Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je moldavsko sodišče tožbo in vabilo na narok za glavno obravnavo vročalo na naslov nasprotne udeleženke v Moldaviji in se je pošiljka vrnila z navedbo, da se nahaja v tujini. Za nov narok je sodišče vabilo vročalo preko moldavskega uradnega lista, odločbo pa na moldavski naslov in se je vrnila z oznako „oseba je v Sloveniji“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je predlagatelj že ob začetku postopka vedel, da nasprotna udeleženka živi v tujini, sodišče pa je najkasneje ob vročanju odločbe ugotovilo tudi v kateri državi se nahaja. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da moldavsko sodišče sploh ni skušalo zagotoviti, da bi se nasprotna udeleženka lahko seznanila s postopkom in je zato prekomerno poseglo v njeno pravico do kontradiktornega postopka. Tako je utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZMZPP, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrnilo zavrnilo predlog za priznanje moldavske odločbe o preživnini.
Toženka v pretežni meri graja (ne)pravilnost že sprejetih sodnih odločb, pri katerih so tako ali drugače sodelovale sodnice, katerih izločitev zahteva. Vendar ji vsebinsko polemiziranje s temi odločitvami ne more prinesti uspeha in to tudi za primer, če bi imela prav. Postopkovne kršitve ali v njih sprejeta pravna stališča, ki so (bila) v njenih očeh zmotna, je imela možnost izpodbiti v postopkih z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ti postopki so zasnovani prav za odpravo tovrstnih napak oz. zmot, medtem ko je smoter postopka za izločitev sodnika le v zagotovitvi nepristranskega sojenja, kot odrazu ustavne pravice do sodnega varstva. S tega vidika pa je v ospredju presoja sodnikove ambivalentnosti kot poštene razpetosti med obe stranki: pa najsi gre za njegovo vnaprejšnje osebno prepričanje o zadevi (subjektivni kriterij) ali le za zagotavljanje enakih možnosti obema stranema, ki v očeh razumnega posameznika ali javnosti izključuje vsak dvom v njegovo delo (objektivni kriterij).
Kljub temu, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ni podan pogoj devolutivnosti, zato ne gre za izključitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00021922
ZPP člen 370, 370/3, 371, 371/2. ZZZDR člen 52, 56, 56/1, 56/2. URS člen 33.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - upravljanje skupnega premoženja - obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - skupni podjem - najem posojila - konkludentno soglasje - vrnitev posojila - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - dolg zakonca kot samostojnega podjetnika posameznika - solidarna odgovornost - pravica do zasebne lastnine - dopuščena revizija
Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.
Okoliščine, ki jih v svojem predlogu navaja prva toženka, niso takšne, da bi utemeljevale dvom o nepristranskosti vseh sodnikov. Očitki so povezani z domnevno pristranskim ravnanjem ene sodnice oz. z nezadovoljstvom stranke z izidom drugega postopka pred istim sodiščem.
OZ člen 50. ZN člen 3. ZPP člen 7, 7/2, 224, 286, 286/4, 339, 339/2-8, 339/2-14, 370, 370/3.
posojilna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - ničnost - dokazno breme - dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi za revizijo - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji
Ugotavljanje okoliščin notranjega življenja, med katere spada tudi pogodbeni namen strank, pomeni dejansko ugotovitev o človekovem miselnem svetu. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da sta obe pogodbeni stranki hoteli skleniti navidezno pogodbo, sodišče druge stopnje pa je potrdilo pravilnost takšne dokazne ocene. Po tretjem odstavku 370. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik pa z večino revizijskih navedb izpodbija prav dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in z njimi zato ne more uspeti.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - izvršilni postopek - sklep o izvršbi - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Do uveljavitve novele ZIZ-L v postopkih izvršbe in zavarovanja zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopkih izvršbe in zavarovanja, revizija ni bila dovoljena. Z novelo ZIZ-L je zakonodajalec omejil revizijo le na tiste sklepe v postopkih izvršbe in zavarovanja, s katerimi je bilo na drugi stopnji pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne. To pomeni, da ne glede na spremembo ZIZ revizija zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja, še vedno ni dovoljena. Ker predlog za dopustitev revizije zoper sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).
Prva toženka ugovora zastaranja zaradi zvišanega zahtevka v pritožbi ni uveljavljala, zato izpodbijana sodba ne more biti pomanjkljiva, če odgovora ne vsebuje.
Sodna praksa je enotna glede stališča, da je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša zahtevek, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti
Morebitne pristranske osebne okoliščine posamezne sodnice (ki v zadevi ne sodi več) so lahko kvečjemu razlog za njeno izločitev in ne krhajo objektivne nepristranskosti celotnega sodišča. Prav tako delegacije ne utemeljuje domnevna dolgotrajnost obravnavanega sodnega postopka.
izvršilni postopek - pritožba zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi - dovoljenost pritožbe - razlogi za pritožbo - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
Zaradi različnosti procesnih položajev 357.a člen ZPP pritožbo zoper razveljavitveni sklep omeji le na primere, ko višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi razveljavilo sklep v izvršilnem postopku, ki nima narave sodbe. Obravnavana pritožba se tako ne prilega institutu pritožbe po prvem odstavku 357.a člena ZPP in ni dovoljena.
Ni odločilno, da je sklep sodišča druge stopnje vseboval pravni pouk, da je zoper njega dovoljena pritožba iz razlogov po 357.a členu ZPP. Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00022799
ZNP člen 37. ZDen člen 57, 57/2, 73. ZPP člen 83, 227, 286, 286/1, 371, 371/2, 374, 374/3. ZGD-1 člen 523.
denacionalizacija - odškodnina - upravičenec do odškodnine - banka - reforma bančnega sistema - decentralizacija - sukcesija - pravno nasledstvo - predlagalni nepravdni postopek - navajanje novih dejstev in dokazov - prekluzija - koncentracija postopka - smiselna uporaba določb ZPP - edicijska dolžnost - dopuščena revizija
Prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah, zlasti če udeleženci postopka v vabilu na narok niso bili opozorjeni na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
Določba 73. člena ZDen je po strogi jezikovni razlagi pri opredelitvi upravičenca do odškodnine omejena na subjekte, ki so bili: (1.) denacionalizacijski zavezanci in so (2.) podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Univerzalna sukcesija je lahko popolna ali delna. Ne glede na to, da je premoženje konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, pa ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja.
Decentralizacija bančnega sistema na načelni ravni ne more pomeniti delnega univerzalnega pravnega nasledstva komunalnih (oziroma poslovnih) bank in hranilnic po Narodni banki FLRJ. Gre namreč za družbeno reformo, ki na novo vzpostavi pravni položaj bančnih subjektov. Prenos funkcije oziroma pristojnosti iz enega samostojnega pravnega subjekta (Narodna banka FLRJ) na drug samostojen pravni subjekt (KB Celje), ki je ustanovljen z namenom decentralizacije sistema, po analogiji gospodarskopravnih predpisov ne pomeni univerzalne sukcesije
ZPP člen 12, 66, 67, 98, 166, 166/1, 286b, 377, 384, 384/1, 384/4. URS člen 26. OZ člen 147, 148. ZN člen 39. ZOIzk-1 člen 3. ZDPra člen 1, 3, 3/1, 27. ZKP člen 195, 195/2.
povrnitev premoženjske škode - odškodnina - odgovornost države za delo sodišč - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - pravica do pristopa k sodišču - ustavna vloga Vrhovnega sodišča - pomembno pravno vprašanje - zastopanje države - državni pravobranilec - videz nepristranskosti - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Vrhovno sodišče je v zadnjem obdobju že večkrat pojasnilo, kakšna je ustavna vloga Vrhovnega sodišča in kakšen je temu ustrezajoč pristop strank do Vrhovnega sodišča. Prvič je to storilo v zadevi II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018. Revizija tožnika v obravnavani zadevi v nasprotju s tam izraženim stališčem ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, še več: v pretežnem delu se ne osredotoča niti na tista pravna vprašanja, ki so bila osrednjega pomena za odločitev v konkretni odškodninskopravni zadevi, marveč ponavlja nekatere očitno neutemeljene procesne očitke, na katere mu je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Prehodna procesna zakonodaja takšno revizijo sicer še dopušča. Zato jo je Vrhovno sodišče sicer obravnavalo, a na očitke le na kratko odgovorilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00022987
ZDen člen 72, 72/2.
denacionalizacija - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja - višina odškodnine - premoženjska korist - izgubljena korist - ugotavljanje koristi - stanje nepremičnine - trditveno in dokazno breme - izračun izgube donosa katastrskega dohodka kmetije - dopuščena revizija
Pri ocenjevanju višine odškodnine za izgubljeno korist na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen je treba izhajati iz stanja nepremičnine, kakršno je bilo ob uveljavitvi ZDen in do dneva pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena upravičencu. Vendar je ugotovljeno stanje nepremičnine zgolj izhodišče pri presoji, kakšno (konkretno) premoženjsko korist bi upravičenec (lahko) imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Trditveno in dokazno breme je na upravičencu, izračun izgubljene koristi pa je v vseh tovrstnih pravdah hipotetičen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00022801
ZPP člen 2, 7, 12, 337, 370. OZ člen 239.
finančni leasing - pogodba o finančnem lizingu - finančni lizing nepremičnin - predčasni odkup - vpis v zemljiško knjigo - sprememba predmeta pogodbe - solastninska pravica na nerazdeljeni stvari (idealni del) - velikost solastnega idealnega deleža - sprememba velikosti - povrnitev premoženjske škode - odgovornost dajalca leasinga - protipravnost ravnanja - konkretizacija tožbenih navedb - pomanjkljiva trditvena podlaga - seznanitev z listinami in dokazi - pripombe na zapisnik o glavni obravnavi - revizija zoper sklep - obrazloženost revizije - revizija kot prepis pritožbe - ustavna vloga Vrhovnega sodišča
V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica sama zavračala zaključek lizinga s predčasnim odkupom predmeta lizinga na način, ki ji ga je ponudila toženka - to je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Tak način ne bi terjal sklepanja nobenih aneksov k Pogodbi o lizingu, saj bi se lahko pravilni podatki o idealnem deležu navedli v kupoprodajni pogodbi. Tožnica v postopku ni trdila, da tudi ta način zemljiškoknjižno ne bi bil izvedljiv oziroma pojasnila, zakaj naj bi bil neizvedljiv.
Že iz njene temeljne teze, da naj bi jo toženka oškodovala, ker naj bi z zavračanjem sklenitve aneksa k Pogodbi o lizingu onemogočila zemljiškoknjižno izvedbo prenosa lastninske pravice, izhaja, da tožnica oškodovanje pravzaprav vidi v tem, da naj bi nazadnje sploh ne mogla postati lastnica stanovanja, ne pa v razliki v velikosti idealnega deleža na skupnih prostorih.
Vrhovno sodišče namreč ni le tretja instanca, ki bi ponovno presojala vse pritožbene navedbe, temveč v skladu s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Revizijo zato obravnava le v tistem delu, ki revizijske razloge uveljavlja obrazloženo. Del, ki je v celoti dobeseden prepis pritožbe in ne polemizira s konkretnimi odgovori pritožbenega sodišča na pritožbo, temu standardu ne zadosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00022416
ZZK-1 člen 43, 43/1, 43/4, 243, 243/4. OZ člen 557, 557/1. ZPP člen 380, 380/2.
izbrisna tožba - stvarna pasivna legitimacija - dediči kot sosporniki - nujno sosporništvo - pogodba o dosmrtnem preživljanju - sklepčnost tožbe - vsebina tožbenega zahtevka - ugotovitveni del tožbenega zahtevka - zmotna uporaba materialnega prava
Stranki pogodbe, ki se izpodbija z ničnostno ali izpodbojno tožbo, sta vselej enotni in zaradi zagotovitve pravice do sodelovanja v postopku tudi nujni sospornici.
Upoštevaje zakonsko besedilo prvega odstavka 243. člena ZZK-1 hkratna postavitev ugotovitvenega zahtevka ni nedopustna, vendar pa ni obvezna.
Pri presoji, ali je bil oškodovanec zavarovančev gost, ki se je mudil pri zavarovancu na zasebnem obisku, gre za razlago spornega določila splošnih pogojev zavarovanja.
Za ekskluzivnost razlage, za katero se zavzema zavarovalnica, v spornem določilu ni zadostne opore. Odločilno je, da z njene strani pričakovane omejitve zavarovalnega jamstva iz spornega določila nedvoumno ne izhajajo na način, ki bi izključeval tožnikovo razlago. V takem primeru je treba večpomensko sporno določilo splošnih pogojev zavarovanja razlagati v korist nasprotne, šibkejše stranke.
Splošni pogoji zavarovanja morajo biti jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Do potrošnikov bi bilo nepošteno, da bi se najprej tržilo in nato upravljalo s takšnimi zavarovalni produkti, katerih mamljiva vsebina (npr. glede večjega obsega zavarovalnega jamstva) bi bila nato ob nejasnih in dvoumnih omejitvah na izvedbeni ravni (ob uveljavljanju zavarovalnega rizika) dejansko izvotljena.
SZ člen 56, 56/1, 125, 125/1. URS člen 33, 67. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 5, 5/1.
dopuščena revizija - najemno razmerje za nedoločen čas - pravica do zasebne lastnine - pravica do neprofitne najemnine
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali gre za poseg v pravico do zasebne lastnine, če mora lastnik nepremičnine trpeti najemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas za neprofitno najemnino z vnukinjo pokojne imetnice stanovanjske pravice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00022573
ZKP člen 39, 39/1, 371, 371/1-3, 371/2, 372, 372-1, 372-3, 398, 398/1-2.. KZ člen 261, 261/3.. URS člen 23, 23/1, 25.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - izraba položaja - čas storitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do pritožbe - kršitev pravice do obrambe - procesna sposobnost - pravica do poštenega sojenja - nepristranskost sodnika
Izraba uradnega položaja in s tem protipravnost obsojenčevega ravnanja se odraža v tistem delu konkretnega opisa kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da so bili podatki posredovani zgolj enemu samemu potencialnemu ponudniku,ne pa tudi drugim potencialnim ponudnikom, ki so bili zaradi tega v slabšem položaju.
Čas storitve kaznivega dejanja je res opredeljen v časovnem razponu, vendar tudi obsojenčevo ravnanje ni bilo enkratno, temveč ga je sodišče spoznalo za krivega, da je soobsojenca večkrat neupravičeno seznanjal s podatki o projektu.
Ker gre za potrditev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, preverjano v zvezi s pritožbami pred sodiščem druge stopnje, je odločitev pritožbenega sodišča postala pravnomočna. Pritožba zoper takšno odločitev v zvezi z dejanskim stanjem je bila že izčrpana, saj Ustava, mednarodni instrumenti ter veljavni procesni zakon ne zahtevajo več kot ene pritožbe. Glede na navedeno je odločitev obeh sodišč, da pritožba zoper odločbo višjega sodišča v konkretnem primeru ni dopustna, pravilna.
Dolžnost države zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo ne upravičuje vodenja kazenskega postopka, kadar bi to ogrozilo obdolženčevo življenje ali občutno prizadelo njegovo zdravje. Kolizijo navedenih dveh temeljnih interesov je treba reševati na konkretni ravni ob upoštevanju načela sorazmernosti.
Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščina, da je bila v tej kazenski zadevi tudi po razveljavitvi sodbe pritožbenega sodišča sodnica poročevalka ista oseba, ne predstavlja izključitvenega razloga, prav tako pa zaradi tega dejstva ni podan odklonitveni razlog.