Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 4, 20. ZDCOPMD člen 3, 3/1, 3/1-1, 3/1-2, 3/2, 5. ZDR-1 člen 2, 2/2, 154, 154/4, 200, 200/4. ZPP člen 180, 243, 180/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/1.
nadure - mobilni delavec - delovni čas - odmor med delovnim časom - čas razpoložljivosti - nočno delo - odvetniški stroški
Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje.
S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vloge in se mu ne priznava status samostojne storitve po tar. št. 39/1 OT. Enako velja za pregled listin oziroma študij spisa.
Sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, ker ne more poseči v prisojnost sveta zavoda, da imenuje direktorja, zato toženki z začasno odredbo sploh ni mogoče naložiti zadržanja učinkovanja redne odpovedi in prepovedati aktivnosti za imenovanje novega direktorja. Tožnik tudi ni izkazal, da bo brez uporabe začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Le pavšalno se je, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor tudi v pritožbi, skliceval na pretekla in morebitna bodoča samovoljna ravnanja toženke, ni pa konkretno in določno navedel ravnanj toženke, ki naj bi zaradi samovoljnosti pomenila uporabo sile ali nevarnost nasilja.
BBHZD člen 8. ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. ZDR-1 člen 56, 77, 81, 119. ZZSDT člen 12, 12/6.
zamudna sodba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo - nesklepčnost tožbe - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - ničnost - tujec - delovno dovoljenje
Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen.
Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno dovoljenje, ne izhaja pa, da tožnik kljub temu, po tem datumu nima zakonske podlage za opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s 6. odstavkom 12. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) je namreč tujec lahko še naprej zaposlen ali opravlja dela tudi v času, ko v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja, in sicer pod pogoji in v obsegu, kot mu je bilo to dovoljeno s predhodnim enotnim dovoljenjem.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1. ZSPJS člen 17a, 22a, 22a/1. ZObr člen 100a, 100a/8, 100b, 100b/5.
Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o Službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost. Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate (prvi odstavek 22.a člena ZSPJS). Postopek ugotavljanja doseganja kriterijev za določitev dela plače za redno delovno uspešnost se za vse javne uslužbence, med katere spadajo tudi pripadniki Slovenske vojske, izvede mesečno, trimesečno ali dvakrat letno (prvi odstavek 30. člena KPJS).
Tožnik je ne glede na svoj status sindikalnega zaupnika upravičen do ocene redne delovne uspešnosti na podlagi določb ZSPJS in KPJS. Njegove pravice ne izključuje argument toženke, ki ga je napačno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da vodja organizacijske enote, v katero je bil tožnik formalno razporejen, ni mogel vrednotiti njegovega dela, ker v tem času ni opravljal nalog skladno s sistemizacijo njegovega delovnega mesta. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal sindikalno delo kot redno delo v polnem delovnem času. S sindikalnim delom je tožnik opravljal svoje redne delovne naloge, zato je toženka ne glede na organizacijsko hierarhijo dolžna njegovo delovno uspešnost oceniti in na podlagi te ocene njegove delovne rezultate tudi ustrezno nagraditi.
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se lahko datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred tem do spremembe delavčevega statusa ali druge pomembne okoliščine, ki utemeljuje sodno razvezo pred datumom odločitve sodišča, kar je v obravnavanem primeru tudi ugotovilo in upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 7 plač, ki ni ne previsoko ne prenizko. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 14 let, kar predstavlja približno tretjino pričakovane delovne dobe. Ob odpovedi je bil star 39 let, aktivno si je prizadeval najti zaposlitev, novo zaposlitev na zanj ustreznem delovnem mestu (kot direktor javnega zavoda) si je našel skoraj 17 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker toženka ni upoštevala določbe obstoječe pogodbe o zaposlitvi o širši opredelitvi kraja opravljanja dela, na podlagi katere bi tožnika lahko razporedila na opravljanje dela v drug kraj, in posledično ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo pa so bile tožniku priznane (od odpovedi pa do sodne razveze) pravice iz delovnega razmerja za skoraj 17 polnih mesecev.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitve tožnikovih osebnostnih pravic presojalo v zvezi z dogajanjem pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožniku odpoved ni povzročila škode ter da se zaradi nezakonite odpovedi oziroma premestitve na temelju novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogel počutiti ničvrednega in nepomembnega za podjetje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke oziroma njene zakonite zastopnice, ko je tožniku sredi delovnega dne 4. 12. 2020 brez utemeljenega razloga odredila zapustitev delovnega mesta, ga pospremila do izhoda, mu ob tem odvzela še računalnik, telefon in ključe poslovnih prostorov (delovna sredstva), preden mu je 11. 12. 2020 podala odpoved pa je na njegovo delovno mesto že imenovala drugo osebo, s čimer je bil seznanjen preko prejetega računa kot uporabnik upravniških storitev toženke, dosega standard nedopustnega ravnanja, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076823
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 142. ZOZ člen 2, 96, 97e. KPJS člen 21. OZ člen 229, 347, 347/1. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - usposabljanje vojakov
Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.
OZ člen 365, 366, 366/2. ZDR člen 142, 142/2. ZPP člen 7, 8, 212, 227, 227/1, 182a, 184, 184/3, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nadure - delo preko polnega delovnega časa - zastaranje - denarna terjatev iz delovnega razmerja - dokazna ocena
Toženka v pritožbi oporeka sprejeti dokazni oceni, in sicer tako s formalnega kot vsebinskega vidika. Sodišče prve stopnje je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Glede števila ur opravljenega dela je utemeljeno sledilo izpovedim tožnic in z njune strani predloženim evidencam ter štelo, da sta na takšen način dokazali resničnost svojih navedb, da sta delo opravljali preko polnega delovnega časa. Skladno sta izpovedali, da sta sproti izpolnjevali obrazce toženke, v katere sta vnesli ure dela pri uporabnikih, ki so bili podlaga za izstavljanje računov, in prevožene kilometre ter da so nadrejene delavke s pomočjo A. A. vodile mesečni seznam presežnih ur. Potrdile so, da so se presežne ure kopičile.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke (medicine dela). Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so nepotrebni, neprimerni ali očitno nerelevantni. Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela (ki se je nanašal na tožnikovo zdravstveno zmožnost opravljanja dela s hidravličnimi kleščami) ni potreben, ker je tožnik pred poškodbo opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto talilec nemoteno skoraj 7 let, brez zdravstvenih pomislekov, in ko niti ob lastnem zaslišanju ni potrdil svojih navedb o svoji zdravstveni nezmožnosti oziroma ji ni oporekal, ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga tožnika v tej smeri.
Toženka bi morala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti skladno z določili prvega in drugega odstavka 85. člena ZDR-1, česar pa ni storila. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita.
Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je tožniku podala izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi je namreč jasno in izrecno navedeno, da toženka podaja tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da se zavezuje tožniku plačati denarno povračilo namesto 15-dnevnega odpovednega roka. Tudi iz obrazložitve odpovedi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožniku podala izredno odpoved.
Za sodno razvezo zadošča tudi obstoj (zgolj) subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Le te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih izčrpno ter prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni izgubila zaupanja v tožnika zgolj zaradi očitkov v izpodbijani odpovedi, kot poizkuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodno razvezo je namreč toženka utemeljevala predvsem s tožnikovimi ravnanji po podaji odpovedi. O skrhanih odnosih in porušenem zaupanju med strankama pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi neposredno na samih narokih.
Ni (pritožbeno) sporno, da je toženka tožnika v posledici izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz socialnih zavarovanj tudi v Turčiji, in sicer pod v izpodbijani sodbi obrazloženo odpustno kodo 43. Zato je tožnik s tožbo zahteval tudi izbris te odpustne kode. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo z obrazložitvijo, da je odprava te odpustne kode potrebna v smislu odprave vseh posledic nezakonite odpovedi in vzpostavitve stanja, kot je bilo pred odpovedjo. Neutemeljeno je toženkino pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločitev o tem zahtevku. Skladno s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Posledica v tem sporu izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je tudi nesporno vpisana odpustna koda 43 v tožnikovem socialnem zavarovanju v Turčiji. Sodišče prve stopnje je bilo torej pristojno odločati o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi in posledično o odpravi posledic njene nezakonitosti, med katerimi je tudi izbris sporne odpustne kode.
URS člen 22. ZPP člen 213, 215, 339, 339/2, 339/2-18, 339/2-14. ZDR-1 člen 6, 6/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - zaposlitev drugega delavca - (ne)izvedba predlaganih dokazov
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso bistveni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ne velja pa obratno; sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga, s katerim stranka dokazuje nasprotno, kot je na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno. Prav za takšno situacijo gre v tej zadevi. Tožnica je s predlaganim in zavrnjenim predlogom dokazovala, da je toženka na novo zaposlovala za dela, ki jih je sama opravljala (njej pa podala odpoved iz poslovnega razloga), torej ravno nasprotno dejstvo, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo (štelo za dokazano).
sprememba tožbe - smotrnost - ekonomičnost - dopustnost spremembe tožbe
Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji, kdaj je to "smotrno", je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončna rešitev spora.
Prvo spremembo tožbe je sodišče dovolilo, ker je ocenilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, ponovno predlagane spremembe tožbe v vlogi z dne 21. 6. 2023 pa sodišče ni dovolilo. Dne 12. 12. 2023 je tožeča stranka ponovno predlagala spremembo tožbe v drugi točki tožbenega zahtevka, ki naj bi glasila: "Toženec je dolžan plačati družbi zavarovalnici B., naslov C., v roku 15 dni znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 12. 2019 dalje do plačila". Toženec v spremembo tožbe ni privolil, kot je razvidno iz vloge z dne 15. 1. 2024. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijani sklep z dne 6. 2. 2024, s katerim spremembe tožbe ni dovolilo. Ocenilo je, da sprememba tožbe ni smotrna za ureditev razmerja med pravdnima strankama, saj tožeča stranka v spremembi tožbe celo zahteva, da toženec plača 9.000,00 EUR z obrestmi zavarovalnici B., ki je v tem postopku stranski intervenient na strani toženca. Tožeča stranka je to storila po več kot štirih letih pravdanja, ko se je celo izkazalo, da je večino škode dobila povrnjene s strani zavarovalnice B. že pred vložitvijo tožbe oziroma pred prvim narokom za glavno obravnavo.
odmera stroškov postopka - priznani stroški postopka - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - potrebni stroški postopka - delna sprememba izpodbijanega sklepa
Za vlogo z dne 16. 12. 2021 je bilo toženki nepravilno priznanih 50 točk, saj toženka stroškov za to vlogo ni priglasila. Vloga z dne 7. 2. 2022 je bila nepotrebna, saj bi toženka dokazne predloge, ki jih podaja v tej vlogi, lahko predložila v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2022. Sodišče ji je tako neutemeljeno priznalo 50 točk. Vloga z dne 5. 5. 2022, ki jo je sodišče glede na vsebino štelo za kratek dopis, ni bila potrebna, saj se toženka v njej sklicuje na dokumente, ki jih je že vložila v spis, preostale krajše navedbe bi lahko podala na naroku dne 31. 8. 2022. Sodišče ji je zato nepravilno priznalo 50 točk. Pripravljalna vloga z dne 15. 7. 2022 ni bila potrebna, saj v njej toženka zgolj ponavlja svoje predhodne navedbe. Sodišče ji je zato nepravilno priznalo 225 točk.
Utemeljeno pritožba izpodbija tudi odločitev o priznanju nagrade za pregled prepisov zvočnih posnetkov narokov v skupni višini 450 točk. Navedena opravila skladno z ustaljeno sodno prakso ne predstavljajo samostojnih storitev, saj je nagrada za njih že vključena v nagradi za narok.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077954
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. ZObr člen 97č. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - uporaba direktive
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. O tej izjemi ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. V zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) je Sodišče EU izpostavilo, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi v primeru opravljanja nalog nadzora na zunanjih mejah države članice oziroma v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. O pravno relevantnem izrednem dogodku je mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče ... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov.
ZPP člen 12, 213, 285, 313, 313/3, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 84, 84/1, 85, 85/1, 87, 87/2. ZDSS-1 člen 29. ZIZ člen 19.
trditveno in dokazno breme - manjkajoča trditvena podlaga - predlaganje dokazov - prekoračitev tožbenega zahtevka - paricijski rok - konkretiziranost tožbenega zahtevka - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - reintegracija - predlog za sodno razvezo - pisno opozorilo - materialno procesno vodstvo
Res je sicer, da se je toženka na predlagane dokaze "kot doslej" sklicevala tudi ob podaji nadaljnjih navedb, vendar pa to tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more pomeniti, da je toženka za vse nadaljnje trditve, pod katere je navedla dokaz: "kot doslej", predlagala vse že predhodno predlagane dokaze, temveč lahko pomeni zgolj, da toženka nadaljnjih dokazov ne predlaga. Toženka je namreč v zvezi z opozorilom in trpinčenjem predlagala tudi nekatere priče in listinske dokaze, ki so se glede na podano trditveno podlago nanašali izključno na očitke v opozorilu, zato ni bilo mogoče sklepati, da toženka te iste dokaze "kot doslej" predlaga tudi za vse ostale trditve, ki jih je podala v nadaljevanju odgovora na tožbo in nadaljnjih vlogah, ko ni predlagala nobenih novih dokazov, temveč pod dokaz zgolj zapisala "kot doslej". Stališče toženke, da gre pri tem za uveljavljeno nomotehniko predlaganja dokazov, s čimer so zajeti vsi dokazi, predlagani s to vlogo in z vsemi predhodnimi vlogami stranke v spisu, ni pravilno. Res je, da je tak način predlaganja dokazov v spisih relativno pogost, vendar stranka, ki glede na podano trditveno podlago za njo hkrati določno ne predlaga ustreznih relevantnih dokazov, s tako "nomotehniko" tvega, da bodo katera od zatrjevanih dejstev ostala nedokazana. Vsaka stranka mora namreč v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.
Glede na porazdelitev dokaznega bremena v materialnih predpisih (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje zastopanost obeh strank po kvalificiranih pooblaščencih (12. člen ZPP - argument a contrario) načelo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP ne more iti tako daleč, da bi moralo sodišče za vsak sklop pravno relevantnih dejstev posebej (toženo) stranko pozivati na podajo relevantnih dokaznih predlogov, sploh če stranka ocenjuje, da "kot doslej" predlagani dokazi zadoščajo.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v II. in III. točki izreka s tem, ko je v ta del izreka (da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter da je dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji priznati pravice iz delovnega razmerja) samo dodalo tekst "v 8 dneh od vročitve sodbe". Taka opredelitev paricijskega roka je utemeljena na 29. členu ZDSS-1, v skladu s katerim lahko sodišče v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi osemdnevni rok za njeno izpolnitev.
Materialnopravno pravilen je prvostopni zaključek, da se lahko delavcu v odpovedi očitajo samo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile storjene po prejemu pisnega opozorila, ne pa kršitve, ki so bile storjene pred tem. Ni pomembno, kdaj je toženka kot delodajalec izvedela za morebitne kršitve, temveč le, kdaj naj bi tožnik kršitve storil, kar izhaja že iz samega namena pisnega opozorila, ki je v varstvu delavca kot šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi, saj delodajalcu nalaga obveznosti, ki naj bi delavca varovale pred neutemeljenimi in prenagljenimi odpovedmi in mu zagotovile, da se lahko praviloma vnaprej seznani z možnostjo odpovedi in svoje nadaljnje ravnanje temu prilagodi.
ZDR-1 člen 202. OZ člen 341, 364. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
referenčno obdobje - višek ur - pripoznava dolga - zastaranje terjatev iz naslova plač
V skladu z 202. členom ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi vtoževano plačilo iz naslova presežka ur, v roku 5 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje, ki se je končalo 30. 6. 2012, zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2012, torej 5. 8. 2012, in pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da je 5-letni zastaralni rok vtoževane terjatve začel teči 6. 8. 2012 in se je iztekel 6. 8. 2017. Ker je bila tožba vložena 12. 11. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarala.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališče teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tožnik (kot upnik) in zapisana bi morala biti višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika in njegovo delovno razmerje ter presežne ure.
poškodba delavca pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - ustalitev zdravstvenega stanja - začetek teka zastaralnega roka - objektivni zastaralni rok
Prvostopenjski oceni, ki začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na dan škodnega dogodka, pritožba ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče nanjo vezano. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe potekel 5-letni zastaralni rok (čemur pritožba prav tako ne nasprotuje). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.
ZDR-1 člen 85, 86, 86/1, 89, 89/1, 89/1-5, 89/2, 109, 109/2, 118, 118/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas - neuspešno poskusno delo - ocena poskusnega dela - obrazloženost - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Za presojo (ne)zakonitosti odpovedi je ključen 9. člen PKP, ki med drugim določa: komisija mora pred potekom poskusnega dela izdelati poročilo o poteku in oceno poskusnega dela; oceno mora obrazložiti; poročilo mora vročiti tudi delavcu na poskusnem delu; delavec mora biti z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica z oceno poskusnega dela ni bila seznanjena tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, je utemeljeno zaključilo, da se upoštevaje 9. člen PKP šteje, da je poskusno delo opravila uspešno. Odpoved je nezakonita, ker ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
ZDR-1 člen 179. OZ člen 1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 23. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. ZPP člen 212, 213, 285, 339, 339/1.
sodba presenečenja - odškodnina za plačo - višina plače - materialno procesno vodstvo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pretrgana vzročna zveza - sodna razveza - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - evidentiranje prisotnosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - seznanitev s kršitvijo - teža kršitve
Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi.
Ugotovljene kršitve so tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi posamičnega spisa, ugotovljeno pa je bilo, da ni šel na teren ne zaradi navedenega spisa ne zaradi katerih drugih spisov, ampak osebnih opravkov.
URS člen 14, 14/2, 25, 49, 49/2, 74, 74/1. ZDR-1 člen 9, 9/1, 13, 40, 41, 41/2. ZMEPIZ-1 člen 74. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 14, 18, 18/1, 18/2, 19,.
lastnost zavarovanca - konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - čas prejemanja nadomestila
Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)