Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.
Prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah, zlasti če udeleženci postopka v vabilu na narok niso bili opozorjeni na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
Določba 73. člena ZDen je po strogi jezikovni razlagi pri opredelitvi upravičenca do odškodnine omejena na subjekte, ki so bili: (1.) denacionalizacijski zavezanci in so (2.) podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Univerzalna sukcesija je lahko popolna ali delna. Ne glede na to, da je premoženje konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, pa ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja.
Decentralizacija bančnega sistema na načelni ravni ne more pomeniti delnega univerzalnega pravnega nasledstva komunalnih (oziroma poslovnih) bank in hranilnic po Narodni banki FLRJ. Gre namreč za družbeno reformo, ki na novo vzpostavi pravni položaj bančnih subjektov. Prenos funkcije oziroma pristojnosti iz enega samostojnega pravnega subjekta (Narodna banka FLRJ) na drug samostojen pravni subjekt (KB Celje), ki je ustanovljen z namenom decentralizacije sistema, po analogiji gospodarskopravnih predpisov ne pomeni univerzalne sukcesije
Pri ocenjevanju višine odškodnine za izgubljeno korist na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen je treba izhajati iz stanja nepremičnine, kakršno je bilo ob uveljavitvi ZDen in do dneva pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena upravičencu. Vendar je ugotovljeno stanje nepremičnine zgolj izhodišče pri presoji, kakšno (konkretno) premoženjsko korist bi upravičenec (lahko) imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Trditveno in dokazno breme je na upravičencu, izračun izgubljene koristi pa je v vseh tovrstnih pravdah hipotetičen.
Pri presoji, ali je bil oškodovanec zavarovančev gost, ki se je mudil pri zavarovancu na zasebnem obisku, gre za razlago spornega določila splošnih pogojev zavarovanja.
Za ekskluzivnost razlage, za katero se zavzema zavarovalnica, v spornem določilu ni zadostne opore. Odločilno je, da z njene strani pričakovane omejitve zavarovalnega jamstva iz spornega določila nedvoumno ne izhajajo na način, ki bi izključeval tožnikovo razlago. V takem primeru je treba večpomensko sporno določilo splošnih pogojev zavarovanja razlagati v korist nasprotne, šibkejše stranke.
Splošni pogoji zavarovanja morajo biti jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Do potrošnikov bi bilo nepošteno, da bi se najprej tržilo in nato upravljalo s takšnimi zavarovalni produkti, katerih mamljiva vsebina (npr. glede večjega obsega zavarovalnega jamstva) bi bila nato ob nejasnih in dvoumnih omejitvah na izvedbeni ravni (ob uveljavljanju zavarovalnega rizika) dejansko izvotljena.
Izraba uradnega položaja in s tem protipravnost obsojenčevega ravnanja se odraža v tistem delu konkretnega opisa kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da so bili podatki posredovani zgolj enemu samemu potencialnemu ponudniku,ne pa tudi drugim potencialnim ponudnikom, ki so bili zaradi tega v slabšem položaju.
Čas storitve kaznivega dejanja je res opredeljen v časovnem razponu, vendar tudi obsojenčevo ravnanje ni bilo enkratno, temveč ga je sodišče spoznalo za krivega, da je soobsojenca večkrat neupravičeno seznanjal s podatki o projektu.
Ker gre za potrditev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, preverjano v zvezi s pritožbami pred sodiščem druge stopnje, je odločitev pritožbenega sodišča postala pravnomočna. Pritožba zoper takšno odločitev v zvezi z dejanskim stanjem je bila že izčrpana, saj Ustava, mednarodni instrumenti ter veljavni procesni zakon ne zahtevajo več kot ene pritožbe. Glede na navedeno je odločitev obeh sodišč, da pritožba zoper odločbo višjega sodišča v konkretnem primeru ni dopustna, pravilna.
Dolžnost države zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo ne upravičuje vodenja kazenskega postopka, kadar bi to ogrozilo obdolženčevo življenje ali občutno prizadelo njegovo zdravje. Kolizijo navedenih dveh temeljnih interesov je treba reševati na konkretni ravni ob upoštevanju načela sorazmernosti.
Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščina, da je bila v tej kazenski zadevi tudi po razveljavitvi sodbe pritožbenega sodišča sodnica poročevalka ista oseba, ne predstavlja izključitvenega razloga, prav tako pa zaradi tega dejstva ni podan odklonitveni razlog.