odmera dohodnine - dvojno obdavčenje - sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - Združene države Amerike (ZDA) - metoda oprostitve s progresijo - odbitna metoda - uporaba materialnega prava
V primeru, kot je obravnavani, finančni organ ni imel podlage, da uporabi metodo odbitka po 136. členu ZDoh-2, za kar se zavzema tožnik, saj Konvencija napotuje na uporabo metode oprostitve s progresijo. Po drugem odstavku 18. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki ureja med drugim tudi obdavčitev pokojnin, se namreč plačila, ki jih država pogodbenica plača po določbah zakonodaje o socialni varnosti ali podobne zakonodaje te države (ZDA) rezidentu druge države pogodbenice (Slovenije), obdavčijo samo v državi, ki taka plačila izplačuje (torej ZDA). Slednje pomeni, da je pravica do obdavčitve konkretne pokojnine, ki jo je tožnik - rezident Slovenije, prejel iz ZDA, dana izključno samo eni državi pogodbenici (torej ZDA). To pomeni, da je tožnik v celoti obdavčen glede pokojnine v ZDA, zato se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in se ne vključi v davčno osnovo. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena Konvencije se lahko upošteva pri izračunu višine dohodnine od preostalega obdavčljivega dohodka rezidenta Slovenije, na način, kot je razvidno v 110. členu ZDoh-2. Zato se tudi odbitek tujega davka v obravnavanem primeru ne prizna, saj ne gre za pokojnino, ki se vključi v davčno osnovo za dohodnino v Sloveniji in zato tožnik tudi ne more uveljaviti odprave dvojnega obdavčenja z metodo odbitka, temveč je davčni organ pravilno priznal tožniku uveljavljanje oprostitve po mednarodni pogodbi (247. člen ZDavP-2).
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države - potrdila o tujem pravu
Tožeča stranka zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati s strani tožeče stranke pridobljena potrdila avstrijskih organov. To so potrdila o tujem pravu v smislu 12. člena ZMZP in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor iz potrdil izhaja, da pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine.
ZBPP člen 24. ZZZDR člen 65. ZPP člen 102. ZMZPP člen 37.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - razveza zakonske zveze
Organ za BPP je pravilno zaključil, da je zadeva, za katero je tožnik zaprosil za dodelitev BPP (to pa je pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v postopku razveze zakonske zveze, kjer je tožnik toženec), očitno nerazumna oziroma da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Sodišče namreč razveže zakonsko zvezo na zahtevo vsakega zakonca, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, ker pa tožnik in njegova (sedaj že bivša) žena nista imela skupnih mladoletnih otrok, to tudi pomeni, da sodni postopek ne bo (oziroma ni bil) zapleten. Tožnik v tožbi sicer navaja, da ker ni imel odvetniške pomoči, ni dobil ustreznega tolmača, zaradi česar se ni mogel enakovredno udeleževati postopka, kar pa na pravilnost odločitve, ki je rezultat presoje o utemeljenosti prošnje za dodelitev odvetnika tožniku, ne vpliva. Organ za BPP je bil namreč pri odločanju o njegovi prošnji vezan na njegov zahtevek, tožnik pa za oprostitev plačila stroškov postopka oziroma izrecno za oprostitev plačila stroškov za ustreznega tolmača ni zaprosil.
ZDen člen 10, 10/2. ZMZPP člen 12, 12/3. Evropska konvencija o obvestilih o tujem pravu člen 7.
denacionalizacija - denacionalizacijski upravičenec - pravica do odškodnine od tuje države - listina o vsebini tujega prava - potrdilo o pravici do odškodnine po tujem pravu
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi bilo pri odločanju potrebno upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance, ki dokazuje, da razlaščenec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje v bivši Jugoslaviji. Omenjeno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. členu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan.
ZMZPP člen 42, 42/1, 86, 86/1, 86/2. ZZZDR člen 120.
uporaba prava - odvzem mladoletnega otroka
Mladoletni C.C. ni državljan RS, enako pa očitno velja tudi za njegova starša. Poleg tega pa ima mladoletni C.C. v Sloveniji le začasno prebivališče, zato bi moral upravni organ o odvzemu mladoletnika staršem odločati v skladu s pravom države, katere državljani so in ne na podlagi ZZZDR.
ZIS člen 107, 107/3, 107/9. ZIN člen 7, 7/2, 7/3. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1. URS člen 22, 39, 74, 74/2. Uredba o postopkih notificiranja na področju standardov, tehničnih predpisov in postopkov za usklajevanje skladnosti člen 17, 17/1, 17/1-2, 17/1-10.
spletne igre na srečo - prirejanje spletnih iger na srečo brez koncesije vlade - ponudnik storitve informacijske družbe - omejitev dostopa do spletnih strani - skrajšani ugotovitveni postopek - sorazmernost ukrepa - svoboda opravljanja storitev v EU - razmerje z mednarodnim elementom
Pravno relevantna dejstva – da družba A. Ltd., ki nima koncesije za prirejanje iger na srečo, te prireja na spletni strani X., da dostop do te spletne strani poteka preko storitve pretvorbe tekstovnega naslova spletne strani v IP naslov in da je tožnik ponudnik storitev informacijske družbe, ki omogoča dostop do spletne strani X. med strankama niso sporna. Navedena dejstva pa so podlaga za pravno posledico iz devetega odstavka 107. člena ZIS – tj. izrek ukrepa omejitve dostopa do spletnih strani.
Sodišče ne more pritrditi stališču tožeče stranke, da ZIS v konkretnem primeru ni uporabljiv, ker (v skladu z načelom teritorialne veljavnosti predpisov) iger na srečo, ki se izvajajo izven ozemlja Republike Slovenije, ne more urejati. Navezne okoliščine namreč tudi v primeru, ko ima ponudnik iger na srečo sedež v drugi državi, igralec pa prebivališče v Sloveniji, odkazujejo na uporabo slovenskega prava in pristojnost slovenskega sodišča. Teritorialna veljavnost ZIS zato ne more biti vprašljiva.
SEU je v svoji praksi zavzelo stališče, da lahko države predpišejo omejitve za dejavnost organiziranja iger na srečo, ki sicer po vsebini pomenijo omejitev svobode opravljanja storitev iz 49. člena Pogodbe ES, če so za to izpolnjeni upravičeni razlogi (nediskriminatornost, sorazmernost).
Prepovedni učinek določbe devetega odstavka 107. člena ZIS je samo posledica izvajanja drugih določb. Zato po mnenju sodišča to ni tehničen predpis, kot ga šteje SEU, da bi bila potrebna njegova notifikacija.
Določba devetega odstavka 107. člena ZIS se nanaša na način uresničevanja pravice do svobode izražanja (39. člen URS) v primerih, ko se uresničuje po elektronskih sredstvih komuniciranja, na katerih se nedovoljeno prirejajo igre na srečo. Iz razlogov varovanja javnega reda, preprečevanja kaznivih dejanj, zaščite potrošnikov pred škodljivimi posledicami igranja iger na srečo, pa je poseg v to pravico ustavnopravno opravičljiv.
spletne igre na srečo - prirejanje spletnih iger na srečo brez koncesije vlade - omejitev dostopa do spletnih strani - omejitev svobodne gospodarske pobude - razmerje z mednarodnim elementom
Ker se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, se tožeča stranka naložitvi obveznosti omejitve dostopa do spletne strani, na kateri se prirejajo igre na srečo brez koncesije vlade, ne more upirati s sklicevanjem, da so s tem omejene pravice uporabnikov njenih storitev.
Sodišče ne more pritrditi stališču tožeče stranke, da ZIS v konkretnem primeru ni uporabljiv, ker (v skladu z načelom teritorialne veljavnosti predpisov) iger na srečo, ki se izvajajo izven ozemlja Republike Slovenije, ne more urejati. Navezne okoliščine namreč tudi v primeru, ko ima ponudnik iger na srečo sedež v drugi državi, igralec pa prebivališče v Sloveniji, odkazujejo na uporabo slovenskega prava in pristojnost slovenskega sodišča. Teritorialna veljavnost ZIS zato ne more biti vprašljiva.
V zvezi z zatrjevano neskladnostjo ZIS s pravom Evropske unije (svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev) sodišče navaja, da je SEU v svoji praksi zavzelo stališče, da lahko države predpišejo omejitve za dejavnost organiziranja iger na srečo, ki sicer po vsebini pomenijo omejitev svobode opravljanja storitev iz 49. člena Pogodbe ES, če so za to izpolnjeni upravičeni (nediskriminatornost, sorazmernost) razlogi.