ZUP člen 243. ZDavP-2 člen 7, 7/1. ZFPPIPP člen 442, 442/6, 442/7, 442/7-2, 442/8, 444/10.
davčna izvršba - izbrisana družba - davčna obveznost izbrisane družbe - aktivni družbenik - solidarna odgovornost aktivnega družbenika - kontradiktornost - načelo zaslišanja stranke
Tožniku kot davčnemu dolžniku za dolgove izbrisane družbe je bil prvi sklep o izvršbi izdan dne 26. 9. 2012. Tožnik se je zoper omenjeni sklep pritožil, prvostopni davčni organ pa je z uporabo 243. člena ZUP pritožbi tožnika sam delno ugodil ter mu izdal nov (izpodbijani) sklep za nižji dolgovani znesek. Z navedenim dejstvom se je udejanjila možnost novega dolžnika, da lahko o razlogih, s katerimi je nasprotoval prehodu obveznosti nanj, odloča davčni organ prve stopnje. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 357/03, ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe. Vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje. Slednjemu pa po mnenju sodišča ustreza uporaba instituta iz 243. člena ZUP, ki je bil v konkretnem primeru tudi uporabljen.
davčna izvršba - poroštvo - povezane osebe - prenos poslovanja brez statusnega preoblikovanja - izogibanje plačilu davka
Poroštvo je institut, ki ima s strani davčnega organa na davčnega zavezanca predvsem preventivni učinek. Poglavitni namen tega instituta je omejiti možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davkov z odsvojitvijo premoženja prenosom dejavnosti. Zakonodajalec poizkuša pri tem poudariti, da se v primeru, ko se obveznosti ne poravnavajo v skladu z načelom zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti iz 9. člena ZDavP-2, zoper davčnega zavezanca uvede postopek davčne izvršbe. Če torej pride do zlorabe namena pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti, je z institutom poroštva potrebno omejiti možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davščin na način kot to predvideva 148. člen ZDavP-2.
Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč. Sodišče tudi ne more upoštevati razlogov, ki jih je toženka navajala v Odločbi, zato razlogi toženke, ko se sklicuje na točko 2. izreka odločbe z dne 1. 8. 2016 in na njeno obrazložitev, ne morejo nadomestiti razlogov izpodbijanega sklepa. Glede na ZUP je razloge, ki sledijo izreku, treba pojasniti v obrazložitvi akta in ne v drugih pripravljalnih vlogah. V obravnavani zadevi sodišče ne more preizkusiti, ali je toženka naložila tožniku sorazmeren del plačila dejanskih stroškov, do katerih je banka prevzemnica upravičena po drugem odstavku 321. člena ZBan-1. Sodišče stališče toženke iz odgovora na tožbo, da je upoštevala običajen obseg dela in da glede višine stroškov v tovrstnih zadevah toženka ni imela dvomov, ne more preizkusiti, saj to iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Toženka je glede na določbe ZUP dolžna pojasniti svoje razloge, na podlagi katerih je utemeljila svojo odločitev. Nima prav toženka, da je to stvar tožnika, da pojasnjuje, zakaj sta zanj višina in vrsta stroškov nesprejemljiva oziroma zakaj odstopata od običajnih stroškov, saj je toženka tista, ki mora relevantne okoliščine pojasniti na način, da jih je mogoče preizkusiti, kar v obravnavanem primeru ni mogoče in gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - sredstva za privatno potrošnjo - prihranki - gotovina - posojila sorodnikov - dokazovanje - zaslišanje prič - načelo proste presoje dokazov
Ustreznih in verodostojnih dokazov ne morejo nadomestiti posplošene navedbe o povezanosti in solidarnosti med družinskimi člani niti pavšalna očetova izjava, sploh glede na višino gotovine, ki naj bi jo tožnik od sorodnikov dobil (preko 10.000 EUR). Predvsem pa pomanjkanje konkretnih podatkov pri sodišču vzbuja dvom v resničnost tožbenih navedb glede darovane gotovine. To pomeni, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati obstoja gotovine v znesku, ki ga zatrjuje v tožbi. Zato je davčni organ gotovino lahko upošteval le v višini, ki jo je tožnik po presoji davčnega organa uspel dokazati.
ZOdv-D člen 17. ZBPP člen 37, 39. ZUS-1 člen 38, 38/3.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - sestava in vložitev pritožbe - upravni spor - odgovor na tožbo
Odgovor na tožbo v upravnem sporu je zakonsko urejen drugače kot je ta urejen v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren. Tožena stranka je po tretjem odstavku 38. člena ZUS-1 v roku za odgovor na tožbo dolžna sodišču poslati le spise, ki se nanašajo na zadevo in je tako sankcionira le kršitev te dolžnosti. Opustitev oziroma neobrazloženost odgovora na tožbo v upravnem sporu zato ne more imeti enakih posledic, kot jih ima lahko v pravdi.
Iz podatkov spisa izhaja, da je bila prosilcu odobrena BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v C. zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice oziroma podrejeno zaradi izstavitve z.k. dovolila (pcto. 221.912,11 EUR). V tem smislu mu je bila tudi izdana napotnica. Na podlagi odločbe, s katero pristojni organ za BPP dodeli brezplačno pravno pomoč, namreč strokovna služba za BPP upravičencu izda „napotnico“ (39. člen ZBPP). Obseg BPP se skladno z določbo 37. člena ZBPP določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP. Iz nje pa jasno izhaja, da vrednost spornega predmeta pri sestavi in vložitvi pritožbe zoper sporno sodbo tako za primarni kot podrejeni zahtevek znaša 221.912,11 EUR. Prosilcu je bila torej odobrena BPP za vložitev pritožbe tako glede primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka v skupni že navedeni vrednosti. Samo v tem obsegu je njegov pooblaščenec tudi upravičen do povračila stroškov opravljene BPP.
zaščitena kmetija - pogoji za zaščiteno kmetijo - pojem zaščitene kmetije - ukvarjanje s kmetijsko dejavnostjo - naslov kmetijsko-gozdarske gospodarske enote
Upravno sodišče je določbo 2. člena ZDKG razlagalo tako, da je presojalo, ali so nepremičnine (poleg kriterija obsega in lastništva) tudi prostorsko – ekonomsko povezane in v zvezi s tem podanost gospodarske enote. Zemljišča morajo predstavljati zaokroženo gospodarsko enoto, morajo biti povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje, da se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Gre za presojo objektivne primernosti zemljišč za kmetijsko – gozdarsko dejavnost. Določba 3. člena ZDKG ne pomeni dodatnega kriterija, ki bi zapolnjeval pojem gospodarske enote.
Irelevantno v zvezi z zaščito in ugotovitvijo gospodarske enote je dejstvo, da se lastnik ne ukvarja s kmetijstvom.
Pojem zaščitene kmetije je pojem sui generis in ga v celoti zapolnjuje ZDKG. Pojmi iz ZKme-1 imajo drug pravni, čeprav jezikovno podoben pomen. Pojma zaščitene kmetije ni mogoče enačiti s 4. ali 143. členom ZKme-1, zato tudi pri statusu zaščitene kmetije ne obstaja zahteva po ukvarjanju s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1) ali obveznostjo, da ima KMG – MID določen sedež (oziroma naslov).
upravni spor - tožba v upravnem sporu - po vložitvi tožbe spremenjena odločba - ustavitev postopka - stroški postopka
Tožeča stranka pri tožbi zaradi novo izdane odločbe tožene stranke z dne 16. 11. 2016 ne vztraja. Na podlagi navedenega je sodišče postopek s sklepom ustavilo.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZTuj-2 člen 68.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska Uredba III - nevarnost pobega - rok za vročitev sklepa
Tožniku je bil ukrep pridržanja ustno naznanjen pravočasno in toženka je pravočasno izdala tudi pisni odpravek sklepa, tožnik pa v tožbi tudi ne navaja nobenih razlogov, kako je oziroma bi lahko tridnevna zamuda z vročitvijo pisnega odpravka sklepa tožniku vplivala na pravilnost oziroma zakonitost le-tega. Omenjena kršitev zato ni bistvena in ne more predstavljati upoštevnega tožbenega razloga.
Sodišče je predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Norveški; - da je tožnik Norveško zapustil po tem, ko je bila njegova prošnja zavrnjena; - da je tožnik sicer nameraval iti v Italijo in je zato kupil karto za Videm, da Ljubljane oziroma Slovenije sicer prej ni poznal, vendar pa je po prijetju v Ljubljani takoj izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (tj. 20. 11. 2016); - da je sicer potem od svoje namere v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito odstopil (zaradi pojasnila, da bo vrnjen nazaj na Norveško in očitno nerazumevanja, tj. slabe komunikacije, da v Sloveniji zato prošnje ne more vložiti), vendar pa je prošnjo potem ponovno vložil; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.
nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - višina priglašenih stroškov - naravovarstveno soglasje - obrazložitev odločbe
Tožeča stranka, ki je 20 označevalnih tabel postavila v varovanem območju Natura 2000, bi morala pred tem posegom pridobiti naravovarstveno soglasje, ki bi ga izdalo ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, oziroma pridobiti njegovo odločitev, da to soglasje ni potrebno.
Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede računov št. 21, 23 in 44 le navedla, da je ugotovila, da ne gre za originale, pač pa za skenirane dokumente. Na kakšni podlagi je prišla do takega zaključka, glede na to, da je tožeča stranka v obeh dopolnitvah zatrjevala, da gre za originale, ne pojasnjuje in zato take odločitve ni mogoče preizkusiti. V odgovoru na tožbo (ta sicer ne more nadomestiti obrazložitve) le navaja, da je to ugotovila uradna oseba z vizualnim pregledom. Tožena stranka torej ni pojasnila razlogov za svojo odločitev, prav tako tudi ni pojasnila, zakaj ni upoštevala dokazov, ki ji jih je tožeča stranka priložila dopolnitvama zahtevka. Obrazložitev njene odločitve je v tem obsegu nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.
obnova postopka - postulacijska sposobnost - vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam, v njem pa ni izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit (z navedbo, da je prava neuka oseba, zatrjuje ravno nasprotno in že zato ga sodišče ni pozivalo, naj predloži potrdilo o tem, da je opravil pravniški državni izpit). Navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka vložila oseba, ki te pravice nima. Sodišče je zato moralo predlog, na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS-1 oziroma prvega odstavka 91. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, s sklepom zavreči.
ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba(EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 3, 3/2, 13, 18, 18/1, 18/1d.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - Republika Hrvaška - začasna odredba - načelo nevračanja
Tožnik prvenstveno oziroma primarno nosi trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil. Sistemske pomanjkljivosti so objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.
Uredba Komisije (EU) št. 1063/2010 z dne 18. novembra 2010 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 97g, 97h.
carina - naknadni obračun carinskih dajatev - preferencialno poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - odgovornost špediterja - napačni ali neresnični podatki v potrdilu o poreklu blaga
Z Uredbo Komisije EU št. 1063/2010 sta 97. g člen in 97. h člen določila nova pravila pri postopku nadzora porekla blaga. Za preverjanje podatkov v državi, ki je izdala potrdilo o poreklu blaga, velja, da morajo carinski organi države članice, kadar zaprosijo pristojne organe države upravičenke za sodelovanje pri preverjanju veljavnosti navedb o poreklu, statusa porekla izdelkov ali obeh, v zahtevi, kadar je to primerno, navesti razloge za upravičen dvom o veljavnosti navedb o poreklu ali statusu porekla izdelkov. Opisane zakonske določbe torej kažejo, da je bil postopek preverjanja v času spornega uvoza manj formalen, kot pa v času uvoza blaga, ki ga primeroma navaja tožeča stranka.
Sodišče meni, da se do vprašanja, ali so tajski carinski organi, ki so potrdilo o poreklu izdali, vedeli ali bi vsaj morali vedeti, da so podatki neresnični, tožena stranka ni opredelila. Gre torej za dejstvo, ki doslej ni bilo ugotovljeno, kot tudi ne ali bi tajski carinski organi za to morali vedeti, torej ali so v skladu s tam veljavnimi pravili storili vse, kar bi kot pristojni uradni organi morali storiti glede preverjanja porekla blaga. Sodišče ocenjuje, da dejansko stanje v tem obsegu ni bilo v celoti ugotovljeno.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - poseg v vodno in priobalno zemljišče - mostiček - betonski prepust - vodno soglasje
Tožniki so tako v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbenem postopku podali navedbe v smeri, da je bil betonski prepust, kot stoji še danes, zgrajen pred letom 1965 (oziroma kot izhaja iz tožbe pred letom 1964), pred tem pa je na istem mestu stal lesen mostiček, zato se je, kot izhaja iz odločbe upravnega organ druge stopnje, slednji na podlagi k pritožbi priloženih aerofoto posnetkov za leta 1968, 1975 in 1981, do teh navedb izrekel, in sicer je pritrdil tožnikom, da je bil čez Jelšanski potok že takrat zgrajen prehod oziroma most, ni pa pritrdil navedbam tožnikov, da takrat za tovrsten poseg pridobitev dovoljenja oziroma soglasja ni bila potrebna. Upravni organ druge stopnje je obrazložitev upravnega organa prve stopnje dopolnil zgolj z ugotovitvijo, da bi tožniki za predmetni poseg morali pridobiti vodnogospodarsko soglasje tudi po v času izvedbe spornega posega veljavnem predpisu, česar pa ni podrobno utemeljil.
davčna izvršba - ustavitev davčne izvršbe - pogoji za ustavitev davčne izvršbe - zastaranje - izvršilni naslov - sklep o potrditvi prisilne poravnave
Sodišče, glede na določbe ZDavP-2 in glede na to, da je v predmetni zadevi izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal izvršljiv dne 1. 7. 2005 in ne odmerna odločba davčne uprave, meni, da je zastaranje, tudi po določbah ZDavP-2 v povezavi z ZZPSL, pričelo teči z dnem izvršljivosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ker od tega dne do dne izdaje izpodbijanega sklepa še ni poteklo 10 let, hkrati pa je tudi po 30. 6. 2005 prišlo do pretrganja teka relativnega zastaralnega roka, saj je bila za predmetne obveznosti terjana že družba A. d.o.o., od tožnika kot družbenika izbrisane družbe pa se je poplačilo obveznosti zahtevalo z obvestilom z dne 9. 3. 2010, izvršba za te obveznosti pa nato uvedla s sklepom o izvršbi z dne 10. 5. 2010 ter s sklepom 3. 1. 2013, sodišče ugotavlja, da terjatev tudi ni relativno zastarala. Navedena dejanja so namreč pretrgala tek relativnega (petletnega) zastaralnega roka.
kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla - sklenitev pogodbe - smrt stranke
V obravnavanem primeru ni sporno, da sta tako tožnik, kot tudi prizadeta stranka pisno izjavo o sprejemu ponudbe podala v zakonsko določenem roku, to je pred zapuščinskim postopkom, kar glede na zgoraj navedeno stališče pomeni, da je bil pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla s strani pristojne upravne enote s sprejemom ponudbe. Zato je naloga upravne enote, da ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v trenutku sprejema ponudbe odobri ali zavrne odobritev pravnega posla, pri čemer razlogi, zaradi katerih upravna enota pravnega posla ne odobri, izhajajo iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ.
celovita presoja vplivov na okolje - stranka v postopku - stranski udeleženec - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija
Da bi šlo v obravnavani zadevi za postopek, v katerem in mogoče zastopati interesov ohranjanja narave, oziroma zakaj, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.
ZGO-1 člen 8, 8/1, 8/2, 74c. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. ZUP člen 214, 214/1.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pomožni objekt - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Vsebino pojma pomožnega objekta, ki ga v izpodbijani odločbi uporablja prvostopenjski organ, sklicujoč se na določila navedenega Odloka, je treba ob uporabi metod razlage šele določiti. Pri tem pa mora organ svojo odločitev dovolj natančno utemeljiti, tako da je stranka z razlogi nedvoumno seznanjena in se lahko izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih ter sproži učinkovito upravno oziroma sodno kontrolo pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe iz zakonsko predvidenih razlogov. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker ne vsebuje obrazložitve v bistvenem delu, to je glede pravne opredelitve vrste objekta – garaže, ki je predmet tožničine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Določneje povedano, gre za vprašanje, kako organ razlaga pojem pomožnega objekta (v smislu določb navedenega Odloka) in zakaj predvidena garaža glede na svoje značilnosti predstavlja (samostoječ) pomožen objekt.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - organ postopka - sprejem odločitve - razpisni pogoji
ZRRD glede odločitve direktorja toženke o izbiri projektov predvideva možnost ugovora, o katerem odloča prav tako toženka, po drugem organu (upravnem odboru), oba akta skupaj pa predstavljata odločitev toženke, sprejete v enostopenjskem postopku, zoper katero ni pritožbe.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da znaša ugotovljeni tožničin mesečni dohodek na družinskega člana 343,72 EUR, skupna vrednost upoštevanega premoženja pa 14.428,00 EUR. Tako ugotovljeni višini mesečnega dohodka na družinskega člana in vrednosti premoženja tožnica ne ugovarja. Tožnica zato po mnenju sodišča ne izpolnjuje predpisanega subjektivnega pogoja za dodelitev BPP.