Glede na izrek njene odločbe je tožena stranka odpravila nadomestno prvostopno odločbo in zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, ter zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo z dne 27. 11. 2000. Tak izrek pa ni razumljiv. Če je tožena stranka nadomestno prvostopno odločbo odpravila, in pritožbo sedaj tožeče stranke zoper prvostopno odločbo z dne 27. 11. 2000 zavrgla, je v veljavi prvostopna odločba z dne 27. 11. 2000, in ni jasno, kako naj prvostopni organ dopolni postopek in o čem naj ponovno odloči. Ker mora biti izrek odločbe določen (213. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), po presoji sodišča pa izrek izpodbijane odločbe ni tak, gre za bistveno kršitev pravil postopka.
Po 229. členu ZUP lahko pritožbo poleg stranke vloži vsaka oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Že obstoječe zemljiškoknjižno stanje je zadosten izkaz pravnega interesa tožeče stranke, da vloži pritožbo zoper odločbo o parcelaciji parc. št. 798/10. Ta parcela je po zemljiškoknjižnem stanju med njenimi sredstvi.
oglaševanje prodaje stanovanj - ukrep tržnega inšpektorja
Dejstvo, da v oglasu o prodaji stanovanj ni naveden podatek, da je zemljiškoknjižni vložek, v katerem so stanovanja vknjižena, opremljen s plombo, sam po sebi glede na to, da se stanovanja prodajajo s pisno pogodbo, v kateri mora biti navedeno celotno zemljiškoknjižno stanje, še ne pomeni zavajajočega oglaševanja.
ZDen člen 63, 63/3, 63, 63/3. ZUP člen 145, 145/1, 148, 145, 145/1, 148.
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - zahteva za denacionalizacijo
Z odločanjem o denacionalizaciji na podlagi nepravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju (državljanstvu osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno), bi tej osebi lahko nastala nepopravljiva škoda, ki jo tožnica v tožbi izkazuje, in sicer nemožnost vrnitve premoženja v naravi, kar je njen interes, izražen v zahtevi o denacionalizaciji. Zato je treba postopek denacionalizacije prekiniti do pravnomočnosti odločbe o državljanstvu tožnice, ki je vložila zahtevek po 12. členu ZDen.
10. člen ZSPOZ veže višino odškodnine glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, zato je tožnik upravičen do odškodnine za čas, za katerega mu je priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec. Čas do tožnikovega povratka v domovino (do 8. 11. 1945) se upošteva zgolj pri odmeri pravice do priznanja pokojninske dobe.
Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno iz rasnih, političnih, nacionalnih ali verskih razlogov, temveč iz drugih - k takšnemu delu pa je treba šteti tudi obvezno enoletno delo žensk v kmetijstvu in gospodinjstvu (t.i. Pflichtjahr) - ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.
otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - status žrtve vojnega nasilja
Tožničin oče ni umrl oziroma ni bil ubit zaradi sodelovanje v NOB, niti ne v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je bistveni element iz dejanskega stanja 8. odstavka 2. člena ZZVN, zato tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Iz izpodbijane odločbe in iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, kateri so bili razlogi, da se je oče tožnice spornega dne z vozom peljal po relaciji, na kateri ga je doletela nesreča, saj je odšel po svoj voz v C, ta vožnja pa ni bila v povezavi z njegovo pomočjo partizanskim silam. Ob tem seveda tudi ni sporno, da je bil tožničin oče kot aktivist NOB v stalni nevarnosti, vendar ta okoliščina ni dovolj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici.
Iz določb 1. odstavka 100. člena ZLV izhaja, da je pritožba na občinski svet zoper odločitev občinske volilne komisije, v konkretnem primeru izpodbijano začasno poročilo OVK Občine A -B z dne 14. 11. 2002, procesna predpostavka za odločanje Upravnega sodišča RS v upravnem sporu glede sodnega varstva volilne pravice v upravnem sporu. Ta v konkretnem primeru ob vložitvi obravnavane pritožbe pri Upravnem sodišču RS, ni bila izpolnjena, saj že iz njene vsebine izhaja, da so jo pritožniki vložili v identičnem besedilu istočasno pri štirih organih, in sicer poleg Upravnega sodišča RS še pri Občinskem svetu Občine A - B, Republiški volilni komisiji in OVK.
dolgovni seznam - prisilna izterjava davčnega dolga
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da pri nekaterih vrstah obveznosti (prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkih za zdravstveno zavarovanje, članarini obrtni zbornici, davku od zaposlenih delavcev, prispevku za pomoč obrtnikom iz Posočja) izvršilnega naslova ne navaja. To pa pomeni, da seznam ni izdelan v skladu z zakonom ter da sklep o prisilni izterjavi nima (pravilnega) izvršilnega naslova kot enega svojih obveznih sestavnih delov (43. člen ZDavP).
dolgovni seznam - prisilna izterjava davčnega dolga
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da pri nekaterih vrstah obveznosti (prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevku za porodniško varstvo) izvršilnega naslova ne navaja. To pa pomeni, da seznam ni izdelan v skladu z zakonom ter da sklep o prisilni izterjavi nima (pravilnega) izvršilnega naslova kot enega svojih obveznih sestavnih delov (43. člen ZDavP). Po presoji sodišča predstavlja v skladu z zakonom izdelan dolgovni seznam predpostavko za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Le sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim kot določa zakon, namreč po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice (oziroma so davčne obračune izdelali sami).
ZDavP člen 44, 44/2, 86, 86, 44/2, 44. ZUP člen 9, 9.
prisilna izterjava davčnega dolga - načelo zaslišanja stranke
Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku dopolnjevala ugotovitveni postopek, ima tožeča stranka prav, ko trdi, da izpodbijana odločba temelji na novih dejstvih in okoliščinah, s katerimi ni bila seznanjena, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku in je izpodbijana odločba iz tega razloga nezakonita.
odločba upravnega organa - nedoločen in nerazumljiv izrek odločbe
Ker je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se pritožbi delno ugodi, istočasno pa prvostopna odločba odpravi, je tak izrek nepopoln, nejasen in nedoločen, hkrati pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Odločba je zato bistveno pomanjkljiva, kar narekuje njeno odpravo.
Pogoj za vračilo DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker je na računih, navedenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, manjkala pravilna označba firme prejemnika oziroma izdajatelja računa, račun ne vsebuje vseh podatkov, ki so predpisani v 34. členu ZDDV ter zato niso izpolnjeni vsi pogoji za vračilo DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku vračanja DDV davčnemu zavezancu ni le priloga vloženi zahtevi, ampak je na prvem mestu podlaga za uveljavljanje pravice do vračila vstopnega davka. V zvezi s priznavanjem pravice do vračila DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za vračilo vstopnega davka domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem.
S pravnomočnostjo odločbe o podelitvi patenta je tudi pravnomočno določen obseg podeljenega patentnega varstva. Obseg priznanega patentnega varstva se namreč določa z odločbo o priznanju patenta, in sicer v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena v zvezi s 63. členom ZIL).
Ni mogoče samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka, določiti funkcionalno zemljišče na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije v upravnem postopku.
URS člen 23, 23. ZUS člen 34, 34/1-3, 34/1-4, 34, 34/1-3, 34/1-4.
pravica do pravnega varstva
Tožnik je vložil tožbo na znižanje preživnine pri krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v B na podlagi obvestila tožene stranke (Okrajnega sodišča v A) z dne 6. 11. 2000. Ker je na podlagi tožbe, vložene dne 18. 1. 2001, stekel pred pristojnim sodiščem sodni postopek, je po navedenem očitno, da z ravnanjem tožene stranke, ki ga tožnik v tožbi uveljavlja kot kršitev njegove pravice dostopa do sodišča, v to pravico ni bilo poseženo, saj je ob vložitvi tukaj obravnavane tožbe, to je dne 22. 2. 2001, že stekel ustrezni sodni postopek pred krajevno pristojnim sodiščem. Zato je bilo treba tožbo z dne 22. 2. 2001 zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
Upravno sodišče Republike Slovenije ni inštančni organ sodiščem splošne pristojnosti, kar pomeni, da sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča splošne pristojnosti (med katere spada tudi tožena stranka), ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v tem sporu uveljavljati varstva katerekoli ustavne pravice, razen pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije do sodnega varstva.
ZN člen 10, 10/1, 125, 125/2. ZUS člen 3, 3/2, 18, 18/1.
imenovanje notarja - aktivna legitimacija v upravnem sporu - Notarska zbornica Slovenije
Tožeča stranka, Notarska zbornica Slovenije, meni, da je bila kršena njena pravica oziroma pooblastilo, ki jo oziroma ga ima sicer v postopku imenovanja notarja po določbah ZN, s tem, ker ni sodelovala v postopku imenovanja za notarja stranke z interesom A.A., je zato po mnenju sodišča aktivna stranka. Ministrica za pravosodje je po ugotovitvi, da je bil razpisni postopek glede imenovanja stranke z interesom za notarja izveden zakonito po določbi 125. člena ZN ter glede na dejstvo, da je imel po navedeni določbi Državni zbor pravico do imenovanja le 30 notarjev in ker je pravica imenovanja notarjev prešla na ministra za pravosodje, izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da za notarja na prvo prosto notarsko mesto v A. imenuje A.A. Po presoji sodišča pa ministrica za pravosodje za izdajo izpodbijane odločbe ni imela zakonite podlage, saj je bil razpis objavljenem v Uradnem listu RS, št. 43/94, in postopek izpeljan na njegovi podlagi že zaključen.
teritorialni domet ZDen - tuja pravna oseba - zavezanec
Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi po mnenju sodišča lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije.
intelektualna lastnina - dokazno breme - slovečnost znamke - razlika med slovečnostjo in splošno znanim dejstvom
Slovečnost določene priznane znamke kot kategorija iz 1. odstavka 22. člena ZIL ni isto kot splošno znano dejstvo v smislu 2. odstavka 160. člena ZUP/86, zaradi česar je v nobenem primeru ne bi bilo treba dokazovati. Pri splošno znanem dejstvu v smislu navedene postopkovne določbe gre namreč lahko tudi za dejstvo, ki je splošno znano na območju, za katerega je pristojno sodišče, ne pa na celotnem območju države, medtem ko se za slovečnost znamke zahteva ne samo, da je znamka splošno znana na območju vse države, temveč tudi, da je znana kot pojem proizvajalca oziroma ponudnika določenih vrst blaga oziroma storitev specifične kvalitete, ki imetniku sloveče znamke pripisuje v očeh potrošnikov blaga oziroma storitev določen prestiž. Če imetnik neke priznane znamke meni, da je njegova znamka sloveča znamka v smislu 1. odstavka 22. člena ZIL, in če tožena stranka meni drugače, potem je imetnik znamke, katere slovečnost ugovarja, dejstva, na podlagi katerih je možno slovečnost ugotavljati, dolžan dokazovati. To mu namreč nalaga 4. odstavek 58. člena ZIL.