Izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne predstavlja kršitve pravice do svobode gibanja. Gibanje s pomočjo uporabe motornih vozil, za katere mora imeti uporabnik veljavno vozniško dovoljenje, predstavlja zgolj enega izmed načinov uresničevanja svobode gibanja. Glede na to, da uporaba motornih vozil v cestnem prometu predstavlja uporabo sredstev, s katerimi lahko pride do nastanka hudih poškodb, je po naravi stvari nujno potrebno, da se ta način uresničevanja svobode gibanja omeji z določenimi pravili o ravnanju v cestnem prometu ter pogoji za uporabo motornih vozil. Eden izmed pogojev je tudi opravljen vozniški izpit.
Pojma hujši prekršek v okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče tolmačiti drugače, kot izhaja iz določbe drugega odstavka 23. člena ZP-1.
pravica do poštenega postopka - zaslišanje razbremenilnih prič - učinkovito sodno varstvo - zahteva za sodno varstvo
Glede na izrecno nasprotovanje ugotovitvam poslujočih policistov, ki za storilko predstavljata obremenilni dokaz, moralo v okviru predmetnega postopka dopolniti dokazni postopek ter zaslišati tako storilko, kot tudi priče, ki naj bi jih storilka postregla kljub vinjenosti, saj bi lahko te priče za storilko predstavljale razbremenilni dokaz, storilki pa bi moralo zagotoviti tudi pravico do zaslišanja obremenilnih prič oziroma možnost, da storilka tudi obremenilnim pričam postavlja vprašanja.
Ker sodišče prve stopnje ni dopolnilo dokaznega postopka so utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče storilki ni zagotovilo poštenega postopka ter učinkovitega sodnega varstva.
vožnja ob desnem robu vozišča - uporaba varnostnega pasu - dokazanost prekrška
Tretji odstavek 37. člena ZPrCP določa splošno pravilo, da morajo vozniki voziti po desni strani ceste. Namen tega pravila je preprečiti trčenja z nasproti vozečimi vozili ali s kolesarji in pešci, ki se gibajo ob desni strani oz. desnem robu vozišča. Obdolžencu se v predmetni zadevi ne očita, da bi vozil preblizu desnega roba vozišča oziroma, da bi vozil po levi strani, temveč da po tem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela cesta, ki preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak je zapeljal naravnost izven cestišča. Tak opis ravnanja po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZPrCP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo, kar pa se obdolžencu v predmetni zadevi ne očita, niti iz obdolžilnega predloga ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče obdolžencu očitati tak prekršek.
invalidska pokojnina - poslabšanje zdravstvenega stanja
Ker izvedenski organ pri tožniku ni ugotovil bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, so tako še naprej primerne razbremenitve, kot so bile priznane že v letu 2009 (stvarne razbremenitve ter časovna razbremenitev). To pa pomeni, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti, torej ni podana I. kategorija invalidnosti in s tem posledično torej tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ‑2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - ponovno sojenje v kazenski zadevi - pravnomočna obsodilna sodba - vezanost sodišča na predhodno pravnomočno odločitev - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do poštenega sojenja - enotna kazen zapora - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - dokazna presoja - načelo in dubio pro reo - bistveno zmanjšana prištevnost - eventualni naklep - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Prvostopnega sodišča ni prav nič oviralo, da bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katero mu je znova sodilo, če bi ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali pa, da mu krivda zanj ni dokazana. O obtožbi je odločalo samostojno, neodvisno in nepristransko, odločitev višjega sodišča pa ga pri tem ni z ničemer vezala, ga omejevala, mu karkoli narekovala ali ga kakorkoli usmerjala. Nobenega zakonskega zadržka ni bilo, da bi, če bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 že določeno kazen zapora izreklo. S tako odločitvijo ne bi nedovoljeno poseglo v pravnomočno sodbo višjega sodišča za navedeno kaznivo dejanje, temveč bi zgolj poskrbelo, da del sodbe, ki je materialno pravnomočen, postane tudi formalno pravnomočen in izvršljiv. Odločba o krivdi in odločba o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje bi ostali neokrnjeni in vsebinsko enaki, izrek kazni, ki bi v primeru oprostilne sodbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ostala edina kazen, pa ne bi predstavljal nedovoljenega posega sodišča prve stopnje v pravnomočno sodbo višjega sodišča. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje tudi ne bi kršilo 385. člena ZKP, kot to v pritožbi neutemeljeno trdi zagovornica. Glede na to, da se obdolžencu očitajo splošno nevarna dejanja, kot je streljanje z orožjem proti vozilu v katerem sta poleg D.G. bili še dve drugi osebi in v okolju, kjer se je odvijal cestni promet, saj je streljal na parkirišču v smeri glavne ceste Hoče - Rogoza, ki poteka za parkiriščem, kakor na cesti pred bencinskim servisom in zatem še na magistralni cesti, kjer so bila druga vozila (pri trgovini H.N.), pri zasledovanju oškodovančevega vozila pa je silil oškodovanca v nevarno vožnjo na način, opisan v krivdoreku in s tem povzročil nevarnost izgube nadzora nad voziloma in trčenja med njima ter z drugimi udeleženci v cestnem prometu, so zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 v prvostopnem opisu dejanja zadostno opredeljeni tudi brez navedbe pravil cestnega prometa, ki jih je obdolženec kršil in v kršitev katerih je silil oškodovanca, ki je bil na begu pred njim. Za obstoj konkretne nevarnosti za življenje ljudi, ob inkriminiranem ravnanju obdolženca, ni bil potreben noben splet dodatnih okoliščin, da se posledica, ki je grozila, udejani. Konkretna nevarnost za življenje ljudi je bila podana že sama po sebi.
KZ-1 člen 20, 20/2, 90, 90/1. 90/1-4, 91, 91/3, 214. ZKP člen 357, 357/4, 372, 372/3, 378, 378/4,. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2,.
oderuštvo - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - pretrganje zastaranja - nedosegljivost obdolženega - kršitev kazenskega zakona
Obdolženca naj bi obravnavano kaznivo dejanje storila med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010, kar pomeni, da bi glede na 10-letni zastaralni rok zastaranje pregona kaznivega dejanja nastopilo 24. 11. 2020. Zastaranje pa tedaj, in tudi ne ob izreku prvostopenjske sodbe, še ni nastopilo. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenega v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni. Pritožbeno sodišče pa je skladno s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 ugotovilo še drugi razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona, in sicer nedosegljivost obdolženega S. K. za sodišče. Razpis iskanja obdolženca v Republiki Sloveniji in tujini, ki ga je moralo odrediti sodišče, da je lahko nadaljevalo postopek, potem ko je brez uspeha uporabilo vse druge možnosti za vročitev obtožnice, je po oceni pritožbenega sodišča tista okoliščina iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, zaradi katere zaradi nedosegljivosti obdolženca za sodišče zastaranje kazenskega pregona ni teklo.
Peti odstavek 22. člena ZP-1 sicer določa, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikom izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja, vendar ta določba nima več ustrezne konkretizirane izvedbe v področnih predpisih, kot je obstajala v preteklosti.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - pravno pomembna dejstva - dejansko stanje
Pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more in sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekrških.
ZPP člen 249. ZSICT člen 45, 45/1, 45/2, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 38, 38/1, 39, 39/1, 39/3, 42, 49, 49/1.
nagrada in stroški izvedenca - pravica do nagrade za opravljeno delo - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - zamuda izvedenca z izdelavo izvedenskega mnenja - nagrada za ogled - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - nagrada za čas potovanja
Pravica do nagrade in povračila stroškov nastane, ko izvedenec opravi nalogo, ki mu je naložena s sklepom sodišča.
Pritožnikove pripombe na podano mnenje in nestrinjanje z nekaterimi izvedenčevimi odgovori, namreč še ne pomenita, da izvedensko delo ni bilo opravljeno. Enako velja tudi za stališče tožeče stranke o nestrokovnosti, neobrazloženosti, površnosti ter neuporabnosti mnenja in o prekoračitvi pooblastil izvedenca.
Zamuda pri izdelavi izvedenskega mnenja ni okoliščina, zaradi katere izvedenec sploh ne bi bil upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z izdelanim mnenjem. Lahko pa ta okoliščina, razen če sodni izvedenec izkaže, da je do prekoračitve roka prišlo iz upravičenih razlogov, predstavlja razlog za znižanje nagrade.
ZPP člen 286, 286/6, 286a, 362. OZ člen 87, 87/2, 165. ZGD člen 38a, 38a/4, 38a/9.
sklenitev posojilne pogodbe - ničnost pogodb - posledice ničnosti - ugovor pobota - poštenost pogodbene stranke
Šele ZPP-E je v spremenjenem 286. členu ZPP izrecno določil, da ureditev prekluzij velja tudi za uveljavljanje ugovorov pobota, da se dejstva, dokazi in ugovor zaradi pobota in zastaranja, navedeni ali uveljavljani v nasprotju z drugim do tretjim odstavkom tega člena, ne upoštevajo. Pred omenjeno novelo ZPP je bila ob odsotnosti posebne zakonske ureditve tako pravna teorija kot tudi sodna praksa zelo neenotna glede vprašanja, kako ravnati v primeru, ko tožena stranka ugovor pobota oziroma dejstva, na katerih le-ta temelji in dokaze, s katerimi navedena dejstva dokazuje, vloži oziroma navaja in predlaga v skladu z 286. in 286.a členom ZPP prepozno. Čeprav se je sicer večinska sodna praksa in tudi pravna teorija zavzemala za to, da je tudi v takem primeru potrebno o ugovoru pobota odločiti v izreku sodbe, pa je med različnimi rešitvami tega vprašanja tudi že v preteklosti zaznati nekaj sodnih odločb, v katerih so sodišča ravnala tako, kot je to sedaj urejeno z novelo ZPP-E in tako kot je to storilo v tem konkretnem primeru tudi sodišče prve stopnje, čeprav se v tej zadevi na prvi stopnji novela ZPP-E ne uporablja, t.j., da takšnega ugovora pobotanja sploh ni upoštevalo in o njem v izreku sodbe ni odločilo2.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046920
KZ-1 člen 228, 228/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - opis kaznivega dejanja v izreku - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - oškodovanec - premoženjska škoda
Vsi zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti konkretizirani v opisu kaznivega dejanja v izreku (tenorju) zahteve za preiskavo, morebitne konkretizacije v njeni obrazložitvi niso relevantne, zato pritožba ne more uspeti z obširno obrazložitvijo, kjer pojasnjuje (ponavlja) stanje stvari in dogodke v času od 28.3.2019 do junija 2020.
Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi osumljenci preslepili oškodovano družbo, ni pa navedeno kdo je fizična oseba pri kateri naj bi osumljenci povzročili zmotno prepričanje, da bo obveznost iz naslova najemnine plačana. Kaznivo dejanje poslovne goljufije se lahko izvrši le tako, da storilec preslepi drugo osebo in ta mora biti v opisu kaznivega dejanja personalizirana, saj se lahko preslepi le fizično osebo. V opisu kaznivega dejanja torej manjka predvsem navedba konkretnih okoliščin, ki naj bi jih osumljenci lažno prikazovali, koga (fizično osebo) so preslepili pri oškodovani družbi ter konkretizacija premoženjske škode, ki naj bi slednji nastala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00051579
URS člen 22. ZPP člen 243. ZPŠOIRSP člen 10, 10/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 41.
izbrisani - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi izbrisa - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - načelo individualizacije višine odškodnine - pavšalna odškodnina - nepotreben dokaz z izvedencem - vzročna zveza - trditveno breme
Nevšečnosti, ki so bile posledica vsakokratnega urejanja viz, prebivališča, večletnega neobiskovanja sorodnikov v BIH oziroma priljubljene turistične destinacije na Hrvaškem, navkljub s tem povezanim neprijetnostim in frustracijam, ki so se kasneje skupaj z drugimi vzvodi deloma odrazile na tožničinem duševnem zdravju, okoliščine konkretnega primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo takšne izjemnosti in trajanja, da bi utemeljevale prisojo višje odškodnino od že prejetih 4.850 EUR. Drugače povedano: tožničine nevšečnosti zaradi izbrisa niso (bile) večje od običajnih nevšečnosti, povezanih z izbrisom, ki jih pokriva pavšalna odškodnina.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožničinega lečečega zdravnika, ki bi ob uporabi svojega strokovnega znanja lahko izpovedoval o svojih zaznavah v zvezi s stanjem tožnice. O tem, kakšno je njeno zdravstveno stanje, se je sodišče prepričalo že z izvedbo drugih dokazov, ki so potrjevali tožničine navedbe, zato je bilo njegovo zaslišanje v tem smislu nepotrebno. Dokaz z zaslišanjem lečečega zdravnika pa ni primeren za dokazovanje vzroka tožničinih težav oziroma vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke (izbrisom iz registra stalnega prebivalstva) in zatrjevano škodo.
spor o preživnini - zmanjšanje preživnine - določitev preživnine - zmožnosti staršev - spremenjene okoliščine - preživninska obveznost staršev - relevantne okoliščine - neplačevanje preživnine - zloraba pravice - zaporna kazen - kaznivo dejanje neplačevanja preživnine - simbolična preživnina - sposobnost za delo
Začasnega zmanjšanja preživninskih zmožnosti zaradi prestajanja zaporne kazni, ki je posledica neplačevanja preživnine, ni mogoče upoštevati kot razlog za njeno zmanjšanje.
ZP-1 člen 8, 57, 65, 65/5.. ZNPPol člen 41.. ZTuj-2 člen 145, 145/1.
seznanitev z očitanim prekrškom in dokazi - zahteva za sodno varstvo - dopolnitev dokaznega postopka - identiteta storilca - pravna zmota - opravičljiva pravna zmota
Pritožnik je imel možnost, da si pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo te dokaze (zlasti videoposnetek) ogleda in poda konkretne trditve, da očitanega prekrška ni storil on. Kršitelj pa je v zahtevi za sodno varstvo zgolj izrazil dvom, ali je res bil na plovilu (čeprav je priznal, da je bil tistega dne na morju). V opisani procesni situaciji sodišču prve stopnje zato ni bilo treba dopolniti dokaznega postopka in zaslišati kršitelja in pomorskega policista, niti izvajati dokazov, saj z le pavšalnimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo kršitelj ni zbudil dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred prekrškovnim organom.
Če pa pritožnik trdi, da je bil v zmoti, ker je menil, da za vstopanje v akvatorij, ki je po arbitražni odločbi pripadel S., ni treba opraviti mejne kontrole, saj naj bi ribolov potekal kot dotlej, pa gre za pravno zmoto, ki bi po 31. členu Kazenskega zakonika v zvezi z 8. členom ZP-1 morala biti opravičljiva. Dejstvo, da ga je spremljala policija in da so mu hrvaški organi zagotavljali, da lahko lovi kot dotlej, niso opravičljivi razlogi za njegovo zmoto.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00045366
ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZDP-1 člen 1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8. ZBan-1 člen 155. OZ člen 39, 86, 119.
kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja - nejasni pogodbeni pogoji - povprečni potrošnik - zavajanje potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - pravica in dolžnost informiranja - ocena tveganj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - profesionalna skrbnost - oderuštvo - očitno nesorazmerje - sodna praksa Sodišča Evropske unije
Tožniki bi lahko zahtevali spremembo valute kredita. Toženka, ki je zaznala bistveno spremembo stanja tveganja, je tožnikom trikrat ponudila konverzijo, glede katere je dokazala, da je bila finančno in izvedbeno ugodna, tožniki pa niso dokazali nasprotnega (da je bil ukrep nesorazmerno finančno obremenjujoč in izvedbeno zapleten, oziroma da glede na višino kredita ali svojih prejemkov niso imeli možnosti za bistveno spreminjanje načina financiranja).
Dokazni postopek ni potrdil, da bi si toženka z enostransko vsiljenim pogodbenim pogojem zagotovila podlago za neupravičeno bogatenje, da je sporna kreditna pogodba vzpostavila finančno nesorazmernost med praktično neobstoječim tveganjem banke in neomejenim tveganjem na strani tožnikov, ali da bi bili tožniki zavedeni k sklenitvi kreditne pogodbe.
Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa ni znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.
razmerja med starši in otroki - preživljanje mladoletnega otroka - preživninska obveznost - potrebe upravičenca - pridobitne zmožnosti zavezanca - porazdelitev bremena preživljanja - invalidnost
Pri odmeri višine preživnine je sodišče pravilno izhajalo iz dejstva, da so predlagateljičine zmožnosti precej skromne – nima premoženja večje vrednosti, stanovanje, v katerem živi, pa je last njenega brata. Po drugi strani pa je nasprotni udeleženec zaposlen in zasluži približno 1.400 EUR mesečno. Njegovi prihodki so znatno višji od predlagateljičinih. Predlagateljičina invalidnost predstavlja odločilni dejavnik, saj je dokazano, da se predlagateljica trudi najti zaposlitev, pri tem pa ni uspešna, ker je nihče ne želi zaposliti le za štiri ure. Pritožbeno sodišče zato ne sledi posplošenim pritožbenim zatrjevanjem, da bi si lahko ustvarila dodatni zaslužek z raznimi priložnostnimi deli. Glede na bistveno boljše pridobitne zmožnosti nasprotnega udeleženca ter predlagateljičino invalidnost predstavlja odločitev sodišča o porazdelitvi preživninskega bremena ustrezno ravnovesje med potrebami otroka in zmožnostmi njegovih staršev, pa čeprav je večji angažma pri skrbi in vzgoji na strani nasprotnem udeležencu, ki mu je mld. sin (tudi) zaupan v varstvo in vzgojo.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s predlagateljičinim razkošnejšim življenjskim stilom. Avta v ta okvir ni moč uvrstiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048095
ZKP člen 49, 445.d.
kaznovalni nalog - ugovor - izrek kazenske sankcije - nevezanost na predlog državnega tožilca
Neutemeljeno pritožnica izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je bila obdolženki izrečena strožja kazen kot v kaznovalnem nalogu, zgolj iz razloga, ker je zoper kaznovalni nalog vložila ugovor. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri izrekanju kazni po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog ni vezano na predlog državnega tožilca iz kaznovalnega naloga (445.d člen ZKP).
ZPP člen 213, 213/2, 286, 286/3, 286/5, 339, 339/2, 339/2-8.
ugovor procesnega pobota - prekluzija dejstev in dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga
Od spremembe ZPP-E dalje velja tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Navajanje dejstev in dokazov, ki so predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, je torej še vedno mogoče, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Za presojo dopustnosti sicer prepoznih navedb in dokazov je tako, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi tudi tožeča stranka, relevantna časovna komponenta, ne pa način izvedbe postopka.