mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - očitno neutemeljena prošnja vložena iz ekonomskih razlogov
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5, 21, 21/1, 23, 23/2, 34, 34/5.
mednarodna zaščita - rok za predajo prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici - prenos - odgovornost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pravo EU
Med strankama ni sporno, da tožnik v potni listini nima vizuma in da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023 ter da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Hkrati iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal, ker je bežal od vojne, po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih pa da je dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu (kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje). To kaže na vzpostavitev položaja bodisi iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Za rešitev navedenega upravnega spora razjasnitev ni potrebna, saj je rok za predložitev zahteve po obeh določbah (v primeru, da ni zadetka v Eurodacu) enak, to je tri mesece. To pomeni, da bi morala tožena stranka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024.
Ni dopustna razlaga 34. člena Uredbe Dublin III, ki bi v primeru neodziva zaprošene države v postavljenem roku za dlje časa dejansko onemogočala iztek roka za podajo zahteve. Tudi v tem primeru namreč daljši čas ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas. Postopke sprejema in ponovnega sprejema pa je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so "jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki".
ZBPP člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - vsebinski kriterij - objektivni pogoj - očitna nerazumnost zadeve - vsebinski preizkus - največja korist otroka - kršitev pravil upravnega postopka - verjetni zgled za uspeh
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sicer vsebuje pravno podlago, po kateri je toženka prošnjo tožnice zavrnila (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek 24. člena ZBPP), vendar toženka po presoji sodišča ne poda konkretne razlage na tej pravni podlagi in ne pojasni, zakaj konkretno je tožničina zadeva očitno nerazumna (oziroma zakaj je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem) oziroma zakaj tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.
Pravilnost strokovnega ocenjevanja znanja ne more biti predmet presoje v upravnem sporu; ocenjevanje znanje je strokovno opravilo. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali pravni koristi, ki bi jo zakon tožniku varoval.
informacija javnega značaja - izjeme - dostop do informacij javnega značaja - varstvo podatkov - delni dostop
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka možnosti delnega dostopa ni obravnavala in se v obrazložitvi do te možnosti ni opredelila, čeprav se zahteva tožečih strank izrecno nanaša na delni dostop do IJZ, to je na del zapisnika, ki se nanaša na njiju.
Tožena stranka bi morala presojati in obrazložiti, ali lahko zahtevi ugodi tako, da dovoli delni dostop do dela zapisnika, ki se ne nanaša na varovane podatke, torej na del poslovanja, ki (po zgoraj obrazloženem) ni varovano kot poslovna skrivnost poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (6. a člen ZDIJZ). Glede na to, da spadata obe tožeči stranki pod izjemo od varovanja osebnih podatkov (kot je obrazloženo v 16. točki te odločbe), tudi ni ovira, da bi bili prepoznavni v delu v katerem zahtevata dostop do informacije javnega značaja.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 43. ZVO-1 člen 73. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11.
presoja vpliva na okolje - stranke v postopku - stranski udeleženec - nova dejstva in dokazi - pravni interes
Tožeča stranka ni izkazala, da je pred prvostopenjskim organom imela položaj stranke ali stranskega udeleženca. Aktivne legitimacije za vložitev tožbe ne izkazuje niti glede na okoliščino, da je uveljavljala položaj stranske udeležbe s pritožbo, saj ji ta položaj po organu druge stopnje ni bil priznan. Šele, če bo tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, bo v primeru zavrnitve pritožbe kot neutemeljene, izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe zoper sklep organa prve stopnje.
Tožena stranka pri razlagi postopkovnih pravil, ali tožeča stranka sodi v krog upravičenih oseb za vložitev pravnega sredstva, ne upošteva pravil mednarodnega prava in prava Unije, iz katerih izhaja, da pravic članov javnosti, na katere se (lahko) nanašajo pravice, dejanja ali opustitve s področja varstva okolja, ni mogoče razlagati ozko. Podana je kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj je neupoštevanje ciljev, ki jih zasledujejo postopkovna pravila Aarhuške konvencije in Direktive 2011/92/EU za vključevanje članov javnosti v postopke odločanja lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanega sklepa tožene stranke.
Sodna praksa Sodišča Evropske unije (SEU) v okoljskih zadevah glede navajanja novih dejstev in dokazov je drugačna. SEU je namreč v zadevi C-115/09 z dne 12. 5. 20111 in v zadevi C-137/14 z dne 15. 10. 20152 zavzelo stališče, da določbe prava Unije s področja varstva okolja ne dopuščajo omejitve tožbenih razlogov, ki jih lahko stranka navede v utemeljitev pravnega sredstva v sodnem postopku, na ugovore, ki so bili podani v upravnem postopku. V zadevah iz varstva okolja je poudarjena je tudi pomembnost vključitve zadevne javnosti v vse faze odločanja, sicer gre laho za kršitev prava EU.
Če tožnica v svoji vlogi ni uveljavljala še drugih članov gospodinjstva (poleg sebe in svojega moža), jih organ ni mogel upoštevati, ne glede na opravljen komisijski ogled v stanovanju, v katerem so (po mnenju tožnice evidentno) stanovali še drugi člani gospodinjstva (poleg tožnice in tožničinega moža).
ZMZ-1 člen 51. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Sodišče ugotavlja, da je ocena neverodostojnosti tožnikovih izjav pomanjkljiva oz. napačna, na podlagi tega pa je toženka izvedla tudi napačno dokazno oceno. Ta je imela za posledico, da se toženka ni opredelila do odločilnih dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal kot razlog za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.
pritožba kot predlog za dopolnitev sodbe - izrek sodbe - začasno zadrževanje v državi - konstitutivna odločba - dopolnilna sodba - zavrnilni del - dovolitev zadrževanja tujca
Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Pravice iz priznanega zadrževanja v RS nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so se izpolnili pogoji, ki narekujejo dovolitev zadrževanja.
Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivna, s tem pa ima pravne učinke za naprej. Z dopolnilno sodbo je sodišče zavrnilo še tožnikovo tožbo delu zahtevka, da se dovoli zadrževanje tožeče stranke v RS v obdobju pred izdajo sodbe, s katero je bilo dovoljeno zadržanje.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1. ZPDZC-1 člen 17, 17/5. ZUS-1 člen 68.
delo na črno - kratkotrajno delo - evidenca opravljenih ur dela - prekršek - ugotovitvena odločba - ničnost upravnega akta
Z izpodbijano odločbo tožniku ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti ali opravljanje dela na črno niti mu ni bila naložena kakšna druga obveznost s tega področja. Odločba vsebuje zgolj dejanske ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki jih vsebuje že zapisnik o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu z dne 12. 5. 2021, in na podlagi katerih je organ izdan plačilni nalog v ločenem prekrškovnem postopku. Z izpodbijano odločbo tako ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah ali obveznostih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč se samo ugotavljajo okoliščine, pomembne za drug (prekrškovni) postopek, to pa je stvar, v kateri se ne more z dispozitivom samostojno odločati v upravnem postopku.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčne stopnje - neprava retroakrivnost - ustavne pravice
V Uradnem listu RS je bila 5. 11. 2019 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (ZDoh-2V), ki stopnje obdavčitve zvišal in sicer: po dopolnjenih petih letih imetništva kapitala: 20 %, po dopolnjenih desetih letih imetništva kapitala: 15 % in po dopolnjenih petnajstih letih imetništva kapitala: 10 %. V skladu s prehodno določbo 30. člena ZDoh-2V, je ta novela začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 6. 11. 2019), uporabljala pa se je za davčna leta, ki so se začela z vključno 1. 1. 2020. Ker je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2020 na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža, sklenjeni 20. 10. 2020, je davčni organ pravilno uporabil določbo 132. člena ZDoh-2 v besedilu, kot je bilo predpisano z novelo ZDoh-2V. V primeru odtujitve kapitala po dopolnjenih petnajstih letih imetnštva pa v letu 2020 ni več veljala 5 % stopnja obdavčitve, marveč se je od 1. 1. 2020 dalje uporabljala 10 % stopnja obdavčitve (25. člen in 30. člen ZDoh2-V). Po načelu zakonitosti se pri obdavčitvi uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost oziroma ko nastane davčna obveznost, če zakon ne določa drugače. Predmetna davčna obveznost je nastala v letu 2020, zakon pa ne določa drugačne obdavčitve. Varstvo pravnega položaja davčnih zavezancev je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave RS). Država ne sme arbitrarno, brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšati pravnega položaja davčnih zavezancev. Vendar načelo zaupanja v pravo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim spremembam. Davčni zavezanec se ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon ne bo spremenil. Spreminjanje obstoječih predpisov je nujno in je v sami naravi prava. Še posebej to velja na področju davkov in drugih javnih dajatev.
Tožničinih navedb o neprimernem stanovanju (v primeru dežja pride do poplave v stanovanju, voda priteče skozi stene, ki jih morajo zato sušiti, tudi skozi vtičnice, kar je nevarno, v času oddaje vloge sta bili v stanovanju dve družini) sodišče ne sprejema. Za dokaz o bivanju v neprimernem stanovanju se - kot že povedano zgoraj - točkuje namreč gradbeni del stanovanja (starost objekta, okna - njihova izvedba, vrata, tlaki, notranje stene (ali beljene ali tapete), fasada v smislu toplotne izolacije in vrste obdelave, inštalacije (vodovod, elektrika, ogrevanje, itd., skupne površine) in torej ne pomanjkljivosti stanovanja, ki jih želi uveljaviti tožnica.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 50.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kaznivo dejanje - ponovitvena nevarnost - ne bis in idem - načelo sorazmernosti - sodba ESČP v zadevi Engel proti Nizozemski
Omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red).
Tožena stranka je po presoji sodišča upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo in časovno komponento nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine ter dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje. V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti pa je kot rečeno tudi po oceni sodišča treba vzeti v obzir, da je tožnik odvisnik od drog in da mu zaradi pomanjkanja uvida v lastna dejanja (predvsem v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje varnostnikoma) ne gre verjeti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za svoje zdravljenje in da ne bo nadaljeval z uživanjem drog. Ob takih okoliščinah pa se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja in posledično logičnostjo dokazne ocene tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi lahko ogrožal svojo varnost ter varnost drugih ljudi in premoženja ter da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
obrazloženost odločbe - nepravdni postopek - objektivni pogoj za dodelitev bpp - obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči
Navajanje toženke v obrazložitvi, da je tožniku dodelila ožji obseg BPP od zaprošenega, ker ocenjuje, da dodeljen obseg BPP zadostuje, kolikor bi bilo to potrebno, pa lahko prosilec ponovno zaprosi za BPP, pa ni ustrezno obrazloženo, temveč le pavšalno pojasnjeno, zakaj delno odobrena BPP zadostuje (ob zgoraj navedenem, da se o ugovoru odloča v kontradiktornem postopku na naroku).
Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni zgled za uspeh - cepljenje - vzročna zveza - izpodbijanje izvedenskega mnenja - škoda na zdravju
ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbiti, temveč mora, če želi prošnjo zavrniti, navesti okoliščine, iz katerih po njegovi presoji že na prvi pogled izhaja, da zadeva, v zvezi s katero prosilec želi brezplačno pravno pomoč, nima možnosti za uspeh. V obravnavani zadevi take očitnosti po presoji sodišča ni, saj tožnica izpodbijani odločbi Ministrstva za zdravje očita ne le postopkovne nepravilnosti pač pa tudi nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju s tem, ko po vsebini nasprotuje ugotovitvam Komisije v izdelanem strokovnem mnenju glede vprašanja vzročne zveze med cepljenjem in škodo, ki naj bi zaradi cepljenja nastala na zdravju tožnice.
Vprašanje izkazanosti vzročne zveze v primeru cepljenj predstavlja tudi z vidika medicinske stroke zapleteno strokovno vprašanje, na katerega po presoji sodišča ni mogoče odgovoriti brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka in podrobnejše vsebinske analize okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje organa za brezplačno pravo pomoč do vprašanja možnosti uspeha prosilca do brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu, v katerem se pod vprašaj postavlja obstoj vzročnosti, predstavlja zato presojo, ki presega standard očitnosti, ki se uporablja pri oceni obstoja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
ZUS-1 člen 4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
COVID-19 - kršitev človekovih pravic - pravica do izobraževanja - šola - varstvo ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - nalezljive bolezni
Začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep pa je tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja ter sorazmeren v ožjem smislu. Primeren je zato, ker se z njim preprečuje dostop oseb, ki so lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri različnih dejavnostih (tudi pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih v prostorih šol), s tem pa se posledično preprečuje tudi širjenje nalezljive bolezni in zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. Ukrep testiranja je nujen, ker na voljo ni drugih, milejših in enako učinkovitih sredstev za dosego zasledovanega cilja, teža posledic posega v pravice posameznika pa tudi odtehta pomen oziroma vrednost zasledovanega cilja varstva zdravja in življenja, ki predstavlja eno najpomembnejših ustavno varovanih vrednot.
Ukrep testiranja, ki je bil v 8. členu Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 predpisan kot pogoj za uresničevanje pravice otrok do zbiranja in združevanja ter izobraževanja v prostorih osnovnih šol, je bil skladen z načelom sorazmernosti in ustavno dopusten tudi z vidika zatrjevane kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih tožnica navaja v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravica do zbiranja in združevanja po 42. členu Ustave RS, pravice otrok po 56. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Ukrep testiranja je namreč milejši od pred tem veljavnega ukrepa splošnega zaprtja šol, ukrep je primeren za dosego želenega cilja, koristi ukrepa, ki so v zaščiti javnega zdravja, pa tudi pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.
Iz ugotovitev v obravnavani zadevi ne izhaja, da bi do šolanja tožnice na domu in s tem do posega v njeno pravico do izobraževanja prišlo prav zaradi dejanja toženke. Tožnica namreč ne zatrjuje, da ji je toženka fizično ali kakorkoli drugače s pozicije oblasti preprečila vstop v šolo in ji s tem neposredno onemogočila izobraževanje v prostorih šole. Zahteva po izpolnjevanju pogoja iz predpisa oziroma golo opozorilo ravnateljice toženke na obveznost testiranja, ki jo je določal že Odlok 174/2021 kot pogoj za udeležbo otrok pri pouku v prostorih šole oziroma opozorilo na posledice, ki sledijo po predpisih, če se oseba ne podredi obveznosti testiranja (to je obveznost šolanja od doma, ki jo je določal že sklep ministra), pa sama po sebi po presoji sodišča ne moreta predstavljati dejanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za neposredni vzrok nastale posledice (to je izobraževanja tožnice na daljavo).
mednarodna zaščita - preganjanje - nedržavni subjekt preganjanja - zaščita v izvorni državi - resna škoda
Če so zdravstveni delavci v Libiji na splošno ogrožena skupina, je v tožnikovem primeru šlo zgolj za enkraten dogodek, za spor z določeno osebo, ki je tožnika preganjala zaradi ne posredovanja laboratorijskega izvida, in ne zato, ker je po poklicu zdravstveni delavec. Poleg tega je tožnik imel zadostno zaščito ene izmed najmočnejših milic.
koncesije - zavrženje ponudbe - predhodni preizkus - zdravstvena dejavnost
Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja prvega in četrtega odstavka, navedeno le, da se zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil in da so vanj vključena tudi delovna mesta administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, in sicer višji referent pod zap. št. 7, delovodja V pod zap. št. 8a in delovodja V pod zap. št. 8b. Toženka še navaja, da se za navedena delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR ne priznajo, tožnici pa se skladno z deležem sofinanciranja skupne občinske uprave zniža v zahtevku naveden znesek za 4.825,18 EUR, tako da upravičen zahtevek občini 61.543,46 EUR (str. 2, drugi odstavek). Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP.
ZUP člen 53, 53/1, 59, 59/4, 60, 180, 180a, 180a/4, 225, 225/5. ZPP člen 96.
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - potrdilo o pravnomočnosti - sprememba potrdila o pravnomočnosti - upravičenost za zastopanje - prenos pooblastila - posebno pooblastilo - izrecno pooblastilo za prenos pooblastila
Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zemljiškoknjižnih sklepov o vpisu lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile vrnjene v naravi.