upravni spor - sklep o odlogu izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Odlog izvršbe ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti pravica strank. Glede na navedeno izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1.
Ugotovitev tožene stranke, da se je rok za dopolnitev vloge iztekel 21. 1. 2024 je protispisna, saj hkrati organ sam v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bil poziv za dopolnitev vloge tožeči stranki vročen šele 26. 1. 2024. Datum vročitve v tožbi potrjuje tudi tožeča stranka. Rok za dopolnitev vloge pa se ne more izteči še pred samo vročitvijo poziva na dopolnitev vloge. Poleg tega je tožeča stranka k tožbi priložila dopolnitev vloge, iz katere izhaja, da je bila ta toženi stranki poslana 28. 1. 2024. Tožena stranka temu ne ugovarja, neprerekana dejstva pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. ZEKom-1 člen 218, 218/3.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - predlog za rešitev spora - zavrženje vloge - upravna zadeva
Zakonodajalec je pravilo o zavrženju predloga zaradi zamude uvrstil v ZEKom-1 zato, ker gre za zamudo procesnega roka, medtem ko je glede na ustaljeno upravno sodno prakso določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP o zavrženju strankine vloge, če ni bila vložena v predpisanem roku, mogoče uporabiti le, ko stranka zamudi materialni rok. Ostale razloge, zaradi katerih v postopkih reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij predlogov ni mogoče reševati meritorno ter jih je potrebno zavreči, pa določa 129. člen ZUP. V zakonskih določbah tega člena je tako toženka ob ugotovitvi, da pri odločanju o tožnikovem predlogu, naj naloži operaterju A., d. o. o., da postavi antene na hrib ... nad ..., ne gre za upravno zadevo, ob upoštevanju tretjega odstavka 218. člena ZEKom-1 imela pravno podlago za zavrženje predloga (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - pravni interes za tožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma
Samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stranski udeleženec - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.
Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 866,98 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stranski udeleženec - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.
Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 995,66 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za azil - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora glede tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanega sklepa. Njegovo gibanje po izpodbijanem sklepu ni več omejeno, saj je bil 24. 4. 2024 predan Republiki Hrvaški, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.
Sodišče izpostavlja, da gre tukaj za primerjavo ocen dveh projektov znotraj istega razpisa in ne za primerjavo tožnikovih ocen iz različnih razpisov. Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Gre za izraz načela enakosti pred zakonom, kar izhaja že iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Stranka ima namreč pravico, da se prepriča, da so bili pogoji oz. kriteriji vseh prijavljenih uporabljeni na enak način, kar izhaja iz načela enakega obravnavanja in transparentnosti postopka.
Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavno zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.
Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe je obstoj težko popravljive škode. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.
izvrševanje kazenskih sankcij - premestitev v drug zavod - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožena stranka tudi ob tožnikovem uspehu s tožbo v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe v ponovnem postopku ne bi mogla izdati nove, zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi se tožnika iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor premestilo v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, saj je bil s prestajanja kazni zapora izpuščen na prostost in zaporne kazni ne prestaja več. Navedeno pomeni, da tožnik od odpusta iz zavoda, v zvezi s katerim je predlagal spremembo, nima več pravnega interesa za tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavni tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davek od dohodka iz kapitala - davek od dohodka pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - davčno priznani odhodki - delo v tujini - povračilo stroškov - službeno potovanje - napoteni delavec - prispevki za socialno varnost - posojila - tožbena novota - stroški v zvezi z delom
Razlogovanje tožnika v zvezi z obračunom prispevkov za socialno varnost in davčnega odtegljaja za leto 2018 iz naslova neupravičeno izplačanih povračil stroškov in detašmaja, ker da davčni organ zanemarja dejstvo, da so delavci, kljub temu, da niso bili zavarovani na podlagi 002, delali v tujini, kar po stališču tožbe pomeni, da so delavcem v tem primeru, kolikor jim ni priznan detašma, pripadale dnevnice ter povračila stroškov prevoza na službeni poti, ni utemeljeno. Ti delavci niso bili na službeni poti, ampak so opravljali delo po pogodbah o zaposlitvi. Službena pot pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi, zato tudi povračila stroškov službenih poti tožnikovim zaposlenim v tem primeru ne pripadajo.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - sprememba premoženjskega stanja prosilca - družinski član prosilca - otroci prosilca - vzgoja in preživljanje otroka - preživninska obveznost
Določba desetega odstavka 10. člena ZUPJS določa tistega od staršev, pri katerem se otrok upošteva kot njegov družinski član v primeru ugotavljanja njegovega materialnega položaja za namen uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (tudi v primeru uveljavljanja pravice do brezplačne pravne pomoči po ZBPP), kar pa ne pomeni, da se tistemu od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, oziroma pri katerem otrok ne živi, finančna skrb, ki jo ta namenja otroku, ne upošteva pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja, ko uveljavlja pravice iz javnih sredstev. Temu staršu se namreč po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev (v obravnavanem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči) ugotovljeni dohodek zmanjša za izplačane preživnine.
Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 12/2, 12/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Španija - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito Kraljevina Španija, je določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2, in 3. Drugi odstavek 12. člena Dublinske uredbe pa med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Pristojni organ Kraljevine Španije je pristojnemu organu Republike Slovenije tudi posredoval odgovor, da je Kraljevina Španija v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pomanjkljiva obrazložitev
V tej zadevi tožnik toženi stranki utemeljeno očita, da glede na gradivo, ki je bilo obravnavano v predhodnem postopku, ni dovolj natančno raziskala dejanskega stanja v zvezi s pravno relevantnimi (tj. aktualnimi) pogoji za sprejem prosilcev za azil v Kraljevini Nizozemski, zaradi česar so njeni pravni zaključki (tj. da ne gre za situacijo, ko predaja v skladu z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni mogoča) v izpodbijanem sklepu preuranjeni.
Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje, vendar pa se ni v ničemer vsebinsko opredelil do navedb tožnika v pritožbi, vključno z okoliščino, da je bila tožniku že predhodno priznana pravica do 40 ur osebne asistence tedensko. Drugostopenjski organ bi torej moral konkretizirano pojasniti, v čem so se tožnikove potrebe toliko spremenile, da sedaj ne potrebuje več niti 30 ur osebne asistence. Zgolj dejstvo, da je organ skladno z določbami Zakona o osebni asistenci določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja določba zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki toženi stranki daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ker obrazložitev odločb ne vsebuje navedbe določb, na katere se opirata (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), sodišče ne more preizkusiti ali je tožena stranka diskrecijsko pravico uporabila znotraj meja in skladno z namenom pooblastila, ki naj bi ji ga podelil zakon (tretji odstavek 40. člena12 Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), posledično pa tudi ne tožnikovih navedb o arbitrarnosti in samovoljnosti tožene stranke pri uporabi prostega preudarka.
motorno vozilo - licenca - pravo EU - registracija - tujina
Položaj v katerem je tožeča stranka je slovenski zakonodajalec uredil v prvi točki prvega odstavka 33.a člena ZPCP-2, ki določa, da lahko domači prevoznik uporablja vozilo najeto v drugi državi članici, če je vozilo registriran v RS in dano v promet v skladu s predpisi RS. Torej zakonodajalec dopušča, da je vozilo najeto v drugi državi članici, ne pa da je tam tudi registrirano in dano v promet.
Zakonodaja torej dopušča, da slovenski izdajatelj licence izda kopijo za vozilo najeto v drugi državi članici (kjer podjetje nima sedeža) ne dopušča pa registracije in oddaje vozila v promet v drugi državi članici. V kolikor je vozilo registrirano in oddano v promet v "tuji" državi članici, je po veljavnih predpisih ta država članica pristojna za izdajo licence in njenih kopij.