izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svoje delovne naloge pri toženki opravljal, kot je bila dolgoletna praksa pri toženki in skladno s Pogodbo o izvedbi strojno-inštalacijskih del v A. Slednja ni določala, da bi bilo potrebno v zvezi z izvedenimi deli, ki so predmet izredne odpovedi, voditi gradbeni dnevnik, knjigo obračunskih izmer ter zapisnike o demontirani opremi, prav tako to ni bila praksa pri toženki. In to niti po tem, ko je dela in naloge od tožnika prevzel E. E. Kot jasno izhaja iz njegove izpovedi, za tovrstna dela tudi noben predpis ne določa vodenja gradbenega dnevnika ali knjige obračunskih izmer. Tudi sicer je vodenje teh dokumentov (v kolikor so potrebni), kot to toženka sama priznava v pritožbi in kot to tudi sicer izhaja iz 10. odstavka 15. člena Pravilnika o gradbiščih, dolžnost izvajalca (in ne tožnika kot skrbnika pogodbe) in je torej kvečjemu izvajalec tisti, ki bi bil dolžan toženki te dokumente predložiti. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da je toženka tožniku, kot skrbniku pogodbe, povsem neutemeljeno očitala, da ni predložil dokumentov oziroma, da je podpisoval primopredajne zapisnike kljub pomanjkanju dokumentacije, ki jo izvajalec sploh ni bil dolžan voditi. Če izvajalec del ne vodi dokumentacije, ker je ni dolžan voditi, je povsem jasno, da dokumentacije, ki je ni, tožnik kot skrbnik pogodbe ne more predložiti.
Denarno povračilo v višini sedmih mesečnih bruto plač tožnika glede na pravilno uporabljene kriterije, ni pretirano, niti ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (VIII Ips 119/2014, VIII Ips 178/2018, VIII Ips 204/2018). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pravilno upoštevalo in sicer predvsem dejstvo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen 10 let, da je dopolnil 40 let, da je univerzitetni inženir strojništva, ter da se je takoj naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlil v svojem podjetju. Pravilno pa je upoštevalo tudi, da tožniku glede na dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem, ko je tožnik začel opravljati svojo dejavnost kot samostojni podjetnik, ni priznalo reparacije, ter da tožnik ni uveljavil nobenih pravic, vezanih na prenehanje delovnega razmerja.
Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1).
Iz ZRSin ne izhaja, da je pridobljeni status reprezentativnosti trajen. Lastnost reprezentativnosti je namreč opredeljena z obstojem kumulativnih pogojev, ki so našteti v 6. členu ZRSin, kar obenem pomeni, da že zaradi neobstoja enega od teh pogojev lastnosti reprezentativnosti ni (več). Vendar pa pravna ureditev statusa reprezentativnosti sindikata ni popolna. Ni namreč urejen postopek preverjanja, ali sindikat, ki mu je bila s pravnomočno odločbo državnega organa podeljena reprezentativnost, zanjo še vedno izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, oziroma postopek, v katerem bi se ugotovilo, da sindikat zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev ni več reprezentativen. V tem delu je zato podana pravna praznina, ki jo je glede na to, da pravnomočni upravni akt o priznanju reprezentativnosti posega tudi v pravno sfero delodajalca, treba zapolniti na način, da je ustrezno varovan tudi položaj delodajalca. Za nasprotno stališče ni nobenega stvarno utemeljenega in razumnega razloga. Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi; pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede (drugi odstavek 3. člena ZS). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za rešitev obravnavanega predloga kot najbolj podobna upoštevna pravna ureditev, ki je predpisana za postopek določanja reprezentativnosti.
Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba predlagatelju, ki je v postopku pred nasprotno udeleženko navajal, da je največji delodajalec v dejavnosti, v kateri ima sindikat A. priznano reprezentativnost, in ki je izpostavljal posledični pomen kolektivnega pogajanja z njim, pomen že citiranega 10. člena ZDR-1 …, priznati aktivno legitimacijo za sprožitev postopka preverjanja reprezentativnosti sindikata A. pred upravnim organom. Minister za delo je tovrstno vlogo predlagatelja zato napačno zavrgel s sklicevanjem na pomanjkanje te legitimacije, zaradi česar je treba predlagatelju priznati tudi nadaljnjo aktivno legitimacijo za vložitev kolektivnega delovnega spora glede dela predloga, v katerem zahteva odpravo sklepa ministra za delo z dne 27. 2. 2024. V tem delu in posledično tudi glede stroškovne odločitve je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavki 274., 339. in 354. člena ZPP; 3. točka 365. člena ZPP) in vrnilo zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki je o predlogu dolžno odločiti meritorno.
ZDR-1 člen 7, 7/4. ZPP člen 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti
Sodišče prve stopnje je za ugotovljena ravnanja - ukrepe toženke v zvezi z anonimnim pismom - le zaključilo, da predstavljajo trpinčenje, ne da bi navedlo razloge, ki so narekovali takšno presojo. Kot že navedeno, posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja, zato je bistvena obrazložitev, zakaj kot celota objektivno ustrezajo tej opredelitvi. Navedeno je v izpodbijani sodbi povsem izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pritožbeno sodišče opozarja na s strani toženke izpostavljeno enostransko presojo (domnevno spornih) ravnanj zgolj na podlagi trditev in dokazov tožnic. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnici s svojimi izpovedmi potrdili njune trditve, ki so se nanašale na osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja, pri čemer ni dokazno ovrednotilo izpovedi prič, ki so izpovedale drugače, da medsebojni odnosi že pred anonimnim pismom niso bili dobri in da jih je ta dogodek le še zaostril ter da je bila po seznanitvi vodja kadrovske službe zadržana do vseh delavk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da slabih odnosov v delovnem okolju samih po sebi ni mogoče opredeliti za trpinčenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o verbalni osamitvi tožnic ni skladna z ugotovitvijo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka komunikacije obeh tožnic z vodjo kadrovske službe ni omejila, da bi šlo za prepovedano omejevanje komunikacije, ampak kot previdnostni ukrep po uveljavljanju trpinčenja s strani tožnic.
OZ člen 319, 322. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1, 365, 365-2, 366.
plačilo davkov in prispevkov - sodna pristojnost - zavrženje tožbe - odpoved pravici - pisna izjava delavca - odpust dolga
Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahteval odvod davkov in prispevkov, pri čemer v pritožbi ne poda razlogov s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali mora delodajalec od prisojenih prejemkov obračunati in odvesti davke in prispevke. Plačilo davkov in prispevkov je stvar izplačevalca in je v pristojnosti davčnih organov, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilo zavrglo.
Iz sporne izjave z dne 4. 2. 2022 izhaja, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A. A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Iz izjave ne izhaja, da bi tožnik toženki odpustil terjatve, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, ali katerokoli drugo terjatev oziroma vse terjatve, za katere je vedel ob podpisu. Odpust dolga se sicer lahko nanaša na vse terjatve upnika (322. člen OZ), vendar v izjavi z dne 4. 2. 2022 ni nikjer jasno in nedvoumno izražena volja tožnika, da toženki odpusti vse dolgove oziroma se odpove vsem do tedaj znanim terjatvam, ampak je le na splošno zapisano, da so urejena medsebojna razmerja.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
stroški postopka - vrednotenje okoliščin - uspeh strank v postopku
V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 328, 328/1, 350, 350/2, 353.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - predlog za sodno razvezo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala odpoved in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da zaradi spremenjenih navad gostov in s tem povezanimi zahtevami po reorganizaciji nima več potrebe po zaposlovanju delavcev na delovnem mestu krupje za polni delovni čas - na katerem je bila zaposlena tožnica, temveč zgolj za krajši delovni čas in praviloma med vikendi). Tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, kot je v tej zadevi že odločilo Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da na podlagi enakih razlogov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.
Držijo pritožbene navedbe, da je organizacija poslovanja v pristojnosti toženke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni odločalo o organizaciji poslovanja toženke, pač pa o zahtevku, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bili podani razlogi za vnovično odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa presegajo ta spor. Toženka s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more obiti predpisanega postopka odpovedi te pogodbe iz poslovnega razloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00082375
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 4, 5. ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-3, 366, 366/1.
Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. ZDSS-1 člen 19, 41, 41/5. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpovedni razlog - dejanske okoliščine - konkretiziranost - nezakonitost odpovedi - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že zato, ker ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana.
Iz odpovedi ne smejo izostati konkretni razlogi za njeno podajo niti v primeru, da je delavec še pred njeno podajo ustno seznanjen z možnostjo odpovedi in z razlogi zanjo. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da za tožnika ni bilo več dela, čeprav mu je že julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje toženke na stališče, da delodajalcu ni treba v odpovedi pojasnjevati vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 13/2024, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.
Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.
Pogodbena določba, iz katere izhaja obveznost vračila sorazmernih stroškov specializacije, ne določa nesorazmernih pogojev glede opravljanja dela, obsega dela in prepovedi zaposlovanja drugje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbena ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020). Ker pri pogodbeni ureditvi ne gre za poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve, odpade presoja, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, za kar se zmotno zavzema pritožba z navedbami o očitno pomanjkljivem testu sorazmernosti.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - nagrada za poročilo stranki - prepozen dokazni predlog - COVID-19
Tožnik je v aprilu in maju 2021 delo opravljal na delovnem mestu skladiščnik IV. Toženka ga je razvrstila v zeleno skupino, kar je pomenilo upravičenost do dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) za 10 odstotkov delovnega časa in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v deležu 5 odstotkov.
Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo le na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnika razvrstila v zeleno skupino, ampak je pravilno ugotavljalo, ali ga opravljanje dela (stiki z zunanjimi strankami oziroma osebami) upravičuje do višjega dodatka, do kakršnega so bili upravičeni delavci, uvrščeni v rumeno skupino.
V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo (155. člen ZPP oziroma določbe Odvetniške tarife - OT), saj je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo strošek za končno poročilo stranki. Storitve, navedene v tarifni številki 43/2 OT, se priznajo le, kadar gre za samostojne storitve, ne pa, kot pri toženki, kadar so te že zajete v drugih tarifnih številkah (tarifni številki 16 OT).
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-18, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2021) člen 79, 79/3, 81. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 11. ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2, 108/2-3, 108/4, 108/6. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
razlika v odpravnini - solidarnostna pomoč - predlagatelj - zamudne obresti - individualna pogodba o zaposlitvi - kolektivna pogodba
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.
Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).
V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082307
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - vojaška operacija
Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 88, 88/3, 200, 200/3. ZPP člen 8, 144, 144/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - prepozna tožba - zavrženje tožbe - dokazna ocena priče
Ker je torej toženka dokazala, da je tožnik dne 13. 5. 2024 v pisarni toženke odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da mu je bila ta tega dne vročena (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 in prvi odstavek 144. člena ZPP). Posledično je tožba, vložena dne 20. 6. 2024, prepozna, saj ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
poskusno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - nezakonitost odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - varovana kategorija delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082308
ZObr člen 37, 37/4, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - varovanje državne meje
Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja. Za posamezen mesec je navedla, za katero vajo oziroma usposabljanje je šlo, ter jo tudi opisala, tožnik pa je temu le na splošno oporekal in ni prerekal navedb toženke, da se je vaj in usposabljanj udeležil kot vadbenec. Zaslišan kot stranka je sicer povedal, da se je posameznih vaj udeležil kot vadbenec, na nekaterih pa je bil le podpora, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval le, da izjema ni podana, ker je šlo za njegovo redno delo, ni šlo za napotitev v tretje države v okviru kriznega upravljanja, da bi se lahko izvedle rotacije in načrtoval delovni čas, sodišče prve stopnje pa temu utemeljeno ni sledilo. Na podlagi pisnih izjav B. B. in D. D. ter Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja je ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katere tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, da je torej šlo za operativna urjenja. Posledično je pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji izreka sodbe C-742/19.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da so podane vse štiri izjeme od uporabe Direktive pri dejavnosti varovanja državne meje.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - poslovni razlog - tehnološki razlog - organizacijski razlog - izbira presežnega delavca
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka, zaradi opisane avtomatizacije delovnega procesa, pogodbe o zaposlitvi odpovedala osmim delavkam, zaposlenim na delovnem mestu operater, ki so delo pretežno opravljale na liniji krožne žage; ter da so na delovnem mestu operater ostale zaposlene le še delavke, ki jih zakonodaja ščiti pred odpovedjo (invalidke in starejše delavke), ki so morale zaposlitev obdržati. Toženka je nadalje že v izpodbijani odpovedi navedla, da je izbor delavk za podajo odpovedi opravila ob upoštevanju storilnosti delavk, njihove pridnosti in samoiniciativnosti ter večopravilnosti, česar tožnica med postopkom na prvi stopnji niti ni konkretizirano prerekala. Na tak način je toženka razumljivo in objektivno utemeljila izbiro delavk, zaposlenih na tem delovnem mestu, ki jih je obdržala v delovnem razmerju. Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je večino časa delala na liniji krožne žage (na kateri zaradi avtomatizacije ni več potrebe po operaterjih) in manj časa na liniji stiskalnice. Morebitnih drugih linij oziroma delovišč, na katerih bi tožnica še lahko opravljala delo na delovnem mestu operater, pa pritožba ne konkretizira, sicer pa tega tožnica ni določno navedla niti v postopku na prvi stopnji.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.