razrešitev direktorja - neobrazloženost sklepa - seznanitev z razlogi za razrešitev - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - vpogled v kazenski spis - zavrženje kazenske ovadbe - nevestno opravljanje dela - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - višina denarnega povračila - odpravnina ob upokojitvi
Okoliščine konkretnega primera niso utemeljevale izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva in najstrožjega ukrepa za sankcioniranje kršitev iz delovnega razmerja. Okoliščine tožnikove kršitve ne zadostijo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka bi morala glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo, ali je bil poslovni razlog tudi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je zaradi zmanjšanega obsega dela pri toženki in povečane izgube poslovanja v času odpovedi potreba po delu operativnega upravljanja na večstanovanjskih objektih zmanjšala in se je toženka posledično odločila reorganizirati delovni proces ter zmanjšati število zaposlenih le na enega izvajalca (bivšega direktorja toženke). S tem je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved.
ZDR-1 člen 155, 158, 158/3, 158/4. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/4, 97f/5. ZSSloV člen 53. ZPP člen 215.
dnevni počitek - odškodnina - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka.
ZPP člen 214, 214/2. ZGD-1 člen 270. ZPPOGD člen 4.
razlika v plači - uspešnost poslovanja - stimulacija - direktor - priznana dejstva - sprememba izpodbijane sodbe
Pravno podlago za odločitev predstavlja 6. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s 4. členom ZPPOGD, ki določa, da je direktor upravičen do plače in tudi spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja ter pogoje za izplačilo tega prejemka. Spremenljiv prejemek tožnika je bil torej predviden v pogodbi o zaposlitvi in njegova višina je bila omejena na 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu, kar je v skladu z zakonsko omejitvijo, sicer pa se je tožena stranka obvezala izplačati stimulacijo za uspešnost poslovanja tudi s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij.
Pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki. Stranki lahko le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi. Toženka se učinkom vročene odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - torej ni mogla izogniti zgolj s tem, da je tožnici poslala dopis.
Kadar je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem, lahko stranki sporazumno odpravita učinke enostranske odpovedi le ob hkratnem upoštevanju veljavnih postopkovnih določb, sicer mora sodišče v skladu z 2. členom ZPP o vloženi tožbi oziroma o tožbenem zahtevku odločiti. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi, zgolj preklic odpovedi s strani delodajalca ne pomeni izpolnitve tožbenega zahtevka. Glede na določbe ZPP, ki jih je v takem primeru treba upoštevati, se lahko spor konča na podlagi pripoznave zahtevka s strani toženke, ki hkrati pomeni tudi pripoznavo nezakonitosti odpovedi (316. člen ZPP), ali pa na podlagi sklenjene sodne poravnave (306. člen ZPP), seveda pa lahko delavec ob soglasju nasprotne stranke umakne tožbo (188. člen ZPP).
Tožnica je po prejemu preklica izredne odpovedi z vlogo 15. 2. 2022 umaknila tožbo. Šele s tem je prišlo do soglasja volj med strankama oziroma je bil sklenjen dogovor o prenehanju veljavnosti (prve) izredne odpovedi. To pa pomeni, da tožnici toženka v odpovedi neutemeljeno očita neopravičeno odsotnost z dela (in neobveščanje) po 1. 2. 2022 (tožnica je bila od 18. 11. 2021 do 31. 1. 2022 v bolniškem staležu). Dne 1. 2. 2022 tožnica ni bila dolžna toženke obveščati o razlogih za odsotnost niti se vrniti na delo. To nenazadnje priznava sama toženka v pritožbi z navedbami, da bi se morala tožnica na delo vrniti vsaj 16. 2. 2022. Tega dne pa je toženka že začela s postopkom (druge) odpovedi; v vabilu na zagovor z dne 16. 2. 2022 ji je za nazaj očitala, da se je bila dolžna vrniti na delo po poteku bolniškega staleža 31. 1. 2022. Takšen očitek ni utemeljen oziroma s tem ni podan zakonsko določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi te odpovedi in s tem povezanemu zahtevku za reintegracijo ter reparacijo utemeljeno ugodilo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.
Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) člen 58, 58/4. ZDoh-2 člen 15, 37. ZPIZ-2 člen 144.
jubilejna nagrada - delovna doba pri delodajalcu - bruto in neto znesek
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022. Dejstvo, da je tožena stranka dne 12. 4. 2013 izplačala tožnici jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, ni ovira za priznanje vtoževanega zneska. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije v 58. členu določa pravico do jubilejne nagrade in glede na to, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila 10 let delovne dobe, in sicer 1. 1. 2021, je upravičena do izplačila jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ne glede na to, da je bila tožnici leta 2013 že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe.
V skladu z novejšo sodno prakso navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe. Sodišče zato pravilno v izreku ni navedlo, ali gre za bruto ali neto znesek, temveč je tožnici prisodilo celoten znesek jubilejne nagrade. Ali se od prisojenega zneska plačajo davki in prispevki, določajo javnopravno predpisi, ki jih mora pri izplačilu upoštevati plačnik davka (torej delodajalec), pri čemer mora upoštevati naravo plačila, ki izhaja iz sodne odločbe.
Enajsti odstavek 56. člena ZSV ne ureja prenehanja delovnega razmerja direktorja oziroma prenehanja (veljavnosti) njegove pogodbe o zaposlitvi, ampak le (imenovanje in) razrešitev direktorja s strani ministra. Direktor je kot poslovna oseba v dvojem razmerju z zavodom (centrom za socialno delo), in sicer na eni strani v korporacijskem razmerju, ki je prenehalo z razrešitvijo, in na drugi strani delovnopravnem. Slednje razmerje lahko preneha le na enega od načinov, ki jih določa ZDR-1.
Glede na to, da ZSV primera (načina) prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnici z razrešitvijo, ki je vplivala na korporacijsko razmerje, prenehalo tudi delovno razmerje.
Predlog je nedopusten, ne le prepozen, kot je sicer pravilno štelo sodišče prve stopnje, saj je bil prejšnji postopek pravnomočno končan s sklenitvijo sodne poravnave. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati le s posebnim izrednim pravnim sredstvom - tožbo na razveljavitev sodne poravnave (in zahtevo za varstvo zakonitosti), ne pa z drugim izrednimi pravnimi sredstvi (kot je obnova postopka).
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - ustrezna trditvena podlaga - dokazna ocena vseh dokazov
Zmotno pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pokloniti listinski dokumentaciji (načrtom dela, poročilom in evidencam obremenjenosti) in preizkusiti njeno verodostojnost in da zgolj zaslišanje tožnika in njegovih prič ne more imeti zadostne oziroma višje dokazne moči. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in natančno obrazložilo, da listinski dokumentaciji (predvsem evidencam) ni sledilo, ker sta priči C. C. in E. E. potrdili izpoved tožnika, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so jih morali.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 33, 33/1, 33/1-4, 33/2. ZRTVS-1 člen 21, 21/1, 21/3.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - aktivna legitimacija
Za odločitev je bistveno, da v primeru imenovanja urednika uredništva za nove medije oziroma katerega koli drugega urednika ZRTVS-1 ne določa ne soglasja ne mnenja. To pa pomeni, da neskladnost z zakonom ni podana.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju delal na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem in je toženka dolžna vsem delavcem, tudi tožniku, plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZDR-1 člen 29, 29/1, 129, 129/1, 161, 161/1, 161/2, 164. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 65. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
dodatek za delovno dobo - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.
plačilo za dejansko delo - odločitev o stroških postopka - potrebni stroški postopka
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači.
Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - delo po poteku pogodbe o zaposlitvi - učitelj - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka.
Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - ničnost sporazuma - razveljavitev sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prevara - grožnja - dokazna ocena izvedenskega mnenja - sposobnost razsojanja
ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.