davek od dohodka pravnih oseb - davčna olajšava - vlaganje v raziskave in razvoj - neopredmeteno osnovno sredstvo
Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu, dokumentov na USB ključku, Projekta z dne 17. 10. 2013, primopredajnega zapisnika ter računov v povezavi s tožbenimi navedbami tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala povezave med predmetom Pogodbe z dne 9. 12. 2012, Projektom z dne 17. 10. 2013 ter računi za RR storitve.
EZ-1 člen 4, 4-16. Uredba o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (2015) člen 2, 3, 6, 10.
finančna podpora proizvajalcem električne energije - prispevek - električna energija - odjemalec električne energije - končni odjemalec
Ddefinicija končnega odjemalca iz 16. točke 4. člena EZ-1 je splošna, kar pomeni, da je potrebno upoštevati tudi druge določbe EZ-1, iz katerih izhaja vsebina, kdo šteje za končnega odjemalca, in pogoji, ki jih mora končni odjemalec izpolnjevati.
Ker je po odprti pogodbi električno energijo kupovala druga družba, tožeče stranke ni mogoče šteti kot kupca in posledično kot končnega odjemalca v smislu 3. člena Uredbe in 16. točke 4. člena EZ-1, zaradi česar ni upravičena do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi ekonomske narave in sicer revščino v Maroku in tožnikovo željo po delu v Evropi. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba - zavrženje prošnje
Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Opustitev ukrepanja (neodzivnosti na zahtevo) Republike Hrvaške, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Hrvaške. Ravno zaradi učinkovitosti azilnega postopka je urejena tudi možnost opustitve ukrepanja s predvideno sankcijo, to je, da je opustitev ukrepanja v določenem roku enakovredna sprejetju zahteve s posledico obveznosti ponovnega sprejetja zadevne osebe.
Tožnikove navedbe, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 77,120.
carina - uvoz blaga - carinski dolžnik za carinski dolg - odgovornost za carinski dolg - uvozne dajatve - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Sodišče soglaša s tožečo stranko, da zahtevana skrbnost ne seže tako daleč, da bi lahko od nje zahtevali preverjanje blaga v vsakem zabojniku (torej odpiranje vsakega zabojnika in fizično preverjanje, ali je v zabojniku enako blago, kot je navedeno na dokumentaciji o poslanem blagu). Zaradi skladnosti v masi blaga v zabojniku tožeči stranki ne gre očitati, da je bila premalo skrbna oziroma, da bi lahko zahtevala odprtje zabojnika in njegov pregled, saj ni bilo nobene (druge) okoliščine (vsaj iz upravnega spisa to ne izhaja), ki bi tožeči stranki nakazovala možna odstopanja med dokumentacijo in blagom v zabojniku. Da bi take okoliščine, ki bi nakazovale odstopanje (in s tem zahtevale večjo skrbnost tožeče stranke), obstajale, tožena stranka niti ne zatrjuje.
V obravnavnem primeru stranka z interesom na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja na nepremičnini parc. št. 1568/1 k.o. ... ne bo ničesar gradila, ampak bo že obstoječo pot uporabljala za dostop do objekta. Raba oziroma način rabe nepremičnine je torej v obravnavanem primeru določen in se z izpodbijanim aktom oziroma s souporabo solastnika (katerega pravica obstaja neodvisno od izpodbijanega akta) v ničemer ne spreminja. Tako tudi soglasje ostalih solastnikov za rabo poti ni potrebno.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Za presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti države, v katero se vrača prosilca, so pravno pomembne razmere v katerih se je prosilec v tej državi znašel, ko je bil tam v azilnem postopku. Te pa se nato presoja, ali so glede na intenziteto take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker sodišče glede te bistvene okoliščine izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
industrijska lastnina - veljavnost patenta - plačilo pristojbine - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zloraba - nezakrivljena zloraba - dokazna ocena - dokazna stiska
Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.
ZDoh-2 člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-5, 6/1-6. ZPPreb-1 člen 2, 2/3, 18, 21, 21/3. ZUP člen 214.
dohodnina - rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - nerezident - stalno prebivališče - odjava stalnega prebivališča - središče osebnih in ekonomskih interesov - običajno prebivališče - obrazložitev odločbe
Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.
Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
Stranka z interesom je bila (edina) aktivno legitimirana za vložitev vloge za odobritev pravnega posla. Takšno vlogo je (skladno s predstavljenimi zakonskimi določbami) namreč upravičen vložiti ponudnik, ki je na javni dražbi kmetijskega zemljišča ponudil najvišjo ceno, kot že ugotovljeno, pa je bila v zvezi s kmetijskim zemljiščem, ki je predmet izpodbijane odločbe, to nesporno stranka z interesom.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma iskanje bolje plačanega dela.
Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi.
Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 17, 22, 23, 24. ZVO-1 člen 19, 20, 115.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - prevzem in skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč - finančno jamstvo - neizvršljivost odločbe - ničnost odločbe
Neutemeljen je ugovor tožnika, da je Uredba o odpadnih nagrobnih svečah nezakonita in neustavna in da temelji na neustavnem zakonu, ki daje Uredbi preširoka pooblastila glede izbire izdelkov, za katere se uporabi PRO, in glede določitve višine finančnega jamstva, ki ga mora zagotoviti proizvajalec. Že zakonodajalec je predvidel na področju odpadkov PRO (razširjena odgovornost proizvajalca) in z ZVO-1 vladi podelil pooblastilo za podrobnejšo ureditev s podzakonskim aktom, pri tem pa ni v njeni avtonomni izbiri, saj je ZVO-1 vsebinsko opredeli pogoje in definicijo, s katero je mogoče omejiti nabor izdelkov, za katero velja PRO.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z družino svojega dekleta, ki naj bi bile posledica njunega spolnega odnosa pred poroko. Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik morebitnega nasilja dekletove družine ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo.
Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da se je bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino, saj s tem ni določno opredelil povezave med policijo in dekletovo družino ter zanjo ponudil dokaze. Posplošena in dokazno nepodprta pa je tudi tožnikova izjava v upravnem postopku, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke.
Ne drži, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po ZFPPIPP sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.
ukrep občinskega inšpektorja - varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas - pravica do izjave
Za kakršenkoli poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste že v skladu z ZCes-1 je potrebno soglasje upravljavca občinske ceste. Ker tožnik pred pričetkom gradnje takšnega soglasja nesporno ni pridobil, že to zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa, in sicer ne glede na to, ali sta zgrajena zid in ograja skladna z (dimenzijskimi) omejitvami, kot izhajajo iz OPN.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - postavitev izvedenca - postopek ureditve meje - nepravdni postopek - verjetni zgled za uspeh - preuranjen zahtevek
ZNP-1 določa obvezno sodelovanje izvedenca geodetske stroke v postopku določitve meje. Dejstvo je, da je dokaz z izvedencem potreben in nujen, da se postopek lahko konča in prav tožnica kot predlagateljica postopka ureditve meje je tista, ki bo morala založiti predujem za izvedenca. Če predlagatelj v roku ne založi odrejenega zneska, se šteje, da je predlog umaknil, če zakon ne določa drugače. V zadevi pa ostaja odprto vprašanje, kdaj konkretno se bo dokaz z izvedencem izvedel in kdaj bo sodišče naložilo plačilo predujma za izvedenca. Ne gre torej za vprašanje ali, pač pa kdaj. Od trenutka ko sodišče naloži plačilo predujma nastane za tožnico obveznost s finančnimi posledicami. In v tem trenutku je toženka dolžna preverjati, ali so izpolnjeni, poleg vsebinskih, tudi finančni pogoji za dodelitev BPP. Treba je namreč gledati tudi namen dodeljevanja BPP, ki je v tem, da se osebi, upoštevajoč njen socialni in materialni položaj, zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva. Zato je prav, da se pogoje za dodelitev BPP preverja takrat, ko nastane konkretna situacija, ki terja dodelitev BPP, ne pa da se BPP dodeljuje "na zalogo".
denacionalizacija - povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino - investicijska vlaganja - izvedenec - predujem za izvedenca - dokazno breme
Dokazno breme dokazovanja investicijskih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino je na strani vlagateljice (tožnice), zato tudi ona nosi stroške izvedbe dokazov.
ZRev-2 člen 4, 4/1, 25, 25/4, 25/4-1, 32, 32/2, 81b, 110. ZUP člen 35, 37.
pooblaščeni revizor - nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - postopek za izrek opomina - izrek opomina - revidiranje računovodskih izkazov - mednarodni standardi revidiranja - pravila stroke - izločitev uradne osebe - razlogi za izločitev
Sodišče se strinja s tožnikom, da v poglavju 19 revizijske dokumentacije, izhaja, kaj naj bi bilo preverjeno, se pa strinja tudi s toženko, da zgolj navedba v dokumentu, da je določen postopek opravljen ali določeno dejstvo preverjeno, ne predstavlja zadostnega revizijskega dokaza za opravljene postopke, prav tako pa iz tega poglavja tudi ne izhaja, na kakšen način so bile preveritve opravljene in s kakšnimi revizijskimi dokazi se ugotovitve potrjujejo, zato navedbe tožnika o tem, kaj naj bi bilo preverjeno, ali da je določen postopek opravljen, tudi po presoji sodišča ne predstavlja revizijskega dokaza o dejansko opravljenih preveritvah oziroma ne zagotavlja, da je bil tak postopek dejansko opravljen. Pooblaščeni revizor mora kot podlago za revizorjevo mnenje v revizijski dokumentaciji shraniti ustrezne in zadostne revizijske dokaze.
Pri odklonitvenih razlogih po 37. členu ZUP, je relevantno vplivanje takšnega razloga na postopek, ki pa tudi po presoji sodišča ni izkazano. Ne more biti izkazan dvom v nepristranskost uradne osebe H. H. zgolj na podlagi njegove izjave, da bo sam ocenil, ali bo lahko zagotovil svojo neodvisnost pri opravljanju nadzora, kot meni tožnik. Nestrinjanje s splošnimi mnenji, načinom vodenja postopka in odločitvami uradne osebe pa tudi po presoji sodišča ne more biti izločitveni razlog.