Če je vloga vezana na rok, se po 112. členu ZPP šteje, da je pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena preden rok izteče. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni podano.
spor majhne vrednosti - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - poziv sodišča na dopolnitev predloga - vročanje sodnih pisanj - vročitev sodnega pisanja - fikcija vročitve - vročilnica kot dokaz - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje nedopolnjenega predloga
Iz vročilnice je razvidno, da je bil dne 18. 5. 2023 opravljen poskus vročitve spornega sklepa sodišča z dne 16. 5. 2023 toženi stranki, a sodnega pisanja ni bilo mogoče vročiti, zato je bilo toženi stranki puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in o roku 15 dni, v katerem jo mora prevzeti. Tožena stranka tudi v tem roku sodnega pisanja ni prevzela, zato ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 5. 6. 2023. Opisani postopek poskusa vročitve nedvoumno dokazuje, da se je toženi stranki sporni sklep vročalo v skladu s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP.
Če najemnik ne vzdržuje stanovanja po določbah Pravilnika iz 125. člena SZ-1 je s tem podan odpovedni razlog za odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00069582
ZPP člen 206, 206/4. ZPSVIKOB člen 3, 4, 43.
imetnik podrejenih obveznic - podrejene obveznice - izbris obveznic - odločba o izrednih ukrepih - odškodninska odgovornost bank - prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - revizija - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse višjih sodišč - razlaga zakonske določbe - restriktivna razlaga - strokovno vprašanje - pravna varnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeno nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno.
Ponovno pretehtane okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od novejše sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.
Kot je že bilo poudarjeno, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke; očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično.
prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - vložitev izrednega pravnega sredstva - razlog smotrnosti - različna sodna praksa - obrazložitev odločbe - razlaga zakonske določbe - podrejene obveznice - imetnik podrejenih obveznic - banka - Banka Slovenije - predhodno vprašanje
Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali je revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, in je zato utemeljena prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP je izraženo v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno pa je stališče v zadevi II Cp 750/2022, II Cp 1184/2023. Zaradi razlogov, ki so v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga sodišče prve stopnje šteje za pravno pomembno, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, ni utemeljena. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o revizijskem vprašanju in II Dor 520/2021.
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
motenjski spor - varstvo soposesti - izvrševanje soposesti - prenehanje motenja - rok za vložitev tožbe - dovoljena samopomoč
Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici.
O pravici se odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00070934
ZPP člen 205, 206, 206/4.
podrejene obveznice - odškodninska odgovornost bank - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - odreditev prekinitve postopka - restriktiven pristop - predhodno vprašanje - dopuščena revizija - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - načelo pravne varnosti - pravica do sojenja v razumnem roku
Pritožbeno nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP je utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - realizacija izvršbe - konec izvršilnega postopka - ustavitev izvršilnega postopka - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - zavrženje predloga
Ker je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, ko je bila izvršba zaradi izterjave nedenarne terjatve (kot edine predlagane) že realizirana, ga je glede na obrazloženo vložil po tem, ko je bil predmetni izvršilni postopek že (samodejno) končan. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tega predloga, saj končanega postopka ni mogoče nadaljevati
ZPP člen 279c, 279c/7. ZSVarPre člen 33, 33/1, 34, 34/2, 34/4.
izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba sredstev - izključitev javnosti
Ker tožnik izredne denarne socialne pomoči ni porabil za namen, za katerega mu je bila dodeljena in tudi ni izkazal drugih okoliščin določenih v 34. členu ZSVarPre, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke.
podjemna pogodba - pogodba o delu - napake dela - zamenjava strešne kritine - strešna kritina - grajanje napak - ustno grajanje napak - skrita napaka - zamakanje strehe - notificiranje napake - jamčevalni zahtevek - rok za jamčevanje za napake
Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo členov 633, 634 in 635 OZ, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.
ZPP člen 8, 80, 205, 205/1, 205/1-1, 236. URS člen 22, 23.
procesna sposobnost - sodelovanje stranke v postopku - postavitev skrbnika - pogoji za prekinitev postopka - preklic naroka - substanciran dokazni predlog - vnaprejšnja dokazna ocena - posojilna pogodba - zadolžnica
Glede na tako dopolnjeno psihiatrično izvedensko mnenje z dne 28. 11. 2022, ko je sodni izvedenec v celoti analiziral dokaz, ki ga je predložila tožena stranka, torej psihiatrično mnenje dr. C. C. z dne 24. 11. 2022, je sodišče prve stopnje v tč. 12 in 13 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bil toženec procesno sposoben in torej sposoben opravljati procesna dejanja, zato tudi utemeljeno naroka za glavno obravnavo, razpisanega za dne 29. 11. 2022 ni preklicalo. Pravilno je tudi zaključilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da upoštevaje intenziteto in diagnosticirano motnjo ne gre za bolezen, ki je nenadna in nepredvidljiva in ki bi toženi stranki onemogočala prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, razpisanem za dne 29. 11. 2022.
Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.
zaščita pred vznemirjanjem - uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni deli stavbe v etažni lastnini - ločenost pravic na stavbi (stavbišču) in na (ostalem) pripadajočem zemljišču - predhodno vprašanje
Tožnica je navajala in izkazala, da je lastnica (oziroma etažna lastnica) nepremičnine, na kateri je prvi toženec postavil vetrolov, in da dovoljenja (soglasja) za to ni dala. To zadošča za utemeljenost negatorne tožbe.
Z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih dne 24. 7. 1997 je odpadla podlaga za razlago, da je funkcionalno zemljišče nujni skupni del etažne lastnine. V spornem obdobju je bil edini nujni skupni del etažne lastnine stavbišče. Če se dokaže namen in volja prejšnjega in novega lastnika (dela) stavbe, da si prejšnji lastnik pridrži lastninsko pravico na delu pripadajočega zemljišča stavbe, je ob obstoju določenih okoliščin ugovor o ločenem pravnem prometu stavbe (stavbišča) in (preostalega) pripadajočega zemljišča po tem presečnem datumu lahko utemeljen.
pritožba v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - neupoštevne navedbe - pogodbeni odstop terjatve - aktivna legitimacija - vročanje dokaznih listin - takojšnje uveljavljanje procesne kršitve
V sporih majhne vrednosti so pritožbeni razlogi omejeni, in sicer je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje dejanskim zaključkom o prenosu in identiteti terjatve ter njeni višini. Posledično je neutemeljen tudi ugovor aktivne legitimacije.
Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče.
Obdolženca sta tako že zaradi funkcije direktorja tista, ki imata kot poslovodni organ vsa poslovodna upravičenja, ki se kažejo v organiziranju, vodenju in nadzoru delovnega procesa ter odločanju o vsebini delovnih razmerij. To pomeni tudi njuno delovnopravno odgovornost, da skrbita med drugim za pravilno politiko izplačevanja plačil za delo delavcem. Obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje. Pri kolektivnem kaznivem dejanju namreč velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Če se je kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši. Pri kolektivnem kaznivem dejanju začne zastaranje kazenskega pregona teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zagovornika neutemeljeno enačita kazenskopravno odgovornost obdolžencev kot fizičnih oseb z delovnopravno odgovornostjo gospodarske družbe kot pravne osebe. V takšnem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopenjskem krivdnem izreku ter zavezuje obdolženca in ne njegovo družbo.
Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, sta izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti pravilno odpravljeni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00070933
SPZ člen 212. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
konfesorna tožba - vznemirjanje izvrševanja služnosti - regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prekrivanje vsebine s tožbenim zahtevkom - neizkazanost verjetnosti nastanka težko popravljive škode - trditveno in dokazno breme predlagatelja - nekonkretizirane trditve - vezanost sodišča na trditveno podlago - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju začasne odredbe in ne na sodišču. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno navesti relevantna dejstva, celo splošno znana, če so slednja pravno relevantna za substanciranje zahtevka. Že v predlogu mora ponuditi po eni strani konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi, na drugi strani pa dokaze zanjo. Sodišče brez ustrezne trditvene podlage ne sme samo ugotavljati nezatrjevanih dejstev. Zgolj pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode ne utemeljujejo predlagane začasne odredbe. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena stranke manjkajočih kontretiziranih trditev ne morejo nadomestiti niti ponujeni dokazi.
Kadar tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožeča stranka na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog.
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.