ZPP člen 394, 394-5, 394-10, 396, 396/1, 396/1-4, 394, 394-5, 394-10, 396, 396/1, 396/1-4. OZ člen 131, 131/1, 171, 131, 131/1, 171.
obnova postopka - kriva izpovedba priče - nova dejstva in novi dokazi - roki za obnovo - odškodninska odgovornost priče - prispevek oškodovanca - škoda
Tožeča stranka vlaga odškodninsko tožbo, nedopustno ravnanje toženke pa vidi v nezakonitem vpisu delovne dobe v delovne knjižice treh oseb in v njenem krivem pričanju v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem, posledica katerega je bila izdaja zanjo neugodne sodbe. Vprašanje delovnega razmerja in s tem povezanega vpisa delovne dobe v delovne knjižice je bilo obravnavano v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. Tožeča stranka je v spis vložila dokaz, da naj bi bil eden od delavcev zaposlen drugje. S tem v bistvu izpodbija pravilnost zaključkov delovnega in socialnega sodišča, saj istočasno zaradi tega dokaza, ki ga je naknadno našla, predlaga obnovo pravnomočno končanega postopka pred delovnim in socialnim sodiščem iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Tudi če se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče, je mogoče zahtevati obnovo postopka, ki je pravnomočno končan (5. točka 394. člena ZPP). Objektivni rok za vložitev predloga za obnovo še ni potekel. Ker tožeča stranka lahko z izrednimi pravnimi sredstvi doseže razveljavitev pravnomočne sodbe in s tem prepreči nastanek škode (tožeča stranka potrjuje, da škoda še ni nastala), njen odškodninski zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen. Tudi oškodovanec mora namreč storiti vse, da prepreči nastanek škode. Če tega ne stori, je odgovorna oseba (v celoti ali v ustreznem delu) razbremenjena odgovornosti (192. člena ZOR oziroma 171. člen sedaj veljavnega OZ).
Sodna odločba predstavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatve, ki izhaja iz njega. Izvršitev pravnomočne sodbe odločbe zato praviloma ne more predstavljati protipravne škode. Izjema seveda velja v primerih, ko je sodba kasneje razveljavljena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in v določenih drugih izjemnih primerih. Tako bi se lahko izkazalo, da je škoda protipravna tudi v primeru, če bi nastala z izvršitvijo pravnomočne sodbe, ki bi temeljila na krivem pričanju priče, za katero bi bila izdana pravnomočna sodba v kazenskem postopku po preteku roka za obnovo.
Ker je določba 106. člena ZDR jasna in nedvoumna in ker daje pristojnost za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le upravitelju prisilne poravnave, delodajalec brez posebnega pooblastila upravitelja prisilne poravnave svojim delavcem ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Citirana določba je v primerjavi s splošno določbo 1. odstavka 18. člena ZDR specialna določba, zato jo je potrebno uporabiti.
Zahtevka za vrnitev nazaj na delo ni potrebno uveljavljati najkasneje do konca postopka na prvi stopnji v okviru spora o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Ker v ZTPDR ni predviden poseben rok za uveljavljanje obveznosti vrnitve na delo, je potrebno pri uveljavljanju reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v povezavi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja upoštevati splošni zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja, če reintegracijski zahtevek ni bil postavljen v okviru spora o prenehanju delovnega razmerja.
Če je tožnica za posamezno obliko nepremoženjske škode zmanjšala denarno odškodnino, samo razlike do prvotnega zneska, ki ga je zahtevala, ne bo mogla zahtevati v novi tožbi, zato tudi tožena stranka nima pravnega interesa, da bi se upirala znižanju zahtevka.
Toženka tudi v pritožbi ne zatrjuje, da ne bi bila zmožna delati, ampak očitno meni, da zadošča, da ni nikjer zaposlena in bo zato njena obveznost preživljanja njenega otroka manjša. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo toženkine pridobitne zmožnosti, prav tako pa je ob razdelitvi bremena preživljanja na oba starša pravilno upoštevalo dejstvo, da je otrok pri očetu, kar ne glede na pogostnost stikov s toženko pomeni, da je na očetu skrb za vsakodnevno vzgojo in varstvo ter tudi pokrivanje vsakodnevnih nepredvidenih izdatkov.
KZ člen 211, 211/1, 211/2, 211/4, 211, 211/1, 211/2, 211/4. ZKP člen 369/4, 369/4. ZVOP-1 člen 74, 74/1, 74/2, 74, 74/1, 74/2.
tatvina - poskus oziroma dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - odvzem tuje premične stvari
Izvršitveno dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ je odvzem tuje premične stvari. V teoriji in praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari. Ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila.
Namen norme, po kateri mora avtobus zaustaviti na avtobusnem postajališču, ni v tem, da bi na ta način preprečili izstopajočim, da prečkajo cesto na nezavarovanem mestu, ampak v tem, da lahko potniki varno izstopijo iz avtobusa (oziroma vstopijo vanj) in da lahko promet na cesti v času, ko je avtobus na postajališču, poteka nemoteno.
ZJSRS člen 28. ZPP člen 29, 47, 29, 47. ZMZPP člen 74, 74.
pristojnost - slovenska jurisdikcija - preživnina
Sodišče na območju Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu, vsled česar je tožbo zavrglo. Ob predhodnem preizkusu tožbe je ugotovilo, da je toženec oseba s stalnim prebivališčem v Ruski federaciji, torej v državi, ki ni država članica v smislu Uredbe ES 44/2001, ki določa pogoje pod katerimi je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici.
Iz razlogov sodbe izhaja, da je kopalnico v letu 1997 prenavljala toženka in ne vsi sodediči skupaj, samo toženka je torej vznemirjala lastnino tožnikov in zato preostali dediči niso nujni sosporniki v tej pravdi.
Izrek sodbe je nejasen v 2. točki v delu, v katerem je toženki naložena odstranitev kanalizacije na zahodnem delu parc.št. 1050 k.o. K.. Ker so na istem zemljišču speljane tri kanalizacije, je tak izrek v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je prvostopno sodišče obrazložilo, da predstavlja protipraven poseg v lastninsko pravico tožnikov samo kanalizacija, narejena ob adaptaciji kopalnice.
izločitev dokazov - glavna obravnava - pritožba zoper sklep o izločitvi
Pritožbeno sodišče se sicer strinja z navedbami pritožnika, da strokovno mnenje izvedenca V. K. in odgovori na njegove zaključke izvedenca J. P. ne predstavljajo nedovoljenih dokazov, ki bi jih bilo treba izločiti in da gre v konkretnem primeru zgolj za izvajanje pravice obdolženca, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki mu utegnejo koristiti, vendar je moralo drugostopno sodišče pritožbo kljub temu zavreči kot nedovoljeno na podlagi 4. odst. 340. člena ZKP. Na podlagi istega določila bo lahko pritožnik enake razloge uveljavljal v morebitni pritožbi zoper sodbo.
Odstop od načela neposrednosti, kot v konkretnem primeru, bi bil dopusten iz tehtnih razlogov, ali če s tem soglašata pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo predvsem na oceno izpovedbe priče, zaslišane v drugem postopku, torej ko je prebralo zapisnik o zaslišanju. Sodišče prve stopnje je tako kršilo načelo neposrednosti iz 4. čl. ZPP kot eno temeljnih načel pravdnega postopka, na ta način je strankam, tožencu, onemogočilo, da se izjavi o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo in je zato bilo kršeno načelo kontradiktornosti.
tožba za razveljavitev pogodbe – oblikovalna tožba – ugotovitvena tožba – izpodbijanje pogodbe zaradi bistvene zmote – skrbnost, ki se zahteva v prometu
V obravnavani pravdni zadevi ne gre za ugotovitveno tožbo pač pa za oblikovalno tožbo, saj gre za takšno vrsto oblikovalne pravice, ki jo je mogoče uveljaviti le s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe (glej dr. Aleš Galič in drugi avtorji: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga GV Založba 2006, stran 164).
ZPP člen 286, 286/2, 337, 337/1, 286, 286/2, 337, 337/1. OZ člen 147, 147/2, 147, 147/2.
odgovornost pravne osebe - zahteva za povrnitev škode neposredno od delavca - namen - eventualna maksima - nova dejstva v pritožbi
Tožnik (kot oškodovanec) lahko zahteva povrnitev škode neposredno od toženca (kot delavca), le če je ta škodo povzročil namenoma (2. odst. 147. čl. OZ oz. 2. odst. 170. čl. ZOR).
Namen je najtežja oblika krivde. Potrebno je zavedanje povzročitelja o nedopustnosti svojega ravnanja in posledicah in tudi volja za njihov nastanek.
ugotovitev vrednosti nepremičnine - pripombe strank - nestrinjanje z ugotovljeno vrednostjo
Dolžnik šele v pritožbi navaja svoje nestrinjanje z ocenjeno vrednostjo nepremičnine. Pritožbeno sodišče taki pritožbi ni sledilo, saj je bila dolžniku dana možnost izraziti svoje pripombe na izvedensko mnenje, tako da s takimi pritožbenimi navedbami ne more več uspeti.
Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je toženec terjatev plačal, sočasno pa ni privolil v umik tožbe, čeprav je tožeča stranka tožbo takoj po izpolnitvi umaknila, je odločitev sodišča prve stopnje, da gre za zakrivljene stroške, ki jih je povzročil toženec, pravilna.
Na okrožno državno tožilstvo je bila podana kazenska ovadba v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, tožilstvo pa je v obtožnem predlogu dejanje pravno opredelilo kot lahko telesno poškodbo, ne da bi pred vložitvijo obtožnega predloga pridobilo predlog za pregon od oškodovanca. Zato je oškodovanec šele z vročitvijo sklepa o ustavitvi postopka zoper obdolženca lahko zvedel, da je bil obtožni predlog podan zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in zato šele z vročitvijo tega sklepa začne teči rok za vložitev predloga za pregon.
odvzem predmetov zaradi koristi splošne varnosti ali razloga morale
1. odstavek 498. člena ZKP določa, da predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, se vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Torej že sam zakon govori le o nevarnosti, da bi bili predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje, in ni potrebno, da bi ti predmeti že bili uporabljeni pri kaznivem dejanju.