Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa).
Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške.
Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da ob pripravi razpisa ni bilo profesionalno neskrbno razpisati dveh koncesij, ker da takrat še ni bilo ustrezne prijave za pridobitev koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel. Ravno zato, ker še ni bilo prijav, rok zanje pa takrat še ni potekel, je namreč toženi stranki mogoče očitati neskrbno ravnanje. Ker je Uredba o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM (Ur. list RS, št. 49/97) začela veljati dne 23. 8. 1997, je 90-dnevni rok iz petega odstavka 67. člena ZTel v zvezi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-180/97 potekel dne 21. 11. 1997 opolnoči. Tega dne pa je bil objavljen tudi javni razpis za podelitev dveh koncesij. Tako je istega dne, ko je bil objavljen javni razpis, še vedno obstajala realna možnost, da družba M., d. d. vloži ustrezno prijavo.
Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka s tem, ko je pred odpiranjem ponudb podpisala izjavo, da bo nosila vse stroške v zvezi s ponudbo in da se vnaprej odreka vsaki pravici do povračila stroškov, ni odpovedala tudi pravici do povračila škode, ki bi ji nastala zaradi deliktnega ravnanja tožene stranke. Izjava bi bila lahko upoštevna le v primeru, če bi se podelitev razpisanih koncesij opravila v skladu z razpisnimi pogoji.
ZIZ člen 34, 34/3. ZPPSL člen 4, 4/1, 104, 104/4, 111, 111/1.
začetek stečajnega postopka nad dolžnikom – samostojni podjetnik – novo sredstvo izvršbe
1. Za stečaj samostojnega podjetnika veljajo iste določbe, kot za stečaj pravnih oseb. Razlika je le ta, da po zaključku stečaja proti samostojnemu podjetniku, nekdanji samostojni podjetnik, ki je to prenehal biti z zaključkom stečaja, kot fizična oseba še živi.
2. Načeloma je izvršba v primerih, ko je predmet izterjave osebna in neposlovna terjatev zoper dolžnika - samostojnega podjetnika lahko dovoljena, vendar le glede premoženja, ki ga je ta pridobil po začetku stečajnega postopka, kar v tem primeru ni podano. V stečajno maso dolžnika kot samostojnega podjetnika gre namreč vse njegovo premoženje, ki ga je imel ob začetku stečajnega postopka.
Skupno premoženje zakonca upravljata skupno in sporazumno. Pravni pojem upravljanja premoženja se ne pokriva s pojmom uporabe, zato pri soglasju k uporabi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 52. člena ZZZDR (ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del). Pravdni stranki sta se v okviru skupnega upravljanja skupnega premoženja dogovorili, da bo poslovni prostor za svojo dejavnost uporabljal toženec. Uporaba poslovnega prostora tako ni brez pravne podlage, prav tako pa tožnica ni prikrajšana, saj kot rečeno, ne gre za njeno posebno (so) lastnino, ampak za še ne razdeljeno skupno lastnino, posebej pa je pomembno, da so tudi prihodki od skupnega premoženja predmet skupnega premoženja, ne glede na to, ali med strankama še obstaja premoženjska skupnost ali ne.
ZTLR člen 28, 28/4. ODZ paragraf 1500. SPZ člen 44, 44/2.
priposestvovanje - dobra vera - priposestvovalna doba - omejitev priposestvovanja
1. Zgolj dejstvo, da so bili v zemljiški knjigi vpisani pravni predniki toženca oziroma toženec samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni bil v dobri veri. Potrebno je presojati vse okoliščine, ki bi na dobro vero lahko vplivale, in tudi dokazno breme, saj se dobra vera domneva.
2. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (pravilno bi bilo uporabiti paragraf 1500 ODZ). Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je toženec postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine v letu 1974, priposestvovalna doba pa je tekla od leta 1976 dalje. Ves čas priposestvovalne dobe je bil torej v zemljiški knjigi vpisan toženec, kar pomeni, da je priposestvovanje teklo proti njemu. Toženec zato ni tretji iz citirane določbe in se zanj ta določba ne more uporabiti.