Zahtevo za izselitev zakonca solastnice stanovanjske hiše iz stanovanja v tej stanovanjski hiši je šteti kot določitev načina rabe stanovanjske hiše in morajo zato tožbo na izselitev zakonca solastnice stanovanjske hiše vložiti vsi solastniki te stanovanjske hiše.
Zgolj dejstvo, da eden od dedičev opira svojo pravico na (ustno) oporoko, drugi pa le na zakon kot dedni naslov, ne more biti podlaga za odločitev sodišča, koga bo napotilo na pravdo. Veljavni dednopravni predpisi ne določajo, katera pravica se šteje za močnejšo. To mora ugotoviti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej, upoštevajoč prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje stališče.
V postopku v sporih majhne vrednosti je dovoljena pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek končan; druge sklepe, zoper katere je po določbah ZPP sicer dovoljena pritožba pa je mogoče izpodbijati samo s pritožbo zoper odločbo, s katero je končan postopek.
Med zahtevkom, s katerim tožnik zahteva ugotovitev služnosti, in zahtevkom po nasprotni tožbi, s katerim toženka z negativno ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev neobstoja te iste služnosti na identičnem služečem zemljišču v korist vsakokratnega lastnika identičnega gospodujočega zemljišča, obstaja identiteta, saj gre za logično nasprotje med takšnima zahtevkoma. Iz tega razloga je potrebno kasnejši zahtevek po nasprotni tožbi zavreči zaradi obstoja litispendence.
PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSC0001882
ZIZ člen 272, 272. ZGD-1 člen 238, 240, 238, 240.
začasna odredba - prenos delnic
Neobstoj dovoljenja za prenos delnic vpliva zgolj na možnost uresničevanja pravic iz delnic, ne pa tudi na pravni promet z delnicami. Realizirani (zavezovalni in razpolagalni) posel, s.p. prenos imetništva delnic s prvotožene stranke kot prodajalke na novega imetnika t.j. na drugotoženo stranko, tako ni neveljaven, temveč le brez učinka do tožeče stranke kot izdajateljice delnic.
Zapuščinski postopek se uvede in vodi po uradni dolžnosti. Sodišče ga mora voditi do konca, saj mu 162. čl. ZD nalaga, da ugotovi, kdo so dediči in katero premoženje spada v zapuščino. Ker je po z.k. stanju pokojna lastnica nepremičnin, mora sodišče opraviti zapuščinski postopek, ne glede na okoliščino prodaje te nepremičnine.
Naročilo in izdelava psihološkega mnenja, na podlagi zasebnih zapiskov tožnice, brez njene vednosti in privolitve, pomeni protipraven poseg v njegovo zasebnost in je zato podana protipravnost ravnanja naročnika in izdelovalca takšnega mnenja.
nastanek stvarne služnosti - vsebina služnosti - prenehanje stvarne služnosti zaradi neizvrševanja
Tožnika s tožencem nista sklenila nobenega dogovora, res pa je, da je bila služnost s pravnim poslom ustanovljena in je bila ustanovljena torej v korist nepremičnine, ki sta jo kupila zatem tožnika. Če je toženec kupil nepremičnino obremenjeno s služnostjo na podlagi pogodbe, in tudi vedel, da bo sosednja nepremičnina naknadno prodana tretjemu (gospodujoča stvar), zgolj dejstvo, da ni prišlo ob tem do dogovora neposredno med sedanjima lastnikoma služeče in gospodujoče nepremičnine, po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni ovire, da ne bi mogel lastnik nepremičnine, v korist katere je služnost bila ustanovljena, zahtevati na podlagi navedenih dogovorov izstavitve zemljiškoknjižne listine od toženca.
pridobitev lastninske pravice - pravni naslov pridobitve - nacionalizacija
V letu 1973 je prišlo do nacionalizacije, v breme tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika S.M. Do tedaj pa tožnik, ki trdi da je kupec, pa tega niti dokazal ni, tudi ni poskrbel za zapis kupne pogodbe, oziroma njeno izvedbo v zemljiški knjigi. Lastninske pravice torej ni pridobil, pridobila jo je tožena stranka, z nacionalizacijo. Ob predpostavki dobre vere (da ni bila podana, tožnik v postopku nikoli ni trdil), in ker je lastninska pravica M. tedaj prenehala in je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice in nima tudi podlage za uspešno uveljavljanje lastninske pravice in oz. tudi ne izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine.
Pritožbeni ugovor glede neupoštevanja določbe 33. čl. ZST ni utemeljen, saj se ta določba nanaša na vštetje že plačane takse (pritožnici sta plačali takso za prvo pritožbo zoper prvo sodbo) za novo odločbo, predmet izpodbijanega sklepa pa je plačilo takse za (drugo) pritožbo.
stvarna pristojnost - spor o zakonitem preživljanju mladoletnega otroka - verzijski zahtevek - premoženjskopravni spor.
Gre za zahtevek na podlagi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je po svoji pravni naravi verzijski zahtevek in kot tak premoženjskopravni spor. Stvarna pristojnost v premoženjskopravnih sporih se določi po vrednosti spornega predmeta.
Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je imela kupljena stvar napake (objekt brez gradbenega dovoljenja), kar je res potrebno obravnavati kot pravno napako. Gre za omejitve javnopravne narave (494. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), vendar pa glede grajanja napake velja enako kot pri stvarnih napakah. V 468. čl. OZ so namreč naštete pravice kupca, ki je pravočasno in pravilno obvestil prodajalca o napaki, ki v 3. tč. 1. odst. določa odstop od pogodbe in v 2. odst. pa zahtevo za povrnitev škode. Tožnik bi bil upravičen do povrnitve škode šele, če bi napako grajal, kajti po 1. odst. 480. čl. OZ v primeru stvarnih napak kot v 1.odst. 495. čl. OZ v primeru pravnih napak je določen enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje pravic iz 468. čl. OZ.
Četudi je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo datum pravnomočnosti sodne odločbe, se dolžnica na to dejstvo ne more veljavno sklicevati. Klavzula o pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku, ki je izvršilni naslov v predmetni zadevi, ni izpodbita, zato tudi če ta ni pravilna velja in veže tako sodišče kot stranki.
ZOR člen 154, 206, 206/1, 206/2, 206/3. ZPP člen 8.
odškodninska odgovornost – elementi civilnega delikta – škoda – trditveno in dokazno breme – škoda, ki jo povzroči več oseb skupaj – solidarna odgovornost – napeljevanje - pomoč
1. Drugi odstavek 206. člena ZOR določa tudi, da napeljevalec in pomagač ter tisti, ki pomaga, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njim.
2. Če bi tožeča stranka v tem pravdnem postopku uspeti, bi morala dokazati ne le tega, da sta drugi in tretji toženec vedela, da gre za ukradeno blago, pač pa predvsem to, da sta za odvzeme oz. kraje vedela že v času, ko so se izvrševale, in na primer napeljevala prvega toženca ter Č. in P. k povzročitvi škode, v konkretnem primeru torej k tatvinam, ali jim pomagala pri tistih dejanjih, ko je bila povzročena škoda (v konkretnem primeru pri tatvinah). Tega da bi drugi in tretji toženec sodelovala pri tatvinah, tudi ne, da bi pomagala oz. aktivno sodelovala v smeri, da se storilci ne bi odkrili, pa konkretno tožeča stranka ni dokazala.
Po določbi 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v dvostranskih pogodbah res nobena od strank ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Vendar zgolj okoliščina, da je bila dogovorjena sočasna izpolnitev, sama po sebi ne izključuje odgovornosti ene od strank za neizpolnitev. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je glavni razlog, da kupoprodajna pogodba med strankama ni bila izpolnjena, tožnikovo ravnanje, ker ni plačal (ali bil pripravljen plačati) celotne kupnine.
ZOR člen 117, 117. ZIP člen 251, 251. OZ člen 86, 93, 94, 99, 86, 93, 94, 99.
kreditna pogodba - ničnost - sporazum o ustanovitvi zastavne pravice - cesija - sodna poravnava
Ker je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, po oceni pritožbenega sodišča tožnica nima pravnega interesa za tožbo, da je kreditna pogodba nična. Po določbi 251.c čl. takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ima podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter soglasju, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnino pridobi zastavna pravica, značaj sodne poravnave, ki predstavlja izvršilni naslov proti zastaviteljici – tožnici in se njen pravni položaj v ničemer ne bi spremenil tudi, če bi se kreditna pogodba ugotovila za nično. Čim je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum, predstavlja ta sporazum izvršilni naslov tudi proti tožnici kot zastaviteljici.
Razlika med nelastniškim neposrednim posestnikom in imetnikom je v tem, da imetnik dejansko oblast na stvari izvršuje za drugega in po njegovih navodilih, nelastniški neposredni posestnik pa izvršuje dejansko posest na stvari sicer zase, vendar priznava posrednemu posestniku neko višjo posest. Med posrednim in neposrednim posestnikom mora obstajati neko pravno razmerje, ki je lahko najem, posodba, pogodba o delu, mandat, komisija in podobno.
Tudi imetnik lahko izvršuje dejansko oblast na podlagi kakšnega pravnega razmerja, vendar ima to razmerje značaj podrejenosti in nadrejenosti oziroma socialne odvisnosti.