Že pozitivna vstavitev naboja v cev zadošča za ugotovitev, da gre za orožje. Zmotno in neutemeljeno je stališče pritožnika, da bi taka ugotovitev bila možna le, kolikor bi izvedenec vstavil v zaseženi predmet 2 naboja oziroma le naboj v cev, ki naj bi delovala, in nato poskusil aktivirati strelivo, saj bi šele ob tem lahko ugotovil, ali udarna igla udari na strelivo - inicialno kapico s potrebno močjo, da jo aktivira in da nato sproži kemičen proces v smodniškem polnjenju naboja, ter, ali je cev tako oblikovana oziroma narejena, da omogoča, da se vsled nastanka plinov po sprožitvi kemičnega procesa v smodniškem polnjenju, le-ti lahko potisnejo kroglo skozi cev.
KZ člen 313, 313/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
opis kaznivega dejanja – samovoljnost – preizkus obtožnega predloga
Opis ravnanja, da obdolženec neupravičeno ni hotel izročiti vozila in prometnega dovoljenja zasebnemu tožilcu v prepričanju, da tega ni dolžan, dokler mu zasebni tožilec ne plača opravljenega dela; s tem je jasno razvidno, da naj bi obdolženec vzel domnevno obligacijsko-zastavno pravico (podjemne pogodbe), zato je odločitev sodišča, da iz opisa ne izhaja, kakšno domnevno pravico naj bi si vzel, nepravilna.
Kaznivo dejanje "čekovne goljufije", ki ga storilec stori z izročitvijo več čekov, je storjeno z dnem, ko obdolženec izroči čeke, če je podan njegov namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, ne pa z dnem, ko posamezni čeki dospejo v plačilo.
ZTLR člen 28, 28/4. ODZ paragraf 1500. SPZ člen 44, 44/2.
priposestvovanje - dobra vera - priposestvovalna doba - omejitev priposestvovanja
1. Zgolj dejstvo, da so bili v zemljiški knjigi vpisani pravni predniki toženca oziroma toženec samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni bil v dobri veri. Potrebno je presojati vse okoliščine, ki bi na dobro vero lahko vplivale, in tudi dokazno breme, saj se dobra vera domneva.
2. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (pravilno bi bilo uporabiti paragraf 1500 ODZ). Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je toženec postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine v letu 1974, priposestvovalna doba pa je tekla od leta 1976 dalje. Ves čas priposestvovalne dobe je bil torej v zemljiški knjigi vpisan toženec, kar pomeni, da je priposestvovanje teklo proti njemu. Toženec zato ni tretji iz citirane določbe in se zanj ta določba ne more uporabiti.