Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka.
Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ).
S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.
Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.4 Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1. Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).
Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018).
Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.
ZDR-1 člen 39, 85, 85/2, 85/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - konkurenčna prepoved - kršitev - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravica delavca do zagovora - izguba zaupanja
Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 22a, 22a/1. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2. ZObr člen 100b, 100b/5. ZPP člen 154, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 353. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1.
vojak - sindikalni zaupnik - pogodba med delodajalcem in sindikatom - ocena delovne uspešnosti - prepoved diskriminacije - sindikalna svoboda - pogoji za delo sindikata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081101
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
ZDR-1 člen 54, 200, 200/3. ZJU člen 68. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - varstvo pravic iz delovnega razmerja - rok za vložitev zahteve za varstvo pravic delavcev - javni uslužbenec - projektno delo
Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena ZJU dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti prvih treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, se ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev in dokazov, odločitev, da je razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja nalog projekta resničen, pa je glede na pojasnjeno preuranjena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081278
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - prikrajšanje pri plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - dokazno breme - vojaška operacija
V zvezi z urami odrejene stalne pripravljenosti na taboru 2019 za študente in dijake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela logistična podpora (v okviru katere je na njem sodelovala tožnica) na tem taboru drugačno naravo kot logistična podpora v okviru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, v zvezi s katerimi je ugotovilo izjemo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se tudi logistično podporo na tem taboru štelo za izjemo po sodbi sodišča EU C-742/19. Glede na to, da je bil vojaški tabor namenjen študentom in dijakom zaradi pridobivanja dodatnih izkušenj, promocije SV in pridobivanja kadra (ukaz v prilogi B 23) ni mogoče šteti, da se je tožnica kot del logistične enote tudi sama usposabljala, zaradi česar naj rotacija ne bi bila mogoča niti primerna. Drži, da je smisel vaj za logistične enote, da se z nudenjem logistične podpore pripadniki SV pri tem tudi sami urijo, vendar pa ne glede na to, da je bil način dela na tem taboru podoben načinu dela na vojaških vajah, zaradi povsem drugačnega namena vojaškega tabora za študente in dijake ni mogoče šteti, da je nudenje logistične podpore v tem primeru pomenilo urjenje enote, v kateri je delovala tožnica. Ponazoritve delovanja SV v bojnih situacijah študentom in dijakom ni mogoče enačiti s cilji urjenja na terenskih vajah in usposabljanjih SV, kjer je bistveno, da se urijo vsi udeleženci vaje kot enota, zaradi česar rotacije niso primerne.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi z varovanjem državne meje in taborom 2019 obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.
Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
ZDR-1 člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1. ZPP člen 339, 33971, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1, 354/2, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - tatvina - nasprotje v razlogih sodbe
V zvezi s kanistrom, ki ga je tožnik prinašal v svoj avtomobil, v katerem naj ne bi bilo 100 litrov goriva, velja enako kot glede manka goriva v lokomotivi, da natančna količina goriva za odločitev (presojo, ali je podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja) ni bistvena. Tega, ali je bilo goriva manj kot 100 litrov (manko v lokomotivi oziroma v kanistru), sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo oziroma o tem v izpodbijani sodbi ni razlogovalo.
elementi delovnega razmerja - domneva obstoja delovnega razmerja - podjemna pogodba - avtonomija strank - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018).
Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo elemente delovnega razmerja in jih tudi ugotovilo.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila tožničina volja skleniti podjemno pogodbo, kar izhaja iz dejstva, da je tožnica tako pogodbo tudi podpisala. Skladno z 9. členom ZDR-1 je avtonomija strank delovnega razmerja omejena (pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca).
Utemeljeno pa tožnica opozarja, da je sodišče prenizko odmerilo denarno povračilo. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvem odstavku 118. člena ZDR-1 omejeno na največ 18-mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, so določeni v drugem odstavku tega člena (trajanje delavčeve zaposlitve; možnost za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena res samo pol leta, vendar je sodišče pri odmeri denarnega povračila premalo upoštevalo omejitve, ki izhajajo iz invalidnosti tožnice, in da je tožnica kot invalid težje zaposljiva oseba. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je primerno denarno povračilo v višini treh tožničinih plač.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VDS00081114
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
pravilna vročitev tožbe - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.
ZPP člen 154, 350, 350/2, 358, 358-5, 360, 360/1,. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 5, 5/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 7, 8. ZODPol člen 110, 110/2.
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila toženka dolžna tožnico v letu 2021, potem ko je bila tožnica s 1. 9. 2021 premeščena na (višje) delovno mesto sekretar, ponovno oceniti in ji na podlagi napredovanja določiti višji plačni razred. Tožnica je namreč s premestitvijo na delovno mesto sekretarja pridobila možnost napredovanja v višji plačni razred, pred premestitvijo pa je na prejšnjem delovnem mestu podsekretarja že dosegla vsa predvidena napredovanja v plačni razred.
Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21), ki se je pričela uporabljati 7. 8. 2021, je spremenila 5. člen Uredbe tako, da se po uveljavitvi spremembe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev napredovanja izvede vsako leto do 15. novembra za vse javne uslužbence, namesto do tedaj veljavne ureditve, po kateri je bil postopek preverjanja vsako leto izveden do 15. marca. Sprememba Uredbe je v prehodni določbi prvega odstavka 5. člena določila, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021, ki je bil izveden na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, 91/08, 113/09 in 22/19), za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. aprila 2018 do vključno 1. decembra 2018, izvede ponovno ob upoštevanju spremenjenih 5., 7. in 8. člena Uredbe. Z nobeno razlagalno metodo ni mogoče zaključiti, da sprememba Uredbe daje podlago za ponovno preverjanje izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje v letu 2021, torej potem, ko je bila tožnica premeščena na delovno mesto sekretar. Uredba namreč jasno določa, da se preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021 ponovno izvedele le za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. 4. 2018 do vključno 1. 12. 2018. Tožnica ni trdila, da bi sodila v to skupino javnih uslužbencev, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se je prvo napredovalno obdobje za tožnico izteklo že 1. 4. 2019 (torej se je triletno obdobje začelo že v letu 2016), tudi ob naslednjih preverjanjih izpolnjevanja pogojev, in sicer do 15. 3. 2020 oziroma 15. 3. 2021, pa ni mogla napredovati v višji plačni razred, saj je že dosegla najvišji plačni razred delovnega mesta, ki ga je takrat zasedala. Bistveno je tudi, da je toženka v letu 2021, to 15. marca, že izvedla preverbo izpolnjevanja pogojev za napredovanje.
Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 44. člena ZDSS-1).
Stališče sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ki naj bi bil v tem, da doseže izvrševanje kolektivnega dogovora, je glede navedeno, upoštevajoč trditveno podlago in postavljen zahtevek, napačno. Ker predlagatelj ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa uprave nasprotnega udeleženca, bi sodišče prve stopnje moralo njegov predlog zavreči (kršitev 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in predlog predlagatelja zavrglo (354. člen ZPP).
ZDR-1 člen 49, 87, 87/2, 90. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 353, 360. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 14, 22, 23, 25, 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obstoj odpovednega razloga - mirovanje pravic iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša.
ZDSS-1 člen 6. ZDR-1 člen 6, 6/1. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. URS člen 14. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - diskriminacija - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - načelo enako plačilo za enako delo - kraj opravljanja dela - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 8, 165, 236, 236a, 236a/6, 254, 286, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - škoda zaradi uporabe viličarja - pisno opozorilo pred odpovedjo - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, utemeljen; gre za očitek, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik 3. 8. 2020 zaradi prehitre vožnje in sunkovitega obračanja z zadnjim delom viličarja udaril v skladiščeno paleto, ki je bila polna jeklenk UNP, pri čemer je podrsal zadnji bok viličarja in razbil zadnjo luč, kar je povzročilo škodo najmanj v višini 144,72 EUR, lahko pa bi povzročilo bistveno večjo škodo in telesne poškodbe navzočih oseb, če bi jeklenke eksplodirale in povzročile požar. V izpodbijani sodbi ni (nejasno) ugotovilo, kot mu očita tožnik v pritožbi, da je po spornem dogodku drug delavec toženke naložil jeklenke na tovornjak, ampak je v tem delu povzelo vsebino odpovedi (točka 8 obrazložitve).
Tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki bi bila podana, če dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ne bi bila vestna, skrbna ter narejena na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Tega v pritožbi ne zatrjuje, ampak dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je prav tako neutemeljeno. Že pojmovno ne gre za kršitev 8. člena ZPP, če sodišče prve stopnje določenega dejstva ne ugotavlja - gre za dejstvo, ali je bilo začasno skladišče, kamor je A. A. odlagal palete, polne jeklenk UNP dovolj odmaknjeno (vsaj pet metrov) od polnilnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bilo skladišče organizirano v skladu s pravili stroke (točka 11 obrazložitve) oziroma da palete, polne jeklenk UNP niso bile postavljene izven območja za skladiščenje (točka 12 obrazložitve), predvsem pa pravilno razlogovalo, da morebitno nepravilno organiziranje skladiščenja jeklenk ob polnilnici z ničemer ni vplivalo na očitano in ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku pred odpovedjo podala tri pisna opozorila, pri čemer tožnik v zvezi s pisnim opozorilom z dne 13. 11. 2019, v katerem mu je toženka očitala, da ni izpolnil delovne obveznosti, da je motil delavca v delovnem procesu ter v poslovni listini potrdil neresnične podatke, v pritožbi niti ne podaja konkretiziranih navedb. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pisnega opozorila z dne 20. 8. 2019 ne bi smelo upoštevati, ker je od kršitve 17. 7. 2019 do odpovedi minilo več kot eno leto, saj je bistveno, kdaj pisno opozorilo delavec prejme, kot izhaja iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ga je citiralo sodišče prve stopnje. Kot je povzelo v izpodbijani sodbi (točka 19 obrazložitve), je toženka prvo pisno opozorilo podala zaradi neprimernega obnašanja, neizpolnitve delovnih nalog oziroma odklanjanja dela.
ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/2, 134, 134/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355, 355/1.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminatorno obravnavanje - odsotnost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
URS člen 32, 35, 74. ZDR-1 člen 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZDD-1 člen 27, 31.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - nespoštovanje navodil zdravnika - zasebni detektiv - svoboda gibanja - pravica do zasebnosti
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično, da se ne morejo spomniti vsake podrobnosti vsakega pregleda. Režim bolniškega reda, kot je bil podan v konkretnem primeru, bi zagotovo vsak zdravnik pojasnil svojemu pacientu, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da tožniku navodila osebne zdravnice ne bi bila znana.