Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito.
Pravni učinek odločbe, ki je odpravljena, ne gre enačiti z učinki v primeru, ko je odločba odpravljena ter vrnjena v ponovno odločanje, saj se v prvem primeru odpravijo vse pravne posledice, ki so nastale na podlagi take odločbe, vključno z vrnitvijo vsega, kar je stranka izpolnila, saj obveznost ne bo ponovno odmerjena, medtem ko gre v drugem primeru za odločanje v ponovnem postopku in je zato vračilo poravnanih obveznosti upravičeno šele po tem, ko je izdana odločba v ponovljenem postopku in to ob upoštevanju vsebine take odločitve.
Toženka ni imela pravne podlage za razlikovanje med prijavitelji, ki so na tretji prijavni rok (četudi na različne datume znotraj tega roka) vložili pravočasne in popolne vloge. Javni poziv je res določal, da se bodo vloge financirale do porabe sredstev in da se bodo ovojnice s prijavami odpirale po vrstnem redu predložitve (slednje je določeno tudi v četrtem odstavku 222. člena pravilnika). Vendar pa niti pravilnik niti javni poziv ne dajeta podlage za to, da se sredstva tudi delijo po vrstnem redu predložitve vlog.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Iz navedene odločbe z dne 7. 7. 2021 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati.
Pojem delež, ki ga uporablja 93. člen ZDoh-2, ni širši od pojma poslovni delež in je zato delež v gospodarski družbi, ko gre za d. o. o., tudi v smislu ZDoh-2 lahko zgolj poslovni delež, kot ga opredeljuje ZGD-1.
Tožnica ima tako prav, da je treba tudi v primeru, ko je več poslovnih deležev ali delov deležev, ki so bili pridobljeni v različnih časovnih obdobjih, odsvojenih hkrati, izhajati iz narave poslovnega deleža kot samostojnega deleža in ločeno ugotoviti, kakšna je bila njegova nabavna vrednost in kakšna je njegova vrednost ob odsvojitvi. Za določitev prodajne vrednosti posameznega poslovnega deleža pa je treba uporabiti 99. člen ZDoh-2.
Glede na navedeno bi moral način razporeditve skupne prodajne vrednosti vseh deležev upoštevati pogodbeno določeno ceno za vsak posamezen poslovni delež, če je ta iz pogodbe razvidna, sicer pa je treba ugotoviti tržno vrednost vsakega posameznega poslovnega deleža, ki je del skupne odsvojitve kapitala. Pri tem je povsem jasno, da se tržna vrednost posameznega odsvojenega poslovnega deleža ne more ugotavljati glede na njegovo nabavno vrednost, saj ta način zanemari rast vrednosti posameznega poslovnega deleža z rastjo vrednosti družbe. Za pravilno opredelitev vrednosti posameznega poslovnega deleža je zato treba prodajno vrednost porazdeliti sorazmerno na nominalno (odstotkovno) vrednost deležev ob pridobitvi.
Davek na promet nepremičnin je prometni davek, ki se odmeri od prodaje nepremičnine od davčne osnove v višini prodajne cene nepremičnine. Osnova za določitev davčne osnove je torej prodajna cena, tržna vrednost nepremičnine pa se lahko ugotavlja kvečjemu v situaciji, ko davčni organ ugotovi, da prikazana cena ni resnična in je zaradi davčnega prihranka prikazana nižja (neresnična) cena.
Pri določitvi davčne osnove za odmero davka na promet nepremičnin bi moral prvostopenjski organ upoštevati ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbeno dogovorjenega predmeta prodaje med tožnikom in kupcem, ki se lahko razlikuje od stanja nepremičnine na dan 5. 1. 2021.
Tožnika ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano Odredbo ministra za pravosodje o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest št. 007-108/2022, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
Z Razpisom prostega notarskega mesta ni bilo odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, prav tako postopek odločanja o zadevi ni bil končan. Sodno varstvo bo drugotožniku zagotovljeno zoper odločbo o imenovanju notarja na prosto delovno mesto ali zoper morebitni sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja, medtem ko prvotožnica Razpisa, na podlagi katerega se vodi postopek za imenovanje novega notarja v kraju, v katerem prvotožnica že opravlja notarsko službo, ni legitimirana izpodbijati, saj na njem ne kandidira, niti nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v drugi državi članici EU, kar pri presoji pomanjkljivosti ne zadošča. Glede tega je prepričljiva tudi presoja tožene stranke v zvezi z dostopom prosilcev do zdravstvene oskrbe (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), ki je tožnik s posplošenim tožbenim ugovorom ne ovrže.
Tožnik ni uspel izpodbiti nosilnega stališča iz izpodbijane odločbe, da ni dokazal, da bi prišlo do prodaje njegovega zlata niti da bi prejel sredstva od prodaje zlata, v delu 3.000,00 EUR, ki so mu bili priznani kot izredni vir sredstev, pa ni dokazal, da bi ta znesek porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti, zato se te zneske upošteva kot dodatna poraba sredstev.
Tožnik ni izkazal oz. dokazal, da bi od obeh starih mater prejel denar, ki naj bi ga prihranil do začetka inšpiciranega obdobja 1. 1. 2009 ter tekom obdobja porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti. Ali in, če ja, kakšen davek pa je bil odveden iz naslova faktur, izdanih tožnikovi stari materi B. B. s strani povezane pravne osebe, pa za ta upravni spor, ki se nanaša na odmero davka od nenapovedanih dohodkov tožniku, ni relevantno.
Stališče sodne prakse je, da določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) omogočajo pritožbo le zoper sklep, v katerem je sodišče vsebinsko odločalo o predlagani začasni odredbi. To neposredno izhaja iz drugega stavka šestega odstavka obravnavanega člena, ki opredeljuje učinke vložene pritožbe, ki ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.
Sklepanja, da je zakon določil posebno pritožbo zoper vse odločitve, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe, nima opore niti v ostalih določbah 32. člena ZUS-1, še zlasti ne v prvem odstavku, ki določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, če ta zakon ne določa drugače.
ZUS-1 določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je tako predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper sklep s katerim je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.
Dejstvo, da je sodišče že odločilo, da stroški zagovornika bremenijo proračun, je treba upoštevati in jasno obrazložiti, kako ta odločitev vpliva na odločitev o vračilu prejete BPP.
Okoliščina enkratnega vračila prejete BPP ne predstavlja tožbenega razloga. Obročno plačilo prejete brezplačne pravne pomoči se doseže s podajo predloga za obročno vračilo pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč.
Ne glede na ugovor toženke, da je bila vloga v predmetni zadevi nepopolna, sodišče poudarja, da je v času vložitve predmetne vloge tožnice veljavni prvi odstavek 67. člena ZUP določal, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.
Bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.
Ker se toženka ob sklicevanju na pravilnost strokovnega mnenja Komisije niti ni opredelila do pripomb tožnice, po presoji sodišča ugotovitvenega postopka ni vodila skladno z načelom materialne resnice, ki se nanaša na ugotavljanje vseh merodajnih dejstev in okoliščin za odločitev, in načelom zaslišanja stranke kot temelja materialne (vsebinske) in formalne (procesne) zakonitosti. Če se vsa dejstva ne ugotovijo, gre za kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 237. člena ZUP (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja), ter kršitev pravice stranke, ki ji ni omogočeno uveljavljanje in zavarovanje pravic in pravnih koristi, kar predstavlja procesno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, obe pa vplivata na pravilno in zakonito odločbo.
Odmera višine nagrade je odvisna od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. Odvetniške storitve se, med drugim, vrednotijo tudi glede na strokovno zahtevnost in tudi takšno vrednotenje vodi do sklepa, da je potrebno pri odmeri nagrade za odvetnika po tarifni številki 10 upoštevati, ne le število sodnikov, ki v zadevi sodi, ampak tudi zahtevnost zadeve in s tem povezano strokovno znanje zagovornika ter zahtevnost njegovega zastopanja, ki je (praviloma) višja ravno v primerih, ko je tudi zagrožena kazen višja in je pravni položaj obdolženega še toliko bolj ogrožen.
V primeru, če bo tožeča stranka izvršila naloženo v izpodbijani odločbi, bo prišlo do nepovratnega posega v bodoče pogodbene odnose med tožečo stranko in vsemi novimi uporabniki (takšnimi, ki s tožečo stranko še nimajo sklenjene pogodbe).
Prav tako tožeča stranka v primeru uspeha s to tožbo, nastale razlike v prejetih plačilih verjetno ne bo mogla od uporabnikov naknadno zahtevati za nazaj, saj za takšen zahtevek ne bo imela podlage v sklenjenih (novih) pogodbah, niti ne v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi.
Predlogu za izdajo začasne odredbe je treba delno ugoditi že zgolj zaradi izkazane nepovratnosti pogodbenega položaja tožeče stranke. Brez odložitve izvršitve naloženega v izpodbijani odločbi bi sodno varstvo tožeče stranke izgubilo pomen, kar za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo.
V primeru neizdaje začasne odredbe bi prišlo do nove (dodatne) neenakosti med uporabniki. Poleg uporabnikov, ki imajo s tožečo stranko že sklenjene pogodbe po obstoječih vzorcih, ki se sklicujejo na Pravilnik/Tarifo 2006, bi namreč nastala nova (pod)množica uporabnikov, ki bi imeli s tožečo stranko sklenjene pogodbe, ki se ne bi sklicevale na Tarifo 2006. Takšen položaj pa bi že zdaj obstoječ različen položaj uporabnikov na predmetnem področju še poglobil, kar pa je v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZKUASP.
Tožeča stranka ni izkazala, da je verjetno, da bo z odstranitvijo Pravilnika 2006 in Tarife 2006 ter pisnim obvestilom uporabnikom o tem, utrpela težko popravljivo škodo. Gola odstranitev Pravilnika 2006 in Tarife 2006 iz spletne strani namreč ne more vplivati na obstoj oziroma vsebino pogodb, ki jih ima tožeča stranka že sklenjene z uporabniki, v zvezi s sklenitvijo morebitnih novih pogodb pa je sodišče njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in zadržalo naloženo spremembo vzorcev pogodb, ki so objavljene na spletni strani tožeče stranke.
Tožnica je ob prodaji marca 2021 realizirala kapitalski dobiček v smislu 104. člena ZDoh-2 in je vsled tega morala v roku 15 dni od odsvojitve vložiti davčno napoved po 326. členu ZDavP-2. Glede na to, da ZDoh-2Z ne vsebuje določbe, da se za zadeve, ko je davčna obveznost nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja novi zakon, sklicevanje tožnice na kasnejšo spremembo predpisa ni upoštevno, saj ta sprememba ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.
Davčna obveznost ne more biti različna glede na to, kdaj so zavezanci vložili napoved ali obračun davka oziroma kdaj je davčni organ izdal odmerno odločbo, zato mora biti časovna točka, ki določa, kateri materialni predpis je treba uporabiti pri določanju davčne obveznosti, neodvisna od tovrstnih aktivnosti in mora izhajati iz obdavčljivega dogodka oziroma časa nastanka davčne obveznosti.
Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države.
Za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe.
Tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Jasno je povedal, da je iz izvorne države odšel zato, ker je želel v tujino.
Iz izvorne države torej ni odšel, ker bi bil kakorkoli preganjan ali bi utrpel resno škodo, kot ju opredeljuje ZMZ-1, zato je toženka pravilno obrazložila, da v konkretnem primeru odnos mačehe do njega in odziv polbratov na njegovo krajo denarja, ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v obravnavo v okviru mednarodne zaščite.
Obseg oziroma meje verjetnosti uspeha je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti. Ta pravni standard mora pristojni organ napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti.