Do pritožbenih očitkov, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po ZNUZJV se zunajobravnavni senat ni opredelil. Teh očitkov ni mogoče označiti za očitno neutemeljene ali nerelevantne, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je med zakonskimi znaki prekrška tatvine po 12. členu ZNUZJV in zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podan popolni normativni stek v primeru, ko je storilec ukradel stvar majhne vrednosti, pa mu ni šlo za to, da ukrade stvar majhne vrednosti oziroma je bilo pri storitvi kaznivega dejanja indiferenten do vrednosti ukradene stvari. Od njihove presoje je torej odvisna uvrstitev opisanega obdolženkinega ravnanja v prekršek ali kaznivo dejanje in posledično presoja dovoljenosti odrejenega pripora.
Četudi 91. člen ZIS glede podrobnejšega načina delitve napitnin napotuje na KPGIT, ta pa nadalje na PKP, to ne pomeni, da je s PKP dopustno zaobiti osnovno pravilo, ki izhaja iz ZIS in KPGIT, da se napitnina deli med vse delavce, razen med člane uprave in druge vodilne delavce koncesionarja. ZIS kot KPGIT odkazujeta le na podrobnejši načinu delitve napitnine s PKP, ne pa tudi na možnost, da se s PKP, poleg članov uprave in vodilnih delavcev koncesionarjev, še katere delavce izvzame iz delitve napitnin.
Sodišči druge in prve stopnje sta napačno poudarili pomen okoliščine, da Priloga št. 5, ki tožnika ne določa kot upravičenca do napitnine, ni bila razveljavljena in da zato pač velja. V kolektivnem delovnem sporu namreč razveljavitev kolektivne pogodbe niti ni možna. Kljub temu, da Priloge št. 5 ni bila razveljavljena, ugotovitev sodišča o njenem neskladju z ZIS in KPGIT ni brez pomena za presojo toženkinega protipravnega ravnanja.
Nedopustno bi bilo, če učinkovito sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno delavcem v primerih, ko njihov delodajalec sklene nezakonito kolektivno pogodbo, na podlagi katere jim nato plačuje prenizko plačo; in tudi ko sodišče ugotovi, da je kolektivna pogodba nezakonita, delavcem še nadalje ne priznava razlik v plači niti ne primerljivih zneskov v smeri zmanjševanja gmotne škode, ki vsakomesečno nastaja delavcem.
Tožnik pravilno vztraja, da je odškodninski zahtevek njegovo edino možno preostalo pravno sredstvo za dosego poplačila zaradi nezakonito izplačane razlike v plači iz naslova napitnine. Toženka je sama sodelovala pri sklepanju nezakonite priloge PKP, ki jo je nato izvrševala tako, da je tožnika nedopustno izključila iz udeležbe pri delitvi napitnine. Toženke tudi njeno sklicevanje na ovire pri sklepanju nove priloge k PKP ne more razbremeniti večletne kršitve pravic delavcev zaradi nezakonitega izplačevanja plač.
Ker med strankama v času izobraževanja toženca ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje in ker stranki nista bili v medsebojnem odnosu delavca in delodajalca, za rešitev tega spora ni stvarno pristojno delovno sodišče niti po točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 niti po kateri od preostalih točk te določbe.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Glede na to, da se je obrazložitev organizacijskega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanašala le na del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na zunanjega izvajalca (ne tudi na preostali del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na njegove sodelavce), ekonomski razlog pa v odpovedi ni bil z ničemer obrazložen, sta sodišči druge in prve stopnje z ugotovitvami o obstoju organizacijskega in ekonomskega razloga presegli v obrazložitvi odpovedi začrtan okvir za ugotavljanje prenehanja potreb po delu tožnika na njegovem delovnem mestu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Pritožbena navedba, da postopek traja več kot šest let in šest mescev mescev, se nanaša na vprašanje, ali vračanje zadeve sodišču prve stopnje, namesto da bi sodišče druge stopnje samo opravilo novo sojenje, pomeni hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta sodni postopek res traja že dolgo, vendar je zadeva obsežna in dokazno zahtevna. Prav tako sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.
Odločilno je, da tožnik nadurnega dela ni opravil, čeprav je glede na utečeno in običajno prakso pri toženki vedel, kdaj in na kakšen način ga mora opraviti (na tak način je tožnik nadurno delo opravljal tudi v preteklosti). Zato je storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojo presojo storili ravno nasprotno. Podzakonska ureditev s tem, ko vnaprej jasno določa, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije, zagotavlja enako obravnavo in pravno varnost potencialnih štipendistov. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki ustrezno konkretizira zakonsko besedilo, sta sodišči vsebino Pravilnika nadomestili s sklicevanjem na splošno ureditev financiranja vzgojno izobraževalnih zavodov in okoliščine konkretnega primera.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranja za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi reviziji je bil tožničinemu pooblaščencu vročen 18. 5. 2026. Pooblaščenec je revizijo naslovil na Vrhovno sodišče in jo poslal na Vrhovno sodišče 2. 6. 2026, to je zadnji dan roka za vložitev revizije. Vrhovno sodišče je revizijo prejelo 4. 6. 2026 in jo naslednji dan odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo 8. 6. 2026, torej po izteku roka za vložitev revizije.
Ker je odvetnik tožnice, tj. pooblaščenec iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, revizijo naslovil na Vrhovno sodišče ter jo pri tem sodišču tudi vložil, ne pride v poštev zaključek o njegovi očitni pomoti, torej revizije tudi ni mogoče šteti za pravočasno vloženo. Takšno je tudi enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da sta tožnika upravičena do zakonskih zamudnih obresti od obrokov, ki so bili plačani šele od vložitve tožbe dalje.
Izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju je (lahko) podana tudi, če storilcu odločbe o prekršku ni bilo mogoče izdati in vročiti na kraju storitve prekrška oziroma, če ni bilo mogoče pridobiti njegove izjave o prekršku, pri čemer navedena pogoja predpostavljata ugotovljeno identiteto storilca.
ZInfP sicer ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko slednjo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranski udeleženec iz upravnega postopka, kar je v obravnavani zadevi tožnica. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pri razlagi pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki naj bi tožniku nastala v primeru neodložene izvršitve odločbe, upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP (zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja). Tako je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. To dejstvo pa se obravnava kot težko popravljivo škodo, ki tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Vrhovno sodišče pristojnost prenese, ko je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča nesorazmerno obremenjujoče za nasprotnega udeleženca ali sodišče.
V konkretnem primeru je prevoz potreben v vsakem primeru. Pri tem ne more biti bistveno, ali bo ta trajal nekaj minut več ali manj. Upoštevaje nadaljnjo okoliščino, da se je postopek, v katerem se obravnava ranljiva oseba, že podaljšal na račun odločanja o predlogu za prenos pristojnosti, je najbolj ekonomično, če pristojno sodišče brez odlašanja izpelje postopek v sami zadevi