pritožba v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - neupoštevne navedbe - pogodbeni odstop terjatve - aktivna legitimacija - vročanje dokaznih listin - takojšnje uveljavljanje procesne kršitve
V sporih majhne vrednosti so pritožbeni razlogi omejeni, in sicer je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje dejanskim zaključkom o prenosu in identiteti terjatve ter njeni višini. Posledično je neutemeljen tudi ugovor aktivne legitimacije.
Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče.
motenjski spor - varstvo soposesti - izvrševanje soposesti - prenehanje motenja - rok za vložitev tožbe - dovoljena samopomoč
Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici.
O pravici se odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070981
ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/2, 208, 208/2. ZBan-1 člen 261a, 261e, 350, 350a.
podrejene obveznice - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - postopek sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - dopuščena revizija - neenotna sodna praksa - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pravica do sojenja v razumnem roku - pojasnilna dolžnost banke
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom.
Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
Ker vloga z dne 21. 12. 2022 potrebnih sestavin ni vsebovala, je sodišče pritožnika pozvalo, da jo v 15 dneh popravi in ustrezno dopolni. Ker vložnik ni postopal tako, kot mu je bilo naloženo, je vloga ob pravilno uporabljenem petem odstavku 108. člena ZPP zakonito zavržena.
Osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. marca 2023 znaša 465,34 EUR,1 zato povprečni mesečni dohodek na člana družine za izpolnitev pogojev za taksno oprostitev ne sme presegati zneska 930,68 EUR.
Drži sicer pritožbeno stališče, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi predlog za obročno plačilo sodnih taks, čeprav stranka obročnega plačila izrecno ne uveljavlja. O manj kot stranka zahteva, je namreč mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga.
Kadar tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožeča stranka na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog.
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00070933
SPZ člen 212. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
konfesorna tožba - vznemirjanje izvrševanja služnosti - regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prekrivanje vsebine s tožbenim zahtevkom - neizkazanost verjetnosti nastanka težko popravljive škode - trditveno in dokazno breme predlagatelja - nekonkretizirane trditve - vezanost sodišča na trditveno podlago - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju začasne odredbe in ne na sodišču. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno navesti relevantna dejstva, celo splošno znana, če so slednja pravno relevantna za substanciranje zahtevka. Že v predlogu mora ponuditi po eni strani konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi, na drugi strani pa dokaze zanjo. Sodišče brez ustrezne trditvene podlage ne sme samo ugotavljati nezatrjevanih dejstev. Zgolj pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode ne utemeljujejo predlagane začasne odredbe. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena stranke manjkajočih kontretiziranih trditev ne morejo nadomestiti niti ponujeni dokazi.
Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).
izločitev dokazov - prepoznava oseb po fotografijah - zaslišanje priče - odvzem prostosti - pravica do tolmača
UZ o opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah v skladu s 46. členom ZNPPol v skladu s sodno prakso ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku, temveč zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, kar je v konkretnem primeru izpovedba priče, dana pred preiskovalnim sodnikom. Izpovedba priče ne more biti predmet izločitve, temveč se lahko tekom sojenja zgolj zastavi vprašanje verodostojnosti pričevanja, ki se nanaša na pravilnost ugotavljanja dejanskega stanja, ne pa na zakonitost prepoznave, opravljene v predkazenskem postopku.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00069582
ZPP člen 206, 206/4. ZPSVIKOB člen 3, 4, 43.
imetnik podrejenih obveznic - podrejene obveznice - izbris obveznic - odločba o izrednih ukrepih - odškodninska odgovornost bank - prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - revizija - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse višjih sodišč - razlaga zakonske določbe - restriktivna razlaga - strokovno vprašanje - pravna varnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeno nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno.
Ponovno pretehtane okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od novejše sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.
Kot je že bilo poudarjeno, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke; očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično.
prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - vložitev izrednega pravnega sredstva - razlog smotrnosti - različna sodna praksa - obrazložitev odločbe - razlaga zakonske določbe - podrejene obveznice - imetnik podrejenih obveznic - banka - Banka Slovenije - predhodno vprašanje
Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali je revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, in je zato utemeljena prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP je izraženo v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno pa je stališče v zadevi II Cp 750/2022, II Cp 1184/2023. Zaradi razlogov, ki so v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga sodišče prve stopnje šteje za pravno pomembno, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, ni utemeljena. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o revizijskem vprašanju in II Dor 520/2021.
zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - hujše ogrožanje zdravja ali premoženja - najbližja oseba - duševna motnja - milejši ukrep
Druge milejše oblike zdravljenja zaradi opisanih ugotovitev ne pridejo v poštev, kar izhaja tudi iz dejstva, da je bil nasprotni udeleženec pred zadnjim sprejemom v domačem okolju vključen v nadzorovano obravnavo, v kateri ni sodeloval in zdravil ni več jemal.
Če je vloga vezana na rok, se po 112. členu ZPP šteje, da je pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena preden rok izteče. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni podano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00082092
ZPP člen 154, 154/2, 190, 190/1, 199, 200, 201, 286. ZLPP člen 50, 50/4. SPZ člen 19, 44, 44/1. ZGO-1 člen 211, 212, 213, 214. ZV-1 člen 182, 182/1. ZLS člen 51b, 51c.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - osnovna sredstva - ustanovitev nove občine - odtujitev nepremičnine med pravdo - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - javno dobro - status javnega dobra - grajeno javno dobro - vodotok - aktivna in pasivna legitimacija strank - presoja utemeljenosti ugovora - lastninsko preoblikovanje - kapitalska družba - stranski intervenient - intervencijski interes - prekluzija - stroški pravdnega postopka
Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.
Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - namen storilca - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - zadovoljevanje spolnega nagona
Časovni interval izvajanja teh ravnanj in sicer dobra tri leta v času, ko je bila oškodovanka stara med 10 in 13 let, dejstvo, da se je obtoženi oškodovanke s svojim telesom dotikal po praktično vseh intimnih delih ter fotografiranje gole oškodovanke, ko je šlo torej za navzven vidna spolna ravnanja, omogoča nedvomen zaključek, da je šlo pri tovrstnih ravnanjih obtoženca za spolno motivirana ravnanja, storjena z namenom potešitve spolne sle.
Kdaj točno otrok (katerikoli in ne zgolj oškodovanka), ki je žrtev spolne zlorabe, začne dojemati, da so izvajana ravnanja nad njim s strani storilca napačna ter na kakšen način se seznani z informacijami o spolnih zlorabah, posledično pa tudi kdaj se pri otroku začnejo kazati znaki spolne zlorabe, so vse okoliščine, ki v nobenem primeru ne zmanjšujejo pomena in nagibov storilčevih ravnanj.
Sodišče prve stopnje pritrjuje pritožniku, da je striptiz seksualna razvedrilna zabava za odrasle, ni pa primerna za otroke mlajše od petnajst let, fotografije, ki jih je obtoženi pokazal oškodovanki, pa niso zgolj seksualno gradivo, temveč pornografsko gradivo.
motenjski spor - motenje posesti - ekonomski interes - protipravnost - samovoljnost
Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek za posestno varstvo: dokazal je, da je bil pred motenjem posestnik parcele 393 k. o. 0000, da sta druga in tretja toženka po naročilu in v korist prve toženke zaradi gradbenih del začasno zasedli del te nepremičnine, da so še po končanih delih na nepremičnini ostale posledice posega, da je bil poseg samovoljen in protipraven.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - oporočni in zakoniti dediči
Stališče sodišča prve stopnje, da pozneje najdeno premoženje dedujeta zgolj zakonita dediča (ne pa tudi oporočna dediča), ker je bil sklep o dedovanju izdan na podlagi poravnave z dne 23. 6. 2011, v kateri ni bilo govora o tem, kdo prevzame pokojnikova denarna sredstva, nima opore v 221. členu ZD. Le-ta ne ločuje med zakonitimi in oporočnimi dediči (oziroma oporočnih dedičev ne izloča od dedovanja pozneje najdenega premoženja).