Pojma hujši prekršek v okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče tolmačiti drugače, kot izhaja iz določbe drugega odstavka 23. člena ZP-1.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - objektivni in subjektivni element - poskus kaznivega dejanja - umor - umor na zahrbten način
V opisu je mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in dejanskim statusom vsebinsko določno in striktno ujemajo (lex certa in lex scripta), kar pa se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake, ki so vidni navzven. Ti so v opisu kaznivega dejanja določno navedeni. Če je posamezen subjektivni znak določno opredeljen že v samem besedilu, zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine.
ZDSS-1 člen 82.. ZPIZ-2 člen 68, 68/1, 68/2, 424, 424/1.. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (2003) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3, 4/4, 4/5, 4/6.
poklicna bolezen - zmotna uporaba materialnega prava - ugotavljanje invalidnosti
Pogoji za štetje obolenja za poklicno bolezen so podani, če je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v seznamu določeno, da se na njem pojavlja bolezen kot poklicna, da je obolel za takšno boleznijo oziroma da izpolnjuje pogoje, da se obolenje šteje za poklicno in da obstaja vzročna zveza med daljšo neposredno poklicno eksponiranostjo in boleznijo. Tovrstna vprašanja pa v obravnavanem predsodnem postopku zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava niso bila razčiščevana.
Iz vročilnice, pripete k list. št. 23 predmetnega spisa, ki jo je A.M. lastnoročno podpisal izhaja, da je A.M. že navedeni sklep bil vročen 15. 3. 2021, kar v izpodbijanem sklepu zatrjuje tudi prvostopno sodišče in kar je pritožnik potrdil tako z besedami kot številkami na že omenjeni vročilnici. Glede na navedeno torej ne držijo pritožbene trditve, da je bil pritožniku navedeni sklep vročen šele 16. 3. 2021.
Nedopustno in v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da v obravnavanem primeru storilka svojih trditev, da očitanega prekrška ni storila, ni z ničemer dokazala. Predlagatelj postopka o prekršku oziroma prekrškovni organ je namreč tisti, ki nosi breme dokazovanja, da je storilec storil prekršek. Ni torej dolžnost storilca, da dokazuje, da prekrška ni storil, zlasti če se pri tem sklicuje na negativna dejstva, kot je to v obravnavanem primeru.
naročniško razmerje - posodbena pogodba - splošni pogoji - telekomunikacijske storitve - zaračunanje storitev - neplačilo računov - izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - vrnitev stvari - kraj izpolnitve - sedež upnika - spor majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti
S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je toženec zoper računa vložil ugovora, toženec smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP).
Pri razmerju med pravdnima strankama gre glede opreme za posodbeno pogodbo, to je pogodbo, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Na podlagi določila 583. člena OZ pa je vrnitvena dolžnost prinosniška dolžnost, kraj vrnitve pa je sedež upnika. Zato je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec svojo obveznost vrnitve opreme dolžan izpolniti tako, da tožnici omogoči prevzem opreme na svojem prebivališču, napačen. Ker toženec opreme ni vrnil, ampak jo je dal le na razpolago, tožnica utemeljeno zahteva njeno plačilo.
Peti odstavek 22. člena ZP-1 sicer določa, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikom izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja, vendar ta določba nima več ustrezne konkretizirane izvedbe v področnih predpisih, kot je obstajala v preteklosti.
mladoletni oškodovanec - prestrašenost - nasilno in drzno vedenje
Čeprav je glede na izveden dokazni postopek izkazano, da je storilec oškodovanca, ki je bil v času dogodka star 12 let, ogovoril z besedami ″Ko boš velik, boš baraba! Ne boš fajn ded!″, kar so nedvomno nenavadne besede za komunikacijo z mladoletnim oškodovancem, te besede po oceni pritožbenega sodišča niso posebej žaljive, niti ni mogoče šteti storilčevega ravnanja, ko je mladoletnemu oškodovancu izrekel te besede, kot drznega.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - ponovno sojenje v kazenski zadevi - pravnomočna obsodilna sodba - vezanost sodišča na predhodno pravnomočno odločitev - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do poštenega sojenja - enotna kazen zapora - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - dokazna presoja - načelo in dubio pro reo - bistveno zmanjšana prištevnost - eventualni naklep - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Prvostopnega sodišča ni prav nič oviralo, da bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katero mu je znova sodilo, če bi ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali pa, da mu krivda zanj ni dokazana. O obtožbi je odločalo samostojno, neodvisno in nepristransko, odločitev višjega sodišča pa ga pri tem ni z ničemer vezala, ga omejevala, mu karkoli narekovala ali ga kakorkoli usmerjala. Nobenega zakonskega zadržka ni bilo, da bi, če bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 že določeno kazen zapora izreklo. S tako odločitvijo ne bi nedovoljeno poseglo v pravnomočno sodbo višjega sodišča za navedeno kaznivo dejanje, temveč bi zgolj poskrbelo, da del sodbe, ki je materialno pravnomočen, postane tudi formalno pravnomočen in izvršljiv. Odločba o krivdi in odločba o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje bi ostali neokrnjeni in vsebinsko enaki, izrek kazni, ki bi v primeru oprostilne sodbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ostala edina kazen, pa ne bi predstavljal nedovoljenega posega sodišča prve stopnje v pravnomočno sodbo višjega sodišča. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje tudi ne bi kršilo 385. člena ZKP, kot to v pritožbi neutemeljeno trdi zagovornica. Glede na to, da se obdolžencu očitajo splošno nevarna dejanja, kot je streljanje z orožjem proti vozilu v katerem sta poleg D.G. bili še dve drugi osebi in v okolju, kjer se je odvijal cestni promet, saj je streljal na parkirišču v smeri glavne ceste Hoče - Rogoza, ki poteka za parkiriščem, kakor na cesti pred bencinskim servisom in zatem še na magistralni cesti, kjer so bila druga vozila (pri trgovini H.N.), pri zasledovanju oškodovančevega vozila pa je silil oškodovanca v nevarno vožnjo na način, opisan v krivdoreku in s tem povzročil nevarnost izgube nadzora nad voziloma in trčenja med njima ter z drugimi udeleženci v cestnem prometu, so zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 v prvostopnem opisu dejanja zadostno opredeljeni tudi brez navedbe pravil cestnega prometa, ki jih je obdolženec kršil in v kršitev katerih je silil oškodovanca, ki je bil na begu pred njim. Za obstoj konkretne nevarnosti za življenje ljudi, ob inkriminiranem ravnanju obdolženca, ni bil potreben noben splet dodatnih okoliščin, da se posledica, ki je grozila, udejani. Konkretna nevarnost za življenje ljudi je bila podana že sama po sebi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00045633
OZ člen 131, 131/1, 164, 169, 964, 964/1, 965. ZPP člen 214, 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - prometna nesreča - materialna škoda na vozilu - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - ekonomska totalka - krivdna odškodninska odgovornost - popolna denarna odškodnina - popravilo vozila - obseg povrnitve premoženjske škode - vrednost stvari - priznana dejstva - dokazovanje z izvedencem - sporno dejansko vprašanje - vrednost vozila - obračun škode - obseg povrnitve škode
Zmotno je pritožnikovo naziranje, da se za prometno nesrečo odgovorni voznik lahko izogne civilnopravnim posledicam svoje odgovornosti s sklenitvijo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, češ da odškodnino namesto njega plača zavarovalnica. Res zavarovanje pred odgovornostjo primarno varuje zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca. Za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, odgovarja zavarovalnica, če oziroma ko oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). Po drugi strani varuje tudi oškodovanca, saj mu z nastopom zavarovalnega primera priznava lastno pravico zahtevati povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (965. člen OZ), da na ta način lažje in hitreje ter zanesljiveje pride do odškodnine. Kljub pravici do direktne tožbe oziroma odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico, pa lahko oškodovanec po splošnih pravilih odškodninskega prava zahteva povrnitev škode od povzročitelja. Prav to je v tem postopku uveljavljala tožnica, ker ji toženčeva zavarovalnica ni v celoti povrnila zatrjevane škode, za katero je odgovoren toženec.
Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob dejstvu, da je bilo prerekanje dejstev o obračunu škode po sistemu ekonomske totalke smiselno podano že v tožbenih navedbah, nato pa tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke, kršitve 214. člena ZPP ni. Priznanih dejstev v smislu 214. člena ZPP namreč ni bilo. Vrednost vozila, kot izhodišče za oceno škode, pa je bilo tudi osrednje sporno dejansko vprašanje te pravde. Dokaz z izvedencem o tem spornem dejstvu je bil torej potreben.
Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (restitucija). Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča (na primer zaradi totalne škode na zavarovanem vozilu), ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino (kompenzacija – tretji odstavek 164. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ o popolni odškodnini). Upošteva se tržna vrednost vozila v času škodnega dogodka, tako da je oškodovancu dana možnost, da z zneskom odškodnine kupi drugo vozilo v enakem stanju, kot je bilo poškodovano vozilo pred škodnim dogodkom.
Sodišče je z izvedencem pravilno ugotovilo ekonomsko (premoženjsko) vrednost stvari po objektivnih – ekonomskih merilih, to je po tržni vrednosti stvari. Če je bil uničen starejši avtomobil, kot je primer v obravnavani zadevi, so podlaga za določitev denarne odškodnine cene, po katerih se takšni avtomobili prodajajo na trgu starih avtomobilov. Upoštevati je treba tudi vse stroške, ki bi nastali v zvezi z nakupom nove stvari (davki, morebitna carina). Premoženjski položaj oškodovanca je namreč enak samo, če je denarna odškodnina enaka skupnemu strošku, ki bi oškodovanemu nastal ob nakupu nadomestne stvari – stvari enakih lastnostih, kot jih je imela uničena stvar.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00045245
DZ člen 138, 139. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 337.
skupno varstvo in vzgoja otroka - varstvo koristi otroka - sprememba naslova za vročanje - preživnina - sprememba preživnine - znižanje preživnine za otroka - povprečni mesečni dohodek - stroški življenjskih potreb otroka - potrebe otroka - zmožnosti staršev - pritožbena novota
Skupno varstvo in vzgoja morata biti prvenstvena oblika tudi, kadar o tem odloča sodišče. Pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma, da skupno varstvo in vzgoja A. nista v korist, zato ni razlogov za drugačno odločitev, pa čeprav se pritožnik s takšno obliko varstva in vzgoje ne strinja. Kriterij za odločitev je namreč korist otroka in ne volja staršev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048095
ZKP člen 49, 445.d.
kaznovalni nalog - ugovor - izrek kazenske sankcije - nevezanost na predlog državnega tožilca
Neutemeljeno pritožnica izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je bila obdolženki izrečena strožja kazen kot v kaznovalnem nalogu, zgolj iz razloga, ker je zoper kaznovalni nalog vložila ugovor. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri izrekanju kazni po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog ni vezano na predlog državnega tožilca iz kaznovalnega naloga (445.d člen ZKP).
ZPP člen 213, 213/2, 286, 286/3, 286/5, 339, 339/2, 339/2-8.
ugovor procesnega pobota - prekluzija dejstev in dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga
Od spremembe ZPP-E dalje velja tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Navajanje dejstev in dokazov, ki so predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, je torej še vedno mogoče, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Za presojo dopustnosti sicer prepoznih navedb in dokazov je tako, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi tudi tožeča stranka, relevantna časovna komponenta, ne pa način izvedbe postopka.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00045919
ZASP člen 5. OZ člen 190, 190/2, 198. ZDDV-1 člen 3, 81.
avtorsko delo - verzija - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev
Tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije.
Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s 3. členom ZDDV-1 zahtevek iz neupravičene obogatitve terjatev iz naslova neposlovnih obveznosti, ki jo je kot pravno podlago za odločitev uporabilo sodišče druge stopnje. Navedena vrsta terjatve, ki nastane neposredno na podlagi zakona, ni posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00051579
URS člen 22. ZPP člen 243. ZPŠOIRSP člen 10, 10/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 41.
izbrisani - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi izbrisa - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - načelo individualizacije višine odškodnine - pavšalna odškodnina - nepotreben dokaz z izvedencem - vzročna zveza - trditveno breme
Nevšečnosti, ki so bile posledica vsakokratnega urejanja viz, prebivališča, večletnega neobiskovanja sorodnikov v BIH oziroma priljubljene turistične destinacije na Hrvaškem, navkljub s tem povezanim neprijetnostim in frustracijam, ki so se kasneje skupaj z drugimi vzvodi deloma odrazile na tožničinem duševnem zdravju, okoliščine konkretnega primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo takšne izjemnosti in trajanja, da bi utemeljevale prisojo višje odškodnino od že prejetih 4.850 EUR. Drugače povedano: tožničine nevšečnosti zaradi izbrisa niso (bile) večje od običajnih nevšečnosti, povezanih z izbrisom, ki jih pokriva pavšalna odškodnina.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožničinega lečečega zdravnika, ki bi ob uporabi svojega strokovnega znanja lahko izpovedoval o svojih zaznavah v zvezi s stanjem tožnice. O tem, kakšno je njeno zdravstveno stanje, se je sodišče prepričalo že z izvedbo drugih dokazov, ki so potrjevali tožničine navedbe, zato je bilo njegovo zaslišanje v tem smislu nepotrebno. Dokaz z zaslišanjem lečečega zdravnika pa ni primeren za dokazovanje vzroka tožničinih težav oziroma vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke (izbrisom iz registra stalnega prebivalstva) in zatrjevano škodo.
Oče se moti, da so lahko potrebe, za katere sodišče oceni, da morajo biti pokrite, le v korelaciji s kvantitativnim povečanjem dohodkov zavezanca. Za tako stališče ni nikjer podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00047686
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - nadomestilo za uporabo - določitev primernega denarnega nadomestila - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046889
ZKP člen 105, 105/2.
sprememba sodbe sodišča prve stopnje v postopku na drugi stopnji - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - adhezijski postopek - pritožbena novota
Obtoženec in njegova zagovornica premoženjskopravnemu (odškodninskemu) zahtevku nista oporekala, njegova zagovornica je v končni besedi navedla le, da kazenski postopek za vse obtožence še ni končan, ker je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, zato je predlagala, da se oškodovanca napoti na pravdo. Na to je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Oškodovanec je navajal dejstva in predlagal dokaze, na katere je opiral svoj zahtevek, medtem ko obtoženec in njegova zagovornica nista navajala nobenega dejstva in tudi nista predlagala dokazov, s katerim bi izpodbijala navedbe in dokaze oškodovanca. Kot je bilo že zgoraj navedeno, gre v primeru odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v okviru kazenskega postopka za tako imenovani pridruženi pravdni postopek, zato je logično, da stranki tega postopka v kazenskem postopku ne moreta biti v slabšem ali boljšem položaju kot bi to veljalo v pravdi, zato je pritožnica z navedbami v pritožbi, ki se nanašajo na obstoj in višino škode, prepozna. Gre za pritožbeno novoto, saj navaja dejstva (in dokaze), ki jih prvič uveljavlja šele v pritožbi, pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati oziroma predložiti do konca predobravnavnega naroka oziroma naroka za izrek kazenske sankcije (smiselno po prvem odstavku 337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Pritožnica izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tega sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, vendar ni prekludirana, ker gre za uporabo materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede pričetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo so utemeljeni, čeprav ne iz razlogov kot jih navaja pritožnica. Denarna odškodninska terjatev za premoženjsko škodo nastane z oškodovančevo zahtevo za plačilo škode, ta pa ni odvisna od tega, ali je prejšnje stanje dejansko vzpostavljeno oz. ali je plačan račun za popravilo. V civilni sodni praksi je sprejeto stališče, da zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo ne gredo od zapadlosti zahtevka (ta je v obravnavani zadevi zapadel od nastanka škode - 165. Člen OZ), marveč od nastanka zamude in je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti.