ZPP (1977) člen 2, 2/1.UZITUL člen 9, 9/1. TEMELJNA USTAVNA LISTINA O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI RS točka 3, 3/1, 3/2.
odločanje v mejah tožbenega zahtevka - razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba komande garnizije (stanovanjskega organa JLA) po 25.6.1991 - zamenjava stanovanja
Očitek, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, ni utemeljen. Tožbeni zahtevek se glasi na izpraznitev in izročitev stanovanja. Takemu zahtevku je bilo delno ugodeno tako, da je obveznost tožene stranke, da stanovanje izprazni in ga izroči tožeči stranki, omejena z nasprotno obveznostjo tožeče stranke, da ponudi toženi stranki prejšnje ali temu enakovredno stanovanje. Sodišče je torej odločilo o izpraznitvenem zahtevku, ki pa mu ni ugodilo v celoti, temveč ga je omejilo z nasprotno obveznostjo tožene stranke. S tem postavljeni zahtevek ni bil prekoračen.
prometni davek - davek za doma izdelano plovilo - zavezanec za plačilo prometnega davka - osnova za davek
Zavezanec za davek iz prometa proizvodov - doma izdelanega plovila, za katero je obvezna registracija, je tudi oseba, ki je plovilo izdelala sama za lastno rabo.
Vrednosti lastnega dela se ne odšteva od davčne osnove, ker zakon tega ne določa.
Da bi se vrednost predloženih računov valorizirala, bi moral določati zakon.
roki in naroki - vloga vezana na rok - nepristojno sodišče
Ker je v prvem odstavku 113. člena ZPP določba, da velja vloga, ki je vezana na rok, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena prepozno. V spornem primeru, kjer je revizijo vložil državni organ, ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, ni mogoče pripisati niti nevednosti niti očitni pomoti tožnika.
Nevednost v primeru državnega organa ne more biti ugotavljana oziroma zatrjevana, ker pa je bila sporna revizija na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, tudi očitne pomote v tem primeru ni mogoče ugotoviti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izločitev
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik nekdanji sodnik sodišča, ki je predlagalo delegacijo, kar pomeni, da obstoji okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodnikov in s tem sodišča. To pa je tehten razlog, da sodišče ne more voditi postopka in odločati o tožbenem zahtevku.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela
Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, kako in kdaj delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik z dela odsoten neupravičeno in da se na delo ni vrnil, to pa pomeni, da mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po določbah 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.
izredna pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - sklep o stroških
Po 1. odstavku 400. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija samo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka ni dovoljena.
ZPP (1977) člen 350. ZDSS člen 24. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-5.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - vsebina pritožbe
Revizijsko sodišče se pridružuje nižjima sodiščema, da je zaradi postopanja tožene stranke, ki ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi, v spornem primeru, treba dopisa, s katerima tožnica zahteva dejansko vrnitev na delo, šteti za zahtevi za varstvo pravic. Ob vložitvi dopisov tožnica ni od tožene stranke dobila še nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, onemogočeno ji je bilo samo dejansko opravljanje dela. Zato seveda tudi jasno izražene zahteve za varstvo pravic takrat ni bilo mogoče vložiti. Vsebina dopisov, ki vsebinsko pokriva osnovne zahteve 350. člena ZPP, pa kaže na to, da jih je bilo treba obravnavati kot zahteve za varstvo pravic.
Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica bila odsotna pet zaporednih dni neupravičeno, da pa se je kasneje vrnila na delo, kar pomeni, da ji delovno razmerje lahko preneha samo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker drugostopenjski organ tožene stranke o tožničini zahtevi za varstvo pravic ni odločal, je to odločitev v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) lahko nadomestila sodba prvostopenjskega sodišča. Postavi se vprašanje, ali je datum prenehanja delovnega razmerja lahko datum izdaje sodbe, to je 18.5.1995, ali bi morda to moral biti datum pravnomočnosti sodne odločitve. Vendar v spornem primeru, ko gre samo za revizijo tožene stranke, to ni pomembno, saj bi ji bila drugačna odločitev lahko samo v škodo. Ker ni bilo dokončne odločitve tožene stranke, tožnici, zaradi vložene zahteve za varstvo pravic, vsaj do odločitve sodišča delovno razmerje ni moglo prenehati. Ker pa se tožnica zoper določitev datuma o prenehanju delovnega razmerja ni pritožila, ampak ga je sprejela, ker ga je določilo prvostopenjsko sodišče, ga pritožbeno sodišče tudi ni posebej preverjalo, enako pa ne revizijsko sodišče.
ZPP (1977) člen 354, 354/1, 354/2, 354/2-13, 385. ZDR (1977) člen 184. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - delovno razmerje pri delodajalcu
Tožnik je naročil svojemu podrejenemu, da izpolni dosje, v katerega je vpisal neresnične podatke o prejemu živila, ki ga tožena stranka dejansko ni prejela in zato ni nastala njena plačilna obveznost. S tem ravnanjem je tožnik storil hujši kršitvi delovne obveznosti:
nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in druga nezakonita dejanja, ter zlorabo položaja ali prekoračitev danega pooblastila. Bil je dokazan namen tožnika, da se spremeni vsebina listine, zaradi česar prilastitveni namen za kvalifikacijo kršitev ni bistven.
Za presojo ali je bila s kršitvijo delovne discipline storjena večja škoda, ni absolutno sprejemljiva opredelitev večje škode v 126. členu KZ. Ali je škoda večja, je treba presojati tudi z vidika oškodovanca (njegovega premoženjskega stanja), če ni že v splošnem aktu določeno, kaj se šteje za večjo škodo.
V zvezi z višino pokojninske osnove je treba smiselno uporabiti določbe 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Zato bi za tiste osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije, pa jim ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega dela, moralo veljati, kar velja za presežne delavce, pri čemer jim je obseg pravic določal ustavni zakon. Do sprejema ustreznega zakona, ki bi v celoti in za vse enako rešil problem (zakon o obrambi), bi tem delavcem morale biti zagotovljene vse pravice, ki so jih pridobili do 25.6.1991. To pomeni, da bi tudi njihova plača morala biti taka, kot bi jo imeli, če bi v Teritorialni obrambi Slovenije opravljali delo na delovnem mestu, kot so ga prej opravljali v JLA. To sicer ne pomeni avtomatičnega prenosa oziroma ustrezne valorizacije prejšnje plače, kot to meni revident, ampak zahteva nov izračun, ki temelji na določbah zakona o delavcih v državnih organih in na njem temelječih predpisih, vse ob upoštevanju čina, usposobljenosti in delovnega mesta, ki so ga prej opravljali. Samo tako bi priznana pravica lahko zagotavljala skladnost z določbo 14. člena ustavnega zakona, saj bi bilo tako revidentu zagotovljeno izplačilo pokojninske dajatve v obsegu in pod pogoji, kot mu jih je ustavni zakon zagotavljal, in enakost, ki jo zahteva določba 14. člena ustave RS.
izredna pravna sredstva - revizija - obseg revizijskega preizkusa
Če se z revizijo napada le ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče z revizijo izpodbijano sodbo preizkusi le v obsegu kot to določa 386. člen ZPP - po uradni dolžnosti.
vojni zločin - narodni sovražnik - članstvo v Kulturbundu
Z navedbo, da je bil obs. J.D. član "Kulturbunda" in funkcionar "Heimatbunda", je kot inkriminacija opisan le status obsojenca, ne da bi bilo pri tem konkretno navedeno njegovo ravnanje. Zato je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišče RS z dne 1.4.1994, št. U-I-6/93, da le v članstvu obsojenca v "Kulturbundu" in v očitku, da je bil funkcionar "Heimatbunda", niso podani znaki kaznivih dejanj po 13. in 14.čl. UVS.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-8, 8, 8/1.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - članstvo v društvu za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2.čl. ZKLD - opustitev ovadbe
Obsojencem je bilo očitano, da so nameravali pobegniti preko državne meje v Avstrijo, kar pa jim ni uspelo, saj so bili v Č. aretirani. V takem opisu njihovega ravnanja niso podani znaki kaznivega dejanja po 8.tč. 3.čl. ZKLD, saj ni konkretizirano, kakšni združbi, ki naj bi v inozemstvu delovala na način, opisan v 1.odst. 2.čl. ZKLD, naj bi se obsojenci priključili.
meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - reformatio in peius - stroški kazenskega postopka
1) Vprašanje strožje kazenske sankcije v smislu 385. člena ZKP se ne more presojati samo na podlagi abstraktne primerjave posameznih kazenskih sankcij, temveč je treba upoštevati konkretno izrečeno kazensko sankcijo in konkretnega storilca.
2) Prepoved iz 385. člena ZKP ne velja za stroške kazenskega postopka.
Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju goljufije je ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanje oškodovanca v zmoti, tako kaznivo dejanje pa ostane pri poskusu, če storilec opisanega namena, torej pridobitve premoženjske koristi, ne doseže.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - določitev deležev - pridobitev posojila za nakup stanovanja - sodelovanje pri ohranitvi in povečanju skupnega premoženja kot pravni standard
Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko upravičeni državni tožilec vloži v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe (1. odstavek 401. člena ZPP). Ta rok se glede odločbe, izdane na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba, šteje od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo (2. točka 2. odstavka 401. člena ZPP). V primeru, ko sodba prve stopnje s pritožbo ni bila izpodbijana v celotnem obsegu, velja to pravilo o štetju roka za tisti del sodbe prve stopnje, ki ni bil izpodbijan s pritožbo.
Pravni standard "sodelovanje pri ohranitvi in povečanju skupnega premoženja" iz navedene zakonske določbe razlaga sodna praksa in mu daje konkretno vsebino. Sodna praksa pri uporabi tega pravnega standarda v vsej dolgoletni praksi zavrača v številnih pravdah ponavljano zahtevo, da bi naj se med "drugimi oblikami" takega sodelovanja pri pridobivanju skupnega premoženja zakoncev upoštevala tudi okoliščina, kateremu izmed zakoncev je bilo dodeljeno posojilo za nakup predmeta skupnega premoženja (najpogosteje prav stanovanjsko posojilo za nakup stanovanja ali gradnjo stanovanjske hiše).
pogodba o dosmrtnem preživljanju - dogovor o skupnosti življenja proti obljubi dediščine - razveza pogodbe
Pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 17.3.1992, ni izročilna pogodba dednega prava. Zadevajo jo sicer splošna načela civilnega prava, vendar je še najbližja pogodbi o dosmrtnem preživljanju (šesti odstavek 117. člena zakona o dedovanju - Ur. list SRS, št. 15/76). Ob prevzemu premoženja (kmetije) je bila namreč dogovorjena skupnost življenja pogodbenih strank.
Kljub pogodbeno predvideni možnosti ločenih gospodinjstev pod isto streho namreč neznosne razmere, ki jih poraja skupno življenje, opravičujejo razvezo pogodbe na zahtevo ene ali druge stranke.
ZOR člen 188, 188/2, 195, 195/1, 195/2, 196, 1089, 1097, 1097/1, 1097/2.
povrnitev gmotne škode v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja - denarna odškodnina - izguba zaslužka - izvensodna poravnava z zavarovalnico - ničnost poravnave - nova škoda - zavarovalna vsota - limitiranje zavarovalne vsote - sprememba sodne prakse
Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor nima učinka samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so upoštevali drugačno razlago iste materialnopravne norme, ko so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij (npr. s poravnavo v smislu 1089. člena ZOR).
S stališča določbe 2. odstavka 195. člena ZOR ni bistveno, ali je izguba zaslužka razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec pridobival, če ne bi bil zaradi posledic poškodbe le omejeno (v primerjavi s prejšnjim stanjem) sposoben za pridobivanje (polni zaslužek), in zaslužkom, ki ga po končanem zdravljenju dejansko pridobiva z opravljanjem istega (ali drugega) dela oziroma pridobitne dejavnosti - ali pa je to razlika med polnim zaslužkom in invalidsko pokojnino, ki jo prejema zaradi invalidske upokojitve kot posledice poškodbe. V obeh primerih gre za isto obliko oziroma vrsto premoženjske škode: izgubo zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo kot posledice telesne poškodbe (ali okvare zdravja), ki je urejena v 2. odstavku 195. člena ZOR.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - pravni standard - strah v ožjem smislu (primarni strah) - strah v širšem smislu (sekundarni strah) - povrnitev bodoče škode
Pravna doktrina je skupaj z izvedenci medicinske stroke ločila strah v ožjem smislu (primarni strah), ki se kaže kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu pa je takoimenovano razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot bolj ali manj enakomerno občutenje lahko traja več mesecev. Za obe obliki strahu je sodna praksa že od nekdaj določala enotno odškodnino, od uveljavitve ZOR pa je tako tudi predpisano. Sodišče najprej ugotavlja, če sta stopnja strahu in njegovo trajanje tolikšna, da je oškodovani upravičen do denarne odškodnine. To je le tedaj, ko je bil prestani strah dovolj intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je brez posledic trajal dalj časa (stališče posvetovanja civilnih sodnikov sodišč splošne pristojnosti v SR Sloveniji, poročilo VS Slovenije, 1977, zvezek 3, stran 45).
Tudi možnost priznanja denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je oblika škode, ki je uzakonjena v prvem odstavku 200. člena ZOR. Je pravni standard, ki označuje oškodovančevo trpljenje, ker zaradi posledic telesne poškodbe ne more opravljati vsega, kar je delal pred poškodbo, ali pa to počne z večjim naporom.