; da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in da bi bil sistem rotacij zaposlenih primeren, saj se je na ta način dejavnost izvajala do leta 2019 oziroma 2020.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za mesece junij 2018, junij 2019, marec 2020 in julij 2020, ki se (posredno) nanaša na vojaške vaje in terenska usposabljanja (za katera bi lahko bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES), saj je tožnik v navedenih mesecih opravljal zgolj običajne naloge prevoza opreme in oseb. Glede na opis nalog delo tožnika v teh mesecih sodi v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077226
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 142. ZObr člen 96, 97e. KPJS člen 46. Aneks št. 9 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) (2017) člen 1, 1/2. ZSPJS člen 52.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža
Za odločitev je bistveno, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen.
ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3, 113/4. ZDR-1D člen 38, 38/2.
začasna odredba - predstavnik delavcev - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - sprememba zakona
Z izpodbijanim sklepom je utemeljeno zavrnjen ugovor tožnika, da sodišče učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo zadržati le do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, temveč do odločitve sodišča prve stopnje v sporu oziroma najdlje za šest mesecev. Šele s 16. 11. 2024 se začne uporabljati določba drugega odstavka 38. člena ZDR-1D, ki tretji odstavek 113. člena ZDR-1 spreminja tako, da delodajalčevo zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi podaljšuje do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev. Prav tako ni pravne podlage za pritožbeno zavzemanje, da bi zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi moralo veljati še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.
ZSPJS člen 24, 24/1. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/2.
položajni dodatek - notranja organizacijska enota
Za upravičenost do položajnega dodatka ne zadostuje, da delovna skupina dejansko deluje kot notranja organizacijska enota in da so naloge njenega vodje dejansko take kot so naloge vodij notranjih organizacijskih enot. Delodajalec ima pravico določiti svojo notranjo organizacijo in v tem okviru, katere dele svoje organizacije bo štel za notranje organizacijske enote. Sodišče se v notranje delovanje in organizacijo dela pri delodajalcu ne sme spuščati. Toženka je določila, kaj vse predstavlja njeno notranjo organizacijsko enoto, delovna skupina za izravnalne ukrepe (DSIU) pa je imela pravni status delovne skupine, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov, tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za priznanje položajnega dodatka ni odločilno, ali je bila delovna skupina po svojih značilnostih dejansko bližje notranji organizacijski enoti kot drugim delovnim skupinam, ter da je šlo za predhodnico kasneje ustanovljene Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU), ki pa je notranja organizacijska enota. Ker je tožnik vodil delovno skupino, in ne notranje organizacijske enote, ni izpolnjen prvi pogoj za priznanje položajnega dodatka.
Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja.
ZDR-1 člen 4, 18, 200, 200/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
delno zavrženje tožbe - prepozna tožba - elementi delovnega razmerja - dokazna stiska - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Zaradi pravilne odločitve, da v razmerju med tožnico in toženko niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek po plačilu nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi zatrjevanega sedemletnega kršenja njenih temeljnih pravic iz delovnega razmerja.
Upoštevaje tožbene navedbe glede časa trajanja tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (1 leto), slabše možnosti za ponovno zaposlitev (starost 53 let), zlasti pa obseg pravic, ki so tožniku priznane do prenehanja delovnega razmerja, je dosojeno denarno povračilo v višini 1 plače primerno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075440
OZ člen 182.
nesreča pri delu - nova škoda po izvensodni poravnavi - bodoča škoda - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po ustaljenem stališču sodne prakse se za bodočo škodo res šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z (izven)sodno poravnavo. Vendar pa je bodoča škoda (le) tista škoda, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju oziroma sklepanju poravnave pričakovati kot gotovo (182. člen OZ). Zaradi zmotnega razumevanja pojmov nove in bodoče škode v izpodbijani sodbi tako ni zavzeto stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo zatrjevano (in ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano kot gotovo po normalnem teku stvari. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba odgovoriti še na nadaljnje vprašanje, to je, ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave za stranki predvidljiv; pri čemer sodna praksa uporablja merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo ta nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, še ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - zadostna trditvena podlaga - evidenca o izrabi delovnega časa
Tožnik je za vsak posamezni dan, ko mu naj bi bil zagotovljen tedenski počitek, trdil, da mu ni bil, in je navedel, katere konkretne naloge je opravljal, prav tako je tudi navedel, koliko časa so te naloge trajale. Sodišče prve stopnje je v okviru podanih navedb pravilno ugotavljalo tožnikove opravljene naloge in njihovo trajanje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tedenski načrti dela ne dokazujejo, da tedenski počitek tožniku ni bil kršen. Pravilno je namreč zaključilo, da je tožnik tovrstne listine tedensko podpisoval, vendar je tako ravnal na podlagi ukaza, saj bi bilo ravnanje v nasprotju z njim sankcionirano z odpoklicem z misije. Glede na navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje tožnikov podpis ne potrjuje resničnosti podatkov o dnevih tedenskega počitka, ampak je odraz prisile.
plačilo delovne uspešnosti - povečan obseg dela - dogovor o obsegu dela - policist - odsotnost delavca - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Na podlagi ocene izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila redna praksa pri toženki, da se je ob odsotnosti enega policijskega inšpektorja njegovo delo prerazdelilo tudi na policijske inšpektorje, ki so sicer delo opravljali na drugih področjih, in da pri tožniku do (bistvenega) povečanja obsega dela ni prišlo (da ni bilo odstopanja od siceršnjega obsega dela); tožnik je delo opravil v okviru pričakovanih rezultatov in v pričakovanem obsegu.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 286, 286/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - poslovodja - pravočasnost dokaza - diskriminacija - zdravstveno stanje - neizvedba predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnica kot poslovodja trgovine z očitanim ravnanjem oz. opustitvami, ko ni poskrbela za kontrolo rokov uporabnosti izdelkov v prodaji, za organizacijo te kontrole, ob ugotovitvi kritičnih rokov uporabe za pocenitev in odprodajo teh izdelkov in zagotovitev, da se v prodaji ne nahajajo izdelki s pretečenim rokom uporabnosti ter s tem, ko ni zagotovila pravilne cenovne označitve izdelkov ter za označitev kartonov izdelkov z velc številkami, kršila svoje naloge in dolžnosti poslovodje in s tem svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.
Pravilen je prvostopni zaključek, da krajše odsotnosti tožnice z dela, ki so trajale po teden ali 14 dni, niso bistvene in ugotovljenih nepravilnosti ne opravičujejo. Naloga tožnice kot poslovodje ni bila v tem, da bi sama pregledovala izdelke in preverjala njihove roke uporabnosti, cenovno označitev in velc številke, temveč da vzpostavi tako organizacijo dela v poslovalnici in takšen nadzor, da poslovalnica nemoteno posluje tudi v času, ko poslovodja ne dela ter da se navedene naloge (kontrola rokov uporabnosti, pravilnih cenovnih označitev in rotacije izdelkov) izvajajo tudi v času, ko poslovodja ne dela (bodisi zaradi dela v drugi izmeni ali zaradi krajših bolniških odsotnosti).
ZPP člen 367, 367/1, 384, 384/3, 394, 394-10, 398, 398/1.
predlog za obnovo postopka - nedovoljen predlog - novo dejstvo in dokaz - dovoljena revizija - zavrženje predloga za obnovo
V predlogu za obnovo zatrjevano novo dejstvo in nov dokaz se nanašata na pošiljanje tožnikove pritožbe na sodišče, in tako ne predstavljata novega dejstva in novega dokaza, ki sta predvidena kot razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00075448
OZ člen 341, 364. ZDR-1 člen 202. ZDR člen 206.
plačilo za delo - višek ur - referenčno obdobje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - pripoznava terjatve - odpoved zastaranju
Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo presežka ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2011 in konec referenčnega obdobja 30. 6. 2012. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo presežnih ur za prvo vtoževano referenčno obdobje zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2011, torej 5. 8. 2011, za drugo pa ob izplačilu plače za julij 2012, in sicer 5. 8. 2012. Ker je bila tožba vložena 2. 12. 2020, zastaranje za prvo referenčno obdobje, upoštevajoč 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR‑1 oziroma 206. člen ZDR) se je izteklo 6. 8. 2016, za drugo referenčno obdobje pa 6. 8. 2017, je bila tožba vložena po tem, ko je zaradi zastaranja prenehala tožnikova pravica terjati plačilo, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.
Pripoznava dolga, kot je urejena v 364. členu OZ, kot tudi pripoznava zastaranega dolga iz 341. člena OZ, mora biti jasna. Iz pripoznave mora biti določno in nedvoumno razvidno, da dolžnik pripoznava svoj dolg do upnika in iz katerega pravnega razmerja.
ZSDU člen 35, 52, 53. ZPP člen 125, 125/4, 125a, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
kolektivni delovni spor - razveljavitev volitev v svet delavcev - sodelovanje delavcev pri upravljanju - vročitev prepisa zvočnega posnetka - pravica stranke do izjave - kršitve postopka volitev, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost volitev - tajnost glasovanja
Zaradi nepravilnega ravnanja volilnega odbora, ki ni upošteval izrecnih navodil volilne komisije in na volilne karte ni vpisal imena in priimka volivca, je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka volitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost volitev.
Podana je bistvena kršitev postopka volitev, ki je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost volitev, ker je volilna komisija določila prekratek rok za prejem in vračilo glasovnic po pošti, kar je imelo za posledico, da so se glasovnice po pošti vračale prepozno in zato niso bile upoštevane.
Prihajalo je lahko do primerov, ko glasovanje ni bilo omogočeno vsem zaposlenim, ki so bili v kratkotrajnem bolniškem staležu, ko je torej posameznik nastopil bolniški stalež po tem, ko je volilni odbor volilni material že poslal posameznim vodjem enot toženke.
Navodila o predčasnem glasovanju, ki jih je sprejela volilna komisija, niso vsebovana v navodilih, ki so jih prejeli upravniki enot toženke, kar pomeni, da slednji s temi navodili niti niso bili seznanjeni, posledično pa tudi zaposleni, ki so bili na letnem dopustu, niso bili seznanjeni o možnosti predčasnih volitev.
Nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi bilo vsem rezervam (gre za tiste delavce, ki nadomeščajo odsotne delavce in delajo en dan na eni enoti toženke in drug dan na drugi) omogočeno glasovanje.
Volilni odbor PE B. je pri ugotavljanju rezultatov, prejetih po pošti, istočasno prebral volilno karto, torej ime osebe, ki je glasovala, in hkrati glasovnico, torej ime kandidatov, za katere je volivec glasoval, s čimer je kršil določbe ZSDU, ki se nanašajo na tajnost volitev, očitana kršitev pa ima za posledico razveljavitev volitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - sklep o razrešitvi - obstoj procesne predpostavke - pravnomočna odločitev o isti stvari - rok za sodno varstvo - napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - odškodninska odgovornost zavoda
Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini.
Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost.
poslovna skrivnost - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - varovanje poslovne skrivnosti - tržna vrednost
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je vsebina navedenih internih aktov takšne narave, da njihovo razkritje ne bi vplivalo na položaj toženke na trgu oziroma ga ne bi moglo v ničemer ogroziti. Zgolj okoliščina, da so ti akti rezultat dela in znanja toženkinih zaposlenih, ne utemeljuje zaščite v smislu tretjega odstavka 8. člena ZPosS. Ker glede internih aktov ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS, je prvostopenjsko sodišče predlog v tem delu pravilno zavrnilo.
Prvostopenjski presoji, da pogoj tržne vrednosti ni izpolnjen tudi glede podatkov iz preostalih listin, pritožba nasprotuje z navajanjem, da gre za podatke, ki so povezani z zaščito konkurenčne prednosti toženke, njihovo razkritje pa bi škodovalo njenim finančnim in poslovnim interesom. Pritožbeno sodišče tudi glede podatkov v teh listinah soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tržne vrednosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS.
ZDR-1 člen 116, 116/3, 162, 164, 200, 200/3. ZPP člen 181, 351, 351/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zavrženje tožbe pred sodiščem druge stopnje - pravni interes - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve.
Tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni interes, saj mora biti slednji neposreden in konkreten, ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku tako za leto 2020 kot za leto 2021 pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil (kar velja za letni dopust za leto 2021), niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta (za leto 2020), ki ga tožnik ni koristil zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža.
ZJSRS člen 16a, 16a/1, 16a/2, 22, 22/3. ZGD-1 člen 505, 506, 506/1, 506/4, 515. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
insolventnost delodajalca - poslovodna oseba - lastnik gospodarske družbe - poravnava zapadlih obveznosti - družba v večinski lasti - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.
ZPP člen 214, 214/2, 285. ZDR-1 člen 135, 135/1, 148.
plačilo nadurnega dela - voznik tovornega vozila - evidenca opravljenih ur dela - razporeditev dokaznega bremena - neprerekana dejstva - neenakomerno razporejen delovni čas - dogovor o plačilu
Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.