DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076640
OZ člen 150, 179, 352.
policijsko usposabljanje - nevarna dejavnost - subjektivni rok za zastaranje - kdaj je zdravljenje zaključeno - stabilizirano zdravstveno stanje - bolniški stalež - zdravljenje - poškodba policista pri usposabljanju
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, saj tega dne tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano oziroma zdravljenje ni bilo končano. To ni bilo niti 25. 9. 2015, ko je tožnik končal s fizioterapijo. Sodni izvedenec je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju utemeljil, da je tožnik šele 6. 6. 2017 na zadnjem pregledu pri kirurgu bil seznanjen s tem, da je stanje po poškodbi dokončno in da ni več možnega izboljšanja.
Četudi drži, da običajne športne aktivnosti in v tem okviru borilne veščine oziroma usposabljanja policistov z elementi borilnih veščin ali usposabljanja policistov na splošno niso nevarne dejavnosti, je upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in priče A. A., vodje usposabljanja, pravilna presoja, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje, ki je bila nevarna; tožnik je bil pri vaji v vlogi zaprte osebe (obsojenca), ki ga je pet pravosodnih policistov, udeležencev vaje (oziroma vsaj štirje), skušalo obvladati; s strani vodje usposabljanja so bila podana le splošna navodila, da se vaja izvede na strokoven in zakonit način, ne pa konkretna v smislu, kaj bo posamezni policist naredil, saj je bil namen vaje, da znajo pravosodni policisti odreagirati na nepredvidljive situacije.
Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP. Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico kot javno listino, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo le splošne navedbe, da obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so povsem splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri kom je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno prav njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b. ZDR-1 člen 200, 200/4. OZ člen 378. ZOFVI člen 124. KPJS člen 39. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZPP člen 11, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.
OZ člen 619, 648. ZPP člen 25, 25/2, 32, 180, 180/3.
plačilo plače - stroški prehrane in prevoza - pogodba o poslovodenju - ustalitev pristojnosti
V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo.
V obravnavani zadevi je prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano, stvarno in krajevno pristojno Delovno in in socialno sodišče v Ljubljani, torej sodišče, ki je sodilo v predmetni zadevi. Zato sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni (več) mogoče odrekati pristojnosti za sojenje v tej zadevi, tudi če pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki bi lahko prišla v poštev, ni delovnopravne narave.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - razrešitev s funkcije - direktor občinske uprave - prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve s funkcije, ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Zakonitost razrešitve niti ne prestavlja predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ampak se presoja, ali so obstajali razlogi za razrešitev.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUTD člen 63.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neutemeljen odpovedni razlog - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - datum sodne razveze
Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
vročitev v hišni predalčnik - osebna vročitev - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - fikcija vročitve - prepozna pritožba - vročilnica kot javna listina
Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja.
Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dne 14. 2. 2024 priporočeno po pošti, kar je prepozno, saj se je 30-dnevni pritožbeni rok iztekel 12. 2. 2024 (11. 2. 2024 je bila nedelja, zato se je rok iztekel na ponedeljek - četrti odstavek 111. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je bila pritožba tožnice prepozna in jo je zato na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo, odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076624
ZVZD-1 člen 5, 17, 19, 33, 37. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) člen 2, 4, 5, 6, 7, 8.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - protipravnost - vzročna zveza - krivda delodajalca - ročno prenašanje bremen - hernia disci - poškodba delavca pri delu - škoda
Za odločitev tudi ni bistveno, da tožniku nihče od nadrejenih ni odredil, da mora dne 11. 11. 2015 odpeljati gradivo letnik 2005 v arhiv na lokacijo F. in predvsem, da to ni bilo tožnikovo delo - fizično prenašanje gradiva, ker bi moral kot vodja samo organizirati delo tako, da bi naloge odredil sodelavcem. Tožnik je izpovedal, da so vsi delavci bili zadolženi za naloge v glavni pisarni in da nihče ni imel v opisu delovnega mesta fizičnega prenašanja dokumentarnega gradiva. Direktorica je sicer izpovedala, da bi prej kot tožnik (vodja) bili za fizičen prenos gradiva zadolženi E. E. in D. D., vendar pa je hkrati izpovedala, da je delo v glavni pisarni bilo sprejem dokumentarnega gradiva, obdelava dokumentarnega gradiva in arhiviranje, in to delo lahko opravlja kdorkoli od zaposlenih, razen N. N., ki je na invalidskem vozičku. Izpovedala je, da v pogodbah o zaposlitvi delavcev v glavni pisarni ni pisalo, da morajo prenašati, prevažati, nositi arhivsko gradivo in da morajo vsi delavci, zaposleni v glavni pisarni delati vse, vključno z delom v arhivu in da na občini naloge niso natančno določene, ker gre za javni sektor.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076977
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97e. URS člen 22. ZDR-1 člen 4. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - razlika v plači
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.
ZVis člen 63. URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/3, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2--8, 339/2-14.
prikrajšanje pri plači - dejanski obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditvena podlaga - uspeh strank v postopku - sprememba odločitve o pravdnih stroških - delni umik tožbe
V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077182
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1. ZPP člen 18, 274, 339, 339/2, 339/2-1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. ZDR-1 člen 6.
Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti.
Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank.
Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/2, 118, 118/2. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/5, 103. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 5, 5/2, 5/2-2. ZVZD-1 člen 52, 52/1. ZDR člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 2/1, 285, 286.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obvestilo o odsotnosti - III. kategorija invalidnosti - ponudba drugega ustreznega dela - neustrezno delo - zdravstveni pregled - sodna razveza - obveznost postavitve zahtevka - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.
V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
Poziv toženki, da odgovori na dopolnitev tožbe, predstavlja odločbo izdano med pripravami na glavno obravnavo v okviru procesnega vodstva sodišča, zato zoper takšen poziv toženka nima pritožbe, na kar je bila tudi opozorjena v okviru pravnega pouka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076878
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č,.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - vojaško urjenje
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru pa je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Če bi šteli, da prvi odstavek 190. člena OZ uzakonja vrnitveno načelo, za kar si zavzema tožnica v pritožbi, bi to pomenilo, da so vse navedbe toženca glede porabe prejeta zneska nebistvene; zgolj na podlagi dejstva, da je za plačilo zneska 49.093,06 EUR naknadno (s spremembo pravnomočne sodbe) odpadla pravna podlaga, je tožničin zahtevek utemeljen. Če pa bi izhajali iz obogatitvenega načela, kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa bi bilo bistveno, kakšna je bila obogatitev toženca, torej ali je toženec znesek, ki mu je bil plačan 11. 7. 2018, do 11. 12. 2018, ko je bil obveščen o vloženi reviziji, porabil (na način, da s koristjo več ne razpolaga), kot je (v določeni meri pavšalno) zatrjeval, in sicer za nakup motornega kolesa, potovanje na Filipine in plačilo odvetniških stroškov.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076874
KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZObr člen 97e.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - vojaško urjenje - sodba presenečenja
Sodišče je pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.
Pritožba zmotno navaja, da gre za sodbo presenečenja, ki jo povezuje z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje.