materialni prekluzivni rok - prepozno vložen zahtevek za denacionalizacijo
Tožeči stranki se motita, ker menita, da je razširitev zahtevka, ki sta jo podali v pisni vlogi z dne 24. 9. 2001 še za vrnitev parc. št. 71/1 k.o. B, možna v okviru denacionalizacijskega postopka, katerega predmet je vrnitev kmetijskih zemljišč. Čeprav navedeni postopek pri prvostopnem organu še ni zaključen, pa razširitev zahtevka po 1. odstavku 130. člena ZUP kljub temu ni več možna, ker je rok, ki je določen v 64. členu ZDen že potekel. Navedeni, z zakonom določeni rok pa je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati in po njegovem poteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo (ali njeno razširitev) ugasne.
Vprašanje, ali neka kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije, se glede na določbe 2. člena ZDKG omeji le na vprašanje, v čigavi lasti je kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska enota, in ali ta obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine.
Izpodbijana odločba je nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Tožena stranka ni odgovorila na ugovor glede izvršitve odločbe, ni utemeljila obstoja pogojev iz določila 2. odstavka 236. člena ZUP niti ni ta odločitev obrazložena v prvostopenjski odločbi.
Ker se v upravnih sporih, kot je obravnavani, lahko izpodbijajo samo dokončni posamični akti (2. odstavek 1. člena ZUS), to pa so akti, zoper katere ni mogoče vložiti pritožbe v upravnem postopku, je sodišče v drugi točki izreka sodbe tožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo z dne 13. 1. 2000 zavrglo.
Pri izpodbijanem sklepu ne gre za popravo pomote, ampak gre za dodano besedilo dveh parcel, o katerih je celo prvostopni organ s svojo odločbo odločil s posebno točko (točka 3 prvostopne odločbe).
pravni naslednik - upravičenec do denacionalizacije
Po razveljavljeni določbi 20. člena ZDen-B (odločba US, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001) je začel ponovno veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. Zato 15. člena ZDen, ki za vlaganje zahtev upravičuje pravne naslednike upravičencev do denacionalizacije, kar dediči zapustnikovih dedičev sicer niso, ni mogoče razlagati mimo 78. člena ZDen. Ker ta določba zagotavlja, da dedujejo dediči zapustnikovega dediča, imajo ti dediči po 15. členu ZDen tudi procesno upravičenje za vložitev zahteve.
Pravni interes je bistvena predpostavka in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga sproža, izboljša svoj pravni položaj. Iz predloženih volilnih listov pa izhaja, da tožnik v pritožbi z dne 28. 11. 2002 ne izkazuje pravnega interesa, ne trdi namreč, da bi bila prizadeta njegova pasivna volilna pravica oziroma, da je Lista za razvoj mesta in naselij v KS Krško prizadeta pri razdelitvi mandatov na ravni občine.
začasna odredba - zavrženje tožbe - varstvo volilne pravice
Sodišče je tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker ugotavlja, da tožeči stranki izpodbijata statut ter pravilnik tožene stranke in njen sklep o razpisu volitev v skupščino zastopnikov članov tožene stranke oziroma njihove posamezne člene oziroma točke, teh aktov pa ni mogoče šteti kot upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
pravna podlaga za denacionalizacijo - denacionalizacijski upravičenec
V obravnavanem primeru se torej upravičenost do denacionalizacije tožnicama prizna brez dokazovanja pravnega nasledstva po prejšnji lastnici, vendar pod pogoji, da je bilo tej premoženje odvzeto kot kreditni zadrugi oziroma zadružni zavarovalnici oziroma zvezi; da ji je bilo odvzeto neodplačno; ter da je bilo odvzeto premoženje preneseno na državo ali druge uporabnike. Določba 67. člena ZZad predstavlja pravno podlago za vrnitev premoženja, odvzetega kreditnimi zadrugami, ki so bile likvidirane na podlagi Uredbe.
neprimernost za razlikovanje - prijava blagovne znamke
Znaka "ŠIROKOPASOVNO OMREŽJE ATM" ni mogoče priznati kot znamko, saj prijavljen v besedah z običajnimi črkami in kot tak razen vsebine ne vsebuje nobenega razlikovalnega elementa. Znak vsebuje opis znane tehnologije, kar daje znaku opisovalen značaj, uporabniki pa znaka ne bodo dojeli kot znamko, ampak kot določeno vrsto tehnologije, ki jim omogoča hitrejšo in učinkovitejšo komunikacijo.
Tožena stranka je v tem primeru pravilno zaključila, da se finančni položaj imenovanega v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, ker je imenovani na podlagi citiranih določb prvostopnega organa prejemnik denarne socialne pomoči po določbah Zakona o socialnem varstvu.
zamuda materialnega prekluzivnega roka - prenehanje veljavnosti patenta
V zadevi ni sporno, da se je rok za predložitev dokazila iz 1. odstavka 71. člena ZIL glede na datum patentne prijave iztekel 28. 12. 1998, zato je tožeči stranki veljavnost predmetnega patenta v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZIL pravilno prenehala 29. 12. 1999.
podlaga za denacionalizacijo - ustavno načelo enakega obravnavanja - razlastitev
Z omejitvijo v 4. členu ZDen, da je moral biti predpis, na podlagi katerega je bilo izvršeno podržavljenje, sprejet do 7. 4. 1963 (uveljavitev Ustave SFRJ iz leta 1963), da je prejšnji lastnik upravičen do denacionalizacije, je zakonodajalec opredelil obdobje, za katerega je šteti, da so bili odvzemi premoženja, ki jih je izvajala država, krivični, saj so bili posledica revolucionarne in sistemske preobrazbe družbenoekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni. Sistemski načini podržavljenja so bili po tem obdobju končani, zato naj bi se po tem obdobju štelo, da so posamezni primeri podržavljenja praviloma zakoniti in legitimni ter v skladu s standardnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli.
Glede odločitev občinske volilne komisije, ki so lahko predmet pritožbe, pa po presoji sodišča ne gre le za odločitve, ki imajo značaj pravnega akta, temveč tudi za dejanja oz. ugotovitve volilne komisije, ki po svoji vsebini predstavljajo odločitev. Kot odločitev občinske volilne komisije je zato mogoče šteti njeno poročilo o izidu volitev. Ker ugotovitev rezultatov glasovanja vpliva na potrditev mandatov, lahko torej kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov v zvezi s tem vloži pritožbo neposredno na občinski svet in sicer do začetka prve seje občinskega sveta. Prvi odstavek 101. člena ZLV sicer res govori o obvestilu in ne o odločbi oz. pravnem aktu s kakršnimkoli drugačnim imenom, a enako vsebino. Toda po presoji sodišča je takšno ravnanje tožene stranke, ki temelji na gramatikalni razlagi prvega odstavka 101. člena ZLV napačno. V dosedanji uporabi te določbe ZLV tako s strani občinskih svetov kot Ustavnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS (pred tem pa, dokler so bili tovrstni spori v njegovi pristojnosti, tudi Vrhovnega sodišča RS) je šlo namreč vedno za njeno sistemsko razlago, kar je pomenilo, da je pristojni občinski svet o pritožbi, vloženi zoper odločitve občinske volilne komisije v smislu 100. člena ZLV, vselej odločal s pravnim aktom (sklepom oz. odločbo), ki je vseboval vse bistvene elemente upravne odločbe (uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk) ter jo s takšno vsebino dostavljal pritožniku. Drugačna razlaga oz. uporaba prvega odstavka 101. člena ZLV (torej takšna kot se je je poslužila tožena stranka) bi v bistvu pomenila, da je postopek pred občinskim svetom v smislu 100. člena ZLV samo procesna predpostavka za odločanje sodišča v smislu 2. dostavka 101. člena. Za takšno razlago pa se zgolj na podlagi dejstva, da prvi odstavek 101. člena govori o obvestilu, doslej ni odločil noben od navedenih organov in sodišče tudi meni, da je vsebinsko nesprejemljiva, saj bi na njeni podlagi lahko prihajalo zgolj do podaljševanja volilnih postopkov.
Določba 89. člena ZDavP dovoljuje odpis davčnega dolga le v skrajnih primerih, v katerih bi lahko prav izterjava davčnega dolga bila vzrok za ogroženost osnovnega preživljanja zavezanca in njegove družine. Sodišče soglaša s stališčem, da je osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga v vsakem obravnavanem primeru posebej ugotovljen podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Višina zajamčene plače, ki je z Zakonom o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD - Uradni list RS št. 48/90, 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 38/94 in uskladitve do št. 3/2000) določena kot tisti minimalni znesek, ki še varuje materialno in socialno varnost delavcev in s tem zagotavlja vsaj minimalno socialno varnost, predstavlja ustrezno objektivno merilo za odločanje tudi pri odpisu davčnega dolga.
Za izterjavo denarnih carinskih obveznosti je podana pravna podlaga v določbah 2. odstavka 275. člena ZUP/86, 155. člena CZ ter ZDavP, ki so veljale v času odločanja. Za izvršbo teh obveznosti (torej tudi za odlog) so pristojni carinski organi.
Po mnenju sodišča v zadevah imenovanja višjih upravnih delavcev ni mogoče uporabiti izrednih pravnih sredstev po ZUP, ker bi se na ta način ob drugačnih pogojih in postopku (predpisanih z ZUP za uporabo izrednih pravnih sredstev) dosegle drugačne (manj ugodne) pravne posledice, kot jih imata posebej urejena pravna inštituta razrešitve oz. prenehanja delovnega razmerja, ki naj bi z navedbo taksativno določenih razlogov za njuno uporabo in posebej predpisanega postopka (povsem drugačnih kot za izredna pravna sredstva po ZUP), zagotavljala ustrezno varstvo pravic delavcev v zvezi z delovnim razmerjem.
Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUSDDD je potrebno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku 3 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to pomeni do vključno 28. 12. 1999, ker je zakon pričel veljati dne 28. 9. 1999. Upoštevaje podatek, da je tožnica vložila svojo vlogo šele dne 21. 11. 2000, je tožena stranka pravilno uporabila določilo ZUSDDD, da je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, ta rok pa je prekluzivne narave.
Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume in ki ga priskrbi tožena stranka. Seznanjen pa je bil tudi, da si lahko na podlagi 4. odstavka 12. člena ZAzil na svoje stroške zagotovi pomoč lastnega tolmača. Tožnik v tožbi navaja, da naj bi do razhajanj v njegovih izjavah prišlo predvsem zaradi nestrokovnega prevoda, vendar pa je iz zapisnika z dne 25. 7. 2003 razvidno, da mu je bil zapisnik prebran in nanj ni imel tožnik nobenih pripomb, podpisal pa se je na vsako stran (od petih) posebej. V kolikor se tožnik ni strinjal s prevodom svojih izjav, je imel možnost takrat, ko mu je bil zapisnik prebran, to tudi povedati, vendar takrat o tem tožnik ni dal nobene pripombe. Tožnik je imel tudi možnost, da si zagotovi svojega tolmača, vendar te možnosti tožnik ni izkoristil, zato je po presoji sodišča tožbeni ugovor bistvene kršitve pravi postopka neutemeljen.
Neutemeljen tožbeni ugovor o zatrjevani dolžnosti tožene stranke ugotavljati morebitno preganjanje tožnika zaradi nacionalne pripadnosti ob sklicevanju na 33. člen ZAzil. Takšna dolžnost tožene stranke namreč ne obstoji brez upoštevanja oziroma mimo dolžnosti prosilca za azil po 3. odstavku 29. člena ZAzil, mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi ali vrnitvi v določeno državo; prosilec mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Vendar pa odločba ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza ter temelji samo na podlagi celovite preučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil (6. odstavek 24. člena). Prosilec pa mora na podlagi 3. odstavka 24. člena ZAzil predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov in predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembne za postopek, do konca zaslišanja (4. odstavek 24. člena ZAzil. Tožnik je bil opozorjen dvakrat. Prav tako pa je bil seznanjen, da ima pravico do brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic po določbah ZAzil in je hkrati z vabilom prejel tudi seznam imenovanih svetovalcev za begunce, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe v zvezi z nastopanjem tožnika v postopku brez pravnega zastopnika. ZAzil namreč ne predpisuje obveznega zastopanja stranke v postopku, pač pa ima prosilec po določbi 3. odstavka 9. člena ZAzil pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena ZAzil, ki ima pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov iz sredstev proračuna. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepoznavanja prava, ker da naj bi tožnik brez pravnega zastopnika nastopal zgolj laično, ker ni vedel in ni mogel vedeti, kaj je bistveno za organ odločanja, saj mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji poznati pravni red, predvsem predpise, ki urejajo njegov položaj, njegove pravice in obveznosti (44. člen ZAzil), tujec pa se tako kot državljan Republike Slovenije ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov.
V upravnem sporu pa ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Na navedeni podlagi sodišče zavrača tožbene ugovore o tožnikovi ogroženosti v izvorni državi zaradi svoje narodnostne pripadnosti etnični manjšini, kar prvič navaja šele v tožbi in pri tem niti ne trdi, da ne bi imel možnosti uveljavljati teh navedb v postopku za priznanje azila pred toženo stranko.