določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz razloga smotrnosti
Okoliščina, da je nekdanji sodnik sodišča, sicer vnuk tožnice, le-to zastopal pri sklepanju pogodbe, katere razveljavitev je predlagana, je tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodiča.
zahteva za varstvo zakonitosti - delitev stvari v solastnini (etažna hiša) - dodelitev celotne stvari v izključno last enemu od solastnikov le z njegovim soglasjem - revizija - dopustnost revizije v postopku za delitev stvari in skupnega premoženja
V tem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 122. člena ZNP celotno nepremičnino, ki je v naravi etažna hiša, dodelilo v izključno last nasprotnima udeležencema, ki sta solastnika vsak do 1/4, čeprav z dodelitvijo celotne nepremičnine nista soglašala, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo.
Taki odločitvi zahteva za varstvo zakonitosti tudi po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno očita materialnopravno zmotnost.
Odločitvi nižjih sodišč sta materialnopravno zmotni zato, ker nista v skladu z uvodoma navedenimi načeli odločanja o delitvi solastnih stvari, predvsem pa nimata podlage v tretjem odstavku 122. člena ZNP. Namreč solastnik lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če s tem soglaša (kar se utemeljeno zaključuje na podlagi dikcije zakona, ki zahteva izkazani večji interes solastnika do stvari). Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost (kot dobesedno izvaja zahteva za varstvo zakonitosti). Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava (o pridobitvi stvari v last).
Tožeča stranka je zamudila rok za predložitev slovenskega prevoda patentnih zahtevkov za razširitev evropskega patenta in plačilo pristojbine, vendar je hkrati predlagala nadaljevanje postopka po zamudi po 67. členu ZIL-1. Razlikovanje med materialnimi in procesnimi roki za uporabo instituta nadaljevanja postopka po zamudi ni relevantno, saj v 67. členu ZIL-1 razlika ni omenjena.
Sodišče se je prepričalo, da je bila že v začetku ustanovljena služnostna pot za celotno gospodujoče zemljišče (torej po vsej dolžini parcele) in da so jo tožniki v takem obsegu tudi dnevno in nemoteno uporabljali. Ker je bila služnost vožnje ustanovljena za vso parcelo tožnikov, je bila torej ustanovljena tudi za tisti del, kjer stoji sedaj sporna montažna garaža. Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje še ugotovili, da se je tu služnostna pravica vožnje redno izvajala celo s tovornjaki, torej z večjimi avtomobili kot sedaj, zato ne gre za izvajanje služnostne pravice v večjem obsegu. Možno je, da sedaj služnost zaradi drugačne uporabe služečega zemljišča toženo stranko bolj obremenjuje (kakor je izpovedal toženec), toda to ne pomeni širjenja služnosti in zlasti v pravdi zaradi preprečevanja služnostne pravice lastniku gospodujočega zemljišča po določilu 57. člena ZTLR, to ni pomembno.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - dvakratno razpolaganje s premoženjem (sklenitev dveh pogodb o dosmrtnem preživljanju) - varstvo lastninske pravice - močnejši pravni naslov
V obravnavani zadevi je res pomembno dejstvo, da je sedanja prvotoženka dvakrat sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se zavezala, po svoji smrti prepustiti v last isto nepremičnino, prvič s pogodbo z dne 16.11.1977 pravnemu predniku tožnikov M. J. starejšemu, drugič pa s pogodbo z dne 12.7.1988 obema tožencema. V taki situaciji je potrebno uporabiti pravilo o močnejši pravici iz 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90). Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, so: da sta drugotoženec in tretjetoženka sicer kasneje od pravnega prednika tožnikov, vendar v dobri veri sklenila s prvo toženko pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da sta dosegla vpis zaznambe v zemljiški knjigi o sklenitvi te pogodbe in vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v svojo korist; da sta pogodbo ves čas izvrševala, tožniki kot dediči M. J. starejšega pa vse od njegove smrti v letu 1981 niso uredili odnosov s prvotoženko in niso izvajali prve pogodbe o dosmrtnem preživljanju; da sta toženca dejansko posest in uporabo nepremičnin tudi ves čas izvajala, skupaj stanovala s prvo toženko in zanjo skrbela. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje o tem, da se tožniki ne morejo sklicevati na močnejšo pravico, zato je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev njihove pritožbe.
Če država izrečno izključi možnost določenemu krogu oseb pravico uveljavljati odškodnino ali če izključi pravico uveljavljati odškodnino za določene oblike škode, gre za pravno nepriznano škodo. Pravica, ki ni pravno priznana, pravno ne obstaja in zato tudi ne more zastarati. Dokler ni bil s posebnim predpisom priznan in urejen institut odškodnine za neopravičeno obsodbo, te pravice ni mogel uveljavljati noben neopravičeno obsojeni. Z uveljavitvijo ZKP/53 so to pravico pridobili le tisti neopravičeno obsojeni, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba po 1.1.1954, po takratni ureditvi le za povrnitev premoženjske škode. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (Ul. SFRJ št. 58/70) je to pravico razširil tudi na nepremoženjsko škodo, omejitev glede obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954 in ki so jo v pravni literaturi označevali kot negativno predpostavko, pa je veljala vse do 11.10.1990 kot dneva uveljavitve za izvedbo ustavnega amandmaja št. XCVI k ustavi RS.
ustavnega zakona.
Škoda svojcev žrtve neopravičene obsodbe izvira iz škode, ki je nastala njihovemu obsojenemu svojcu zaradi neopravičene obsodbe. Če je bila izključena odškodninska odgovornost države tistemu krogu obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954, pa čeprav je šlo za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, je taka izključitev veljala tudi za njihove najbližje svojce.
Navedeno pa pomeni, da je tako za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, izrečenih pred 1.1.1954, kot za njihove najbližje svojce kot posredne žrtve neopravičenih obsodb, izključitev pravice uveljavljati odškodnino prenehala šele 11.10.1990. Pred tem datumom njihova škoda ni bila pravno priznana škoda, zato tudi niso imeli pravice terjati izpolnitve nepriznane obveznosti. Ker po določbi 361. člena ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, je tudi za odškodninsko terjatev obeh tožnic začelo zastaranje teči šele 12.10.1990.
dohodnina - osnova za dohodnino - dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti
V postopku odmere dohodnine ni mogoče izpodbijati osnove za dohodnino, v katero je vključen dohodek iz dejavnosti, ki je bil ugotovljen v odločbi, s katero je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zoper katero se zavezanec ni pritožil.
ZPP (1977) člen 1, 51, 326, 326/2, 382, 382/4-1.ZS člen 99, 99/II-2.ZZZDR člen 105, 123, 130.
razmerja med starši in otroci - dolžnost preživljanja skupnih otrok - določitev višine preživnine - določitev preživnine v naravi - izvenzakonska skupnost - pristojnost za odločanje v sporu o preživljanju izvenzakonskih otrok - pristojnost sodišč
Center za socialno delo ni pristojen za odločanje v sporu o višini in plačevanju preživnine. Spori o tem so hkrati premoženjskopravne in rodbinskopravne narave. Za njihovo reševanje so pristojna sodišča (1. čl. ZPP). Tudi določba 2. točke II. odst. 99. čl. Zakona o sodiščih, ki določa stvarno pristojnost okrajnih sodišč, govori o sporih o zakonitem preživljanju, s čimer jasno pove, da spadajo te zadeve v sodno pristojnost.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz razloga smotrnosti
Okoliščine, da živi tožnik v M. in da zaradi slabega zdravja težko potuje, da je pooblastil za zastopanje odvetnico iz M. in da ima zakoniti zastopnik tožene stranke Državno pravobranilstvo Republike Slovenije svoj zunanji oddelek tudi v M., kažejo, da se bo postopek laže in z manjšimi stroški opravil v M.
služenje vojaškega roka - začasna nesposobnost za vojaško službo - doslužitev vojaškega roka
Vojaškemu obvezniku, ki mu je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov, se ne prizna v vojaški rok čas, ki ga je prebil na zdravljenju po prekinitvi služenja vojaškega roka.
Lahko gre za konkreten vojni dogodek (nasilje oz. mučenje), če iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz izpovedi priče izhaja, da je morala tožeča stranka v času druge svetovne vojne kot mladoletna izgnanka v Nemčijo, prisilno izvajati, kmalu po hudi operaciji, ko se rane še niso zacelile, in kljub zelo slabemu zdravstvenemu stanju, po nalogu oblasti v taborišču, varovanje majhnih taboriščnih otrok, kar je po izkušnjah težko že zdravi odrasli osebi, kaj šele mladoletni osebi, ki je povrhu v zelo slabem zdravstvenem stanju.
Vprašanje pravične denarne odškodnine za duševne bolečine ob smrti otroka je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vse odločilne dejanske okoliščine v zvezi s to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: veliko čustveno navezanost obeh staršev na takrat 20 let staro hčerko, ki je sicer študirala v M., vendar živela pri njiju, načrtovanje bodočega skupnega življenja in tudi veliko prizadetost obeh tožnikov ob hčerkini smrti. Škodo je torej glede na okoliščine v obravnavani zadevi tudi primerno individualiziralo. Zmotna je revizijska trditev, da sodišči nista ugotavljali, koliko bi znašala pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v času delnega plačila odškodnine, ko je bilo v maju 1990 izvršeno drugo plačilo.
Ocena pravične denarne odškodnine glede na razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje v znesku 600.000,00 SIT za vsakega od tožnikov in glede na razmere v času drugega plačila v maju 1990 v višini dobrih osem povprečnih plač po ugotovitvah revizijskega sodišča in po opravljeni primerjavi s prisojo odškodnin v drugih podobnih primerih nikakor ne odstopa navzgor od sodne prakse in je celo med nekoliko nižjimi prisojami odškodnin od povprečnih.
Če je prosilec aktivno služil v oboroženih silah tuje države (JLA) (po priznanju Slovenije kot samostojne države), je pravilna ugotovitev upravnega organa, da ne izpolnjuje razloga iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDS in s tem pogojev za pridobitev državljanstva po tej zakonski določbi.
SZ člen 117, 117/1, 128, 128/2, 128/3. ZSR člen 58, 60.
privatizacija stanovanj - upravičenci do odkupa - prodaja stanovanja ožjemu družinskemu članu - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - odpoved stanovanjskega razmerja - prazna stanovanjska hiša v lasti imetnika stanovanjske pravice - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Odločilnega pomena za razrešitev takega spora so bile predvsem ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik podal zahtevo za prodajo stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice to je očeta B. in da je zahtevo za odkup utemeljil s pismeno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja z dne 5.11.1991, ki jo je izdal in podpisal kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju B. H.. Navedena ugotovitev kaže, da je tožnik zahtevo za prodajo stanovanja oprl na navedeno dejansko podlago (kar je tudi odločilno). Iz ugotovitev istih sodišč pa dalje izhaja, da je toženka tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja zavrnila, ker je ugotovila, da si je tožnikov oče kot bivši imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju izmere 57,91 m2 zgradil novo enodružinsko hišo izmere 97,77 m2, ki je tudi po presoji nižjih sodišč primerna za družino H. to je tožnikovega očeta, mater, tožnika in njegovega brata. Te ugotovitve pa predstavljajo drugi sklop odločilnih okolnosti za presojo spora po 128. členu SZ (pri čemer sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili še vrsto okoliščin, s katerimi sta utemeljili svojo odločitev, med drugim, da tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice ampak njegov oče).
Pravna presoja navedenih odločilnih okoliščin pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča do zaključka, da je toženka upravičeno (utemeljeno) zavrnila tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja, ker mu spornega stanovanja ni bila dolžna prodati glede na to, da je bilo tožnikovemu očetu mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (predvsem 60. člena).
Carinski zakon (1976) člen 314. Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev člen 26, 26/3-3, 28, 28/3.
prometni davek - rok za plačilo davka - uvoz motornih vozil, za katere je obvezna letna registracija - nastanek obveznosti plačila davka
Davek od prometa proizvodov za začasno uvoženi osebni avtomobil se obračuna po davčni osnovi, izračunani na dan obveznosti plačila carine in drugih uvoznih davščin, torej pri začasnem uvozu na dan vrnitve v tujino.
revizija - dovoljenost revizije - pooblaščenci - pooblastilo za vložitev revizije - enotni sosporniki - učinek pravdnih dejanj enega od sospornikov na ostale sospornike
Gre za revizijo, ki jo je vložil odvetnik na podlagi pooblastila prvega toženca in samo zanj, kar izhaja iz navedbe revidenta na koncu revizije. Druga, tretja in četrta tožena stranka so v reviziji navedeni samo kot tožene stranke, ne pa kot revidenti. Odvetnik, ki je revizijo vložil, ne navaja, da te stranke zastopa bodisi na podlagi neposrednega ali pa na podlagi prenešenega pooblastila. Zato v tem obsegu revizija ni dovoljena (drugi odst. 389.čl. ZPP).
Zavrženje revizije je bilo torej pravilno.
Po naravi stvari je mogoče rešiti ta spor za vse sospornike na toženi strani enako. Zato se štejejo na podlagi določbe 201.čl. ZPP za enotno stranko. Učinek pravnih dejanj, ki jih je opravil prvi toženec kot eden od sospornikov, se razteza na vse. Revizija, ki jo je pravilno vložil odvetnik za prvega toženca, velja tudi za ostale tožence (201.čl. ZPP).
ZD člen 72, 132, 133, 141, 162, 192, 208. ZTLR člen 73.
oblike oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - neveljavnost ustne oporoke - zapuščinski postopek - predmet postopka - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - odpoved dediščini - izjava o odpovedi
Pri presoji, da ustna oporoka z dne 6.1.1982 ni veljavna, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in pojasnili, da sta zahtevku tožeče stranke ugodili zato, ker sta ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji po določilu 72. člena ZD. Iz izpovedi oporočnih prič S. B. in R. P. namreč nista mogli ugotoviti njune prisotnosti v trenutku, ko naj bi pokojna izjavila svojo posledno voljo. Zlasti pa sta ugotovili, da ni bil izpolnjen pogoj o obstoju izrednih razmer, saj je imela M. S. - če bi želela - od dni pred Božičem, do svoje smrti 2.1.1982, dovolj časa in moči, da bi lahko naredila oporoko.
Prav zato, ker zapuščinski postopek še ni končan, pa v pravdi še ni mogoče odločati o pravici tožnikov do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščinsko maso. V tem delu sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in revizijsko sodišče je tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku za izročitev nepremičnin iz zapuščine po pokojni M. S v posest in uživanje tožnikom, razveljavilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe), tisti del, ki se nanaša na plačilo 1,00 tolarja z obrestmi pa zavrnilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz razlogov smotrnosti
Po 68. členu Zakona o pravdnem postopku lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Med slednje je mogoče uvrstiti tudi obravnavani primer, ko naj bi šlo za sojenje v zadevi, katere stranka je sodnica sodišča, na katerem naj bi tekel postopek. Spričo te okoliščine bi se namreč utegnil poroditi dvom ne le o nepristranskosti odločanja marveč tudi o korektnosti celotnega postopka. Da se takšen dvom ali sum preprečita, je smotrno, da teče postopek v tej zadevi pred drugim sodiščem.
ZAPPNI člen 8, 8/1, 24, 24/1, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60.URS člen 25, 120, 120/3. Navodilo o obliki, vsebini in uporabi obrazcev za opravljanje plačilnega prometa prek APPNI člen 23, 23/2, 24.
zahteva za varstvo zakonitosti - kontrola plačilnega prometa - pravno varstvo v upravnem postopku - sestavine akceptnega naloga - dispozitivnost določb o akceptnem nalogu - dospelost
Ker tožena stranka opravlja plačilni promet za pravne osebe kot javni zavod in odloča o tem, ali nalog za plačilo izvrši ali ne, mora biti pravnim osebam, za katere opravlja plačilni promet, zagotovljeno pravno varstvo. To je po sedanji ureditvi uresničeno v upravnem postopku in s sodnim varstvom v računskem upravnem sporu. V domeni upnika in dolžnika je dogovor, kateri od njiju bo izpolnil akceptni nalog.