ZPP člen 258, 258/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 36, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved - obvestilna dolžnost - opredelitev kršitev - neupravičena odsotnost z dela 5 delovnih dni
Bistvo razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je neobveščanje delodajalca o vzroku za petdnevno ali daljšo odsotnost. Delavec je namreč dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).
ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZIZ člen 272. ZDR-1 člen 109, 109/1, 113, 113/3, 113/4.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - začasna odredba - prepoved opravljanja dela
Tožnica odločitvi, da se ne zadrži učinkovanje prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, nasprotuje z zatrjevanjem, da ji je toženka z vročitvijo Prepovedi opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 (listina A 14) podelila pravico zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. To zavzemanje ni utemeljeno. Iz navedene listine, s katero je toženka tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi toženka tožnici podelila kakršnokoli pravico. Gre za listino, s katero toženka tožnici skladno s četrtim odstavkom 113. člena ZDR-1 prepoveduje opravljanje dela v času, ko še ne učinkuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko je torej tožnica še v delovnem razmerju pri njej in bi delo še opravljala, če ji tega toženka ne bi prepovedala. Dejstva, da je zaradi sklicevanja na besedilo člena 113. ZDR-1, ki se uporablja šele od 16. 11. 2024 dalje, toženka v tej listini tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev, ni mogoče šteti za podelitev pravice do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu oziroma za največ šest mesecev. Take pravice delodajalec delavcu niti ne more podeliti (o tem odloča sodišče), še posebej ne ob podaji izredne odpovedi, ki jo v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalec lahko poda le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni. V hišnem nabiralniku na naslovu sedeža toženke je bilo puščeno obvestilo, da vročitev ni uspela, kje se sodno pisanje nahaja in poziv, da naj ga dvigne v roku 15 dni. Ker tega pisanja toženka v postavljenem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 2. 11. 2023. Toženka v 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče dne 24. 1. 2024 izdalo zamudno sodbo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno pravilno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri čemer je šlo že za drugo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča (prva je bila zavržena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 96/2024 z dne 13. 3. 2024). Pritožba je v ZPP (prvi odstavek 333. člena ZPP, citiran v izpodbijanemu sklepu; prvi odstavek 363. člena ZPP) urejena kot redno pravno sredstvo zoper sodbe (sklepe) sodišča prve stopnje. Pritožba zoper sodbe (sklepe), izdane v pritožbenem postopku, ni dovoljena. Zoper pravnomočno sodbo ima stranka kvečjemu na voljo izredna pravna sredstva.
Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.
URS člen 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilna dolžnost - izguba zaupanja
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri vrednotenju posledice storjene kršitve pravilno zaključilo, da je bila odsotnost v času od 16. 2. 2023 do 23. 2. 2023, glede katere tožnica ni izpolnila obvestilne dolžnosti, dejansko upravičena. Četudi je tožnica izostala z dela zaporedoma več kot pet dni, ji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nesodelovalnosti, neodzivnosti in prekinitve komunikacije s toženko, saj je ravnala korektno, ko je po klicu B. B. 24. 2. 2023 pojasnila situacijo in sporočila datum vrnitve na delo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 8, 112, 112/2, 236a, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - poslovni razlog - ekonomski razlog - bilanca stanja - dokazni predlog - predložitev pisne izjave priče - umik dokaznega predloga
V zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo, da tožnik ni mogel umakniti dokaznega predloga za njihovo zaslišanje, ker naj bi se izvajanje tega dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, naj v roku 30 dni predloži pisne izjave navedenih prič. ZPP v drugem odstavku 236.a člena določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnik po poteku 30-dnevnega roka izjav prič ni pridobil, pri čemer niti ni navajal, da jih je sploh poizkušal pridobiti, pač pa je ta dokazni predlog umaknil. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič se tako še ni začel izvajati, zato ga je tožnik lahko umaknil. Vendar pa izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič temelji tudi na dokaznem predlogu toženke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje te priče zaslišalo brez dokaznega predloga strank. V pritožbi očitane postopkovne kršitve in kršitve ustavnih pravic zato niso podane.
Odločitev o reorganizaciji predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na zakonitost odpovedi pa ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Pri presoji poslovnega razloga tudi ni bistveno, ali so se zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi toženki dejansko zmanjšali stroški, zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka tega ni dokazala.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - navidezni odpovedni razlog
Glede na ugotovitev o tem, da je tožnikovo delo po odpovedi prevzel vodja A., ki ga v času njegove odsotnosti nadomeščajo delavci, zaposleni pri toženki na drugih delovnih mestih, je pravilna ugotovitev, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženki prenehala, kar pomeni, da je toženka imela utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Reorganizacija ni bila navidezna. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je pravno upoštevna tudi reorganizacija, pri kateri potreba po delu ne preneha, temveč se delo opravlja na drugačen način, to je z že zaposlenimi delavci, ki so zaposleni na drugih delovnih mestih pri delodajalcu. Pravno nepomembno je, ali gre za delavce na višje vrednotenih delovnih mestih ali na drugih delovnih mestih ter da so se eventualno morali priučiti za opravljanje dela, ki ga je pred tem opravljal tožnik. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je vodja dolžan opravljati tudi delo nižje vrednotenega delovnega mesta, ali so skladno z zakonom drugi delavci dolžni začasno opravljati drugo delo ter ali je vodja A. B. B. sposoben opravljati delo štirih delovnih mest. To za odločitev ni bistveno, zato teh trditev sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 24, 25, 26. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-5, 125. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
neuspešno poskusno delo - komisija - ocena - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena.
ZPP člen 151, 151/1, 155, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-15. ZDSS člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 24. ZUP člen 118. ZSPJS člen 3a.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek - nedenarni zahtevki - zahteva za odpravo kršitve - glavni zahtevek - odpoved pravici
Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma.
Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji plačni razred (v določenih obdobjih za 1, v določenih obdobjih pa za 2 plačna razreda) in ji izplača razliko v plači. Uveljavljala je nepravilnost uvrstitve v plačni razred; v povezavi s tem nedenarnim zahtevkom je zahtevala tudi razliko v plači. Skladno z desetim odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oziroma 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se je tožnica obrnila s pisno zahtevo najprej na toženko, ki je zahtevi delno ugodila. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko uveljavljala pravico do plače le neposredno pred delovnim sodiščem.
Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov predhodnega postopka pred dnem vložitve tožbe, ampak šele od datuma vložitve tožbe (28. 6. 2023). Sodišče prve stopnje ji je tako neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od datuma seznanitve tožnice z računom njenega pooblaščenca za opravljeno odvetniško storitev (28. 11. 2022).
ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu - potrebni stroški za odvetnika - denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
OZ člen 352, 352/2. ZPP člen 184, 185, 339, 339/2, 339/2-8, 355.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - oblike nepremoženjske škode - pravno priznana škoda
Iz tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več oblik nepremoženjske škode. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da je v delovni nezgodi utrpel poškodbo desne noge in desnega kolka. Iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da se mu je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo, v posledici česar so bile pri njem opravljene nadaljnje preiskave, operacija in terapije, tožnik pa je bil v daljšem bolniškem staležu, kar vse kot relevantno za nastanek škode izpostavlja tudi v pritožbi. Zato je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo čas nastanka škode, ki ga je vezalo na nastanek škodnega dogodka, saj tožniku v obravnavani zadevi na dan škodnega dogodka 22. 8. 2017 še ni nastala vsa škoda. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah), tako ni mogoče vezati le na čas oz. trenutek delovne nezgode, temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala pravno priznana škoda po 179. členu OZ oziroma posamezna oblika le-te.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/3, 3/4, 4.
načelnik - policija - položajni dodatek - kriteriji
Tožnikovo prizadevanje, da bi se poleg števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti upoštevali javni uslužbenci (kandidati VPŠ), ki so začasno napoteni na delo, ni utemeljeno, saj je v nasprotju z jasno določenimi kriteriji v Uredbi o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence, ki jo je sprejela Vlada RS na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila in s katero je (razen glede že izpostavljenega minimalnega števila zaposlenih) skladno z zakonom uredila kriterije za določitev višine dodatka.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino.
Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe izvedela, da so stranke prekinile sodelovanje z njo, ker so se odločile, da bodo sodelovale s tožencem, zato ne drži očitek, da je ta postopek posledica maščevanja zaradi podane odpovedi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica zaradi ravnanja toženca izgubila več strank, direktorica tožnice je povedala, da so izgubili med 60 in 70 odstotki strank.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077961
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane vnaprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba.
ZPP člen 214, 214/1, 227, 227/5, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-24,. ZDR-1 člen 6, 6/1, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - subjektivni rok - nesubstanciran dokazni predlog - goljufija - rok za podajo izredne odpovedi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Navedba tožnika, da toženka odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni konkretizirala v izreku sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nerelevantna, zato sodišče prve stopnje nanjo ni bilo dolžno posebej odgovarjati. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar je podana v obliki sklepa, se ne zahteva, da bi bil odpovedni razlog naveden in tudi obrazložen v izreku sklepa. Glede obličnosti je določeno le, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, v njej pa mora biti naveden in obrazložen dejanski odpovedni razlog (prvi in drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tej zahtevi, ki velja za vsako odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je podana v obliki sklepa, toženka zadostila. Sklep o izredni odpovedi je vsebinsko preizkusilo kot celoto in zato tudi navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sklepa o izredni odpovedi utemeljeno štelo kot nebistvene.
Tožnik je trdil, da je ravnal skladno s internimi navodili, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 23. 8. 2021 plačilnega naloga in gotovine ni predal vodji izmene, s čimer je opustil svoje obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kršitve pa so imele težje posledice za toženko, saj je bila izgubljena gotovina v višini 150,00 EUR, za kolikor je bil oškodovan proračun RS, kar prestavlja težjo disciplinsko kršitev na podlagi 4. in 11. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDSS-1 člen 43. ZDR-1 člen 84, 84/1.
začasna odredba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala utemeljenosti svojih navedb, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma o njih še ni mogoče presojati, saj bo šele potek dokaznega postopka pokazal, ali je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen oziroma ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDR-1, kar bo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 morala tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, s tem pa že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Pravilno je utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.