Na podlagi 18. člena Zakona o trgovini mora trgovec sproti voditi evidenco o nakupu in prodaji blaga in storitev. V 4. členu Pravilnika o vodenju evidenc v trgovini pa je določeno, kakšne podatke morajo evidence o blagu vsebovati. Evidence o blagu morajo vsebovati podatke o začetnem stanju blaga, podatke o nabavi in prodaji blaga, podatke o spremembi cen blaga, podatke o vrnitvi blaga, podatke o primanjkljaju, presežku in odpisu blaga ter podatke o premikih blaga med prodajnimi objekti in oddelki. V primeru, če se evidence o blagu vodijo računalniško, se mora uporabljati takšen računalniški program, ki vsebuje vse predpisane podatke in ne le nekaterih.
ZUS člen 3, 3/2, 23, 23/3, 50, 50/1, 60, 60/1-3. URS člen 44, 49, 49/1, 49/2, 49/3, 58, 58/1, 59, 75. ZVis člen 1, 1/1, 2, 55, 55/9, 56, 56/1, 56/5, 57, 57/1, 59. ZUP člen 245, 245/2.
izvolitev v naziv visokošolski učitelj - izredni profesor
Avtonomnost univerze je zaobsežena v njeni znanstveno-pedagoški komponenti in je omejena z določbami 3. odstavka 57. člena, 59. členom, 1., 2. in 3. odstavkom 49. člena, 44. in 75 členom Ustave RS in mora tudi na področju tako omejene avtonomnosti univerza ravnati v skladu z vsemi ustavnimi določbami. Senat fakultete oziroma senat univerze kot pristojni organ za izvolitev v naziv je torej pri odločanju o izvolitvi vezan na ustavna določila, zakonske norme in splošne akte, ki jih sprejema v okviru svoje avtonomije. Če kandidat za izvolitev v naziv izpolnjuje predpisane pogoje, ga senat v smislu odločanja po prostem preudarku lahko izvoli v zaprošen naziv. Sodišče ne sprejema razlogovanja tožene stranke o (ne)pomenu seštevka točk, ki pa tudi sicer sploh ni razvidno iz izpodbijanega sklepa, pač pa ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, zaradi česar ga ni mogoče upoštevati kot obrazložitev odločitve. Takšna utemeljitev pa je po presoji sodišča (vsaj) nejasna glede tega, ali je tožena stranka ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izvolitev, ker nima objave v mednarodno indeksiranih revijah, na kar je oprta prvostopna odločitev, ki pa jo je tožena stranka z izpodbijanim sklepom potrdila oziroma da tožnik ni dokazal nacionalno pomembnost svoje dejavnosti. Zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V njem sprejeto odločitev bo tožena stranka morala v ponovnem postopku obrazložiti tako, da bo možno preverjanje, ali je ta sprejeta v skladu z zakonom in splošnimi akti tožene stranke, presoditi pa bo morala tudi vse tožnikove ugovore, ki jih je navedel v svojem ugovoru zoper sklep senata Pedagoške fakultete. Sodišče je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo kot neutemeljen na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče, kot v obravnavanem primeru, odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta.
Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor absolutnega zastaranja pravice do izterjave davčne obveznosti po določbi 97. člena ZDavP. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji prvostopnega sklepa, zato tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati absolutne zastare, ker je bila izpodbijana odločba (s katero je bila potrjena odločitev prvostopnega organa), izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka.
Tožnik ni predložil nobenega dokaza, niti v dosedanjem postopku niti v tožbi, ki bi njegove trditve potrjevali. Pa tudi sicer ni dosedaj ničesar navajal oziroma dokazoval v zvezi s samo cenitvijo, kar bi kazalo na to, da je pri oceni uporabljen napačen pristop oz. da bi ugovarjal metodologiji, saj vseskozi ugovarja le ugotovljenim pribitkom, glede dejanskih podatkov, ki so bili uporabljeni pri oceni, pa ničesar ne pove oziroma ne ugovarja, kar posledično pomeni, da sicer pristaja na sam izračun. Tudi ni pojasnil, kaj bi bilo tako specifično v njegovi dejavnosti, pa ni bilo upoštevano pri oceni. Metodo izračuna in sam postopek, ki je tudi po oceni sodišča prepričljiv in ga je moč preizkusiti, tožnik ne izpodbija oz. ne predloži nobenih dokazov.
Ker ostaja neodgovorjeno, ali vaški vodovod sploh ustreza vodovodnemu omrežju iz ZSZ, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in to v bistvenem, saj ni razvidno, ali je v konkretnem primeru sploh podana zakonska podlaga za to, da se tožniku kot lastniku oziroma uporabniku nepremičnin lahko zaračuna nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.
seznam zaostalih obveznosti - pritožba - prisilna izterjava
Pritožba ne zadrži izvršitev odločbe o odmeri davka (1. odstavek 20. člena ZdavP), kar pa tudi po presoji Ustavnega sodišča ne predstavlja nedopustnega posega v pravico do pravnega sredstva.
Potrebno je poudariti, da kakor hitro gre za postopek, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravni položaj oziroma pravice in interese oseb, tem osebam ni mogoče odrekati položaja stranke s stališčem, kot ga je zavzela tožena stranka in to je, da bi tožnik kot solastnik nepremičnine lahko uveljavljal svoj pravni interes v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja za prostore, v katerih se opravlja zdravstvena dejavnost, tožnik pa v tožbi navaja, da postopka v zvezi z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ni bilo in zato ni mogel sodelovati.
V ponovljenem postopku mora tožena stranka najprej preizkusiti to, kar ji nalaga 1. odstavek 256. člena ZUP/86 in se opredeliti tudi do dejanskega stanja, ki izhaja iz upravnega spisa in navedb tožnika in nato postopati po 2. in 3. odstavku 256. člena in nadaljnjih ZUP/86. (Pri tem se sodišče opira na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 567/2001 z dne 23. 10. 2003.)
Sodišče je odločitev župana o zavrnitvi pobude za vložitev zahteve za razpis referenduma razveljavilo in ker tožena stranka ni ravnala v skladu z zakonom (2. odstavek 47. člena ZLS). V kolikor je tožena stranka menila, da pobuda z zahtevo ni oblikovana v skladu z zakonom in s statutom občine, ali da ne vsebuje jasno izraženega vprašanja, ki naj bo predmet referenduma, bi o tem morala obvestiti pobudnika in ga pozvati, da ugotovljeno neskladnost odpravi v 8 dneh. Poziv tožeči stranki, naj pobudo umakne, ni bila v skladu s citirano določbo ZLS.
Tožnik v tožbi tudi ne konkretizira, kako bi ga ogrozilo njegovo odklanjanje sodelovanja z albanskimi uporniki, prav tako ne konkretizira trditve, da je bilo preganjanje s strani posameznikov, ki so člani Kosovskega varnostnega korpusa, skrito in nekontrolirano. Prav tako sodišče sprejema zaključke tožene stranke, da tožnikove navedbe in nekonkretizirana bojazen pred maščevanjem glede na objektivne okoliščine na Kosovu oziroma v A ne dajejo opore za ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Tožena stranka je presodila oceno stanja na Kosovu in sicer na podlagi aktualnih poročil tako vladnih kot nevladnih organizacij. Tudi te sodišče šteje za verodostojni vir informacij, pri tem pa tožnik v tožbi teh virov tudi ne izpodbija. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila subjektivne okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, in objektivne okoliščine, ki jih je ugotovila na podlagi aktualnih poročil in zato pravilno zaključila, da tožnikov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo tožnik dejansko ogrožen.
Sprememba denacionalizacijskega upravičenca pomeni subjektivno spremembo denacionalizacijskega zahtevka. Stranka lahko v upravnem postopku zahtevek spremeni (tako da postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek) do odločbe na prvi stopnji.
ZUS člen 23/3, 60/1-4, 60/1-4, 23/3. ZVPot člen 12b, 12b. ZUP člen 113/2, 254/2, 113/2, 254/2. ZIN člen 31/1, 31/2, 31/1, 31/2.
inšpekcijski postopek
Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da je bil izdelek tožeče stranke v okviru tolerance, bi se morala ta ugotovitev odražati tudi v odločitvi tožene stranke v zvezi z izrekom prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na stroškovne obveznosti tožeče stranke v zvezi z analizo, opravljeno s strani Zavoda za zdravstveno varstvo A.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla
Ker o odobritvi pravnega posla ni bilo pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS (št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002), tj. 28. 3. 2003, je sodišče na podlagi 44. člena ZUstS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.
Glede na določbe 79. člena ZIKS-1 odloča o premestitvi direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku bi bil po mnenju sodišča prekoračen, če bi odločitev o premestitvi ogrozila izvrševanje izrečene kazni.
Kljub zakonskemu besedilu, da pristojni organ takoj odloči o stvari po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pa zakonodajalec ni določil nikakršnih izjem v zvezi s postopkom za priznanje azila v tako imenovanem pospešenem postopku. Zakon določa, da se postopek prične z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil), kaj je dolžan omogočiti pristojni organ pa določa 2. odstavek 24. člena ZAzil in prosilcem za azil mora biti omogočena pomoč kot to določa 9. člena ZAzil. Iz prošnje za azil, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je bil tožnik "opozorjen na pravico do svetovalca po 9. členu ZAzil, vendar se je tej pravici pri podaji prošnje za azil odrekel. Seznanjen je bil tudi z informacijami o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil v RS." Po presoji sodišča je ta zapis nejasen in dvoumen. Tožnik je bil poučen o pravici do svetovalca, vendar 3. odstavek 9. člena ZAzil govori o izbiri pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena ZAzil, zato je zlasti vprašljivo ali je bil pravilno opozorjen kot to določa citirano določilo in tudi, da je ta pomoč brezplačna. Tudi pri seznanitvi tožnika z informacijami o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil ni jasno o katerih pravicah in o katerih dolžnostih je bil tožnik seznanjen. Iz prošnje za azil tako ni razvidno ali je bil tožnik opozorjen na dolžnosti prosilca za azil po 3. in 4. odstavku 24. člena ZAzil, prav tako pa ni razvidno s katerimi pravicami je bil tožnik seznanjen. Po presoji sodišča je zato utemeljen tožbeni ugovor, da iz prošnje za azil ni razvidno ali je bil tožnik pravilno in popolno opozorjen oziroma, da so mu bile predočene vse pravice in dolžnosti, ki gredo prosilcu za azil v azilnem postopku.
Predlog za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje mora jasno navajati, kakšne ukrepe ali prepovedi ali ravnanja naj sodišče odredi kot potrebne v času do odločitve o tožbi, da se preprečijo zatrjevane nedopustne posledice, ki iz izpodbijanega akta nastajajo ali bodo nastale. Če predlog ne predstavlja take ureditve stanja, ki bi lahko preprečila zatrjevane škodljive posledice, ki iz izpodbijanega akta izhajajo, mu sodišče ne more ugoditi. Sodišče lahko uredi sporno pravno razmerje le v okviru predlaganih ukrepov, prepovedi in ravnanj za začasno ureditev stanja.
Po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS lahko stranka, ki iz opravičenega razloga zamudi rok za opravo dejanja in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Odvetnik, ki ob vročitvi sodbe ni imel pooblastila za zastopanje tožnice v upravnem sporu, je pritožbo lahko vložil šele, ko je dobil pooblastilo pravnih naslednic tožnice, ki je med postopkom umrla.
Po presoji sodišča bi moral tožnik pri zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti tista dejstva in okoliščine, s katerimi bi dokazoval verjeten nastanek hujših škodljivih posledic in tudi za to ponuditi dokaze, vendar tega tožnik ni storil in ni ponudil dokazov, ki bi morali biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice, ki jih je mogoče materialno ovrednotiti. Tožnik je zgolj sodeloval na javnem razpisu. Po naravi stvari je izid takega razpisa za vsakega izmed udeležencev negotov in tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel kakšno zagotovilo, da bo izbran in da bodo sredstva njemu dodeljena, ko se je javil na razpis. Po oceni sodišča zato samo sodelovanje pri javnem razpisu za dodelitev sredstev za bodoče obdobje in zavrženje tožnikove vloge ne more predstavljati nastanka hujših škodljivih posledic, ker te niso v ničemer konkretizirane in v zvezi s tem tožnik tudi ne predlaga nobenega dokaza. To velja tudi za zatrjevanje tožnika, da postopki pred sodiščem trajajo dlje časa in da zato obstaja velika verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic za tožnika. Tožnik samo z zatrjevanjem, da postopki pred sodiščem trajajo dlje časa, še ni izkazal verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic, ker teh ni z ničemer konkretiziral.
denacionalizacijski upravičenec - vzajemnost - hrvaški državljan
Status denacionalizacijskega upravičenca je zagotovljen državljanom držav, v katerih je slovenskim državljanom priznan tak status, zato bi moral tožnik izkazati vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.
Tožnik, ki je vložil davčno napoved (ki jo je nesporno sam podpisal), v kateri je bil med prihodki (nepravilno) upoštevan tudi DDV. S tem tožnik smiselno uveljavlja razlog nepravilne uporabe materialnega prava pred izdajo odločbe o odmeri davka od dejavnosti za leto 1999. To pa, po presoji sodišča, ne more biti razlog za obnovo postopka. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v 260. členu ZUP (od 1. do 10. točke) namreč pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere in kakorkoli presegati okvir teh, z zakonom predpisanih razlogov. Razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga za obnovo postopka po določbi 260. člena ZUP, ni mogoče uspešno uveljavljati niti presojati, ali je izkazana njihova verjetnost. Tožena stranka je, po presoji sodišča, pravilno pritrdila prvostopnemu organu, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Ker se v predhodnem postopku preizkusa samo presoja, ali obstoja obnovitveni razlog in ali bi uveljavljani razlog (nov dokaz ali novo dejstvo) lahko pripeljal do drugačne odločbe, tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na zaslišanje stranke, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Takoj ko je manjkal eden izmed procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, je bilo potrebno predlog za obnovo postopka zavreči.
Uporaba 2. odstavka 10. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 27. člena ADP je treba razlagati v skladu s pravili razlage mednarodnih pogodb, ter se opredeliti do vprašanja ali je šteti premoženje bivšega lastnika za avstrijsko premoženje v smislu ADP.