DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070981
ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/2, 208, 208/2. ZBan-1 člen 261a, 261e, 350, 350a.
podrejene obveznice - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - postopek sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - dopuščena revizija - neenotna sodna praksa - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pravica do sojenja v razumnem roku - pojasnilna dolžnost banke
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom.
Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.
podjemna pogodba - pogodba o delu - napake dela - zamenjava strešne kritine - strešna kritina - grajanje napak - ustno grajanje napak - skrita napaka - zamakanje strehe - notificiranje napake - jamčevalni zahtevek - rok za jamčevanje za napake
Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo členov 633, 634 in 635 OZ, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.
ZSVarPre člen 6, 6/3, 7, 8, 20, 20/2, 23, 23/1, 23/4. ZUPJS člen 9. ZPP člen 287.
pravice iz socialnega varstva - presežen cenzus - dohodki prosilčeve družine - občasni in neperiodični dohodki - pravica do pravnega sredstva
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za nazaj izplačanega zneska invalidske pokojnine, dodatka za rekreacijo in odškodnine tožena stranka ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju lastnega dohodka in s tem v zvezi pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz javnih sredstev, kot jih uveljavlja tožnik.
Kadar tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožeča stranka na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog.
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
Če sodišče ne bi imelo na voljo izvedenca z znanji obeh strok, bi moralo imenovati dva izvedenca in bi bili stroški celo višji na račun dvojnega študija spisa in prilog, eventualnega pridobivanja dodatne dokumentacije, materialnih stroškov ipd.
V tem primeru je šlo za dva medsebojno ločena dela, ki sta vsak zase zaključena celota.
Obdolženec namreč ni predložil zdravniškega opravičila, izdanega na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo ter tega ni storil niti po naknadnem pozivu sodišča z istega dne. Skladno s sodno prakso je treba upoštevati, da je dokazno breme na obdolžencu, kar pomeni, da je on tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka, naloga sodišča pa, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne.
Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, sta izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti pravilno odpravljeni.
predlog za prekinitev postopka - zavrnitev predloga za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - skupna lastnina - strinjanje stranke
(Ne)strinjanje tožnika s toženkinim predlogom za prekinitev postopka ne more imeti nobenega vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. To je dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.
IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00070624
ZDSS-1 člen 70, 70/1. ZIZ člen 270, 270/1. ZUP člen 7.
začasna odredba - predlog za začasno odredbo
Dolžnost stranke je, da ob podaji predloga sodišču skrbno zbere vse informacije oziroma podatke o pravno relevantnih dejstvih in dokazila. Vendar je pravilno pritožbeno zatrjevanje, da tožnica v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zgolj dopolnila pomanjkljive podlage iz prvega predloga za izdajo začasne odredbe.
Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00069582
ZPP člen 206, 206/4. ZPSVIKOB člen 3, 4, 43.
imetnik podrejenih obveznic - podrejene obveznice - izbris obveznic - odločba o izrednih ukrepih - odškodninska odgovornost bank - prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - revizija - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse višjih sodišč - razlaga zakonske določbe - restriktivna razlaga - strokovno vprašanje - pravna varnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeno nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno.
Ponovno pretehtane okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od novejše sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.
Kot je že bilo poudarjeno, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke; očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično.
kreditna pogodba v CHF - razveza pogodbe - bistveno spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe - valutno tveganje - anuiteta - ohranitev pogodbe v veljavi - stroški pravdnega postopka - obrazložitev odločitve - predložitev listine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Zvišanje anuitete za 10 do 50 EUR ne predstavlja spremembe, ki bi oteževala izpolnitev pogodbene obveznosti do take mere, da bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi. Iz pritožbenih navedb izhaja le, da so bile podane napake v sklenitveni fazi in ne, da je do njih prišlo šele med izvrševanjem pogodbe. Take napake pa ne morejo utemeljevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - pravnomočno končan izvršilni postopek - pogodbena hipoteka - prisilna hipoteka - osebni stečaj dolžnika - končanje postopka osebnega stečaja - poplačilo iz zastavljene nepremičnine - pravni interes za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Pravovarstveni namen tožbe na nedopustnost izvršbe je v tem, da se ugotovi, da je izvršba na določeno stvar ali pravico v določenem izvršilnem postopku nedopustna, ker je tožnik imetnik pravice, ki preprečuje izvršbo na tako stvar ali pravico. Zato je tožnikov pravni interes podan le, če je v teku konkreten izvršilni postopek na konkretno stvar ali pravico, glede katere tožnik zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe.
Drži, da so tožnikove nepremičnine še vedno hipotekarno obremenjene, o čemer se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo. Vendar pa to še ne utemeljuje tožnikovega pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožba na nedopustnost izvršbe specifično pravno sredstvo, ki varuje interese tožnika zgolj v okviru konkretnega izvršilnega postopka. Izvršilni postopek, za katerega je tožnik zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je pravnomočno končan; postopek, ki se (morda) formalno še vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (in za katerega tožnik s tožbo ni zahteval nedopustnosti izvršbe) pa se zaradi pravnih posledic končanja osebnega stečaja ne bo mogel nikoli več nadaljevati.
V pravni teoriji in sodni praksi je utrjeno stališče, da je hipoteka – kar velja tako za prostovoljno (pogodbeno) kot tudi t.i. prisilno hipoteko (pridobljeno v okviru izvršilnega postopka, kot je tudi v tem primeru) – akcesorna in kavzalna pravica, ki obstoji in je namenjena poplačilu določene terjatve. Če take terjatve ni več ali če je (kot v tem primeru) postala naturalna, torej neizterljiva, hipoteka, ki je bila vknjižena zaradi zavarovanja take (sedaj neobstoječe ali neizterljive) terjatve, obstoji zgolj formalno, četudi je še vedno vpisana v zemljiški knjigi, saj ne služi več zavarovanju nobene terjatve.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - oporočni in zakoniti dediči
Stališče sodišča prve stopnje, da pozneje najdeno premoženje dedujeta zgolj zakonita dediča (ne pa tudi oporočna dediča), ker je bil sklep o dedovanju izdan na podlagi poravnave z dne 23. 6. 2011, v kateri ni bilo govora o tem, kdo prevzame pokojnikova denarna sredstva, nima opore v 221. členu ZD. Le-ta ne ločuje med zakonitimi in oporočnimi dediči (oziroma oporočnih dedičev ne izloča od dedovanja pozneje najdenega premoženja).
povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - nasprotna tožba - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Ker so zmagali tožniki s svojo tožbo in toženci s svojo tožbo, so skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni toženci povrniti tožnikom njihove stroške za tožbo na ugotovitev obstoja oporoke, tožniki pa tožencem njihove stroške, ki so jih imeli s tožbo za razveljavitev oporoke. Stroški, ki so nastali tožnikom s tožbo, tožencem pa z nasprotno tožbo, so enaki, zato je pravilna izpodbijana odločitev, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka.
Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je v obravnavanem primeru odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Ker te obveznosti ni izpolnjeval, je odgovoren za tožnikovo škodo. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. V primeru, kot je konkretni, ko gre za ustaljen delovni proces, ki nasprotuje varnemu načinu dela, od delavca tudi ni mogoče pričakovati, da bi takšno delo v skrbi za lastno varnost odklonil.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118. Pravilnik o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih (2007) člen 6.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - reševalec iz vode - detektiv - dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Glede na pomen neprekinjenega opazovanja kopalnih površin je odločilno dejstvo, koliko časa tožnikove nepozornosti oziroma neopazovanja kopalnih površin šteje sodišče prve stopnje za še sprejemljivo v smislu opredelitve tožnikove kršitve (le) kot blažje kršitve delovnih obveznosti, ki po mnenju sodišča prve stopnje ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije. Sodišče prve stopnje torej ne obrazloži, za koliko časa je tožnik umaknil svojo pozornost z bazenov, za katere je bil zadolžen, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je neživljenjsko, da v celotnem delavniku ne bi nikoli odvrnil pogleda od bazena. Vendar, kot rečeno, ima lahko že kratkotrajna nepozornost oziroma odsotnost reševalca hude posledice za življenje in zdravje ljudi. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti in obrazložiti, koliko časa v očitanem obdobju tožnik ni opazoval bazenov, za katere je bil takrat zadolžen.
Dejstvo, da v konkretnem primeru tožničina nova delodajalka v nasprotju s predpisi, tožnice v obvezna socialna zavarovanja ni prijavila za polni delovni čas, čeprav je delo v takšnem obsegu dejansko opravljala, kljub nezakonitosti izredne odpovedi, ne more bremeniti tožene stranke. Pritožba zato pravilno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da je tožnica od 1. 6. 2022 dalje dejansko delo pri drugem delodajalcu opravljala polni delovni čas ter da pri mesečnih prejemkih ni bila prikrajšana, tudi zahtevek tožnice za čas od 1. 6. 2022 do 4. 10. 2022 zavrniti.