ZDR-1 člen 88, 88/6, 114, 114/1. ZPP člen 144, 144/1, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZPSto-2 člen 43. URS člen 23. ZPIZ-2 člen 27, 28.
vročanje odpovedi - detektiv - poštni predalčnik - delavec pred upokojitvijo - starostna pokojnina - varstvo pred odpovedjo
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila vročitev odpovedi pravilno opravljena. Detektiv je pisanje z odpovedjo pustil v edinem hišnem nabiralniku. Iz predloženih posnetkov je jasno razviden hišni nabiralnik na levi strani dovoza na betonski ograji oz. škarpi hiše. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi detektiva, da mu je tožnik izrecno rekel, naj pošto pusti v nabiralniku. Četudi je bil na hišnem nabiralniku zgolj naziv podjetja A. in ne priimek tožnika, to ne pomeni, da je ta poštni nabiralnik zgolj od podjetja A. in da vročevalec v njem ne bi smel pustiti pisanja po tožnikovi odklonitvi sprejema. Po 43. členu Zakona o poštnih storitvah ni nujno, da ima samostojna stanovanjska hiša predalčnik označen s priimkom, saj je uporaben tudi, če na njem ni priimka.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku resda manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, vendar pa ob izpolnitvi pokojninske dobe 40 let, tudi ob upoštevanju pavšalnih navedb o osebnih okoliščinah iz 28. člena ZPIZ-2 (znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka in skrbi za otroke), še ne bo izpolnjeval predpisanega starostnega pogoja in s tem vseh pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega starostnega pogoja, pritožba ne nasprotuje, zato je neutemeljen očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni štelo, da tožnik uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo iz 114. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-12.
prikrajšanje pri plači - dodatek za nadurno delo - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - sklepčnost tožbe - utemeljenost tožbenega zahtevka - pravočasnost navedb - izvedba dokaza z izvedencem
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).
Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.
Tožba tožnika je bila sklepčna, njegova trditvena podlaga, v okviru katere je opredelil število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabil po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna.
ZDR-1 člen 31, 49, 89, 89/1, 89/1-4, 90. ZVZD-1 člen 17, 17/4. ZPIZ-2 člen 70, 81, 82, 82/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - drugo ustrezno delovno mesto - omejitve za drugo ustrezno delo - pravnomočna odločitev - socialni spor - prilagoditev delovnega mesta
Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.
Pritožbeno sodišče soglaša s predlagateljem, da odločitev v sodbi posega v predlagateljev pravni položaj, oziroma da se tudi nanj razteza pravni učinek sodbe, tako da ga zajame v svoje subjektivne meje pravnomočnosti. Za takšno pravno situacijo je treba uporabiti pravilo iz prvega odstavka 202. člena ZPP, na podlagi katerega lahko kot intervenient vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša; ta oseba ima položaj enotnega sospornika (196. člen ZPP).
Ker je predlagatelj sosporniški intervenient, zanj ne pride v poštev pravilo iz četrtega odstavka 201. člena ZPP in v zvezi s tem obrazložitev izpodbijanega sklepa o tem, da v postopku ne morejo veljati dejanja predlagatelja, ki so v nasprotju z dejanji glavne stranke. Sosporniški intervenient namreč lahko opravlja vsa procesna dejanja, tudi v nasprotju s strankinimi, veljajo pa tista, ki so aktivna in za stranko koristna; če nastopa na pasivni strani, so aktivna in koristna tista dejanja, ki vodijo k zavrnilni sodbi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075436
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
stalna pripravljenost - prikrajšanje pri plači - izplačilo dodatka - uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - zadostna trditvena podlaga
Straža, ki jo je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja tožnika, niti ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede, niti se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali zaradi posebnih varnostnih potreb, kot tudi, da ni šlo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ne bi bil primeren. Zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost toženke, ki se izvaja kontinuirano na številnih objektih po državi, je načrtovana vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZPP člen 125a, 125a/4, 132, 298, 339, 339/2, 339/2-8, 346, 346/3. URS člen 25.
vročitev prepisa zvočnega posnetka naroka - ugovor zoper prepis zvočnega posnetka - pravica do izjave - poizvedbe sodišča prve stopnje o zatrjevanih kršitvah - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Določba 125.a člena ZPP je namenjena temu, da se položaj stranke v primeru, ko je odrejeno zvočno snemanje naroka, v bistvenem izenači s položajem stranke, ki lahko na naroku ugovarja sodnikovi protokolaciji zapisnika. Tako lahko stranka predvsem ugovarja, da zapisnik ne odraža dejanskega dogajanja na glavni obravnavi. Ugovor v smislu zgoraj citiranega člena je tako omejen na pravilnost prepisa oziroma skladnost prepisa s posnetkom. Vendar pa se tožnik, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi, o pravilnosti prepisa sploh ni mogel vsebinsko izreči, saj mu le-ta ni bil vročen. Posledično mu je bilo onemogočeno vložiti ugovor, kot ga predvideva omenjena določba ZPP. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje tožniku ni bila zagotovljena možnost vsebinske kontrole pravilnosti zapisa izvedenega odločilnega dokaza in s tem vpliv na rezultat dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče tako soglaša s pritožbo, da je bilo s tem poseženo v tožnikovo pravico do izjave, zato je utemeljen ugovor procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 281, 284, 298, 339, 339/2, 339/2-1. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepravilna sestava sodišča - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Iz zakonske ureditve izhaja, da v sporih glede odprave kršitve pravic iz delovnega razmerja, kar tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi, sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku.
Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 281, 284, 298, 339, 339/2, 339/2-1. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.
nepravilna sestava sodišča - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku.
Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila delodajalca - neupoštevanje navodil delodajalca - neupravičena odklonitev dela - regres za letni dopust - dokazna ocena - nedopustna pritožbena novota - vsebina odpovedi
Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka tožnici odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI oziroma Tajnik VIZ VI, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Računovodja VI. Toženka je v izreku in obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla le pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008, ter da je v skladu z določbo 25. člena te pogodbe z njo prenehal veljati le del pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005, ki se nanaša na zaposlitev tožnice na delovnem mestu Pisarniški referent V. Vendar pa je toženka v izreku in nato še v obrazložitvi odpovedi jasno in nedvoumno zapisala, da podaja redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga tožnici, zaposleni za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur, na delovnem mestu Tajnik VIZ VI, šifra DM ... v obsegu 50 % in na delovnem mestu Računovodja VI, šifra DM ... v obsegu 50 % od 1. 9. 2008 dalje
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17.
pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma - nadurno delo - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določa ZODPol v 71. členu. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako mu ni bila (ustno) odrejena pripravljenost zaradi operativnih potreb posamezne enote oziroma drugih nujnih nalog. Tožnik priznava, da se od njega izven njegovega delovnega časa ni zahtevalo, da mora priti na delovno mesto oziroma drug kraj ter opraviti svoje delo. Od tožnika kot vodje oddelka se je sicer zahtevala dosegljivost na službeni telefon, ni pa šlo za neformalno odrejeno pripravljenost, za katero je ključno, da se pričakuje prihod delavca na delovno mesto zaradi oprave operativnih nalog.
Toženkinega ravnanja, da po pogodbi o zaposlitvi ni vztrajala v delovnem razmerju pri toženki vsaj 12 mesecev, ni mogoče šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Tožnik ji je bil skladno s pogodbama o štipendiranju dolžan ponuditi zaposlitev v enem mesecu po končanem izobraževanju na medicinski fakulteti; gre za bistveno sestavino pogodbe o štipendiranju (104. člen OZ). Ker tega ni storil, je bila toženka svoje obveznosti prosta, njena sklenitev pogodbe o zaposlitvi (tudi če jo je tožnik sprejel kot izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju) na podlagi objave prostega delovnega mesta zdravnika brez specializacije pa ni bila posledica njenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju, temveč izraz njene avtonomije volje in svobodne izbire zaposlitve, enako velja za odpoved. Zaradi odpovedi mimo štipendijskega razmerja sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred potekom 12 mesecev zaposlitve pri tožniku pogodba o štipendiranju ni bila razvezana. Glede na to tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) v zadevi ne pride v poštev.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075941
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e. ZPP člen 287, 287/4.
stalna pripravljenost - vojak - uporaba direktive - delovni čas - sodba SEU - usposabljanje vojakov - varovanje državne meje - straža
Prvostopenjsko sodišče je glede vaj in usposabljanj, ki se jih je udeležil tožnik, pravilno zaključilo, da utemeljujejo obstoj izjeme iz 2. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 (sistem rotacij ni primeren).
Presojo, da straža ni bila taka posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
URS člen 2, 15, 33, 74, 74/1. ZDR-1 člen 4, 13, 18, 24. ZVis člen 63, 63/10. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 50. ZSPJS člen 7.
elementi delovnega razmerja - visokošolski učitelj - visokošolski zavod - pogodba civilnega prava - definicija delovnega razmerja - obseg dela
Visokošolski zavod lahko za izvajanje neposredne pedagoške obveznosti, v okviru javne službe, sklene pogodbo obligacijskega prava z visokošolskim učiteljem samo, če so predhodno izčrpane vse možnosti za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne govori o kadrovskih težavah delodajalca (finančnem bremenu), ampak o dolžnosti primernega sklepanja pogodb o zaposlitvi, tako da je mogoče pogodbe civilnega prava sklepati le izjemoma in v zelo ozkih mejah. Kar pa v primeru tožnika ni bilo izpolnjeno. Tožnik je bil izvajalec treh predmetov in je bil pri toženi stranki edini habilitiran visokošolski učitelj, ki lahko poučuje tri obvezne študijske predmete.
ZDT-1 člen 2, 2/2, 4, 4/2, 19, 21, 21/2, 21/5, 49, 49/1. ZKP člen 25, 46. ZSS člen 44, 44/1.
razlika v plači - plačilo za dejansko delo - službeno razmerje - državni tožilec - sprememba izpodbijane sodbe
Pravica do plače okrajne državne tožilke je po določbi prvega odstavka 49. člena ZDT-1 v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZSS vezana na naziv, v katerega je imenovana, in ne na stvarno pristojnost sodišč oziroma zadev, ki so ji dodeljene v reševanje.
Okrajni državni tožilec lahko rešuje tudi kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča in je opravljanje tega dela že upoštevano v njegovi plači. Zato ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da okrajni državni tožilec, ki rešuje kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča, opravlja višje vrednoteno delo, kot je določeno z njegovim imenovanjem, in da je posledično upravičen do višjega plačila.
potni stroški - vojaško strokovno usposabljanje - pogodba o izobraževanju - sprememba izpodbijane sodbe
Toženka se je pogodbene zaveze držala. Tožniku je povrnila stroške prevoza iz kraja bivanja do kraja izobraževanja in usposabljanja in nazaj skladno s programom. Dnevna obveznost udeležbe na izobraževanju in usposabljanju je bila sicer določena na 8 ur, hkrati pa sta bili udeležencem zagotovljeni namestitev in prehrana. Tožnik namestitve ni koristil, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da sta jo dva udeleženca koristila. Toženka mu je tako pravilno povrnila pripadajoče stroške prevoza, ki so bili dogovorjeni v tožnikovi Pogodbi o izobraževanju.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 84, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - ravnanje varnostnika - zasebno varovanje - prilastitev denarja - poneverba - hramba denarja - izročitev denarja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izpovedi tožnika (ki se ni spomnil, ali je oddal varovane pošiljke v dnevno-nočni trezor; da je očitno vrečki pozabil v vozilu, ki ga je zaklenil, se razorožil in odšel domov, ter gotovine tudi ni oddal v hranišče, ni pregledal vozila, ko je prenehal z delom in prav tako, ko je istega dne ob 17.00 uri prevzel isto vozilo, za katero je trdil, da je v njem pozabil vrečko z dnevnim izkupičkom) zaključilo, da je tožnik s takšnim ravnanjem kršil delovna navodila: Navodila za prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, Navodila, ki določajo, da mora varnostnik prevzeto gotovino predati v dnevno-nočni trezor in Pravilnik o načinu prevoza in varovanja gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, ki v 33. členu določa, da kadar varovane pošiljke ni mogoče oddati na primopredajnem mestu, se ta lahko začasno deponira v trezorju imetnika licence.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja pomembno zaupanje delodajalca v zaposlene delavce, ki imajo opravka s tujim denarjem, ki ga varujejo in da vsaka neskrbnost pri varovanju premoženja predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Vsaka izguba premoženja nasprotuje sami dejavnosti tožene stranke, in vpliva na zaupanje naročnikov do toženke, zato toženka ni mogla nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka.
ZPP člen 115, 115/2. ZDR-1 člen 131, 131/4, 161, 161/1.
regres za letni dopust - plačilo regresa - način plačila - plačilo stroškov stanovanja - dokazna ocena - višina regresa - udeležba stranke na naroku - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženec je v prvostopenjskem postopku trdil, da za regrese za letni dopust tožnik ni bil prikrajšan, saj sta se dogovorila, da mu bo toženec za čas zaposlitve namesto regresa za letni dopust mesečno plačeval 120,00 EUR za plačilo bivalnih stroškov. Pritožbenega vztrajanja, da je bilo s plačilom 120,00 EUR mesečno mišljeno plačilo regresa za letni dopust, ugotovljena dejstva ne potrjujejo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00075448
OZ člen 341, 364. ZDR-1 člen 202. ZDR člen 206.
plačilo za delo - višek ur - referenčno obdobje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - pripoznava terjatve - odpoved zastaranju
Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo presežka ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2011 in konec referenčnega obdobja 30. 6. 2012. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo presežnih ur za prvo vtoževano referenčno obdobje zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2011, torej 5. 8. 2011, za drugo pa ob izplačilu plače za julij 2012, in sicer 5. 8. 2012. Ker je bila tožba vložena 2. 12. 2020, zastaranje za prvo referenčno obdobje, upoštevajoč 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR‑1 oziroma 206. člen ZDR) se je izteklo 6. 8. 2016, za drugo referenčno obdobje pa 6. 8. 2017, je bila tožba vložena po tem, ko je zaradi zastaranja prenehala tožnikova pravica terjati plačilo, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.
Pripoznava dolga, kot je urejena v 364. členu OZ, kot tudi pripoznava zastaranega dolga iz 341. člena OZ, mora biti jasna. Iz pripoznave mora biti določno in nedvoumno razvidno, da dolžnik pripoznava svoj dolg do upnika in iz katerega pravnega razmerja.
Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja.
plačilo delovne uspešnosti - povečan obseg dela - dogovor o obsegu dela - policist - odsotnost delavca - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Na podlagi ocene izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila redna praksa pri toženki, da se je ob odsotnosti enega policijskega inšpektorja njegovo delo prerazdelilo tudi na policijske inšpektorje, ki so sicer delo opravljali na drugih področjih, in da pri tožniku do (bistvenega) povečanja obsega dela ni prišlo (da ni bilo odstopanja od siceršnjega obsega dela); tožnik je delo opravil v okviru pričakovanih rezultatov in v pričakovanem obsegu.