preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - pravno pomembna dejstva - dejansko stanje
Pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more in sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekrških.
ZSV člen 100, 100/1, 100/4.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 18, 18/1.. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1.. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev (2014) člen 2.. ZDoh-2-UPB7 člen 18, 36, 36/1, 37, 39.
Boniteta sodi med dohodke, ki so povezani z zaposlitvijo in se upošteva skladno s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS pri ugotavljanju dohodka oziroma premoženja. Glede na vso navedeno pravno podlago se torej boniteta obravnava enako kot ostali obdavčeni dohodki iz delovnega razmerja in je od bonitete, ker je obdavčena, potrebno obračunati dohodnino in tudi vse prispevke za socialno varnost, enako kot pri plači, ne glede na to, da gre za ugodnost, ki jo posamezna fizična oseba prejme od izplačevalca v naravi. Ker prejemnik koristi boniteto v naravi, torej v nedenarni obliki, se dohodnina in prispevki za socialno varnost odtegnejo od drugega dohodka zavezanca, ki ga prejme v denarni obliki, npr. od plače, dohodnina in prispevki pa se obračunajo od skupnega zneska bruto plače in bonitete.
vožnja ob desnem robu vozišča - uporaba varnostnega pasu - dokazanost prekrška
Tretji odstavek 37. člena ZPrCP določa splošno pravilo, da morajo vozniki voziti po desni strani ceste. Namen tega pravila je preprečiti trčenja z nasproti vozečimi vozili ali s kolesarji in pešci, ki se gibajo ob desni strani oz. desnem robu vozišča. Obdolžencu se v predmetni zadevi ne očita, da bi vozil preblizu desnega roba vozišča oziroma, da bi vozil po levi strani, temveč da po tem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela cesta, ki preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak je zapeljal naravnost izven cestišča. Tak opis ravnanja po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZPrCP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo, kar pa se obdolžencu v predmetni zadevi ne očita, niti iz obdolžilnega predloga ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče obdolžencu očitati tak prekršek.
Peti odstavek 22. člena ZP-1 sicer določa, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikom izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja, vendar ta določba nima več ustrezne konkretizirane izvedbe v področnih predpisih, kot je obstajala v preteklosti.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - ponovno sojenje v kazenski zadevi - pravnomočna obsodilna sodba - vezanost sodišča na predhodno pravnomočno odločitev - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do poštenega sojenja - enotna kazen zapora - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - dokazna presoja - načelo in dubio pro reo - bistveno zmanjšana prištevnost - eventualni naklep - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Prvostopnega sodišča ni prav nič oviralo, da bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katero mu je znova sodilo, če bi ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali pa, da mu krivda zanj ni dokazana. O obtožbi je odločalo samostojno, neodvisno in nepristransko, odločitev višjega sodišča pa ga pri tem ni z ničemer vezala, ga omejevala, mu karkoli narekovala ali ga kakorkoli usmerjala. Nobenega zakonskega zadržka ni bilo, da bi, če bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 že določeno kazen zapora izreklo. S tako odločitvijo ne bi nedovoljeno poseglo v pravnomočno sodbo višjega sodišča za navedeno kaznivo dejanje, temveč bi zgolj poskrbelo, da del sodbe, ki je materialno pravnomočen, postane tudi formalno pravnomočen in izvršljiv. Odločba o krivdi in odločba o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje bi ostali neokrnjeni in vsebinsko enaki, izrek kazni, ki bi v primeru oprostilne sodbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ostala edina kazen, pa ne bi predstavljal nedovoljenega posega sodišča prve stopnje v pravnomočno sodbo višjega sodišča. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje tudi ne bi kršilo 385. člena ZKP, kot to v pritožbi neutemeljeno trdi zagovornica. Glede na to, da se obdolžencu očitajo splošno nevarna dejanja, kot je streljanje z orožjem proti vozilu v katerem sta poleg D.G. bili še dve drugi osebi in v okolju, kjer se je odvijal cestni promet, saj je streljal na parkirišču v smeri glavne ceste Hoče - Rogoza, ki poteka za parkiriščem, kakor na cesti pred bencinskim servisom in zatem še na magistralni cesti, kjer so bila druga vozila (pri trgovini H.N.), pri zasledovanju oškodovančevega vozila pa je silil oškodovanca v nevarno vožnjo na način, opisan v krivdoreku in s tem povzročil nevarnost izgube nadzora nad voziloma in trčenja med njima ter z drugimi udeleženci v cestnem prometu, so zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 v prvostopnem opisu dejanja zadostno opredeljeni tudi brez navedbe pravil cestnega prometa, ki jih je obdolženec kršil in v kršitev katerih je silil oškodovanca, ki je bil na begu pred njim. Za obstoj konkretne nevarnosti za življenje ljudi, ob inkriminiranem ravnanju obdolženca, ni bil potreben noben splet dodatnih okoliščin, da se posledica, ki je grozila, udejani. Konkretna nevarnost za življenje ljudi je bila podana že sama po sebi.
pravica do poštenega postopka - zaslišanje razbremenilnih prič - učinkovito sodno varstvo - zahteva za sodno varstvo
Glede na izrecno nasprotovanje ugotovitvam poslujočih policistov, ki za storilko predstavljata obremenilni dokaz, moralo v okviru predmetnega postopka dopolniti dokazni postopek ter zaslišati tako storilko, kot tudi priče, ki naj bi jih storilka postregla kljub vinjenosti, saj bi lahko te priče za storilko predstavljale razbremenilni dokaz, storilki pa bi moralo zagotoviti tudi pravico do zaslišanja obremenilnih prič oziroma možnost, da storilka tudi obremenilnim pričam postavlja vprašanja.
Ker sodišče prve stopnje ni dopolnilo dokaznega postopka so utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče storilki ni zagotovilo poštenega postopka ter učinkovitega sodnega varstva.
Nedopustno in v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da v obravnavanem primeru storilka svojih trditev, da očitanega prekrška ni storila, ni z ničemer dokazala. Predlagatelj postopka o prekršku oziroma prekrškovni organ je namreč tisti, ki nosi breme dokazovanja, da je storilec storil prekršek. Ni torej dolžnost storilca, da dokazuje, da prekrška ni storil, zlasti če se pri tem sklicuje na negativna dejstva, kot je to v obravnavanem primeru.
KZ-1 člen 20, 20/2, 90, 90/1. 90/1-4, 91, 91/3, 214. ZKP člen 357, 357/4, 372, 372/3, 378, 378/4,. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2,.
oderuštvo - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - pretrganje zastaranja - nedosegljivost obdolženega - kršitev kazenskega zakona
Obdolženca naj bi obravnavano kaznivo dejanje storila med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010, kar pomeni, da bi glede na 10-letni zastaralni rok zastaranje pregona kaznivega dejanja nastopilo 24. 11. 2020. Zastaranje pa tedaj, in tudi ne ob izreku prvostopenjske sodbe, še ni nastopilo. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenega v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni. Pritožbeno sodišče pa je skladno s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 ugotovilo še drugi razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona, in sicer nedosegljivost obdolženega S. K. za sodišče. Razpis iskanja obdolženca v Republiki Sloveniji in tujini, ki ga je moralo odrediti sodišče, da je lahko nadaljevalo postopek, potem ko je brez uspeha uporabilo vse druge možnosti za vročitev obtožnice, je po oceni pritožbenega sodišča tista okoliščina iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, zaradi katere zaradi nedosegljivosti obdolženca za sodišče zastaranje kazenskega pregona ni teklo.
Izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne predstavlja kršitve pravice do svobode gibanja. Gibanje s pomočjo uporabe motornih vozil, za katere mora imeti uporabnik veljavno vozniško dovoljenje, predstavlja zgolj enega izmed načinov uresničevanja svobode gibanja. Glede na to, da uporaba motornih vozil v cestnem prometu predstavlja uporabo sredstev, s katerimi lahko pride do nastanka hudih poškodb, je po naravi stvari nujno potrebno, da se ta način uresničevanja svobode gibanja omeji z določenimi pravili o ravnanju v cestnem prometu ter pogoji za uporabo motornih vozil. Eden izmed pogojev je tudi opravljen vozniški izpit.
mladoletni oškodovanec - prestrašenost - nasilno in drzno vedenje
Čeprav je glede na izveden dokazni postopek izkazano, da je storilec oškodovanca, ki je bil v času dogodka star 12 let, ogovoril z besedami ″Ko boš velik, boš baraba! Ne boš fajn ded!″, kar so nedvomno nenavadne besede za komunikacijo z mladoletnim oškodovancem, te besede po oceni pritožbenega sodišča niso posebej žaljive, niti ni mogoče šteti storilčevega ravnanja, ko je mladoletnemu oškodovancu izrekel te besede, kot drznega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00045017
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 277, 277/1-1, 372, 372-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - opis dejanja v obtožnem aktu - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar - opisano dejanje ni kaznivo dejanje
Tujost stvari je temeljni znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in ga je potrebno z obtožnim aktom ustrezno opisati. Časovna in krajevna opredelitev očitanega dogodka ne more nadomestiti dolžnega opisa tujosti stvari.
Dejstven opis, „da je osumljeni v gostinskem lokalu z roko udaril po robovih mize in tako odlomil dva lesena vogalna dela mize, s katere so pri tem padli tudi kozarci in steklenice, ki so se pri tem razbili“, opisuje zgolj stvari in škodo, ki je na njih nastala, ne pa njihove tujosti. Določba prvega odstavka 220. člena KZ-1 res ne zahteva, da bi bilo potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti lastnika stvari, ki jo je storilec poškodoval, kot to navaja tožilka, kar pa ne pomeni da zakonski opis zadošča. Zakon (KZ-1) tudi sicer, pri drugih kaznivih dejanjih, ne zahteva opisa imen oškodovancev, ne pri tovrstnih, ne pri drugovrstnih kaznivih dejanjih. Zakon oškodovance abstrahira v izrazih: npr. „komu“ (kdor komu vzame življenje), „koga“ (kdor koga telesno poškoduje) in pri premoženjskih kaznih dejanjih „tuja“ (kdor drugemu vzame tujo premično stvar, v škodo tujega premoženja), ipd. Opisan zakonski znak pa je potrebno konkretizirati, t.j. z dejstvenim opisom zakonskih znakov „tuj“, „drug“, „koga“, iz katerega ustrezno izhaja konkreten oškodovanec, konkretna tujost stvari, premoženja, ipd.
Navedeno povsem enako velja za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Zgolj opis okoliščine, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v gostinskem lokalu ne zadošča. Gostinski lokal sam po osebi oziroma ob odsotnosti ustrezne trditve, nima pravne osebnosti, ki je lahko nosilec lastninske pravice, iz dejstvenega opisa tudi ne izhaja opis kakšne druge ustrezne lastniške pripisljivosti poškodovanih stvari, ki bi konkretizirala zakonski znak „tujosti“. Opis „tujosti“ se pri tem tudi relevantno veže na formalni preizkus obstoja predloga za pregon, procesne predpostavke, ki ga zakon za to kaznivo dejanje zahteva. Dokler tožilec ne zatrjuje lastnika poškodovane stvari, ni moč preizkusiti ali je bil dejansko podan oškodovančev predlog za pregon.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045958
ZKP člen 18, 18/2.
predlog za izločitev dokazov - obrazložitev predloga - uradni zaznamek o izjavi osumljenca
Nobene dokazne podlage (niti v zagovoru obtoženca) ni bilo za zaključek, da so bile v predkazenskem postopku storjene take kršitve, ki bi terjale predlagano izločitev listin. Predlog za izločitev nedovoljenih dokazov namreč ne more biti utemeljen že na podlagi izjave obtoženčevega zagovornika, da ravnanje policistov ni bilo zakonito, ampak morajo trditve temeljiti na konkretno substanciranih dokazih (tudi predlaganih), ki vzbudijo verjetnost obstoja zatrjevanih dejstev oz. okoliščin.
ZKP člen 148a, 148a/3, 149a, 149a/1, 149a/9, 155, 155a. URS člen 19, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nedovoljeni dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - razširitev tajnega opazovanja - vpletenost v kriminalno dejavnost - utemeljeni razlogi za sum - tajno delovanje - privilegij zoper samoobtožbo - zahteva za izločitev dokazov
Dokazni standard iz devetega odstavka 149.a člena ZKP je nižji kot tisti iz prvega odstavka istega člena.
Za presojo dovoljenosti uporabe izjav preiskovane osebe, ki jih je podala tajnemu delavcu v okviru prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja, so odločilni kriteriji: (1) ali je oseba v pridržanju, (2) ali je oseba že bila formalno zaslišana, (3) ali oseba, ki zabeleži izjavo obdolženca, deluje kot agent države in kakšna je siceršnja narava njunega razmerja, (4) ali gre za izjave o že storjenem kaznivem dejanju ali o takem, ki je (še) v teku in (5) ali gre za funkcionalni ekvivalent zaslišanju.
skupnost dedičev - upravljanje in razpolaganje z dediščino - soglasje dedičev - nesporazum - upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - skrbnik zapuščine
Za primere, ko se dediči glede uprave ne morejo sporazumeti, zakon predpisuje možnost imenovanja upravitelja zapuščine. Ne iz besedila zakona ne iz njegovega namena ne izhaja, da bi bila postavitev upravitelja in določitev njegovih nalog pogojena s soglasjem vseh dedičev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00047686
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - nadomestilo za uporabo - določitev primernega denarnega nadomestila - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
ZPP člen 286, 286/6, 286a, 362. OZ člen 87, 87/2, 165. ZGD člen 38a, 38a/4, 38a/9.
sklenitev posojilne pogodbe - ničnost pogodb - posledice ničnosti - ugovor pobota - poštenost pogodbene stranke
Šele ZPP-E je v spremenjenem 286. členu ZPP izrecno določil, da ureditev prekluzij velja tudi za uveljavljanje ugovorov pobota, da se dejstva, dokazi in ugovor zaradi pobota in zastaranja, navedeni ali uveljavljani v nasprotju z drugim do tretjim odstavkom tega člena, ne upoštevajo. Pred omenjeno novelo ZPP je bila ob odsotnosti posebne zakonske ureditve tako pravna teorija kot tudi sodna praksa zelo neenotna glede vprašanja, kako ravnati v primeru, ko tožena stranka ugovor pobota oziroma dejstva, na katerih le-ta temelji in dokaze, s katerimi navedena dejstva dokazuje, vloži oziroma navaja in predlaga v skladu z 286. in 286.a členom ZPP prepozno. Čeprav se je sicer večinska sodna praksa in tudi pravna teorija zavzemala za to, da je tudi v takem primeru potrebno o ugovoru pobota odločiti v izreku sodbe, pa je med različnimi rešitvami tega vprašanja tudi že v preteklosti zaznati nekaj sodnih odločb, v katerih so sodišča ravnala tako, kot je to sedaj urejeno z novelo ZPP-E in tako kot je to storilo v tem konkretnem primeru tudi sodišče prve stopnje, čeprav se v tej zadevi na prvi stopnji novela ZPP-E ne uporablja, t.j., da takšnega ugovora pobotanja sploh ni upoštevalo in o njem v izreku sodbe ni odločilo2.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00045169
OZ člen 132, 239, 239/2, 243, 243/2. ZPP člen 189, 189/3, 189/4.
poslovna odškodninska odgovornost - neizpolnitev pogodbene obveznosti - prodajna pogodba za nepremičnino - dvojna prodaja nepremičnin - prodaja nepremičnine tretjemu - izguba lastninske pravice zaradi nevpisa v zemljiško knjigo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - navadna škoda - zmanjšanje premoženja - odškodnina v višini valorizirane kupnine - obstoj pravde - ugovor litispendence - istovetnost tožbenega zahtevka - ista dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka
Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi zavrnilo ugovor litispendence. Ne gre za isto zemljišče niti isti znesek kupnine oziroma isto sporno razmerje med pravdnima strankama, pač pa le za enako ravnanje toženca v obeh primerih (dvojna prodaja istih zemljišč tretji osebi namesto tožniku). Pogoj za ugovor litispendence je istovetnost zahtevka (tretji odstavek 189. člena ZPP). V obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj gre za dva različna denarna zahtevka z različno dejansko podlago oziroma različnim dejanskim temeljem, ker se tožbena zahtevka nanašata na različni zemljišči oziroma dve različni sporni razmerji.
ZPP člen 213, 213/2, 286, 286/3, 286/5, 339, 339/2, 339/2-8.
ugovor procesnega pobota - prekluzija dejstev in dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga
Od spremembe ZPP-E dalje velja tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Navajanje dejstev in dokazov, ki so predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, je torej še vedno mogoče, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Za presojo dopustnosti sicer prepoznih navedb in dokazov je tako, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi tudi tožeča stranka, relevantna časovna komponenta, ne pa način izvedbe postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00045128
OZ-UPB1 člen 81, 81/2, 83.. ZPP člen 2, 2/1,184, 286.b, 339, 339/2, 339/2-8.
razlaga določil pogodbe - koncesijska dejavnost - odpoved koncesijske pogodbe - izgubljeni dobiček - dokaz z izvedencem - kriteriji za odločitev o stroških - pravdni stroški upoštevanje uspeha po temelju - skupen namen pogodbenih strank - grajanje procesnih kršitev - fiksni in variabilni stroški - materialno procesno pravo
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na podlagi določbe 9. člena Koncesijske pogodbe voditi ločeno računovodstvo, če opravlja poleg koncesijske dejavnosti še druge posle. To pravilo, ki ga tožeča stranka ni spoštovala, je veljalo tudi v primeru izvajanja koncesijske dejavnosti na območju občine A in občine B.