Tožena stranka drugih konkretnih pripomb na mnenje ni imela. Zgolj pavšalno opozarjanje, da gradbena knjiga (za katero ni sporno, da jo je tožeča stranka sestavila naknadno, „na mah“ in da je med gradnjo ni vodila, kot to zahtevajo predpisi) ne more biti podlaga izvedenskemu mnenju in ne more omajati zgoraj ugotovljenih dejstev, predvsem, da je izvedenec podatke iz „gradbene knjige“ preveril z dejanskimi količinami, kot se je največ dalo, preverjal jih je tudi pri nadzornemu organu (ki ga je imenoval toženec) in šele na podlagi preverjenih podatkov izdelal svoje mnenje. V čem konkretno naj bi bilo mnenje nepravilno, tožena stranka niti pri vprašanjih izvedencu niti v pritožbenih navedbah ne pojasni.
Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa).
Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške.
Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da ob pripravi razpisa ni bilo profesionalno neskrbno razpisati dveh koncesij, ker da takrat še ni bilo ustrezne prijave za pridobitev koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel. Ravno zato, ker še ni bilo prijav, rok zanje pa takrat še ni potekel, je namreč toženi stranki mogoče očitati neskrbno ravnanje. Ker je Uredba o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM (Ur. list RS, št. 49/97) začela veljati dne 23. 8. 1997, je 90-dnevni rok iz petega odstavka 67. člena ZTel v zvezi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-180/97 potekel dne 21. 11. 1997 opolnoči. Tega dne pa je bil objavljen tudi javni razpis za podelitev dveh koncesij. Tako je istega dne, ko je bil objavljen javni razpis, še vedno obstajala realna možnost, da družba M., d. d. vloži ustrezno prijavo.
Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka s tem, ko je pred odpiranjem ponudb podpisala izjavo, da bo nosila vse stroške v zvezi s ponudbo in da se vnaprej odreka vsaki pravici do povračila stroškov, ni odpovedala tudi pravici do povračila škode, ki bi ji nastala zaradi deliktnega ravnanja tožene stranke. Izjava bi bila lahko upoštevna le v primeru, če bi se podelitev razpisanih koncesij opravila v skladu z razpisnimi pogoji.
Že pozitivna vstavitev naboja v cev zadošča za ugotovitev, da gre za orožje. Zmotno in neutemeljeno je stališče pritožnika, da bi taka ugotovitev bila možna le, kolikor bi izvedenec vstavil v zaseženi predmet 2 naboja oziroma le naboj v cev, ki naj bi delovala, in nato poskusil aktivirati strelivo, saj bi šele ob tem lahko ugotovil, ali udarna igla udari na strelivo - inicialno kapico s potrebno močjo, da jo aktivira in da nato sproži kemičen proces v smodniškem polnjenju naboja, ter, ali je cev tako oblikovana oziroma narejena, da omogoča, da se vsled nastanka plinov po sprožitvi kemičnega procesa v smodniškem polnjenju, le-ti lahko potisnejo kroglo skozi cev.
KZ člen 313, 313/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
opis kaznivega dejanja – samovoljnost – preizkus obtožnega predloga
Opis ravnanja, da obdolženec neupravičeno ni hotel izročiti vozila in prometnega dovoljenja zasebnemu tožilcu v prepričanju, da tega ni dolžan, dokler mu zasebni tožilec ne plača opravljenega dela; s tem je jasno razvidno, da naj bi obdolženec vzel domnevno obligacijsko-zastavno pravico (podjemne pogodbe), zato je odločitev sodišča, da iz opisa ne izhaja, kakšno domnevno pravico naj bi si vzel, nepravilna.