Tožnik ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Prav tako pri Ministrstvu za pravosodje ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. To pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.
Toženka ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS. Ob upoštevanju prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodišče sodi, da toženka ni pravilno ugotavljala, ali je tožnica ob vložitvi prošnje dejansko razpolagala s premoženjem, ki presega 23.274,24 EUR.
Pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, domet 24. člena ZBPP pa ni v tem, da se presoja način strankinega trošenja denarja in njen življenjski slog.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, zato se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zoper tožnika vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz vsebine dopolnitve prošnje kot tudi same tožbe je razvidno, da se tožnik z navedeno odločitvijo pravdnega sodišča ne strinja. Toženka ga je dvakrat pozvala k dopolnitvi prošnje, nato pa jo kljub določeni nejasnosti obravnavala tako z vidika vložitve pravnih sredstev zoper sodbo kot tudi zoper sklep o izvršbi. V zvezi z navedenimi ugovori je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa kljub dvakratnemu pozivu ni konkretno navedel, da obstaja kateri izmed razlogov za vložitev le-teh.
Toženka je svojo odločitev v delu, ki se nanaša na BPP za izvršilni postopek, pravilno oprla tudi na četrto alinejo 8. člena ZBPP.
Tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.