Izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne predstavlja kršitve pravice do svobode gibanja. Gibanje s pomočjo uporabe motornih vozil, za katere mora imeti uporabnik veljavno vozniško dovoljenje, predstavlja zgolj enega izmed načinov uresničevanja svobode gibanja. Glede na to, da uporaba motornih vozil v cestnem prometu predstavlja uporabo sredstev, s katerimi lahko pride do nastanka hudih poškodb, je po naravi stvari nujno potrebno, da se ta način uresničevanja svobode gibanja omeji z določenimi pravili o ravnanju v cestnem prometu ter pogoji za uporabo motornih vozil. Eden izmed pogojev je tudi opravljen vozniški izpit.
stvarna pristojnost - gospodarski spor - spor iz najemnega razmerja - stranke postopka
Dejstvo, da gre za spor iz najemnega razmerja, v tej zadevi ni odločilno. Vse stranke so namreč gospodarske družbe, zato gre po prvem odstavku 481. člena ZPP za gospodarski spor, saj drugi odstavek istega člena ne izključuje narave gospodarskega spora za spore iz najemnih razmerij. Za odločanje v gospodarskih sporih pa so po 7. točki drugega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojna odločati okrožna in ne okrajna sodišča. Zato je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani in ne Okrajno sodišče v Ljubljani.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zavrženje predloga - nedovoljen predlog - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku - evidenca kazenskih točk
Sodišče pred sprejemom odločitve, ki temelji na podatkih, ki izhajajo iz uradnih evidenc, ni dolžno o teh podatkih obveščati storilca in mu omogočiti, da bi se do njih opredelil pred izdajo odločitve. V predmetnem postopku gre namreč za odločanje o izvrševanju že pravnomočno izrečene sankcije oziroma ukrepa in ne za odločanje o storilčevi odgovornosti za storjeni prekršek. Kontradiktornost v postopkih v zvezi z izvrševanjem sankcij pa se lahko zagotavlja tudi v fazi pritožbenega postopka.
Nedopustno in v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da v obravnavanem primeru storilka svojih trditev, da očitanega prekrška ni storila, ni z ničemer dokazala. Predlagatelj postopka o prekršku oziroma prekrškovni organ je namreč tisti, ki nosi breme dokazovanja, da je storilec storil prekršek. Ni torej dolžnost storilca, da dokazuje, da prekrška ni storil, zlasti če se pri tem sklicuje na negativna dejstva, kot je to v obravnavanem primeru.
mladoletni oškodovanec - prestrašenost - nasilno in drzno vedenje
Čeprav je glede na izveden dokazni postopek izkazano, da je storilec oškodovanca, ki je bil v času dogodka star 12 let, ogovoril z besedami ″Ko boš velik, boš baraba! Ne boš fajn ded!″, kar so nedvomno nenavadne besede za komunikacijo z mladoletnim oškodovancem, te besede po oceni pritožbenega sodišča niso posebej žaljive, niti ni mogoče šteti storilčevega ravnanja, ko je mladoletnemu oškodovancu izrekel te besede, kot drznega.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - pravno pomembna dejstva - dejansko stanje
Pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more in sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekrških.
ZSV člen 100, 100/1, 100/4.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 18, 18/1.. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1.. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev (2014) člen 2.. ZDoh-2-UPB7 člen 18, 36, 36/1, 37, 39.
Boniteta sodi med dohodke, ki so povezani z zaposlitvijo in se upošteva skladno s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS pri ugotavljanju dohodka oziroma premoženja. Glede na vso navedeno pravno podlago se torej boniteta obravnava enako kot ostali obdavčeni dohodki iz delovnega razmerja in je od bonitete, ker je obdavčena, potrebno obračunati dohodnino in tudi vse prispevke za socialno varnost, enako kot pri plači, ne glede na to, da gre za ugodnost, ki jo posamezna fizična oseba prejme od izplačevalca v naravi. Ker prejemnik koristi boniteto v naravi, torej v nedenarni obliki, se dohodnina in prispevki za socialno varnost odtegnejo od drugega dohodka zavezanca, ki ga prejme v denarni obliki, npr. od plače, dohodnina in prispevki pa se obračunajo od skupnega zneska bruto plače in bonitete.
vožnja ob desnem robu vozišča - uporaba varnostnega pasu - dokazanost prekrška
Tretji odstavek 37. člena ZPrCP določa splošno pravilo, da morajo vozniki voziti po desni strani ceste. Namen tega pravila je preprečiti trčenja z nasproti vozečimi vozili ali s kolesarji in pešci, ki se gibajo ob desni strani oz. desnem robu vozišča. Obdolžencu se v predmetni zadevi ne očita, da bi vozil preblizu desnega roba vozišča oziroma, da bi vozil po levi strani, temveč da po tem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela cesta, ki preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak je zapeljal naravnost izven cestišča. Tak opis ravnanja po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZPrCP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo, kar pa se obdolžencu v predmetni zadevi ne očita, niti iz obdolžilnega predloga ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče obdolžencu očitati tak prekršek.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - ponovno sojenje v kazenski zadevi - pravnomočna obsodilna sodba - vezanost sodišča na predhodno pravnomočno odločitev - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do poštenega sojenja - enotna kazen zapora - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - dokazna presoja - načelo in dubio pro reo - bistveno zmanjšana prištevnost - eventualni naklep - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Prvostopnega sodišča ni prav nič oviralo, da bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katero mu je znova sodilo, če bi ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali pa, da mu krivda zanj ni dokazana. O obtožbi je odločalo samostojno, neodvisno in nepristransko, odločitev višjega sodišča pa ga pri tem ni z ničemer vezala, ga omejevala, mu karkoli narekovala ali ga kakorkoli usmerjala. Nobenega zakonskega zadržka ni bilo, da bi, če bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 že določeno kazen zapora izreklo. S tako odločitvijo ne bi nedovoljeno poseglo v pravnomočno sodbo višjega sodišča za navedeno kaznivo dejanje, temveč bi zgolj poskrbelo, da del sodbe, ki je materialno pravnomočen, postane tudi formalno pravnomočen in izvršljiv. Odločba o krivdi in odločba o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje bi ostali neokrnjeni in vsebinsko enaki, izrek kazni, ki bi v primeru oprostilne sodbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ostala edina kazen, pa ne bi predstavljal nedovoljenega posega sodišča prve stopnje v pravnomočno sodbo višjega sodišča. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje tudi ne bi kršilo 385. člena ZKP, kot to v pritožbi neutemeljeno trdi zagovornica. Glede na to, da se obdolžencu očitajo splošno nevarna dejanja, kot je streljanje z orožjem proti vozilu v katerem sta poleg D.G. bili še dve drugi osebi in v okolju, kjer se je odvijal cestni promet, saj je streljal na parkirišču v smeri glavne ceste Hoče - Rogoza, ki poteka za parkiriščem, kakor na cesti pred bencinskim servisom in zatem še na magistralni cesti, kjer so bila druga vozila (pri trgovini H.N.), pri zasledovanju oškodovančevega vozila pa je silil oškodovanca v nevarno vožnjo na način, opisan v krivdoreku in s tem povzročil nevarnost izgube nadzora nad voziloma in trčenja med njima ter z drugimi udeleženci v cestnem prometu, so zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 v prvostopnem opisu dejanja zadostno opredeljeni tudi brez navedbe pravil cestnega prometa, ki jih je obdolženec kršil in v kršitev katerih je silil oškodovanca, ki je bil na begu pred njim. Za obstoj konkretne nevarnosti za življenje ljudi, ob inkriminiranem ravnanju obdolženca, ni bil potreben noben splet dodatnih okoliščin, da se posledica, ki je grozila, udejani. Konkretna nevarnost za življenje ljudi je bila podana že sama po sebi.
invalidska pokojnina - poslabšanje zdravstvenega stanja
Ker izvedenski organ pri tožniku ni ugotovil bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, so tako še naprej primerne razbremenitve, kot so bile priznane že v letu 2009 (stvarne razbremenitve ter časovna razbremenitev). To pa pomeni, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti, torej ni podana I. kategorija invalidnosti in s tem posledično torej tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ‑2.
ZP-1 člen 8, 57, 65, 65/5.. ZNPPol člen 41.. ZTuj-2 člen 145, 145/1.
seznanitev z očitanim prekrškom in dokazi - zahteva za sodno varstvo - dopolnitev dokaznega postopka - identiteta storilca - pravna zmota - opravičljiva pravna zmota
Pritožnik je imel možnost, da si pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo te dokaze (zlasti videoposnetek) ogleda in poda konkretne trditve, da očitanega prekrška ni storil on. Kršitelj pa je v zahtevi za sodno varstvo zgolj izrazil dvom, ali je res bil na plovilu (čeprav je priznal, da je bil tistega dne na morju). V opisani procesni situaciji sodišču prve stopnje zato ni bilo treba dopolniti dokaznega postopka in zaslišati kršitelja in pomorskega policista, niti izvajati dokazov, saj z le pavšalnimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo kršitelj ni zbudil dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred prekrškovnim organom.
Če pa pritožnik trdi, da je bil v zmoti, ker je menil, da za vstopanje v akvatorij, ki je po arbitražni odločbi pripadel S., ni treba opraviti mejne kontrole, saj naj bi ribolov potekal kot dotlej, pa gre za pravno zmoto, ki bi po 31. členu Kazenskega zakonika v zvezi z 8. členom ZP-1 morala biti opravičljiva. Dejstvo, da ga je spremljala policija in da so mu hrvaški organi zagotavljali, da lahko lovi kot dotlej, niso opravičljivi razlogi za njegovo zmoto.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00047659
OZ člen 247. ZPNačrt člen 72. ZPP člen 184, 184/2.
pogodba o izvedbi del - priključitev na javno infrastrukturo - pogodbena kazen - izgradnja komunalne infrastrukture - zamuda - prekluzija - sprememba tožbe
Pogodbena obveznost izgradnje komunalne infrastrukture za namene priključevanja novozgrajenega objekta je bila izpolnjena z dnem pridobitev uporabnega dovoljenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044977
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 410, 410/1, 410/1-3,413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - novo dejstvo ali nov dokaz - dokazna ocena pravno relevantnih izvedenih dokazov - kaznivo dejanje ponarejanja listin
Obsojenec ni navedel nobenega novega dejstva ali predložil novega dokaza, ki bi utemeljevala obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka. Vsakršni obsojenčevi pomisleki, s katerimi podaja le lastno oceno v postopku izvedenih dokazov in ponavlja vse tisto, kar je kot nezadostno za obnovo kazenskega postopka pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, so zato odveč in ne morejo omajati zaključkov pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00045128
OZ-UPB1 člen 81, 81/2, 83.. ZPP člen 2, 2/1,184, 286.b, 339, 339/2, 339/2-8.
razlaga določil pogodbe - koncesijska dejavnost - odpoved koncesijske pogodbe - izgubljeni dobiček - dokaz z izvedencem - kriteriji za odločitev o stroških - pravdni stroški upoštevanje uspeha po temelju - skupen namen pogodbenih strank - grajanje procesnih kršitev - fiksni in variabilni stroški - materialno procesno pravo
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na podlagi določbe 9. člena Koncesijske pogodbe voditi ločeno računovodstvo, če opravlja poleg koncesijske dejavnosti še druge posle. To pravilo, ki ga tožeča stranka ni spoštovala, je veljalo tudi v primeru izvajanja koncesijske dejavnosti na območju občine A in občine B.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00045169
OZ člen 132, 239, 239/2, 243, 243/2. ZPP člen 189, 189/3, 189/4.
poslovna odškodninska odgovornost - neizpolnitev pogodbene obveznosti - prodajna pogodba za nepremičnino - dvojna prodaja nepremičnin - prodaja nepremičnine tretjemu - izguba lastninske pravice zaradi nevpisa v zemljiško knjigo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - navadna škoda - zmanjšanje premoženja - odškodnina v višini valorizirane kupnine - obstoj pravde - ugovor litispendence - istovetnost tožbenega zahtevka - ista dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka
Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi zavrnilo ugovor litispendence. Ne gre za isto zemljišče niti isti znesek kupnine oziroma isto sporno razmerje med pravdnima strankama, pač pa le za enako ravnanje toženca v obeh primerih (dvojna prodaja istih zemljišč tretji osebi namesto tožniku). Pogoj za ugovor litispendence je istovetnost zahtevka (tretji odstavek 189. člena ZPP). V obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj gre za dva različna denarna zahtevka z različno dejansko podlago oziroma različnim dejanskim temeljem, ker se tožbena zahtevka nanašata na različni zemljišči oziroma dve različni sporni razmerji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00045017
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 277, 277/1-1, 372, 372-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - opis dejanja v obtožnem aktu - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar - opisano dejanje ni kaznivo dejanje
Tujost stvari je temeljni znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in ga je potrebno z obtožnim aktom ustrezno opisati. Časovna in krajevna opredelitev očitanega dogodka ne more nadomestiti dolžnega opisa tujosti stvari.
Dejstven opis, „da je osumljeni v gostinskem lokalu z roko udaril po robovih mize in tako odlomil dva lesena vogalna dela mize, s katere so pri tem padli tudi kozarci in steklenice, ki so se pri tem razbili“, opisuje zgolj stvari in škodo, ki je na njih nastala, ne pa njihove tujosti. Določba prvega odstavka 220. člena KZ-1 res ne zahteva, da bi bilo potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti lastnika stvari, ki jo je storilec poškodoval, kot to navaja tožilka, kar pa ne pomeni da zakonski opis zadošča. Zakon (KZ-1) tudi sicer, pri drugih kaznivih dejanjih, ne zahteva opisa imen oškodovancev, ne pri tovrstnih, ne pri drugovrstnih kaznivih dejanjih. Zakon oškodovance abstrahira v izrazih: npr. „komu“ (kdor komu vzame življenje), „koga“ (kdor koga telesno poškoduje) in pri premoženjskih kaznih dejanjih „tuja“ (kdor drugemu vzame tujo premično stvar, v škodo tujega premoženja), ipd. Opisan zakonski znak pa je potrebno konkretizirati, t.j. z dejstvenim opisom zakonskih znakov „tuj“, „drug“, „koga“, iz katerega ustrezno izhaja konkreten oškodovanec, konkretna tujost stvari, premoženja, ipd.
Navedeno povsem enako velja za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Zgolj opis okoliščine, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v gostinskem lokalu ne zadošča. Gostinski lokal sam po osebi oziroma ob odsotnosti ustrezne trditve, nima pravne osebnosti, ki je lahko nosilec lastninske pravice, iz dejstvenega opisa tudi ne izhaja opis kakšne druge ustrezne lastniške pripisljivosti poškodovanih stvari, ki bi konkretizirala zakonski znak „tujosti“. Opis „tujosti“ se pri tem tudi relevantno veže na formalni preizkus obstoja predloga za pregon, procesne predpostavke, ki ga zakon za to kaznivo dejanje zahteva. Dokler tožilec ne zatrjuje lastnika poškodovane stvari, ni moč preizkusiti ali je bil dejansko podan oškodovančev predlog za pregon.
kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti - odločba o kazenski sankciji - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Prvostopno sodišče je, ko se je odločalo o vrsti in višini kazenske sankcije, ki jo bo izreklo obdolžencu, olajševalne okoliščine upoštevalo v izdatni meri.
premoženjska razmerja med starši in otroki - preživljanje mladoletnega otroka - višina preživnine - določitev višine preživnine - zvišanje preživnine - razporeditev preživninskega bremena - potrebe upravičenca - pridobitne zmožnosti staršev - finančne zmožnosti staršev - denarna socialna pomoč
Predlagateljica svojo pritožbeno ost usmerja v napačno oceno pridobitnih zmožnosti nasprotnega udeleženca. Njen očitek ni utemeljen, saj je sodišče upoštevalo pasivnost nasprotnega udeleženca pri iskanju zaposlitve ter dejstvo, da je ponujeno delo odklonil. Opozorilo je (tudi) na tiste možnosti, ki jih je nasprotni udeleženec dolžan poiskati in izkoristiti, da bo lahko izpolnil preživninsko obveznost, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi. Še vedno je formalni prejemnik denarne socialne pomoči, zato zavzemanje pritožbe za še višji preživninski znesek ne bi bilo v skladu z določbo 189. člena DZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048031
KZ-1 člen 45.a, 47, 50, 51.
sprememba odločbe o kazenski sankciji - priznanje krivde - višina kazni - omilitev kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prenizko zaporno kazen. Zaporno kazen je sicer upravičeno omililo, omilitev je predlagala tudi državna tožilka, vendar je omiljena kazen 10 mesecev zapora, glede na okoliščine obravnavanega primera, prenizka in ima pritožnica prav, da se skoraj ne razlikuje od kazni, ki so se storilcem teh kaznivih dejanj izrekala pred uveljavitvijo KZ-1G. Kot pravilno opozarja pritožnica, je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu (tudi z neidentificiranimi sostorilci), po predhodnem dogovoru z njimi in delitvijo vlog, kar predstavlja obteževalno okoliščino, ki jo sodišče pri kriminalni količini očitanega kaznivega dejanja ni upoštevalo. Po oceni pritožbenega sodišča bo namen kaznovanja (45.a člen KZ-1), upoštevajoč okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odmeri zaporne kazni dosegla kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora, zato je pritožbeno sodišče izrečeno zaporno kazen zvišalo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Državna tožilka je predlagala zvišanje zaporne kazni na dve leti in tri mesece zapora, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni predlog, ki se nanaša na tako predlagano višino zaporne kazni ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00045633
OZ člen 131, 131/1, 164, 169, 964, 964/1, 965. ZPP člen 214, 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - prometna nesreča - materialna škoda na vozilu - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - ekonomska totalka - krivdna odškodninska odgovornost - popolna denarna odškodnina - popravilo vozila - obseg povrnitve premoženjske škode - vrednost stvari - priznana dejstva - dokazovanje z izvedencem - sporno dejansko vprašanje - vrednost vozila - obračun škode - obseg povrnitve škode
Zmotno je pritožnikovo naziranje, da se za prometno nesrečo odgovorni voznik lahko izogne civilnopravnim posledicam svoje odgovornosti s sklenitvijo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, češ da odškodnino namesto njega plača zavarovalnica. Res zavarovanje pred odgovornostjo primarno varuje zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca. Za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, odgovarja zavarovalnica, če oziroma ko oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). Po drugi strani varuje tudi oškodovanca, saj mu z nastopom zavarovalnega primera priznava lastno pravico zahtevati povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (965. člen OZ), da na ta način lažje in hitreje ter zanesljiveje pride do odškodnine. Kljub pravici do direktne tožbe oziroma odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico, pa lahko oškodovanec po splošnih pravilih odškodninskega prava zahteva povrnitev škode od povzročitelja. Prav to je v tem postopku uveljavljala tožnica, ker ji toženčeva zavarovalnica ni v celoti povrnila zatrjevane škode, za katero je odgovoren toženec.
Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob dejstvu, da je bilo prerekanje dejstev o obračunu škode po sistemu ekonomske totalke smiselno podano že v tožbenih navedbah, nato pa tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke, kršitve 214. člena ZPP ni. Priznanih dejstev v smislu 214. člena ZPP namreč ni bilo. Vrednost vozila, kot izhodišče za oceno škode, pa je bilo tudi osrednje sporno dejansko vprašanje te pravde. Dokaz z izvedencem o tem spornem dejstvu je bil torej potreben.
Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (restitucija). Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča (na primer zaradi totalne škode na zavarovanem vozilu), ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino (kompenzacija – tretji odstavek 164. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ o popolni odškodnini). Upošteva se tržna vrednost vozila v času škodnega dogodka, tako da je oškodovancu dana možnost, da z zneskom odškodnine kupi drugo vozilo v enakem stanju, kot je bilo poškodovano vozilo pred škodnim dogodkom.
Sodišče je z izvedencem pravilno ugotovilo ekonomsko (premoženjsko) vrednost stvari po objektivnih – ekonomskih merilih, to je po tržni vrednosti stvari. Če je bil uničen starejši avtomobil, kot je primer v obravnavani zadevi, so podlaga za določitev denarne odškodnine cene, po katerih se takšni avtomobili prodajajo na trgu starih avtomobilov. Upoštevati je treba tudi vse stroške, ki bi nastali v zvezi z nakupom nove stvari (davki, morebitna carina). Premoženjski položaj oškodovanca je namreč enak samo, če je denarna odškodnina enaka skupnemu strošku, ki bi oškodovanemu nastal ob nakupu nadomestne stvari – stvari enakih lastnostih, kot jih je imela uničena stvar.