ZIZ člen 168, 168/1, 168/3, 168/5. ZPP člen 108, 108/1, 108/4.
dokaz o dolžnikovi lastnini – dopolnitev predloga
68. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora upnik, če dolžnik ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, predlogu za izvršbo na nepremičnino priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove pravice, če pa te nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Slednje pomeni, da mora izkazati, da je pričel z aktivnostmi za vpis dolžnika v zemljiški knjigi na nepremičnini, to je, da je vložil tožbo po 5. odstavku 168. člena ZIZ. Pri tem ni naloga sodišča, da poizveduje, ali ima upnik listino, oziroma ali je vložil ustrezno tožbo, ampak mora ustrezna dokazila sodišču predložiti upnik.
ZIZ člen 34, 34/3. ZPPSL člen 4, 4/1, 104, 104/4, 111, 111/1.
začetek stečajnega postopka nad dolžnikom – samostojni podjetnik – novo sredstvo izvršbe
1. Za stečaj samostojnega podjetnika veljajo iste določbe, kot za stečaj pravnih oseb. Razlika je le ta, da po zaključku stečaja proti samostojnemu podjetniku, nekdanji samostojni podjetnik, ki je to prenehal biti z zaključkom stečaja, kot fizična oseba še živi.
2. Načeloma je izvršba v primerih, ko je predmet izterjave osebna in neposlovna terjatev zoper dolžnika - samostojnega podjetnika lahko dovoljena, vendar le glede premoženja, ki ga je ta pridobil po začetku stečajnega postopka, kar v tem primeru ni podano. V stečajno maso dolžnika kot samostojnega podjetnika gre namreč vse njegovo premoženje, ki ga je imel ob začetku stečajnega postopka.
ZTLR člen 28, 28/4. ODZ paragraf 1500. SPZ člen 44, 44/2.
priposestvovanje - dobra vera - priposestvovalna doba - omejitev priposestvovanja
1. Zgolj dejstvo, da so bili v zemljiški knjigi vpisani pravni predniki toženca oziroma toženec samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni bil v dobri veri. Potrebno je presojati vse okoliščine, ki bi na dobro vero lahko vplivale, in tudi dokazno breme, saj se dobra vera domneva.
2. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (pravilno bi bilo uporabiti paragraf 1500 ODZ). Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je toženec postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine v letu 1974, priposestvovalna doba pa je tekla od leta 1976 dalje. Ves čas priposestvovalne dobe je bil torej v zemljiški knjigi vpisan toženec, kar pomeni, da je priposestvovanje teklo proti njemu. Toženec zato ni tretji iz citirane določbe in se zanj ta določba ne more uporabiti.
Skupno premoženje zakonca upravljata skupno in sporazumno. Pravni pojem upravljanja premoženja se ne pokriva s pojmom uporabe, zato pri soglasju k uporabi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 52. člena ZZZDR (ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del). Pravdni stranki sta se v okviru skupnega upravljanja skupnega premoženja dogovorili, da bo poslovni prostor za svojo dejavnost uporabljal toženec. Uporaba poslovnega prostora tako ni brez pravne podlage, prav tako pa tožnica ni prikrajšana, saj kot rečeno, ne gre za njeno posebno (so) lastnino, ampak za še ne razdeljeno skupno lastnino, posebej pa je pomembno, da so tudi prihodki od skupnega premoženja predmet skupnega premoženja, ne glede na to, ali med strankama še obstaja premoženjska skupnost ali ne.