• Najdi
  • <<
  • <
  • 2
  • od 50
  • >
  • >>
  • 21.
    UPRS Sodba in sklep I U 802/2025-13
    15.5.2025
    UP00086438
    ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUS-1 člen 32.
    mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - načelo sorazmernosti - začasna odredba
    Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

    Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
  • 22.
    UPRS Sodba I U 567/2024-14
    14.5.2025
    UP00087186
    Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
    mednarodna zaščita - rok za predajo prosilca
    Med strankama ni sporno, da je Republika Hrvaška dne 11. 11. 2024 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato je rok za predajo tožnika po Uredbi Dublin III Republiki Hrvaški potekel 11. 5. 2025. Ker je rok za tožnikovo predajo potekel, je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Slovenija.
  • 23.
    UPRS Sodba I U 355/2025-9
    13.5.2025
    UP00087183
    ZBPP člen 11, 11/2.
    brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči
    Iz določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP jasno izhaja, da je za dodelitev BPP ključen datum vložitve prošnje za BPP in ne datum, ko tožena stranka prošnjo za BPP prejme. Po oceni sodišča tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi kot odločilen za dodelitev BPP tožnici štela datum prejema njene prošnje za BPP (to je 5. 6. 2024) namesto datuma njene vložitve in tako tožnici napačno dodelila BPP šele od dne 6. 6. 2024.
  • 24.
    UPRS Sklep I U 341/2025-16, enako tudi ,
    13.5.2025
    UP00087182
    ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
    mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
    Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 19. 4. 2025 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 8. 5. 2025. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
  • 25.
    UPRS Sklep II U 80/2025-7
    12.5.2025
    UP00085871
    ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
    ukrep inšpektorja - izpodbijanje odgovora ministrstva - upravni spor - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
    S predmetnim pisnim odgovorom št. 06104-6/2025-4 je ministrstvo tožeči stranki pojasnilo način obravnavanja njenih vlog in pobud v inšpekcijskem postopku.
  • 26.
    UPRS Sodba II U 259/2023-16
    12.5.2025
    UP00086427
    ZSZ člen 59, 59/1. ZGO-1 člen 218, 218/2.
    nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera NUSZ - stavbna zemljišča - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - verska skupnost - cerkve in druge verske skupnosti - odločba Ustavnega sodišča
    Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.

    Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je davčni organ tožnici za leto 2022 pravilno odmeril NUSZ, izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.
  • 27.
    UPRS Sodba II U 23/2024-59
    8.5.2025
    UP00085515
    ZLS člen 20, 29, 33.
    lokalna samouprava - mestni svet - funkcije župana - holding - javno podjetje - odločanje družbenikov na skupščini - akt organa lokalne skupnosti
    Glede na odsotnost zakonskih določil, ki bi jasno urejala pristojnost članstva v skupščini javnega holdinga in izvrševanja ustanoviteljskih pravic, odločitev izpodbijanega sklepa in Odloka ne nasprotuje veljavni zakonodaji.
  • 28.
    UPRS Sklep II U 302/2024-23
    8.5.2025
    UP00086429
    ZUS-1 člen 32, 32/3. ZDT-1 člen 181, 181/1.
    začasna odredba - ureditvena začasna odredba - vpogled v spis - upravičen interes - vzpostavitev prejšnjega stanja
    V obravnavanem primeru je zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku, saj je predmet spora vprašanje, ali ima tožnik skladno s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1 pravni interes za vpogled v tožilski spis. Po presoji sodišča tozadevnega spornega razmerja ni mogoče (zgolj) začasno urediti, saj ob ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe v primeru neuspeha s tožbo vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je (bilo) pred vpogledom v spis, že po naravi stvari ne bi bila več mogoča.
  • 29.
    UPRS Sodba II U 268/2023-18
    7.5.2025
    UP00086442
    ZKZ člen 19, 19/3.
    kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla - izjava volje - ponudba - obligacijski dogovor lastnikov nepremičnin
    ZKZ kot specialen zakon celovito ureja postopek prodaje kmetijskih zemljišč in ne odkazuje na uporabo določb drugega zakona ali zakonika.

    Ko je ponudba sprejeta s strani kupca, pa vsebina dane ponudbe zavezuje vse udeležence postopka, ne more je spremeniti niti upravna enota, niti prodajalec, dogovarjanje strank po pravočasnem in veljavnem sprejemu ponudbe po ZKZ je izključeno, s tem je izključena možnost spremembe volje.
  • 30.
    UPRS Sodba I U 1622/2021-42
    7.5.2025
    UP00085529
    ZEKom-1 člen 53, 53/1, 54. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 49, 49/1, 49/2, 49/3. Direktiva 2002/20/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) člen 5, 5/3.
    dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - podaljšanje veljavnosti odločbe - retroaktivna uporaba predpisa
    Pravice iz postopka v glavni stvari bi spadale le na področje uporabe člena 49(2) Direktive EECC, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. Pravilo člena 49(2) EECC v skladu s sodno prakso tega sodišča, bi za pravne položaje, ki so nastali in so bili v celoti oblikovani pred začetkom njegove veljavnosti, uporabljalo le, če bi iz njegovega besedila, namena ali sistematike jasno izhajalo, da mu je treba pripisati tak učinek.

    Iz besedila člena 49(2) EECC je po presoji SEU razvidno, da se ne uporablja retroaktivno. To je utemeljilo s tem, da je v tretjem pododstavku te določbe določeno, da morajo biti splošna merila za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe zainteresiranim stranem na voljo "pred podelitvijo takih pravic". V četrtem pododstavku te določbe je določeno, da "pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno" teh meril, in dodatno, da je podaljšanje trajanja individualne pravice uporabe pogojeno s spoštovanjem navedenih meril. Ob neobstoju izrecnih navedb je namen trajanja pravic uporabe, ki je določen v členu 49(2), prvi pododstavek, Direktive EECC, tj. zagotoviti vsaj 20-letno regulativno predvidljivost od podelitve individualnih pravic uporabe ob upoštevanju potrebnih naložb v infrastrukturo, prav tako ne more podpreti retroaktivne razlage, zlasti ker je člen 5(2) Direktive o spremembi Direktive o odobritvi vseboval sklicevanje le na to, da je "potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb".

    Glede na to je razsodilo, da se člen 49(1) in (2) Direktive EECC ne uporabljata za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra iz tega odstavka 2, ki so bile podeljene pred datumom začetka veljavnosti te direktive, vendar prenehajo po tem datumu. Določbi člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi Direktive o odobritvi sta bili ti določbi pravilno preneseni v slovensko pravo. Direktiva o odobritvi, ki je veljala na dan podelitve pravic, to je 21. septembra 2006, je namreč v členu člen 5(2) določala, da "kadar države članice podelijo pravice uporabe za omejeno časovno obdobje, mora biti čas trajanja primeren za zadevno storitev". Ko je bil člen 5(2) spremenjen z Direktivo o spremembah Direktive o odobritvi, je bila ta formulacija ohranjena, dodano pa ji je bilo, da je trajanje za zadevno storitev primerno "glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb". Ti pravili po razlagi SEU nista določali natančnega trajanja individualnih pravic uporabe niti pogojev za podaljšanje tega trajanja. Slovensko pravo pa podaljšanja ni omogočalo. Toženka je pravilno uporabila ZEKom-1 in štela, da podaljšanje veljavnosti navedene ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom ni mogoče.
  • 31.
    UPRS Sodba II U 93/2025-7
    7.5.2025
    UP00085872
    ZBPP člen 14, 14/3.
    brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepremičnina - prebivališče
    Ker je pri ugotavljanju upoštevanega premoženja prosilca za brezplačno pravno pomoč odločilno dejstvo ali lahko s premoženjem dejansko razpolaga in ker je v obravnavanem primeru od tega ali se nepremična v k. o. ... upošteva kot premoženje prosilcev odvisno ali izpolnjujeta premoženjski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi se tožena stranka morala opredeliti do navedb tožeče stranke in obrazložiti zakaj jim ni sledila in zakaj je nepremičnino upoštevala kot premoženje prosilcev s katerim lahko razpolagata, ker tega ni storila je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in je sodišče ne more preizkusiti.
  • 32.
    UPRS Sodba I U 641/2025
    7.5.2025
    UP00087433
    Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 52.
    mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - prekluzija
    Ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

    Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

    Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

    Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
  • 33.
    UPRS Sklep II U 7/2025-7
    6.5.2025
    UP00086423
    ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
    tožba v upravnem sporu - tožba zoper dokončen upravni akt - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - prezgodaj vložena tožba - odločitev o pritožbi - stanje v času odločanja
    Tožnik je tožbo vložil še pred dokončnostjo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je tožnik tožbo vložil prezgodaj. Ker je tožnik v danem 30-dnevnem roku od vročitve drugostopenjskega akta vložil tožbo v upravnem sporu zoper isti akt, bo sodišče o tožbi odločilo v okviru drugega postopka.
  • 34.
    UPRS Sodba I U 366/2021-27
    5.5.2025
    UP00086158
    ZVis člen 56. ZUP člen 9.
    visokošolski učitelj - izvolitev v naziv - izredni profesor - pravica do izjave - pomanjkljiva obrazložitev
    Toženka zaradi napačnega izhodišča glede datuma vložitve prošnje, in s tem izpolnjevanja pogojev ob vložitvi, ni presojala tožnikovih pritožbenih navedb glede izpolnjevanja pedagoške usposobljenosti, ki je ključna za odločitev o njegovem napredovanju v naziv. Tako je izostala presoja tožnikovih pritožbenih navedb glede mnenja Študentskega sveta in glede disciplinskega postopka.
  • 35.
    UPRS Sodba III U 53/2020-32
    25.4.2025
    UP00086660
    ZPOP-1 člen 20, 20/1, 22, 22/1, 22/1-4, 23, 23/4. URS člen 14, 14/2. ZUP člen 147, 150. ZUS-1 člen 47, 47/1
    javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - neporavnane zapadle obveznosti prijavitelja - javnopravna stvar - enakost pred zakonom - predhodno vprašanje
    Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti.

    Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za njegovo rešitev pri pristojnem organu že v teku, če glede na okoliščine primera spozna, da ga bo sam hitreje rešil. Tako rešeno predhodno vprašanje ima pravni učinek samo v zadevi izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnica s tožbo izpodbija pravilnost odločitve Agencije o predhodnem vprašanju obstoja njene zapadle obveznosti do Agencije, rešitev tega vprašanja pomeni tudi predhodno vprašanje v tem upravnem sporu.

    Po stališču upravnosodne prakse pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar. Materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in z Ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
  • 36.
    UPRS Sodba I U 548/2025
    25.4.2025
    UP00087068
    ZMZ-1 člen 49, 49/5, 52, 52-1, 52-2.
    mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
    Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prav tako ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Gre za stanje ekonomskih in socialnih razmer, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.
  • 37.
    UPRS Sodba in sklep I U 686/2025-13
    25.4.2025
    UP00086435
    ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 813, 813-d, 814.
    mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja ali zlorabe postopka - begosumnost - načelo sorazmernosti - začasna odredba
    Za obstoj razloga za pridržanje morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na eni strani je nujno, da je prosilec za mednarodno zaščito že pridržan zaradi odstranitve na podlagi poglavja IV Direktive 2008/115 in, na drugi strani, da je mogoče na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi.

    Tožena stranka je pravilno kot edino merilo za utemeljenost domneve, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, upoštevala merilo, ki je vsebovano že v določbi člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej da je imel možnost časovno prej podati namero, kot je to dejansko storil. Tožena stranka se je tudi pravilno spustila v obravnavo in oceno tožnikovih individualnih ravnanj v zvezi s tem: upoštevala je stopnjo nevarnosti, da bi tožnik odstranitev preko nove prošnje neupravičeno zadržal oziroma oviral (tudi zaradi begosumnosti) in ga ni pridržala izključno za to, ker je podal prošnjo za mednarodno zaščito.

    V korist potrditvi (zakonitosti) odločitve tožene stranke je pretehtalo (prvič), da tožnik v tožbi ni konkretno ugovarjal dokazni oceni tožene stranke, da je šele po petih dneh po nastanitvi v Center za tujce podal namero in (drugič) element v dokazni oceni tožene stranke, da je malo verjetno, da je tožnik za grožnje strica izvedel šele v telefonskem pogovoru z družinskimi člani po njegovi nastanitvi v Center za tujce.

    V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, je zato sorazmeren glede na tveganje, da bi tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo med postopkom mednarodne zaščite.
  • 38.
    UPRS Sodba in sklep I U 604/2025-17
    25.4.2025
    UP00086636
    Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
    mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - združitev postopka - poseg v družinsko življenje
    Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.

    O dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
  • 39.
    UPRS Sodba II U 35/2024-13
    24.4.2025
    UP00085870
    ZZDej člen 42, 42/3. ZJZP člen 74.
    koncesije - prenos - soglasje - materialno pravo
    Zgoraj obrazloženo po presoji sodišča pomeni, da bi toženka zahtevo tožnice za izdajo soglasja zaradi statusnega preoblikovanja morala obravnavati ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej v povezavi z določbo 74. člena ZJZP in ne samo na podlagi določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej.
  • 40.
    UPRS Sodba II U 160/2023-26
    24.4.2025
    UP00086425
    ZJZP člen 12, 13, 26, 26-1, 48, 48/4, 58, 59, 59/1, 59/2, 68. ZZDej člen 44b, 44b/1.
    koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - ustavitev postopka po objavi javnega razpisa - pravica javnega partnerja do neizbire - presoja utemeljenosti razlogov za ustavitev postopka - dopustnost upravnega spora - razpisna merila - dokaz z zaslišanjem
    Nenatančnost meril oziroma kriterijev, ki omogočajo različno interpretacijo, pomeni kršitev načel postopka, kot je enakost in transparentnost. Napake v postopku javnega razpisa pa so dopustna podlaga za ustavitev postopka in zavrnitev vseh vlog.
  • <<
  • <
  • 2
  • od 50
  • >
  • >>