Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19. ZUS-1 člen 40, 40/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZKP člen 522, 530, 530/3. ZKP-N člen 126, 131. ZUP člen 6,6/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.
Noben izmed elementov, ki v OPN opredeljujejo vrzel, ne vsebuje časovne opredelitve v smislu sprejema oziroma uveljavitve OPN. Kot pravilno opozarja revizija tudi pojem nezazidanega stavbnega zemljišča ne vsebuje take opredelitve. OPN namreč ne opredeljuje pojma nezazidanega zemljišča. Opredelitev tega pojma v drugih predpisih pa tudi ne daje podlage za razlago, po kateri bi se kot nezazidano zemljišče lahko štelo le zemljišče, na katerem ob uveljavitvi prostorskega akta ni bilo zgrajenega objekta.
Za odločitev upravnega organa o tem, ali gre za vrzel je torej odločilno le dejansko stanje zemljišča v času odločanja, saj opredelitev vrzeli ne nalaga ne ugotavljanja dejanskega stanja zemljišča v času uveljavitve OPN, ne razlogov za nastanek takega zemljišča.
Opredelitev vrzeli pa sama po sebi ne določa dopustnosti konkretne gradnje na nekem območju. Podlago za odločanje o dopustnosti konkretne gradnje določa OPN z določbami, ki glede na enotno namensko rabo območja urejajo posamezne enote EUP.
Bistvo zahteve iz 367.b člena ZPP je, da predlagatelj jasno izpostavi pravni problem, glede katerega naj se revizija dopusti, in na kratko obrazloži, zakaj ga je sodišče rešilo nezakonito. Tega predlagatelj v zvezi s četrtim vprašanjem ni storil. Vprašanje je namreč ostalo povsem neobrazloženo. V predlogu tako ni pojasnjeno, zakaj bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo oziroma zakaj so razlogi sodišča za sojenje na seji, navedeni v 20. točki obrazložitve sodbe, napačni.
ZTuj-2 člen 73, 73/2-1, 73/2-5, 75, 75/1. ZPP člen 325, 325/1.
dopolnitev sodbe - dovolitev zadrževanja tujca - spor polne jurisdikcije - določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek - denarna socialna pomoč
Ker je iz izreka sodbe mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.
Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ člen 13. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22, 23, 29. ZBPP člen 1, 1/4, 7. ZKP člen 431, 431/1.
brezplačna pravna pomoč - predkazenski postopek - preiskovalna dejanja - sodni postopek - zaslišanje oškodovanca - pravica do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Enakopravnost iz prvega odstavka 1. člena ZBPP se nanaša na zagotavljanje sodnega varstva vsem enako, ne glede na njihov socialni položaj.
V okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca (ki je subjekt in neizogibno tudi objekt odločitve o obtožbi) in procesnega položaja oškodovanca (na katerega se odločba o obtožbi ne more nanašati). Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta različna v vseh fazah kazenskega postopka. Obdolženčeva pravica do brezplačne pravne pomoči je v kazenskem postopku posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, ki je bistveni element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja.
Postopek posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanje) z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja namreč po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, pa ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vseh potrebnih ukrepov zaščite, pomeni le, da niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Upravičenost do vseh oblik zaščite, ki jo morajo zagotavljati ne le policija in državni tožilec temveč tudi sodišče, namreč ni podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, razen kolikor je ta pravica določena na drugi pravni podlagi, kot npr. pravica do pooblaščenca po uradni dolžnosti ali v postopkih po ZPND. Da bi v obravnavanem primeru šlo za to obliko brezplačne pravne pomoči, pa Upravno sodišče ni ugotovilo, kaj takega ne izhaja niti iz navedb stranke z interesom v odgovoru na revizijo.
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 155. ZSS člen 28, 28/1, 28/2, 34a, 34a/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 2/1, 2/2, 23, 32, 36. ZUS-1 člen 40, 40/3, 63, 63/1.
hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za izredno napredovanje - prosti preudarek - obseg presoje v upravnem sporu - vezanost Sodnega sveta na oceno personalnega sveta - enako varstvo pravic - enakost pred zakonom - retroaktivnost
Zakonsko urejene možnosti napredovanja v sodniški karieri so tako na eni strani gradnik posebej pomembnega javnega interesa, tj. kakovostnega in učinkovitega izvrševanja sodne oblasti, na drugi strani pa omogočajo uresničevanje upravičenega interesa ustreznega poklicnega napredovanja sodnikom pod enakimi pogoji.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu prostor presoje daje, da v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika navedenega javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.
Namen prostega preudarka izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnga sveta.
Besedilo četrtega odstavka 34.a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za tu sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto). Tako očrtana podlaga za odločanje Sodnega sveta ni v nasprotju z namenom četrtega odstavka 34.a člena ZSS, saj ni nezdružljiva s posebnim ciljem/namenom tega tipa napredovanja – zagotoviti visoko strokovno in učinkovito delo sodišč po poti stalnosti sodnikov na prvostopenjskih sodiščih z možnostjo napredovanja pod blažjimi formalnimi pogoji, kot je to omogočeno po prvem odstavku istega člena (tj. če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje v višji sodniški naziv).
Obseg presoje Vrhovnega sodišča je, izhajajoč pri tem iz tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na področju odločanja Sodnega sveta po prostem preudarku, ki predpostavlja ovrednotenje kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, v upravnem sporu po prvem do tretjem odstavku 36. člena ZSSve soopredeljen z ustavno očrtanim položajem Sodnega sveta.
Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki je zaupan Sodnemu svetu kot posebnemu ustavnemu organu.
Preizkus Vrhovnega sodišča je, upoštevaje te značilnosti upravnega spora po prvem, drugem in tretjem odstavku 36. člena ZSSve, na tem področju kontrolne narave in se v tem okviru omejuje na preizkus: (1) zakonitosti postopka, (2) morebitne prekoračitve zakonskega okvira za prosti preudarek in (3) morebitnega odločanja v nasprotju z namenom prostega preudarka (prim. 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 36. členom ZSSve); (4) ali je bil morda popačen zakonski pojem ali prostor presoje, (3) ali so bila spoštovana splošno in posebej določena merila za ovrednotenje, (4) ali so bili morda kot odločilni upoštevani premisleki, ki so tuji področju in (5) ali je sodišču omogočeno, da opravi kontrolno funkcijo.
Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti.
Obsojenkino ravnanje je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost.
Opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, je treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa.
utemeljen sum - izročitveni pripor - "klasični" izročitveni pripor
Na podlagi četrtega odstavka 524. člena ZKP se v postopku izročitve smiselno uporablja drugi odstavek 202. člena ZKP, zato mora pisni sklep o priporu obsegati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora. Preiskovalni sodnik mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje.
Za obstoj utemeljenega suma v razlogih sklepa zadošča povzet opis tujcu očitanega kaznivega dejanja ter navedba dokazov, na podlagi katerih je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - preslepitev - lažni podatki
Bistvo preslepitve je bilo v tem, da je bilo carinskemu organu lažnivo prikazano, kdo je trošarinski zavezanec/dejanski prejemnik trošarinskega blaga, zaradi česar se je pravi trošarinski zavezanec (B., d. o. o.,) izognil obračunu in plačilu trošarine in se na ta način okoristil.
ZS člen 83, 83/3, 83/3-9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZVOP-1 člen 34, 34/5.
varstvo osebnih podatkov - nujna zadeva - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
V obravnavani zadevi pritožnica s tožbo zahteva sodno varstvo, zaradi nedovoljene obdelave osebnih podatkov. Zahteva torej sodno varstvo, zaradi kršitve pravic, ki jih zagotavlja Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Navedeni zakon v petem odstavku 34. člena določa, da je postopek upravnega spora, ki se vodi zaradi varstva pravic posameznika po tem zakonu (torej ZVOP-1) nujen in prednosten.
imenovanje notarja - ustavitev postopka začetega po uradni dolžnosti - odprava odločbe organa prve stopnje - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico
Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer dopusten upravni spor na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Tudi v tem primeru je za dopustnost upravnega spora bistvena presoja, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke, torej tudi, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu.
Z obravnavanim sklepom se je postopek končal, pritožnica pa z ugovorom, da je bilo z njim odločeno o njeni pravici oziroma pravni koristi, ki je v tem, da se že začeti postopek imenovanja notarja konča s sprejemom vsebinske odločitve, uveljavlja pravico zahtevati dokončanje javnega razpisa z imenovanjem določenega posameznika za notarja. Takšne pravice pa pritožnica nima. Imenovanje notarja je namreč povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ima posameznik zgolj pravico kandidirati za notarja (pod enakimi pogoji), nima pa pravice biti imenovan. Sklep o ustavitvi postopka tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka. Ker torej navedeni sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka javnega razpisa, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da gre za dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - izjema - sodba presenečenja - zavrnitev revizije - novejša sodna praksa
Glavna obravnava v upravnem sporu je načeloma vedno obvezna, dopustne pa so izjeme. In ravno za tak primer gre v obravnavanem upravnem sporu. Revident je v tožbi sicer uveljavljal tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz vsebine tega dela tožbe (in iz drugih tožbenih navedb) izhajajo samo navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Revident ni navedel nobene dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena. Predlagal ni tudi nobenega dokaza. Njegove navedbe v tem delu so torej povsem nekonkretizirane.
Ob takih okoliščinah ter ob dejstvu, da so tako lokacija kot velikost in mere reklamne table - oglasnega giga panoja povsem nesporne, ni mogoče sodišču prve stopnje očitati, da ni posebej obsežno obrazložilo neizvedbe glavne obravnave in odločanja na seji. To je storilo, sicer v omejenem obsegu, v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kaj več sodišču prve stopnje, glede na vsebinsko prazne tožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, tudi ni treba.
ZUS-1 člen 95, 95/1. ZPP člen 128, 128/5, 367, 367/1.
predlog za dopustitev revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v prvem odstavku 367. člena določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. V sistemu upravnega spora, ki predvideva odločanje le na dveh stopnjah, navedeno pomeni revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Predlog za dopustitev revizije in tudi samo revizijo lahko torej stranke vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča.
Glede na določbo petega odstavka 128. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je treba stroškovno odločitev šteti za sklep in ne za sodbo. V upravnem sporu pa revizija zoper sklep ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper sklep Upravnega sodišča. Izjema je le sklep o ničnosti izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je revizija dovoljena po izrecni določbi prvega odstavka 95. člena ZUS-1.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Pritožnik je po izdaji izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je pomembno le, ali je s sklepom sodišče presodilo vse ustavne in zakonske pogoje za pripor obdolženca in v izreku določno zapisalo, da je odločilo o obdolženčevem priprtju. V izpodbijanem sklepu sta sodišči opravili celovito in samostojno presojo utemeljenosti suma in pripornega razloga, ter se opredelili do vprašanja sorazmernosti in neogibnosti pripora. Enako je iz izreka izpodbijanega sklepa mogoče določno razbrati, da naj se obdolženca pripre. Zato je za zakonitost izpodbijanega sklepa povsem nepomembno, ali bi moralo sodišče zaradi prenehanja veljavnosti prejšnje odločbe o priporu tega kvečjemu ponovno "odrediti" z novim sklepom (in da torej ne bi smelo izreči, da se odrejeni pripor "podaljša"). Obdolženčev pravni položaj in obseg pravnih sredstev, ki so mu na voljo, ostaja nespremenjen.