kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSC0001785
KZ člen 270, 270. ZKP člen 37, 37/2, 442, 442/1, 37, 37/2, 442, 442/1, 37, 37/2, 442, 442/1.
kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost in javna pooblastila - konkreten dejanski stan - sojenje v nenavzočnosti
Kljub zanikanju obd. je temu z izvedenimi dokazi dokazano, da je kot službujoči policist, torej pri opravljanju službe, z zlorabo uradnih pravic grdo ravnal z oškodovanci in enega od njih tudi žalil. Za to, da je enega sunil s pištolo pod rebra, da je bil poškodovan, druga dva pa udarjal s pestmi in pištolo in ju brcal, ni imel zakonite podlage.
Ob razsoji pa ni prišlo do kršitve kazenskega postopka, saj navzočnost obd. na eni od glavnih obravnava ni bila nujna in se je lahko opravila v njegovi nenavzočnosti. Takrat zaslišana priča za razsojo ni odločilna, lahko pa bi predlagal njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, kateri je prisostvoval, pa tega ni storil.
Skupno premoženje zakonca upravljata skupno in sporazumno. Pravni pojem upravljanja premoženja se ne pokriva s pojmom uporabe, zato pri soglasju k uporabi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 52. člena ZZZDR (ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del). Pravdni stranki sta se v okviru skupnega upravljanja skupnega premoženja dogovorili, da bo poslovni prostor za svojo dejavnost uporabljal toženec. Uporaba poslovnega prostora tako ni brez pravne podlage, prav tako pa tožnica ni prikrajšana, saj kot rečeno, ne gre za njeno posebno (so) lastnino, ampak za še ne razdeljeno skupno lastnino, posebej pa je pomembno, da so tudi prihodki od skupnega premoženja predmet skupnega premoženja, ne glede na to, ali med strankama še obstaja premoženjska skupnost ali ne.
Tožena stranka drugih konkretnih pripomb na mnenje ni imela. Zgolj pavšalno opozarjanje, da gradbena knjiga (za katero ni sporno, da jo je tožeča stranka sestavila naknadno, „na mah“ in da je med gradnjo ni vodila, kot to zahtevajo predpisi) ne more biti podlaga izvedenskemu mnenju in ne more omajati zgoraj ugotovljenih dejstev, predvsem, da je izvedenec podatke iz „gradbene knjige“ preveril z dejanskimi količinami, kot se je največ dalo, preverjal jih je tudi pri nadzornemu organu (ki ga je imenoval toženec) in šele na podlagi preverjenih podatkov izdelal svoje mnenje. V čem konkretno naj bi bilo mnenje nepravilno, tožena stranka niti pri vprašanjih izvedencu niti v pritožbenih navedbah ne pojasni.