ZZRZI člen 62. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (2007) člen 3, 5. ZZRZI-D člen 4. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZUP člen 222, 222/1.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - plačilo prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - kvota za zaposlovanje invalidov - merila za določitev višine - skladnost uredbe z zakonom - rok za izdajo upravne odločbe v ponovljenem postopku
Dejansko število zaposlenih invalidov v posamezni dejavnosti ni merilo iz 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZRZI), ki bi ga morala upoštevati Ekonomsko socialni svet oziroma Vlada pri sprejemanju Uredbe o določitvi kvote o zaposlovanju invalidov, ampak je merilo vrsta dejavnosti. Gre za element, ki na strani delodajalcev vpliva na zmožnost zaposlovanja invalidov in s tem za okoliščino, ki jo je treba upoštevati pri vzpostavljanju pogojev za doseganje namena ZZRZI, ki je v povečanju zaposljivosti invalidov.
Rok za odločanje v ponovljenem upravnem postopku iz četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) dejansko predstavlja specialno ureditev roka za upravno odločanje, pogojeno z dejstvom dalj časa trajajočega postopka, ko je zadeva zaradi odločitve sodišča vrnjena v fazo, ko o zahtevku stranke oziroma njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi še ni bilo odločeno. V tem pogledu obravnavana določba ZUS-1 pomeni način skrajševanja postopka ponovnega odločanja glede na splošno določbo prvega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri mora pristojni organ v primerih, ko je za odločitev potrebno izvesti poseben ugotovitveni postopek, izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.
Pritožnik je v upravnem sporu zoper toženo stranko zaradi sklepa o davčni izvršbi vložil tožbo. Prvi člen Zakona o sodnih taksah določa, da se pred sodišči v Republiki Sloveniji plačujejo takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del. Če torej pritožnik želi sodno varstvo zoper izdano upravno odločbo, je pred slovenskimi sodišči dolžan plačati sodno takso, in to ne glede na to, kje živi in rezident katere države je.
ZST-1 člen 1. ZUS-1 člen 22, 22/1, 82. ZS člen 53.a, 53.a/4, 53.a/5, 54.
odlog plačila sodne takse - dovoljenost pritožbe - pravna podlaga za odločanje o pritožbi - ustavni položaj Vrhovnega sodišča - razvoj sodne prakse
Če je o vprašanjih v zvezi s taksami že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Ob tem lahko Vrhovno sodišče glede na okoliščine tega primera tudi doda, da je pravico do pritožbe stranka že imela in jo je tudi izkoristila, saj je o pritožbi že (enkrat) bilo odločeno po višjem sodniku Upravnega sodišča.
V upravnem sporu so se pritožbe zoper sklepe v zvezi s plačilom sodnih taks sicer v posameznih primerih obravnavale po vsebini, vendar pa to ne ovira razvoja pravnega stališča in prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz predmetne odločitve.
URS člen 22. ZPP člen 8, 236.a, 286.b, 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija iz vrednostnega razloga - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - načelo neposrednosti - neposredno zaslišanje - izvedba dokaza - pisna izjava prič - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - obrazloženost sodne odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Neposrednost zaslišanja priče po sodišču je eden od bistvenih vidikov 22. člena Ustave. Z 236.a členom ZPP predviden način uresničevanja te pravice z vpogledom zgolj v pisno izjavo priče lahko nadomesti (neposredno) zaslišanje priče le pod zakonsko določenimi pogoji, med njimi tudi, da zaslišanja ni zahtevala nobena stranka.
V obravnavanem primeru niti iz razlogov izpodbijane sodbe niti iz podatkov v sodnem spisu ni razvidno, zakaj sodišče ni zaslišalo določene priče, kar je zahteval revident, zato je Vrhovno sodišče soočeno s procesno situacijo, kjer ni mogoče preizkusiti razlogov, ki so vodili sodišče prve stopnje k ravnanju, ki pomeni poseg v načelo neposrednosti pri zaslišanju priče. Zato je v tem delu podana bistvena pomanjkljivost sodbe, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti.
Sodišče prve stopnje je poleg tega izhajalo iz ocene izjave priče v obliki listine, ki jo je izvedlo kot dokaz, vendar pa iz same sodbe ni razvidno, da bi jo sodišče kakorkoli ovrednotilo in jo soočilo z drugimi predhodno izvedenimi listinami in ugotovitvami v postopku tožene stranke. Zgolj sklicevanje na razloge oziroma presojo upravnega organa, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta (torej ob sklicevanju na določene strani izpodbijane odločbe), navedenemu ne more zadostiti, saj tožena stranka zaslišanja priče ni izvedla in ga tudi ni mogla dokazno oceniti ne posamezno in ne v povezavi z drugimi dokazi.
Dolžnost opredelitve v upravnem sporu do po sodišču izvedenega dokaza tudi ne more biti odvisna od tega, ali je v posameznem primeru uspeh dokazovanja z določenim dokazom očiten ali ne. Revizijsko sodišče namreč ob izostanku opredelitve sodišča prve stopnje do dokazne ocene (npr. da je očitno, da določenemu dokazu ni mogoče verjeti in ob navedbi razlogov za to) ne more niti v najbolj očitnih primerih te dejanske presoje opraviti samo, saj bi to pomenilo vrednotenje dokazov v revizijskem postopku, kar pa po zakonu ni dovoljeno.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavrženje tožbe - udeležba občine v upravnem sporu zoper odločbo o odmeri - občina kot stranka v postopku
Tožnica, kljub navedbam, da vlaga tožbo po tretjem odstavkku 7. člena ZUS-1, po vsebini izpodbija odločitev tožene stranke, ki je pritožbam zavezancev za odmero NUSZ ugodila in odpravila prvostopenjske odločbe o odmeri NUSZ in jim na tej podlagi vrnila že plačane NUSZ. To pa pomeni, da pritožnica v bistvu izpodbija konkretne akte iz 2. člena ZUS-1, zato gre po vsebini za tožbo oziroma upravni spor po 2. členu ZUS-1, za katerega pa je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da lokalne skupnosti po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča niso stranka v postopkih odmere in izterjave NUSZ in da zato posledično ne morejo uveljavljati kakšnih svojih pravic oziroma pravnih koristi iz navedenega naslova v upravnem sporu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija na podlagi narodnostne pripadnosti
Iz dejstev, ki so navedena v odpovedi in dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči, revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano, ne izhaja zaključek, da bi tožnica v razmerju do delavke E. C. kršila prepoved diskriminacije na podlagi vere in narodnosti. Zgolj to, da je delavka E. C. ostala razporejena na delo za dne 12. 9. 2016, ko se praznuje bajram, kljub temu, da je sicer prosila za prost dan in da bi bilo na delo možno razporediti tudi delavke, ki tega verskega praznika ne praznujejo, samo po sebi ne pomeni diskriminatornega obravnavanja, zlasti še ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera.
Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja, je odsotnost volje delodajalca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, v nasprotju s prepričanjem toženke, irelevantna. Delodajalec, ki se svojim obveznostim iz delovnega razmerja želi izogniti tako, da z delavcem sklene pogodbo civilnega prava, čeprav je to ob obstoju elementov delovnega razmerja prepovedano (drugi odstavek 13. člena ZDR-1), povsem jasno nima volje skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ravno v preprečevanju tovrstnih zlorab je smisel specialne prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - razlika v plači - bistvena kršitev določb postopka
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z razlogi o odločilnih dejstvih glede zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred.
Upravni postopek se začne na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti na podlagi 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila le eno vlogo za ponovno odmero pokojnine in to 6. 6. 2011. Zato je pravilna odločitev sodišča, da gre tožeči stranki pravica do ponovne odmere pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, to je od 1. 7. 2011 in ne že pred tem.
Kolektivna pogodba za zaposlene v zdravstveni negi (1998) člen 39.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - soglasje delavca - kolektivna pogodba - razlaga kolektivne pogodbe
Razlaga kolektivne pogodbe ne velja v vsakem primeru. Tudi pri razlagi je treba presoditi, ali sploh predstavlja razlago nejasnega določila kolektivne pogodbe ali pa presega še dopustni razlagalni okvir, ali je razlaga v skladu z zakonom in Ustavo itd. To pomeni, da bi moralo sodišče na ugovore tožene stranke presojati vsebino Razlage in ne avtomatično slediti njeni vsebini.
Razlaga je ustvarila povsem novo pravilo, ki ga stranke kolektivne pogodbe niso določile in je s tem razširila uporabo določb KP preko prvotnega in jasnega dogovora strank. Drug odpovedni razlog od tega, ki so ga dogovorile stranke, ne more biti predmet Razlage, ki je prav zato ni mogoče upoštevati.
URS člen 23, 25, 38, 35. ZVOP-1 člen 8, 8/2, 9, 9/1, 9/4, 34. ZUS-1 člen 4, 6, 6/2, 33, 66, 73, 73/1, 82. ZPP člen 181. ZDavP-2 člen 36, 39, 68. ZDS člen 18, 24.
varstvo osebnih podatkov - kršitev ustavnih pravic - pravica do zasebnosti - ugotovitvena tožba - procesne predpostavke za ugotovitveno tožbo - pravni interes - odvzem premoženja nezakonitega izvora - pridobivanje podatkov - bančni račun - bančna tajnost - načelo sorazmernosti - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pritožbena obravnava - glavna obravnava pred Vrhovnim sodiščem - ugotovitvena sodba v upravnem sporu
ZUS-1 glede zahteve po obstoju pravnega interesa za vloženo tožbo ne ločuje med različnimi oblikami tožbenih zahtevkov, ki so našteti v 33. členu ZUS-1. To pomeni, da za vložitev ugotovitvene tožbe veljajo enaka pravila kot za druge oblike tožbenih zahtevkov, torej tudi to, da zanjo ni treba izkazati posebnega, kvalificiranega pravnega interesa.
V primeru, da so bili pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je davčni organ vezan na ZVOP-1. Na davčnemu organu je dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi davčni inšpekcijski nadzor, v razmerju do določenega davčnega zavezanca.
Ob tem je davčni organ pri pridobivanju osebnih podatkov tako davčnega zavezanca kot tretjih (povezanih) oseb dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave. To zakonsko in ustavno načelo je davčni organ dolžan upoštevati tako pri izbiri oseb, v osebne podatke katerih želi vpogledati, kot pri samem obsegu zajetja le-teh.
Ker je v obravnavanem primeru davčni organ pridobil osebne bančne podatke o vseh transakcijah na bančnem računu pritožnice za obdobje celega leta 2011 brez izkazanega zakonsko določenega namena, ni kršil le zakonsko pooblastilo iz ZDavP-2, temveč tudi prepoved uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja iz prvega odstavka 38. člena Ustave in zato je v tem delu tožba na ugotovitev kršitve človekove pravice utemeljena.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - izbira presežnega delavca - kriteriji - trditve stranke - dejstva in dokazi - prekluzija - bistvena kršitev
Vprašanje izpolnjevanja izobrazbenih pogojev se pred tožnikovo vlogo z dne 6. 4. 2017 sploh ni izpostavljalo kot sporno. Toženka je že v prejšnjem postopku (v prvi pripravljalni vlogi) pojasnila, da je bil drugi izločilni kriterij izobrazba in da je imel tožnik od primerljivih delavcev najnižjo izobrazbo. Tožnik tej navedbi (ki je bila navsezadnje resnična) ni nasprotoval. Šele, ko je v zadnji pripravljalni vlogi navedel, da toženka ni posredovala dokazov o izpolnjevanju izobrazbenih pogojev za druge delavce, je predložila tudi te. Zato s predložitvijo dokazov ni bila prekludirana in se sodišču, ker jih je upoštevalo, neutemeljeno očita bistvena kršitev.
Tudi sicer pa prekluzije niso namenjene same sebi, pač pa pospešitvi postopka oziroma preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja. Če kasnejša predložitev dokazov ne zavleče postopka, ni razloga, da jih sodišče ne bi upoštevalo.
ZPP člen 374, 374/1, 374/2, 377. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 121, 125.
revizija - zavrženje revizije
Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E, bi moral tožnik pred vložitvijo revizije vložiti predlog za dopustitev revizije. Ker revizija ni bila dopuščena oziroma ker tožnik ni predlagal njene dopustitve, jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 374. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.
ZKP člen 392, 392/1, 398, 398/2.. KZ-1 člen 171, 171/1.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - spolno nasilje - prisila
Zakonski znak kaznivega dejanja spolnega nasilja ni upiranje žrtve, ampak prisiljenje oškodovanca oziroma oškodovanke, da kaj stori ali trpi. Ni potrebno, da je uporabljena kdo ve kako velika sila, ki pri (oškodovancu ali) oškodovanki stre odpor, tako da lahko storilec doseže ali da oškodovanka trpi določena spolna dejanja, ali da stori kakšno spolno dejanje. Zakonski znak kaznivega dejanja po 171. členu KZ-1 je torej prisila, ki je lahko bolj ali manj intenzivna.