Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa).
Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške.
Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da ob pripravi razpisa ni bilo profesionalno neskrbno razpisati dveh koncesij, ker da takrat še ni bilo ustrezne prijave za pridobitev koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel. Ravno zato, ker še ni bilo prijav, rok zanje pa takrat še ni potekel, je namreč toženi stranki mogoče očitati neskrbno ravnanje. Ker je Uredba o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM (Ur. list RS, št. 49/97) začela veljati dne 23. 8. 1997, je 90-dnevni rok iz petega odstavka 67. člena ZTel v zvezi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-180/97 potekel dne 21. 11. 1997 opolnoči. Tega dne pa je bil objavljen tudi javni razpis za podelitev dveh koncesij. Tako je istega dne, ko je bil objavljen javni razpis, še vedno obstajala realna možnost, da družba M., d. d. vloži ustrezno prijavo.
Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka s tem, ko je pred odpiranjem ponudb podpisala izjavo, da bo nosila vse stroške v zvezi s ponudbo in da se vnaprej odreka vsaki pravici do povračila stroškov, ni odpovedala tudi pravici do povračila škode, ki bi ji nastala zaradi deliktnega ravnanja tožene stranke. Izjava bi bila lahko upoštevna le v primeru, če bi se podelitev razpisanih koncesij opravila v skladu z razpisnimi pogoji.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSC0001785
KZ člen 270, 270. ZKP člen 37, 37/2, 442, 442/1, 37, 37/2, 442, 442/1, 37, 37/2, 442, 442/1.
kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost in javna pooblastila - konkreten dejanski stan - sojenje v nenavzočnosti
Kljub zanikanju obd. je temu z izvedenimi dokazi dokazano, da je kot službujoči policist, torej pri opravljanju službe, z zlorabo uradnih pravic grdo ravnal z oškodovanci in enega od njih tudi žalil. Za to, da je enega sunil s pištolo pod rebra, da je bil poškodovan, druga dva pa udarjal s pestmi in pištolo in ju brcal, ni imel zakonite podlage.
Ob razsoji pa ni prišlo do kršitve kazenskega postopka, saj navzočnost obd. na eni od glavnih obravnava ni bila nujna in se je lahko opravila v njegovi nenavzočnosti. Takrat zaslišana priča za razsojo ni odločilna, lahko pa bi predlagal njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, kateri je prisostvoval, pa tega ni storil.
Predkupni upravičenec se dražbe ni udeležil, zato mu varščine ni bilo potrebno plačati, je pa imel pravico svojo predkupno pravico uveljaviti takoj po končani javni dražbi in to brez predhodnega plačila varščine, saj na javni dražbi ni sodeloval kot dražitelj.
Sodišče prve stopnje je predkupnega upravičenca, ki je prava neuka stranka in na naroku za tretjo javno dražbo ni imel pooblaščenca, takoj seznanilo, da ne more uveljavljati svoje predkupne pravice, ker ni plačal varščine, nato pa je predkupni upravičenec izjavil, da želi kupiti nepremičnino ter da zanjo ponuja svojo stanovanjsko hišo in svoj solastniški delež na drugi nepremičnini.
Skupno premoženje zakonca upravljata skupno in sporazumno. Pravni pojem upravljanja premoženja se ne pokriva s pojmom uporabe, zato pri soglasju k uporabi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 52. člena ZZZDR (ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del). Pravdni stranki sta se v okviru skupnega upravljanja skupnega premoženja dogovorili, da bo poslovni prostor za svojo dejavnost uporabljal toženec. Uporaba poslovnega prostora tako ni brez pravne podlage, prav tako pa tožnica ni prikrajšana, saj kot rečeno, ne gre za njeno posebno (so) lastnino, ampak za še ne razdeljeno skupno lastnino, posebej pa je pomembno, da so tudi prihodki od skupnega premoženja predmet skupnega premoženja, ne glede na to, ali med strankama še obstaja premoženjska skupnost ali ne.