Določba 49. člena ZSZ opredeljuje, kdaj določeno zemljišče (pozidano zemljišče izven ureditvenega območja naselja) pridobi status zazidanega zemljišča, in sicer to veže na pravnomočnost odločbe o parcelaciji. Z izrazom "odločba o parcelaciji", ki ga sicer ob uveljavitvi ZSZ veljavni zakon o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 14/74 in 42/86; v nadaljevanju ZZkat) ni uporabljal, treba razumeti odločbo, katero po parcelaciji o novonastalih parcelah izda geodetski organ, torej odločbo po 2. točki prvega odstavka 30. člena ZZKat. S to odločbo se za novonastale parcele ugotovi vrsta rabe in katastrski razred, izračunajo površine ter določijo številke. Vpliva na status parcel kot stavbnih zemljišč pa ta odločba nima in ga tudi ne more imeti, saj geodetski organ ni pristojen za odločanje o statusu zemljišč (arg. 1. člen ZZKat).
pravno nasledstvo - upravičenec do denacionalizacije
Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo s podržavljenjem premoženja ukinjena, in da ni pravne kontinuitete med njo in sedanjo Gospodarsko zbornico Slovenije.
V zvezi s pravnim nasledstvom pravnih oseb kot upravičencev do denacionalizacije je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U- I- 225/96 z dne 15. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 13/98), navedlo, da mora biti izpolnjen pogoj pravne kontinuitete pravne osebe od trenutka podržavljenja do vračila premoženja, ki se ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register.
presoja podzakonskega predpisa - načelo delitve oblasti
Sodišče v upravnih sporih, ko gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, lahko upošteva vprašanje primernosti razlage podzakonske ureditve samo v okviru presoje (ne)zakonitosti izpodbijanega akta. Upravno sodišče nima pristojnosti presojati primernosti podzakonskega predpisa mimo presoje pravilne uporabe prava, ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I).
dodatek za posebno invalidnost - dokazni standardi - načelo presoje dokazov
Dokazna ocena tožene stranke, da gre pri tožnikovi bolezni za prirojeno malformacijo nima ustrezne obrazložitve, ki jo zahtevajo pravila dokazovanja po ZUP ob upoštevanju dejstva, da se v obravnavanem sporu dokazni postopek nanaša za varstvo pravic v zvezi z invalidnostjo, ki so del socialnih pravic iz določila 2. odstavka 50. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I). Tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z nobenim stavkom v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne obrazloži niti ne pojasni, zakaj je mogoče sklepati, da je tožnikova bolezen prirojena. Sama trditev, četudi je povzeta od mnenja ekspertne zdravniške komisije, v konkretnem primeru, v katerem gre za ugotavljanje statusa in pripadajočih pravic civilnega invalida vojne po uradni dolžnosti in gre za zmanjšanje pridobljene ravni pravic tožnika, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. Kajti, ugotovitev zdravniške komisije mora biti do neke mere utemeljena. Ta mera je določena z ZVojI in sicer gre za možnost sklepanja, da so vojne razmere na bolezen precej vplivale, da se je poslabšala (19. člen ZVojI). V smislu tega dokaznega standarda je treba v konkretnem primeru uporabiti načelo materialne resnice (9. člen ZUP). Omenjeni dokazni standard je torej nižji od ugotovitve gotovosti obstoja neke okoliščine.
Za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen ZPD. Oprostitev je pogojna, ker se doseže z izpolnitvijo vseh predpisanih formalnih pogojev. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni pravočasno, pred prevzemom proizvodov, vendar najkasneje do dneva izdaje računa (3. točka 1. odstavka 7. člena ZPD), zato njihova naknadna izpolnitev ni možna.
Tožnica je bila na podlagi izvršljive odločbe Urbanistične inšpekcije z dne 9. 4. 1996 dolžna do 25. 5. 1996 odstraniti predelno steno, ki je bila zgrajena brez ustreznega upravnega dovoljenja. V isti odločbi je bila tožnica hkrati tudi opozorjena, da bo odstranitev predelne stene izvedlo pooblaščeno podjetje na njene stroške (2. točka izreka), če ne bo sama izvršila naloženega dejanja; stroške nastale z izvršbo, pa bo plačala na podlagi posebnega sklepa (3. točka izreka). Odločba je torej glede na rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti postala izvršljiva, ko je bila tožnici vročena odločba, s katero je bila njena pritožba zavrnjena, torej 20. 10. 1997. Od navedenega dne dalje je bil torej organ, ki je bil pristojen za izvršbo, pooblaščen opraviti vsako dejanje, ki je bilo potrebno za izvedbo izvršbe. Je pa dolžan pri rušenju objekta upravni organ ravnati na način, kakor bi ravnal pazljiv gospodar, in paziti, da ob rušenju objekta oziroma njegovega dela lastniku ne povzroči večje škode, kot je to potrebno, zato se je bil dolžan pred konkretnim dejanjem rušenja tudi ustrezno pripraviti.
davki in prispevki - davčno obravnavanje pravne narave poslovnih dogodkov
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano med upravnim sporom, na pritožbo tožeče stranke odločbo organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje, skupaj z napotki, v čem naj dejansko stanje dopolni. S tem je ravnala skladno z določbami 242. člena ZUP in 21. člena ZDavP. Davčni organ je pristojen poslovne dogodke obravnavati po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalno pravno opredelitev poslovnega dogodka s strani inšpicirane pravne osebe. Tožena stranka je zato v tem okviru upravičena presojati tudi pravno naravo poslovnih dogodkov v smislu njihovega davčnega obravnavanja.
Tožeča stranka je v inšpiciranem obdobju mesečno izplačevala nadure, potne stroške ter regres za prehrano za opravljene nadure in delo na domu v obliki prehrambenih bonov, pri tem pa od izplačil nadur (v obliki vrednostih bonov) ni obračunavala in plačevala predpisanih dajatev in je bil prvi pravilen obračun in plačilo dajatev opravljeno šele za marčevsko plačo ob izplačilu 17. 4. 1998, na podlagi sklepa prvostopnega organa. Iz zapisnika tudi izhaja ugotovitev, da je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju mesečno izplačevala pogodbeno delo v gotovini, ne da bi pri tem obračunala in plačala predpisane dajatve od pogodbenega dela. Iz upravnih spisov še izhaja, da tožeča stranka na zapisniške ugotovitve ni imela nobenih pripomb. Na tej podlagi pa je tudi po presoji sodišča davčni organ ravnal pravilno, ko je tožeči stranki najprej s sklepom naložil, da izdela obračun predpisanih dajatev iz nadurnega in pogodbenega dela ter ji nato z odločbo naložil obračunane dajatve v plačilo.
Tožeča stranka je predlagala obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka glede na sklenitev pogodbe o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Po njenem mnenju je sklenitev pogodbe novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno potrdila odločitev prvostopnega organa, ki je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker je navedena pogodba predpis, in je ni mogoče šteti za novo dejstvo oziroma nov dokaz.
denacionalizacija - odvzem zemljišča s strani nemških okupatorskih oblasti
V obravnavanem primeru je sporno, na kakšen način je prešlo zemljišče, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, po drugi svetovni vojni v družbeno lastnino oziroma državno lastnino. Ob ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da so zemljišče tožeči stranki odvzele nemške okupatorske oblasti in je bila zanjo vknjižena lastninska pravica v času okupacije, po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije še ne pomeni, da je to lastninsko stanje trajalo do leta 1984, ko je bila na podlagi Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini in odločbe, izdane na tej podlagi, izvedena vknjižba družbene lastnine in določen njen uporabnik, Gozdno gospodarstvo A. Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini namreč ni spremenil pravne narave premoženja, temveč je le določil način vknjižbe kot posledico že obstoječega stanja lastnine. Spremembe v zemljiški knjigi na podlagi navedenega zakona zato ni mogoče šteti za podržavljenje v smislu določb ZDen. Iz navedenega izhaja, da je predmetno zemljišče moralo biti že v času, ko je bila izdana odločba Občine A. z dne 1. 2. 1984 o vknjižbi, družbena lastnina in je navedena odločba tako lastniško stanje le ugotovila. Zato je v tem sporu tudi pomembna ugotovitev, na kakšen način je prešla lastninska pravica navedenega zemljišča v državno lastnino oziroma družbeno lastnino. Dejanska podlaga s tem v zvezi se v upravnem postopku ni ugotavljala, in je bil v posledici tega napačno uporabljen materialni zakon. z aktom državnega organa, po dokončnosti lokacijskega dovoljenja ni mogoča.
V primerih, ko je bilo premoženje prejšnjim lastnikom razlaščeno na podlagi 28. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: slovenski zakon), ki je naveden v 2. točki 3. člena ZDen, je možno njegovo vračilo po določbah ZDen v primerih, če lastnikom zemljišč kot kolonistom ni bilo dano drugo ustrezno zemljišče v drugem kraju, po presoji sodišča pa tudi tedaj, če so se prejšnji lastniki - kolonisti vrnili z dodeljenega posestva na svoje staro posestvo v Sloveniji skladu z 28. členom slovenskega zakona, pa jim je bilo posestvo v Sloveniji kljub temu odvzeto. V vseh drugih primerih pa po presoji sodišča razlastitve in odvzema zemljišč po 28. členu slovenskega zakona ni mogoče šteti za krivični nasilni revolucionarni ukrep, ki bi ga bilo treba sanirati po ZDen, temveč gre v takih primerih le za posledico odločitve lastnikov, da bodo na podlagi nekdanjega zveznega Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (v nadaljevanju zvezni zakon), ki je naveden v 1. točki 3. člena ZDen, kot kolonisti prevzeli posestva, ki so jim bila dodeljena z odločbo pristojnega organa (29. člen zveznega zakona) in na katerih se jim je lastninska pravica vpisala v zemljiško knjigo (2. člen zveznega zakona), v drugem kraju kot so imeli svoje prejšnje posestvo.
Tarifna številka 1 Tarife prometnega davka je, kar se tiče stopnje prometnega davka, tista, ki določa splošno stopnjo, po kateri se obračunava davek od prometa vseh proizvodov, namenjenih končni potrošnji (prvi odstavek) oziroma stopnjo, ki splošno velja za pivo in vse brezalkoholne pijače (drugi odstavek). Samo v primeru, kadar je v drugih določbah Tarife za tam navedene proizvode določena drugačna davčna stopnja, se lahko davek od prometa teh proizvodov obračunava in plačuje po takšni drugačni davčni stopnji. Ker predstavljajo izjemo od splošne stopnje, jih je treba razlagati ozko - tako kot se glasijo. Zato velja posebna davčna stopnja le pri prometu tistega proizvoda, ki ustreza opisu v tarifni številki, ki posebno davčno stopnjo določa. To pa za konkreten primer pomeni, da je mogoče davek od prometa proizvodov iz drugega odstavka tarifne številke 3 po stopnji 6,5% obračunati in plačati samo, če gre za promet naravnih sadnih sokov in sadnih napitkov.
Z vidika obdavčitve prejemkov določbe delovnopravne in korporacijske zakonodaje, ki priznavajo pravico do udeležbe na dobičku ter določajo pogoje in višino izplačil iz dobička ter dopuščajo delitev dobička (tudi) po kriteriju članstva v organih družbe, za presojo davčne opredelitve prejemka iz dobička niso pomembne, pač pa so določbe davčne zakonodaje tiste, na katere se je pri odločanju treba opreti. Za odločitev v zadevi je bistveno, kakšne vrste prejemek predstavlja izplačilo z vidika njegovega prejemnika kot davčnega zavezanca, torej ali ga je dosegel na podlagi svojega dela ali pa iz svojega premoženja (in le od tega je odvisno, s katerim davkom bo prejemek obdavčen), nebistveno pa, iz katerega vira izplačevalec prejemke izplačuje.
Delovno razmerje oziroma opravljeno delo je v obravnavanem primeru tisto, ki je identificiralo osebe, ki so prejele prejemke iz dobička, fizične osebe - prejemniki prejemkov iz delovnega razmerja oziroma na podlagi opravljenega dela pa po 15. členu ZDoh štejejo kot zavezanci za davek od osebnih prejemkov. Teh prejemkov, ker niso bili izplačani družbenikom kot lastnikom družbe ter ne izhajajo iz premoženjske oziroma kapitalske vezanosti prejemnikov pri tožeči stranki, tako ni mogoče opredeliti kot dohodkov iz premoženja, tudi ne s sklicevanjem na to, da naj bi šlo za odstopljene terjatve (s strani družbenikov na zaposlene delavce in člane uprave).
ZDavP člen 112, 201, 201/2. ZUP (1986) člen 144, 144/1.
davek od dobička pravnih oseb - davčni obračun - predhodno vprašanje
Vprašanje preveritve davčnega obračuna je predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 144. člena ZUP/86, kajti ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno vprašanje: glede na določbo 112. člena ZDavP je to vprašanje namreč samostojna pravna celota ter kot tako predmet posebnega postopka, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja (dejanskih ugotovitev o tem, ali je davčni obračun vsebinsko pravilen), od katerega je odvisna odločitev o vprašanju, ali je zahteva davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije, ki jo le-ta opira na predloženi davčni obračun, utemeljena. Predložitev davčnega obračuna s strani davčnega zavezanca predstavlja zgolj pogoj za vložitev zahteve, nikakor pa ne hkrati naloga davčnemu organu, da brez presoje njene utemeljenosti vrne davčnemu zavezancu razliko med plačanim in obračunanim davkom.
Tudi če tožena stranka ni presodila vseh listin, ki jih je tožnik, kakor zatrjuje, priložil k dopolnitvi pritožbe, pa je, kot je razvidno iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe, presodila vse njegove pritožbene navedbe, tako kot to zahteva 2. odstavek 245. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) ter na podlagi le-teh ter (preostalih) predloženih listin kot dokazil ugotovila obstoj vseh pravno relevantnih dejstev, ki jih je pred odločitvijo v zadevi morala ugotoviti, tako da tožnikov ugovor, da je dejansko stanje v zadevi bilo nepravilno ugotovljeno, ne drži. Pogoji za (pogojno) davčno oprostitev na podlagi 6. in 7. člena ZPD niso izpolnjeni, ker na računih ni klavzul v smislu 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, kar priznava tudi sam tožnik, pravilno pa je tožena stranka tudi presodila, da izjava podjetja A. z dne 5. 8. 1995 ne more šteti za izjavo kupca v smislu 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, saj iz nje ne izhaja, kot to zahteva 4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD, da bodo proizvodi uporabljeni za namene iz 1. do 3. odstavka 6. člena ZPD (za nadaljnjo prodajo, kot reprodukcijski material oz. za servisiranje).
V prehodni določbi 182. člena novega CZ je določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996. Ker se carinski postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije, ta pa je bila vložena 26. 3. 1993, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, določb novega CZ o naknadnem obračunu carine, ki se nanaša na blago oziroma carinjenje po navedeni UCD, ni bilo mogoče uporabiti. Drugače kot tožena stranka namreč sodišče meni, da se z naknadnim obračunom carine ni začel nov upravni postopek v smislu 182. člena CZ, ampak da gre za nadaljevanje tistega, ki se je začel s sprejemom UCD - v smislu uporabe posebnih pravnih sredstev iz CZ, ki so analogna izrednim pravnim sredstvom po ZUP.
ZDavP člen 44, 44/3, 45, 45/2. ZUP (1986) člen 208, 208/5, 234, 238.
prisilna izterjava denarne kazni za prekršek - izrek odločbe
Določba 2. odstavka 45. člena ZDavP je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu določa, da pritožba (zoper sklep o prisilni izterjavi) ne odloži začetega postopka prisilne izterjave. Posledica te določbe za stranke je torej, da bo kljub pritožbi izterjava izvršena, zato je treba v skladu s 5. odstavkom 208. člena ZUP/86 stranko s tem seznaniti v izreku upravnega akta. Drugi del določbe 2. odstavka 45. člena ZDavP, ki določa, da lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi pa zgolj nalaga davčnemu organu preizkus prvostopnega sklepa tudi z navedenega vidika, zato ta del določbe ne spada v izrek upravnega akta. V izreku upravnega akta mora biti torej naveden le pravni učinek, ki ga za pritožnika povzroči vložena pritožba.
plačilni nalog - izvršilni naslov - prisilna izterjava denarne kazni za prekršek
Plačilni nalog v upravnih spisih ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti, niti ni izkazana vročitev plačilnega naloga tožnici. Če pa tožnici plačilni nalog ni bil vročen, kot zatrjuje, plačilni nalog ni postal izvršljiv ter glede na določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP izvršilni naslov ne obstaja in sklepa o prisilni izterjavi denarne obveznosti ne bi bilo mogoče izdati.
plačilni nalog - izvršilni naslov - prisilna izterjava denarne kazni za prekršek
Plačilni nalog v upravnih spisih ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti, niti ni izkazana vročitev plačilnega naloga tožniku. Če pa tožniku plačilni nalog ni bil vročen, kot zatrjuje, plačilni nalog ni postal izvršljiv ter glede na določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP izvršilni naslov ne obstaja in sklepa o prisilni izterjavi denarne obveznosti ne bi bilo mogoče izdati.
Pri uvrščanju blaga v ustrezne carinske tarife je treba upoštevati tudi temeljna pravila o uvrščanju tega blaga. Vendar pa je potrebno v primerih kot je obravnavani, ko gre dejansko za razlago predpisa na podlagi minimalnih razlik, po presoji sodišča, poleg navedenega vendarle upoštevati tudi pravni red kot celoto, v tem kontekstu predvsem določbe Ustave RS, pa tudi druge zakonske predpise. Vsi državni organi morajo pri svojih odločitvah upoštevati oz. zagotavljati tudi enakopravnost subjektov na trgu. Tožena stranka je eden tistih državnih organov, katerega odločitve lahko bistveno vplivajo na enakopraven ali pa neenakopraven položaj subjektov na trgu. Zato je bila tožena stranka po presoji sodišča dolžna proučiti in odgovoriti na tožničine pritožbene ugovore, da se jo s sporno uvrstitvijo v carinsko tarifo neupravičeno spravlja v neenakopraven položaj na trgu, še posebej glede na zatrjevano okoliščino, da je tožena stranka prej več let dopuščala uvrščanje sporne embalaže v ugodnejšo carinsko tarifo 4819 50 000, potem pa je svoje stališče spremenila samo glede embalaže Combibloc, ne pa tudi glede konkurenčne embalaže. Tukaj se zaradi spoštovanja navedene zakonske ureditve glede zagotavljanja enakopravnega položaja na trgu in s tem povezanega enakega obravnavanja pred zakonom, sodišče ni moglo postaviti na stališče, da je carinjenje drugih podobnih embalaž drug upravni postopek, ki s spornim carinjenjem nima nobene zveze.