ZDR-1 člen 6, 13, 13/1, 111, 111/1, 111/1-7, 111/2, 131, 131/2. ZDoh-2U člen 44. ZPP člen 347, 347/2. OZ člen 239, 239/1, 287.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - kršitev prepovedi diskriminacije - neizplačilo regresa - pritožbena obravnava - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da lahko delodajalec glede na drugi odstavek 131. člena ZDR-1 regres za letni dopust plača tudi prej, torej pred 1. julijem. Vendar glede na to, da toženka v trenutku izplačila 90,00 EUR ni imela nobenih neplačanih zapadlih obveznosti do tožnika, ter predvsem, da je v kratkem časovnem obdobju izplačala enak (bruto) znesek, kot ga je tožnik zahteval, je mogoče zaključiti, da je toženka z izplačilom zneska 90,00 EUR izpolnila zahtevo iz opomina in posledično odpravila očitek, da tožniku ne zagotavlja enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona (7. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Takšen dokazni zaključek utemeljuje ocena izvedenih dokazov, predvsem tožnikovega zaslišanja.
Ker je bil tožniku v času podaje izredne odpovedi delavca že pravočasno plačan zahtevani znesek regresa za letni dopust za leto 2018, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zakonitost izredne odpoved delavca po 7. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
ZPP člen 7, 8, 125a, 125a/4, 212. ZDR-1 člen 84, 91, 91/5, 114, 114/1, 114/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu - trditveno in dokazno breme - delavec pred upokojitvijo - varstvo pred odpovedjo - ustrezna zaposlitev - sprememba izpodbijane sodbe
Resda zakonsko pravilo iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 varuje delavčev prosti čas, ki naj bi bil čim manj (do tri ure dnevno) obremenjen zaradi vožnje na delo, vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča ustreznost nove zaposlitve z vidika tega pravila treba ocenjevati predvsem glede na realno možnost dostopa delavca do kraja novo ponujenega delovnega mesta. Delavec, ki sicer delo lahko opravlja, iz različnih razlogov (zdravstvenih, tehničnih in podobnih), lastnega ali službenega vozila za prihod na delovno mesto ne bo mogel uporabiti. Zato je z vidika ustreznosti ponujene zaposlitve ključno (še posebej v primeru varovane kategorije delavca), da je delavcu dostop do kraja opravljanja dela omogočen z javnim prevozom in v sprejemljivih časovnih okvirjih. Glede na navedeno pa niti ne more biti odločilnega pomena vprašanje, ali se delavec dejansko vozi oziroma se bo vozil na delo na novo delovno mesto s svojim ali službenim vozilom (ker se to lahko vsak čas spremeni), niti na kakšen način se mu povrnejo stroški prihoda na delo. Ker je v obravnavanem primeru kraj opravljanja dela po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, ponujena zaposlitev glede na peti odstavek 91. člena ZDR-1 ni ustrezna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074044
URS člen 22, 49. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 149, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 8. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 54, 54/1, 54/2, 54/3. ZPP člen 155.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odgovornost zavarovalnice - izključitev odgovornosti - samovozni delovni stroj - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - potni stroški odvetnika
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi, odgovarja tudi prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano splošno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi se lahko prva toženka na izključitev zavarovalnega kritja sklicevala le v primeru, če bi do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (viličarja). Ker pa je do poškodbe tožnice prišlo predvsem zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odgovornost prve toženke ni izključena.
plačilo za dejansko opravljeno delo - dokazna ocena - obseg opravljenih del
V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da tožnik opravlja tudi naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, sporen pa je bil obseg opravljanja teh nalog. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu namreč plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - diskriminacija - prilagoditev delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral ali na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do premestitve, da mora torej toženka tožnici zagotoviti delo na drugem delovnem mestu, in ne, da mora toženka prilagoditi obstoječe delovno mesto tožničini delazmožnosti. Prilagoditev delovnega mesta se namreč nanaša na pravico do poklicne rehabilitacije. V zvezi s pravico do premestitve torej ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.
ZIS člen 88, 91, 91/1, 91/2, 91/3, 91/4, 98, 98/3. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73, 73/1, 73/2, 73/3, 73/4. ZDR-1 člen 126, 126/2, 127. ZDSS-1 člen 53, 53/1, 53/1-1, 53/5. ZPP člen 154, 154/2.
kolektivni delovni spor - skladnost kolektivnih pogodb z zakonom - napitnina - delitev napitnine - delovna uspešnost
Delitev napitnine zgolj med delovna mesta na oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagajniškega poslovanja in igralniške recepcije ni v nasprotju le z 91. členom ZIS, temveč tudi z drugim odstavkom 73. člena KPGIT, ki izrecno predpisuje, da se napitnina razdeli med vse zaposlene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073984
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - zadostna trditvena podlaga - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje
Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času).
Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.
Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 200. KZ-1 člen 135, 135/1. ZPP člen 110, 115, 116.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - pravica do sodelovanja v postopku - grožnja - vročitev odpovedi - zagovor pred odpovedjo
Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita.
Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.
Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta.
zahtevek za vračilo - vračanje gotovine - samostojni podjetnik - dokazna ocena izpovedi prič - trditvena podlaga - pripoznava dolga - delno poplačilo dolga
Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).
Toženka, kot delodajalka, je svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb ZDR-1. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 45, 45/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZVZD-1 člen 5, 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - COVID-19 - kršitev ukrepov iz varstva pri delu - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zaščitna maska - zagovor pred odpovedjo - pravočasnost odpovedi - nevestno opravljanje dela
Toženka je kot delodajalec morala zagotavljati varnost in zdravje pri delu (5. člen ZVZD-1, prvi odstavek 45. člen ZDR-1), zlasti tako, da je izdala navodila za varno delo in delavcem zagotovila uporabo mask. Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih pristojnih institucij, sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji možni meri preprečila širjenje virusa na delovnem mestu, med katera lahko sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske.
ZDR-1 člen 36, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZGD-1 člen 256.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičeno izplačilo - škoda delodajalca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožnica je bila do osnovne plače upravičena kot delavka, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj, ne pa kot začasna upraviteljica. Ali ji je v okoliščinah obravnavanega primera mogoče očitati kršitve iz delovnega razmerja, bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi z vidika navedb v odpovedi, s katerimi je toženka (na več mestih) očitala, da je delavka kljub zavedanju, da sta dodatek in sklep nična, predstavnikom delodajalca prikrivala njun obstoj za potrebe obračunavanja in izplačevanja plače v višini, do katere ni bila upravičena, oziroma jim ni razkrila podlage za izplačevanje povišanih prejemkov iz delovnega razmerja, zaradi česar ji je bila na škodo delodajalca obračunana previsoka plača v višini najmanj 179.169,74 EUR.
nadaljevanje prekinjenega postopka - postopek osebnega stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - terjatev upnika - druga terjatev - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Objavljeni končni seznam preizkušenih terjatev in sklep stečajnega sodišča o preizkusu terjatev zajema terjatvi druge upnice. Ker se ne nanaša na terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tem delovnem sporu, ni bila podana pravna podlaga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.
trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - začasna nezmožnost za delo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.
ZDR-1 člen 7, 7/4. ZSPJS člen 20, 20/1, 48, 49a, 49a/3. ZPP člen 337, 337/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - razlika v plači - prevedba - prenos plačnih razredov napredovanj - nedovoljene pritožbene novote
Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice.
Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote.
Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.
OZ člen 1, 1/2, 299, 378, 378/1. ZJU člen 3a, 3a/2.
razlika v plači - zapadlost plačila - zamuda dolžnika - zakonske zamudne obresti
Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, za primer, če rok izpolnitve ni določen, pa zakon kot dodaten pogoj zahteva še določeno aktivnost upnika, ne pa pridobitev izvršljive odločbe o dolžnikovi obveznosti. Pogoj za nastanek zamude tako ni izdaja dokončne in izvršljive odločbe o napredovanju v višji plačni razred, temveč lahko ta nastane že pred tem.
Ker terjatve iz naslova vsakokratne (razlike) plače zapadejo na plačilni dan pri delodajalcu brez zahteve, ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki nastop zamude in tek zamudnih obresti veže na predlog tožnice za napredovanje.
ZST-1 člen 3, 3/1, 5, 5/1, 5/1-1, 16. ZPP člen 242, 242/1.
plačilni nalog za plačilo sodne takse
Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno poslalo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse po tarifni številki 3009 (postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka). Tožena stranka je namreč pritožbo vložila zoper dva samostojna sklepa naslovnega sodišča, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov nadomestila plače za dve priči. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v eni vlogi vloženi dve pritožbi.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53. ZPP člen 7, 7/1, 212.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - trditveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Tožnica ni za noben dan, ko naj bi ji bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedla, ob kateri uri naj bi se ji počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričela z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da je tožnica na prost dan (na nedeljo) opravila kakšno delovno nalogo, sama pa sebi še ne pomeni, da ji tak počitek ni bil zagotovljen. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bi namreč morala zatrjevati, kdaj je prenehala opravljati naloge pred dnem počitka (ob kateri uri v soboto) kot tudi kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je na dan počitka opravljala naloge, s katerimi naj bi ji bila kršena pravica do počitka.
Glede na ugotovljeno stanje sredstev (kateremu tožena stranka ne nasprotuje), ob upoštevanju dejstva, da so vsaj nekatera izmed njih likvidna, pri čemer tožena stranka ni zatrjevala in izkazovala, da zalog ne more prodati in da so kratkoročne poslovne terjatve neizterljive, ni moč slediti njenim pritožbenim navedbam, da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti.
kršitev prepovedi konkurence - konkurenčna dejavnost - neustrezna dokazna ocena - sorazmerni del regresa za letni dopust - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - sprememba izpodbijane sodbe
Stališče sodišča prve stopnje o tem, da za dejansko opravljanje dejavnosti dva projekta ne zadoščata, ni pravilno. Pritožba se pravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ni pomembno, kakšen je obseg te dejavnosti pri delodajalcu v preteklosti; bistveno je, da se je s tem ukvarjal. Glede na navedeno torej za presojo o tem, ali se je tožnica ukvarjala z dejavnostjo svetil, zadošča, da je tožnica izvedla že en projekt.
Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS. Takšna je bila resda tudi enotna sodna praksa na pritožbenem sodišču v preteklih letih, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče, in sicer, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - dokazi in dokazna ocena
Ko (delovno) razmerje preneha, lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko.
Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je dejansko sodelovanje pravdnih strank trajalo do upokojitve tožnika. Soglašati je namreč s prvostopenjsko presojo, da se je pravno razmerje med strankama, za katero tožnik trdi, da gre za delovno razmerje, zaključilo z dnem 25. 5. 2022, česar se je tožnik tega dne tudi zavedal. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi strank in prič v postopku, pa tudi na podlagi vsebine predloženih listin.
Na odločitev ne vpliva dejstvo, da toženka tožniku formalno ni podala odpovedi, saj do prenehanja določenega pravnega razmerja lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma na neformalen način, to je npr. z dejanskim prenehanjem dela, s prepovedjo nadaljnjega dela, z odslovitvijo delavca.