Že pozitivna vstavitev naboja v cev zadošča za ugotovitev, da gre za orožje. Zmotno in neutemeljeno je stališče pritožnika, da bi taka ugotovitev bila možna le, kolikor bi izvedenec vstavil v zaseženi predmet 2 naboja oziroma le naboj v cev, ki naj bi delovala, in nato poskusil aktivirati strelivo, saj bi šele ob tem lahko ugotovil, ali udarna igla udari na strelivo - inicialno kapico s potrebno močjo, da jo aktivira in da nato sproži kemičen proces v smodniškem polnjenju naboja, ter, ali je cev tako oblikovana oziroma narejena, da omogoča, da se vsled nastanka plinov po sprožitvi kemičnega procesa v smodniškem polnjenju, le-ti lahko potisnejo kroglo skozi cev.
KZ člen 313, 313/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
opis kaznivega dejanja – samovoljnost – preizkus obtožnega predloga
Opis ravnanja, da obdolženec neupravičeno ni hotel izročiti vozila in prometnega dovoljenja zasebnemu tožilcu v prepričanju, da tega ni dolžan, dokler mu zasebni tožilec ne plača opravljenega dela; s tem je jasno razvidno, da naj bi obdolženec vzel domnevno obligacijsko-zastavno pravico (podjemne pogodbe), zato je odločitev sodišča, da iz opisa ne izhaja, kakšno domnevno pravico naj bi si vzel, nepravilna.
Tožena stranka drugih konkretnih pripomb na mnenje ni imela. Zgolj pavšalno opozarjanje, da gradbena knjiga (za katero ni sporno, da jo je tožeča stranka sestavila naknadno, „na mah“ in da je med gradnjo ni vodila, kot to zahtevajo predpisi) ne more biti podlaga izvedenskemu mnenju in ne more omajati zgoraj ugotovljenih dejstev, predvsem, da je izvedenec podatke iz „gradbene knjige“ preveril z dejanskimi količinami, kot se je največ dalo, preverjal jih je tudi pri nadzornemu organu (ki ga je imenoval toženec) in šele na podlagi preverjenih podatkov izdelal svoje mnenje. V čem konkretno naj bi bilo mnenje nepravilno, tožena stranka niti pri vprašanjih izvedencu niti v pritožbenih navedbah ne pojasni.
Skupščina tožene stranke je brez soglasja tožeče stranke sprejela sklep o spremembi določbe svojega statuta, ki je tožeči stranki (pod pogojem vsaj triodstotne udeleženosti v kapitalu tožene stranke) podeljevala pravico veta pri spremembi statuta tožene stranke v določenih delih. Po presoji pritožbenega sodišča tudi te določbe brez soglasja tožeče stranke ni bilo mogoče spremeniti, izpodbijani sklep pa je bil posledično sprejet v nasprotju s statutom.