nepravdni postopek za delitev solastnega premoženja - razdelitev solastne nepremičnine - načini delitve solastnine - fizična delitev solastne nepremičnine - delitev v naravi - upravičen interes solastnika
Nasprotna udeleženka ne more utemeljevati interesa za pridobitev celotne parcele [...] z navedbami, da se ne želi voziti po delu svoje sosednje parcele oziroma da namerava na tem delu odlagati določene stvari in si urediti nek nadstrešek ter lopo (s čimer bi sama sebi onemogočila vožnjo).
Možnost uporabe lastne nepremičnine ne predstavlja posega v ustavno pravico do zasebne lastnine.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vrednost unovčene stečajne mase - vračilo predujma - dodatne naloge in pristojnosti upravitelja med preizkusnim obdobjem - metode razlage - odpust obveznosti - nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog - nadzor nad izvajanjem obveznosti
V tem postopku osebnega stečaja, v katerem teče postopek odpusta obveznosti, je tako treba upoštevati, da je upravitelj dolžan opravljati tudi dodatne naloge in pristojnosti v postopku odpusta obveznosti (nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti dolžnika iz 401. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ne vidi razumnega razloga, da upravitelju v situaciji, kot je obravnavana, ko stečajna masa ne zadošča tudi za plačilo navedenega nadomestila, upravitelj do tega ne bi bil upravičen.
Predpostavka za veljavnost ustno sklenjene pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini je torej izpolnitev vsaj pretežnega dela pogodbenih obveznosti. V danem primeru bi moralo biti dokazano plačilo kupnine in prenos nepremičnine v posest. Ne eno ne drugo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi ni dokazano.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071499
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1. OZ člen 80, 80/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - stanovanjski kredit - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - dobra vera - slaba vera banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - novejša sodna praksa - praksa Ustavnega sodišča - neenotna sodna praksa vrhovnega sodišča
Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU. Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/138 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93.
Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela.
Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno. Toženka je sicer tožnikom povedala, da lahko kredit zaradi spremenljivk postane zelo drag, vendar pa ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride in da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - izvajanje dokazov v preiskavi
Ob tem, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so priče, zaslišane v preiskavi, potrdile očitke v zvezi s konkretizacijo kaznivih dejanj, ki bremenijo obdolženca, so pritožbeni očitki, da te priče utemeljenega suma niso dodatno podkrepile, neutemeljeni. Bolj konkretiziranega odgovora pa sodišče druge stopnje na tem mestu ne more podati, saj so pritožbene trditve v zvezi s tem očitkom povsem pavšalne. Zato zgolj poudarja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi v točki 6 obrazložitve navedenih dokazov, pravilno zaključilo, da je utemeljeni sum še vedno izkazan, saj je ob tem, ko (med drugim) iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tako prepoznava prič, ki so obdolženca videle med vlamljanjem, kot tudi poročila o preiskavah Nacionalnega forenzičnega laboratorija obdolženca povezujejo s kraji očitanih kaznivih dejanj, verjetnost, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni. Zato tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da v preiskavi niso bili najdeni predmeti, ki bi jih naj obdolženi odtujil, ter nahrbtnik, ki naj bi ga pri tem nosil, ob vseh ostalih ugotovitvah sodišča prve stopnje (prepoznava, ujemanje zavarovanih sledi z vzorci, odvzetih obdolžencu) na razumnost in pravilnost tega zaključka ne more vplivati.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00071514
ZDen člen 32, 88. OZ člen 10, 130, 130/1. ZLS člen 19c, 19c/4.
denacionalizacija nepremičnin - prepoved razpolaganja v smislu 88. člena zden - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - gradnja objekta - nemožnost vrnitve nepremičnine v naravi - denarna odškodnina zaradi razlastitve - ovire za vrnitev v naravi - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ) - načelo prepovedi povzročanja škode - predvidljivost škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine.
Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.
ZD člen 132, 133, 142, 142/2. ZPP člen 208, 208/1, 337, 337/1. OZ člen 299, 378.
pravno nasledstvo v pravdi - prekinitev pravdnega postopka - smrt stranke med pravdo - dedičev prevzem pravdnega postopka - položaj dediča - odpoved dedovanju - pritožbena izjava o odpovedi dedovanju - pravočasna predložitev vloge - dovoljena pritožbena novota - povrnitev stroškov pritožbenega postopka
Pritožnica je s predložitvijo izjave in povratnice dokazala, da se je odpovedala dedovanju po pokojnem očetu in da je izjavo o odpovedi dedovanju podala pravočasno. Ker z izpolnitvijo razveznega pogoja ni pravna naslednica po pokojnem drugem tožencu, ni podlage za izpodbijano odločitev, da se jo pozove k prevzemu postopka.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 432, 432/1, 432/1-2. KZ-1 člen 122, 122/2.
pripor - podaljšanje pripora - skrajšani postopek - ponovitvena nevarnost
Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivih dejanj, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih so bila dejanja storjena.
Ali je obdolženec resnično uresničil zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj, ali jih je storil v stanju prištevnosti in ali je zanje tudi krivdno odgovoren, pa se bo ugotavljalo v nadaljevanju postopka po opravljeni glavni obravnavi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO
VSL00070726
ZZavar-1 člen 548, 548/1, 548/2, 548/3, 554. OZ člen 15, 17, 17/1, 125, 125/1, 130, 130/1, 837, 846, 846/1. ZPP člen 5, 7, 7/1, 212.
zavarovalniško posredovanje - dogovor o posredovanju - odsotnost pogodbene podlage - plačilo provizije za posredovanje - pravila obligacijskega prava - kontrahirna dolžnost - zavarovalnica - pogodba v breme tretjega - relativnost pogodbenih razmerij - pisni dogovor - poslovni običaji - informativni dokaz
Posredniška pogodba je dvostranska pogodba, ki nastane na podlagi soglasja volj udeležencev tega obligacijskega razmerja (837. člen OZ v zvezi s 15. členom OZ). Soglasja volj o sklenitvi posredniške pogodbe med pravdnima strankama v tem primeru ni bilo. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo soglasja o kakšnem drugem poslovnem sodelovanju ali o plačilu provizije. Tožena stranka je tožeči stranki ob predložitvi ponudb za sklenitev zavarovalnih pogodb z naročitelji tožeče stranke in pooblastil naročiteljev za posredovanje, izrecno pojasnila, da od nje nima pravice zahtevati plačilo provizij.
Obveznost lahko nastane le na podlagi soglasja volj udeležencev obligacijskega razmerja ali v drugih zakonsko predvidenih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da veljavni predpisi zavarovalnicam ne zapovedujejo sklenitve pogodbe o posredovanju z zavarovalnimi posredniki. Kontrahirna dolžnost zavarovalnic, da sklenejo pogodbo z zavarovalnimi posredniki v smislu prvega odstavka 17. člena OZ, ni zakonsko predvidena. Zato tudi morebitno opravljanje dejanj, ki bi pomenila izvrševanje obveznosti zavarovalnega posrednika v skladu z določilom drugega odstavka 548. člena ZZavr-1, samo po sebi za zavarovalnico, ki ni naročitelj posredovanja, ne ustvarja nobenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da četudi sta se tožeča stranka kot zavarovalni posrednik in zavarovanec kot naročitelj v njuni medsebojni pogodbi dogovorila, da zavarovanec zavarovalnemu posredniku ni dolžan plačati provizije ter da bo slednjo zavarovalnemu posredniku plačala zavarovalnica, to za zavarovalnico ne ustvarja nobenih obveznosti. Pogodba v breme tretjega, namreč tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ). Pogodba zaradi relativnosti pogodbenih razmerij ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (inter partes) in ne erga omnes (prvi odstavek 125. člena OZ).
Ni nobene podlage za sklepanje, da obstaja neposreden zahtevek zavarovalnega posrednika do zavarovalnice za plačilo provizije v primerih, ko med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico ni sklenjen noben dogovor o sodelovanju in niti ni kasnejše privolitve zavarovalnice k plačilu provizije. Iz določila 554. člena ZZavar-1 ne izhaja, da v kolikor pisni dogovor o plačilu provizije za posredovanje med zavarovancem in zavarovalnim posrednikom ne bi bil sklenjen, je slednjo dolžna po zakonu plačati zavarovalnica. Takšna širitev določila ni dopustna. Iz navedenega določila namreč zaradi varstva zavarovanca kot šibkejše stranke, izhaja le, da če se zavarovanec in zavarovalni posrednik o plačilu provizije ne dogovorita pisno, zavarovalni posrednik slednje od zavarovanca ne more zahtevati. To določilo v ničemer ne posega v splošno določilo 837. člena OZ, ki določa, da je naročitelj dolžan plačati provizijo, temveč le dodatno, zaradi varstva zavarovanca, določa pisno obliko dogovora o plačilu.
Dejstva, da določeno ravnanje v določenem „prostoru“ predstavlja poslovni običaj v skladu z določilom 212. člena ZPP zatrjevati stranka, ki se na obstoj poslovnih običajev sklicuje. Običaj je ravnanje, ki velja v določeni družbi za ustaljeno in predstavlja pravila ravnanja, katerih vsebino in sankcije oblikuje družba. Običaj se oblikuje šele, ko se določeno ravnanje v pravnem prometu pojavlja skozi daljše časovno obdobje in se pogosto ponavlja.
primeren dokaz - primernost dokaza - dokaz z zaslišanjem - ustni dogovor - podjemna pogodba (pogodba o delu) - ustna pogodba - trditveno in dokazno breme - konkretizacija trditev - ugovor pobota - pobotna terjatev - zastarana terjatev - pobot z zastarano terjatvijo - začetek teka zastaralnega roka - izstavitev računa
Dokaz z zaslišanjem udeležencev ustnega dogovora je povsem (pogosto celo edini) primeren dokaz za dokazovanje soglasja volj pri ustnem dogovoru.
Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu zahteva aktivno angažiranje strank tudi v smeri (vsebinskega) izjavljanja o trditvah in dokazih nasprotne stranke in ne zgolj njihovega ocenjevanja ter jasno predstavitev spornega razmerja iz nasprotne plati. V postopku na prvi stopnji bi se trditve in dokazi tožeče stranke lahko izkazale za pomanjkljive in nezadostne le, če bi jih tožena stranka uspela izpodbiti oz. zasejati dvom vanje z ustreznimi nasprotnimi trditvami in dokazi, česar pa ni storila.
Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja pobotnih terjatev je nerelevantno, ali je tožena stranka uveljavljala procesni ali izvenpravdni pobot. Stranka zaradi načina, na katerega je uveljavljala pobot, ne more biti v drugačnem materialnopravnem položaju. Za ugotovitev, ali so se stekli pogoji za pobot, je tudi nepomembno, kdaj je dana pobotna izjava, oz. uveljavljen pobotni ugovor.
Zastaranje terjatve ne pomeni njenega neobstoja, saj terjatev kljub zastaranju obstaja še naprej, z zastaranjem nastopi le njena neizterljivost. Zato ni nikakršne ovire, da se v sodbenem izreku o procesnem pobotnem ugovoru lahko ugotovi obstoj tudi zastarane terjatve in opravi pobot.
Datum izstavitve računa je nerelevantnega pomena za ugotovitev začetka teka zastaralnega roka. Zastaranje namreč začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00070276
DZ člen 161. ZNP-1 člen 102, 102/3. ZIZ člen 226, 227.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - dokaz s sodnim izvedencem - lastno strokovno znanje sodišča - stiska otroka - ureditev stikov med starši in otrokom - izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - sprememba sodne poravnave s strani sodišča - začetek postopka po uradni dolžnosti - sprememba izvajanja stikov - največja korist otroka - bistveni vpliv na razvoj otroka - natančnost določitve stikov - denarna kazen - namen denarne kazni - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Določeni stiki niso bili dovolj določni in so bile podrobnosti preveč prepuščene udeležencema, onemogočena pa je bila tudi izvršljivost sklepa. S spremembo izpodbijanega sklepa je ta pomanjkljivost odpravljena.
Sodišče lahko postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih začne tudi po uradni dolžnosti.
Denarna kazen mora biti dovolj visoka, da doseže namen, za katerega je bila izrečena, pri čemer iz novejših odločb v bazi sodne prakse, ki se nanašajo na denarno kazen v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, izhaja, da sodišča izrekajo denarne kazni od 300 EUR dalje.
ZFPPIPP člen 103, 103/1, 103/4, 104, 104/2, 233, 233/7, 233/8, 378, 378/1, 378/5. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/4.
nagrada upravitelja - nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vračilo predujma - nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila
Ob upoštevanju posebnosti postopka osebnega stečaja daje smiselna uporaba pravil o predujmu podlago za sklep, da mora znesek plačil po osmem odstavku v zvezi s sedmim odstavkom 233. člena ZFPPIPP vključevati tudi nadomestilo upravitelju za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti. To pomeni, da se nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog in pristojnosti upravitelja v postopku odpusta obveznosti izplača pred vračilom založenega predujma v dobro proračuna sodišča.
ZFPPIPP člen 233, 233/3, 233/4, 233/5. ZPP člen 108.
stečaj zapuščine - postopek stečaja zapuščine - plačilo predujma - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - nepopolna vloga - procesna predpostavka - sklep o dopolnitvi - rok za dopolnitev nepopolnega predloga - zakonski rok - brezplačna pravna pomoč
Predlog, ob vložitvi katerega predujem ni založen, ima značaj nepopolne vloge. Sodišče mora sklep o dopolnitvi izdati v osmih dneh po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka (četrti odstavek 233. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je tak sklep izdalo 10. 7. 2023 in pritožnici naložilo, da v roku 15 dni založi predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ali pa predloži odločbo, s katero ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila tega predujma. Pritožničin predlog za oprostitev plačila predujma je torej sodišče štelo kot nepopoln, zato ne drži pritožbeni očitek, da ga ni obravnavalo, saj ji je s sklepom naložilo, na kakšen način ga je dolžna dopolniti oziroma odpraviti njegovo pomanjkljivost.
Glede na dikcijo tretjega odstavka 233. člena ZFPPIPP v primeru roka za plačilo začetnega predujma ne gre za sodni rok, pač pa za zakonski (materialni) rok. Zakonsko določenih rokov se v nobenem primeru ne more podaljšati (za razliko od sodnih rokov). Zato v pritožbi zatrjevano dejstvo, da pritožnica še ni prejela odločbe o brezplačni pravni pomoči, ne vpliva na pravilnost odločitve.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 965. ZT-1 člen 3. ZPP člen 8.
krivdna odškodninska odgovornost - ravnanje prodajalca - padec v trgovini - spolzka tla v trgovini - hrana - čiščenje pohodne površine - ravnanje s potrebno skrbnostjo - dolžna skrbnost - pričakovana ovira - dolžni nadzor - delovne naloge
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tla v trgovini zaradi koščka odvržene banane niso postala nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. V našem pravu je krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) pravilo, objektivna, o kateri je moč govoriti takrat, ko stvar sama po sebi pomeni povečano nevarnost za nastanek škode, pa izjema. Te pa je treba razlagati zožujoče. Zato je v primeru, kadar stvar, ki ni nevarna sama po sebi (suha tla), postane pa nevarna zaradi določenih okoliščin, treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za obstoj teh okoliščin. Če je torej povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, to narave (subjektivne) odgovornosti ne spreminja.
Nepravilna je pritožbena teza, da so umazana (spolzka) tla v trgovini z živili za stranko povsem nepričakovan rizik. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu stališču, da bi bila neživljenjska in prestroga zahteva, da bi moral toženkin zavarovanec v vsakem trenutku na celotni površini trgovine (800 m2) zagotavljati povsem čisto (nedrsečo) pohodno površino. Delavcem v trgovinskih centrih ni mogoče naložiti neprestanega nadzora nad ravnanji obiskovalcev trgovine. Časovna komponenta dogodka (ugotovitev, da košček banane ni bil na tleh dalj časa) je odločilna. Drugačna presoja bi pomenila izenačitev objektivne in krivdne odgovornosti.
Standardu zadostne skrbnosti ustreza tudi izkazano ravnanje prodajalk, ki so stranke opozarjale na prepoved uživanja hrane v trgovini. Pretirano in neživljenjsko pa bi bilo od trgovca z živili zahtevati, da bi prepoved uveljavljal v vsakem trenutku in na celotni površini trgovine.
Pritožnica grajano opustitev dolžnega nadzora nad konzumiranjem hrane v trgovini nepravilno utemeljuje z določbo četrtega odstavka 3. člena ZT-1. Določba ima namreč povsem drugačen domet. Določba, katere cilj je (bil) povečati konkurenčnost trgovca v smislu zadovoljevanja potreb in želja potrošnikov tudi v smeri dodatne ponudbe, razmejuje trgovinsko od gostinske dejavnosti. Trgovec lahko dodatno obdela hrano, tako da je primerna za uživanje, ne sme pa potrošniku ponuditi možnosti uživanja hrane in pijače v prodajalni ali pred njo. S prepovedjo nudenja živilskih izdelkov, ki so običajni za gostinsko ponudbo (v smislu strežbe in konzumacije), določba poudarja enega glavnih ločevalnih elementov med opravljanjem trgovinske in gostinske dejavnosti.
V sklepu o predlogu za začasno odredbo mora sodišče navesti zadostne dejanske razloge, ki utemeljujejo odločitev o (ne)utemeljenosti predloga. Gre za takšne razloge, da pritožbenemu sodišču omogočajo opraviti pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa.
podrejene obveznice - imetnik podrejenih obveznic - imetnik kvalificiranih pravic - odškodninska odgovornost bank - prekinitev postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - odločitev o reviziji
V skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja (ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje). V obravnavani zadevi pa ne gre za tako situacijo. Postopka ni dopustno prekiniti za primer, če se bo (glede na odločitev Vrhovnega sodišče RS) izkazalo, da zastavljeno vprašanje predstavlja predhodno vprašanje (za katerega se je sodišče v naprej odločilo, da ga ne bo reševalo, ker bo treba počakati na odločitev o tožbenih zahtevkih za povrnitev škode zoper Banko Slovenije). Določb ZPP, ki so jasne, sodišče ne more poljubno interpretirati tudi v posameznem primeru iz razlogov smotrnosti, v imenu pravne varnosti, sklicujoč se na izjemne okoliščine primera. Ravno v nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZPP v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo, in sicer preko analogije. Razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti tudi ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v referenčnih določbah (drugi in četrti odstavek 206. člena ZPP) združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva oziroma zahteva.
zastaranje terjatve - tek zastaralnega roka - zadržanje dela pogodbene cene - terjatev iz gospodarske pogodbe - triletni zastaralni rok - prijava terjatve v stečajnem postopku - naročniki del - garancijska doba - odprava napak - neupravičena pridobitev - pritožbena novota - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti
Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih.
Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti vsiljiva komunikacija v dejstvenem opisu opredeljena z okoliščinami, iz katerih izhaja, da je obdolženi nadaljeval z izvršitvenimi ravnanji, kljub temu, da mu je oškodovanka povedala oziroma drugače pokazala, da z njim noče imeti stikov.
Iz opisa dejanja mora biti razvidno, da je bilo ravnanje storilca z vidika oškodovanca nezaželeno ter da si je storilec proti volji oškodovanca večkrat prizadeval vzpostaviti stik z njim. Nezaželenost lahko izhaja že iz same vsebine komunikacije ter reakcije oškodovanca na komunikacijo, kot pravilno opozarja pritožnik, pri čemer ni nujno, da je reakcija na komunikacijo naslovljena na samega storilca.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO
VSL00070241
ZPP člen 165, 165/3, 206, 206/2, 206/4. URS člen 23. ZBan-1 člen 261e, 350, 350a. ZS člen 109, 109/1.
podrejene obveznice - prekinitev pravdnega postopka - reševanje predhodnega vprašanja - odločitev o reviziji - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - načelo pravne varnosti - zakonska analogija - restriktivna razlaga - razlog smotrnosti - enotna sodna praksa - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - načelo hitrosti in ekonomičnosti - odškodninska odgovornost bank - izredni ukrep
Sodišče prve stopnje vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato za prekinitev postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP ni podlage.
V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZPP v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo, in sicer preko analogije.