ZDR-1 člen 8, 8/4. SKPgd člen 52, 52-2. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (1998) člen 90, 90-2. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (1993) člen 2, 2-2.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.
Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 2. ZDR-1 člen 132, 132/1. OZ člen 62.
odpravnina ob upokojitvi - osnova za izračun odpravnine - mesečna plača
Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačo za mesec marec 2022, ker naj bi se tožnikova zadnja mesečna plača nanašala na čas od 14. 2. 2022 do 14. 3. 2022. Določba prvega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti osnovo za izračun odpravnine ne veže na zadnji mesec dela javnega uslužbenca, temveč na zadnjo mesečno plačo, pri čemer te določbe ni mogoče razlagati tako, da se pojem "zadnja mesečna plača" nanaša na seštevek plače enega in drugega meseca, za kar se zavzema tožnik.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073990
OZ člen 126, 126/1, 130. ZDR-1 člen 108.
odpravnina - ustni dogovor - dokazna ocena izpovedi prič - pravica v korist tretjega
Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena OZ).
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 130. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - poskus kaznivega dejanja - krivda delavca - kraj bivanja
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.
odpravnina - ustni dogovor - pravica v korist tretjega
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - utemeljenost odpovednega razloga
Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v odpovedi sicer navedla tako ekonomski kot organizacijski razlog, vendar pa se je v sodnem postopku dejansko preverjal organizacijski razlog (sprememba sistemizacije in ukinitev tožnikovega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženki zaradi organizacijskih razlogov do ukinitve delovnega mesta tožnika in vzpostavitve novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije", pri čemer so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene med preostale zaposlene toženke oziroma na zunanje izvajalce, deloma pa na novo delovno mesto "oblikovalec multimedije". Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi zadostuje že, da je podan organizacijski razlog, zapis sodišča prve stopnje o ekonomskem razlogu ni odločilen in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 88, 88/1, 89, 89/1, 89/1-5, 118. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 19.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - fikcija vročitve - uporaba kolektivne pogodbe - višina denarnega povračila
Delodajalec mora med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, se je ustrezno opredelilo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je zapisana, velja, zato so pritožbene navedbe o nekakšni pomoti nerelevante.
Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno izhajalo iz kriterijev, kot so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, vendar je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena manj kot leto dni. Takšno trajanje zaposlitve, ob dejstvu, da se je tožnica, ki je ekonomistka, stara 39 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila drugje, namreč upravičuje denarno povračilo le v najnižjem znesku.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2, 472.
denarna terjatev iz delovnega razmerja - zavrnilna zamudna sodba - družbenik - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izbris iz sodnega registra brez likvidacije - spregled pravne osebnosti
Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 118. ZOA člen 2, 2/4, 12, 12/2, 15, 15/2, 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - osebna asistenca - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu delavca - delna zamudna sodba
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.
ZPP člen 153, 153/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1.
stroški priče - odsotnost z dela - nadomestilo plače - sprememba prvostopenjske odločitve
V čas odsotnosti z dela je treba všteti tudi čas prihoda na obravnavo ter povratka z nje. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa pravico zaposlenih do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, je priča upravičena do nadomestila za odsotnost z dela ne zgolj v času samega pričanja na sodišču, ampak tudi v času odsotnosti z dela zaradi poti na sodišče in nazaj na delo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - dokazno breme delodajalca - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - kraj dejanskega bivanja - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - procesno dokazno breme
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov C., Celje, kamor je odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu zunajzakonskega partnerja C., Celje, in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - datum prenehanja delovnega razmerja - odločanje mimo tožbenega zahtevka
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se nanaša na neobveščanje delodajalca in ne na neupravičeno odsotnost. Odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni brez obvestila. Ob dejstvu, da je tožnica delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestila, ji ni moč očitati, da je pet dni zaporedoma brez obvestila izostala z dela. Odpoved pogodbe po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zato ni utemeljena.
Odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi, kot je navedena v izredni odpovedi, ne pomeni odločanja extra petitum. Gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa prav tako ni podana.
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka resda sklicuje zgolj na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa iz opisa očitane kršitve v odpovedi izhaja, da toženka tožnici očita tudi neupravičen izostanek z dela. Izrecno je namreč zapisala, da je neutemeljeno sklicevanje delavke, da je bila z dela neupravičeno odsotna, neupravičen izostanek z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pa ji je tudi izrecno očitala v vabilu na zagovor. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z dnem vročitve odpovedi.
ZDR-1 člen 77, 200, 200/3. ZPP člen 8, 181, 243, 254.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sposobnost razsojanja - dokaz z izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob podpisu sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi aktivne duševne bolezni in negativne bolezenske simptomatike nerazsoden in kot tak nesposoben oblikovati pravo voljo glede posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega pomembnega dokaza niti pripomb toženke.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.
Tožnica je predlog za obnovo pravnomočno zaključenega postopka vložila zaradi seznanitve s sodbama v zadevah njenih sodelavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravnomočne odločitve sodišč v zadevah, ki se nanašajo na druge stranke, oziroma sprememba sodne prakse ne morejo predstavljati razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, saj ne gre za nova dejstva ali nove dokaze; v predlogu za obnovo postopka navedeni sodbi, ki se nanašata na povsem druga dejanska in pravna vprašanja, tudi sicer ne bi mogli privesti do za tožnico ugodnejše odločitve.
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
Nova tožba je dopustna, kadar se (tudi enak zahtevek) opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago, kot je bila v prejšnji pravdi. Glede na navedeno je, tudi če bi bilo o zahtevku tožnika za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami za določeno obdobje že odločeno, vendar na podlagi druge podlage (dejansko opravljanje dela oziroma zloraba), odločitev sodišča prve stopnje, da se toženkin ugovor pravnomočno odločene stvari (delno) zavrne, pravilna.
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.