povračilo stroškov v zvezi z delom - stroški prevoza na delo in z dela - arbitražni dogovor - sodno varstvo
V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bil dogovorjen obvezen postopek za mirno rešitev spora (arbitražni postopek). V času sklenitve in uveljavitve pogodbe o zaposlitvi je, enako kot v času, iz katerega izvira vtoževana terjatev iz naslova razlike stroškov prevoza na delo in z dela, veljal nespremenjeni drugi odstavek 205. člena ZDR, ki je dopuščal možnost sklenitve arbitražnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi. Takšen način reševanja sporov je bil predpisan tudi v podjetniški kolektivni pogodbi. Zato bi morala tožena stranka v zvezi z uveljavljanjem terjatev iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela najprej sprožiti arbitražni postopek pri toženi stranki. Ker je sodno varstvo uveljavljala neposredno, je bilo treba njeno tožbo kot nedopustno (v tem delu) zavreči.
ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1. ZKP člen 83. URS člen 22. ZPP člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – nezakonito pridobljeni dokazi – uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu – izločitev dokazov – pravica do enakega varstva pravic – načelo proste presoje dokazov – obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
ZDSS-1 in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne poznata instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja ZKP v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku.
V sodni praksi VS RS je bilo zavzeto stališče, da uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (ali individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku je lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.
Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po določilu 111/1-1 ZDR. Delodajalec je namreč v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Četudi kršitev pravno okvalificira, sodišče na njegovo kazenskopravno kvalifikacijo ni vezano. Vezano je le na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter da je storila hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da tožene stranke ni obvestila o spremembi kraja bivanja, s čimer je delodajalcu povzročila materialno škodo. Toženi stranki, ki skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, ni uspelo dokazati, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije, navedene v izredni odpovedi, oz. hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (storjene naklepno ali iz hude malomarnosti) oziroma, da se dnevno ni vozila na delo iz A., ampak iz B. (kjer ima stalno prebivališče), ter da so ji bile zato neupravičeno izplačani previsoki potni stroški. Zato je izpodbijana izredna odpoved podana iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožnik je s svojim neupravičenim izostankom kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno tudi formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo takega delovnega mesta.
Če je treba rešiti človeško življenje, lahko udeleženec prometne nesreče začasno zapusti kraj prometne nesreče, vendar se mora takoj, ko je to mogoče, vrniti. Namen te določbe je, da udeleženec prometne nesreče ostane na kraju prometne nesreče, dokler policisti ne končajo ogleda zato, da jim da potrebna pojasnila. To hkrati pomeni, da mora udeleženec prometne nesreče počakati na kraju tudi v času do prihoda policistov na kraj prometne nesreče in ga torej lahko zapusti pred končanim ogledom le z dovoljenjem tistega, ki vodi ogled.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – pooblaščenec – odvetnik – zastopanje – delovni spor – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranke v postopku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odst. 87. čl. ZPP).
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (očitala mu je, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola), je bila v sodnem postopku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, namreč samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato ni podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Delodajalec mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo (42. člen ZDR), torej plačo z dodatki (126. do 129. člen ZDR), povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR) in plačilo regresa za letni dopust (131. člen ZDR).
Pri tožniku je telesna okvara (na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986) nastala dne 31. 10. 1985, zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za to telesno okvaro pa je podal šele 28. 4. 2010. Zato ima pravico do invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje in šest mesecev za nazaj, in neutemeljeno zahteva njeno priznanje vse od 31. 10. 1985 dalje.
Zneske invalidnine od 31. 10. 1985 dalje tožnik uveljavlja tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. Zastaralni rok (3 oz. 5 let) iz 352. člena OZ, je začel teči šele z vročitvijo dokončne odločbe toženca, s katero je bila potrjena odločba o priznanju invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, in ne že s trenutkom, ko se je tožnik seznanil z mnenjem invalidske komisije o datumu nastanka telesne okvare (28. 5. 2007).
V primeru, ko delovno razmerje že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Tožnik je že ob prijavi na inšpektoratu vedel, da ga je delodajalec odjavil iz obveznih zavarovanj in da je prejel obvestilo s strani upravne enote, da mora vrniti vizo. S tem dnem je izvedel, da so mu bile kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja, zato bi moral tožbo vložiti v 30 dneh, in ker tega ni storil je treba njegovo tožbo zavreči.
ZZVZZ člen 23, 23/4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje – bolezni gibalnega sistema
Ker pri tožnici ne gre za težke bolezni in stanja hrbtenice po poškodbah ter operativnih posegih na hrbtenici, temveč za zelo lahek primer poškodbe hrbtenice, ni upravičena do zdraviliškega zdravljenja.
ZZVZZ člen 23, 23//4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 44/2, 45, 45/1, 45/1-2.
zdraviliško zdravljenje – pogoji za odobritev
Če ni dokazan vsaj eden izmed pogojev iz 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas, povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti, preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja zdravstvenega stanja za daljši čas, zmanjšanje pogostosti zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici), zavarovanec ni upravičen do zdraviliškega zdravljenja.
regres za letni dopust – evidenca o stroških dela – vodenje evidence o stroških dela – dokazno breme
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnici izplačala regres za letni dopust za vtoževano obdobje, saj dokazov za svoje trditve, da je zaposlenim na roko izplačala regres, ni predložila, čeprav je na podlagi določb ZEPDSV dolžna voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, to je o regresu za letni dopust in povračilu stroškov v zvezi z delom (16. in 17. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi 2. odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti plačila regresa za letni dopust ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da je tožeči stranki plačala regres na roko, ne da bi za to predložila zakonsko predpisane listine oziroma, da bi navedeno dokazovala s pričami (torej dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev navedenega dejstva).
pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja
Ker je zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nedovoljeni pritožbeni razlog, so pritožbene navedbe v tem pritožbenem postopku neupoštevne in se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.
ZPIZ-1 člen 12, 180, 181, 249. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 225, 225/1, 225/4.
nova odmera pokojnine – pravnomočna odločba – nadurno delo
Niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podane pravne podlage za to, da se starostna pokojnina, ki je bila tožniku priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 2000, lahko ponovno odmeri z upoštevanjem osebnih dohodkov, prejetih za delo preko polnega delovnega časa. Zato je toženec tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine utemeljeno zavrgel, ker je o starostni pokojnini že bilo pravnomočno odločeno.