S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke o sodni pristojnosti nadaljevalo s postopkom, je v bistvu ugotovilo, da spada sporna zadeva v pristojnost sodišča R Slovenije in da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani kot sodišče za delovne spore stvarno pristojno za rešitev predmetnega spora. Glede na tako odločitev sodišču prve stopnje posebnega sklepa o utemeljenosti ugovora glede pristojnosti ni bilo treba izdati.
: Toženec je tožnici šele po enem letu (v tem času ji je redno izplačeval plačo in plačeval prispevke), izdal sklep o ugotovitvi, da s tožnico ni bilo sklenjeno delovno razmerje. Določbe 1. odst. 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavec ne more začeti delati v organizaciji oz. pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče razlagati v tem smislu, da delovno razmerje ne nastane, če delavec pred nastopom dela ne podpiše pogodbe, če je dejansko začel opravljati delo in ga je delodajalec prijavil v zavarovanje ter mu izplačeval plačo in poravnaval vse prispevke in davke. V predmetni zadevi je šlo za dejansko delovno razmerje, ki lahko preneha le iz razlogov, navedenih v 2. odst. 100. člena ZDR. Zato je sklep o ugotovitvi da s tožnico ni bilo sklenjeno delovno razmerje, nezakonit.
Delodajalec pri izreku disciplinskega ukrepa ne sme upoštevati odločbe, s katero je bil delavec disciplinsko obravnavan, če je bila v sodnem sporu ta odločba razveljavljena. Ker je ravno predkaznovanost bistveno vplivala na odločitev organa druge stopnje pri toženi stranki, da je spremenil izpodbijano odločbo disciplinske komisije o disciplinskem ukrepu v delu, ki se nanaša na izrek sankcije za storjeno kršitev delovnih obveznosti, je takšna odločitev nezakonita, ter delavcu ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
trajno presežni delavec - ukinitev delovnega mesta
: Niti ZDR (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94) niti Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91, 39/93) ne določata, da je potrebno v primeru ugotavljanja trajno presežnih delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov ukiniti delovno mesto, na katerem se ugotavlja prenehanje potreb po delu delavca.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede člen 30, 30/2. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (1996) člen 15, 15/2.
plača - dejavnost vzgoje in izobraževanja - strokovni sodelavec - napredovanje
Strokovni delavci v šolah in vrtcih so bili prvič razvrščeni v plačilne razrede v letu 1997. Pred sprejetjem Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 66/96), napredovanje strokovnih delavcev sploh ni bilo predvideno. Ob prvih razvrstitvah v letu 1997 se je upoštevalo izpolnjevanje pogojev za napredovanje, to napredovanje pa ni temeljilo na pisnih dokazilih, kar je predvideno za redno napredovanje, ampak na oceni ravnatelja. Pri tej oceni ravnatelja so bila upoštevana vsa znanja in usposobljenosti, ki so jih strokovni delavci pridobili do prve razvrstitve v plačilne razrede. Na podlagi tega je tožnik ob prvi razvrstitvi tudi napredoval za dva plačilna razreda. Zaradi navedenega je tožena stranka ob prvem rednem napredovanju (ki ni imelo več podlage v prehodnih in končnih določbah Pravilnika) pravilno upoštevala le pisna dokazila, pridobljena v obdobju po prvi razvrstitvi v plačilni razred.
ZDR člen 36f, 36f/3, 36f, 36f/3. ZPP člen 337, 337/1, 354, 354-4, 337, 337/1, 354, 354-4.
pritožbena novota - prekluzija
Ker je imela tožena stranka pred prvostopnim sodiščem možnost izjaviti se o višini zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, pa tega ni storila, novih pritožbenih navedb glede višine tega dela zahtevka v pritožbenem postopku ni bilo mogoče upoštevati.
Ker tožniku ni bilo generalno prepovedano opravljanje obrti, sklepanje pogodb in ustanavljanje družb, pač pa je za obdobje dveh let od dneva prenehanja delovnega razmerja za te dejavnosti potreboval soglasje tožene stranke, bi tožniku pripadalo pogodbeno dogovorjeno nadomestilo le v primeru, ko delodajalec ne bi dal soglasja za opravljanje konkurenčne dejavnosti.
ZPP člen 116, 116/2, 116, 116/2. ObrZ člen 31, 32, 31, 32.
preložitev naroka - pisna oblika - članstvo
Sodišče ni dolžno obveščati strank o tem, da predlogu za preložitev naroka ni bilo ugodeno. Le, če je predlogu ugodeno, sodišče o tem obvesti stranke (2. odst. 116. ZPP). V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP), zato v tem postopku velja načelo pisnosti izvedenih pravdnih dejanj (1. odst. 450. člena ZPP). To pomeni, da pravdne stranke smejo navajati dejstva in dokaze le v pisnih vlogah. 31. člen Obrtnega zakona pomeni za osebe, ki so navedene v njej, zakonsko dolžnost združevanja v Obrtni zbornici Slovenije in ne morda prostovljno včlanjevanje, kot zmotno meni pritožnica. Da je združevanje za subjekte iz 31. člena ObrZ v Obrtno zbornico Slovenije obvezno, izhaja tudi iz 32. člena ObrZ. V tem členu so namreč navedeni subjekti, za katere združevanje v Obrtno zbornico Slovenije ni obvezno, se pa lahko (tudi) združijo v njej. Če 31. člen ObrZ ne bi določil za subjekte, ki so anvedeni v njem, obveznega združevanja v Obrtni zbornici Slovenije, 32. člen ObrZ ne bi bil potreben.
Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navajati dejstva in predlagati dokaze tudi, če izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka tekom postopka ni navedla ni pojasnila, kolikšna naj bi bila cena najema delovnega odra, prav tako pa tudi ni dokazovala nepravilnosti vtoževanih računov. To bi morala storiti po 212. členu ZPP, ker s povsem pavšalnim ugovorom ni mogoče izpodbijati pravilnosti računov kot tožbene podlage.
ZST v 13. členu govori o stranki postopka in ne ločuje med fizičnimi osebami, ki so samostojni podjetniki in tistimi, ki to niso. To ne pomeni, da bi lahko bil podjetnik posameznik oproščen plačila sodnih taks, saj je potrebno upoštevati, da ZPP v 6. odst. 168. člena izrecno izključuje možnost oprostitve plačila stroškov postopka podjetnika posameznika, če gre za spore v zvezi z njegovo dejavnostjo.
Četudi je v zastavni pogodbi zastavitelj prevzel obveznost plačila takse za vknjižbo zastavne pravice, lahko takšna prevalitev taksne obveznosti učinkuje samo obligacijsko, to je med strankami. Zavezanec za plačilo sodne takse v razmerju do sodišča pa je lahko le predlagatelj postopka (1. odst. 3. čl. ZST), ki je določena v kogentni normi 3. člena ZST.
ZGJS člen 27, 27/4, 27, 27/4. ZUS člen 63, 63/1, 63, 63/1.
razrešitev direktorja - podjetje v družbeni lastnini - stvarna pristojnost
Ker iz navedb v tožbi izhaja, da tožnik poleg odprave sklepa o rezrešitvi zahteva tudi, da se ugotovi, da mu ni prenehalo delovno razmerje v.d. generalnega direktorja tožene stranke, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto in mu priznati vse pravice iz dela in po delu ter plačati pripadajoča nadomestila plače, je uveljavljanje teh pravic neposredno vezano na izpodbijani sklep o razrešitvi oziroma na odločitev o (ne)zakonitosti tega sklepa. Po določbi 4. odstavka 27. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Ur. l. RS št. 32/93 do 30/98) je za reševanje sporov o razrešitvi direktorja javnega podjetja pristojno sodišče za upravne spore. Po določbi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00) upravno sodišče lahko v upravnem sporu, ko odloči o zakonitosti izpodbijanega akta, odloči tudi o odškodninskih in drugih zahtevkih, ki so v povezavi z izpodbijanim spornim aktom, torej je tudi za odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja v predmetnem sporu pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.
Mladoletna tožnica, nad katero je stari oče, h kateremu se je zatekla zaradi neurejenih družinskih razmer, že od 8. leta starosti dalje izvajal spolno nasilje, ki je po šestih letih prešlo v spolno občevanje, je upravičena do odškodnine - za strah v višini 800.000,00 SIT - za telesne bolečine in nevšečnosti 1,000.000,00 SIT - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4,000.000,00 SIT.
ZPP člen 270, 270/3, 270, 270/3. ZENDMPE člen 105.
mejni spor - upravni postopek - veljavnost
Ker odločba predstavlja sklep pravdnega vodstva, s katerim se rešuje posamezno procesno vprašanje, proti njej ni pritožbe (3. odstavek 270. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo predlagateljice kot nedovoljeno zavrglo (352. v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ko bo sodišče prve stopnje odločalo o sankciji zaradi morebitnega nespoštovanja naloga sodišča s strani predlagateljice, bo moralo upoštevati, da je treba mejne spore, začete pred 28.12.2000, ko se je pričel uporabljati ZENDMPE (105. člen ZENDMPE), zaključiti po starem, torej ob uporabi ZNP.
ZOR člen 185, 185/1, 189, 190, 191, 191/1, 185, 185/1, 189, 190, 191, 191/1. ZPP člen 14, 14.
vezanost na kazensko sodbo - dejansko stanje - gozdna tatvina - gmotna škoda
Kazensko sodišče je s pravnomočno sodbo toženca tega pravdnega postopka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja gozdne tatvine in sicer v okviru istega dejanskega stanja. Kazensko sodišče je torej že ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da je podana kazenska odgovornost toženca iz pravdnega postopka. Glede obstoja teh dveh vprašanj je civilno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Civilno sodišče zato pri ugotavljanju civilne odgovornosti ne more presojati, ali je toženec tožnikov les morda posekal pomotoma. S tem bi namreč civilno sodišče ponovno presojalo vprašanje nedopustnosti toženčevega ravnanja. Izključitve protipravnosti, ravno zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, pa civilno sodišče ne more ugotoviti. Kazenska obsodilna sodba učinkuje kakor ugotovitev, ki jo mora upoštevati tudi civilni sodnik v pravdi.
Posest pravice stvarne služnosti sta tožnika pridobila z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino služnosti, v konkretnem primeru z vožnjo preko dvorišča toženke, ne glede na to, da je toženka vožnji nasprotovala.
Dovoljenost revizije presojati po 2. odstavku 367. člena ZPP, ki določa, da revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT. Tožnik v pritožbi sicer omenja vrednost nakita v znesku 3.500.000,00 SIT, vendar je v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta označil v tožbi z zneskom 200.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek je deloma denarni, deloma nedenarni, pri čemer pa skladno s 3. odstavkom 44. člena ZPP sodišče ni določilo drugačne vrednosti spornega predmeta.
Jamčevalna upravičenja naročnika proti izvajalcu zaradi napake gradbe preidejo na kasnejšega pridobitelja gradbe ali dela gradbe, pri čemer novemu pridobitelju ne prične teče nov rok za obvestilo o napaki in tožbo.
povrnitev negmotne škode - odmera odškodnine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - zmanjšanje odškodnine - namen
Odstotek zmanjšanja splošne življenjske in delovne aktivnosti, ki ga ugotavlja izvedenka, je resda razmeroma visok, vendar pa je pri tem treba poudariti, da so pri presoji višine odškodnine bolj pomembne konkretne posledice oziroma konkretno zmanjšanje življenjske aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sam odstotek zmanjšanja, ugotovljen po določenih merilih - ta podatek tako pomeni le orientacijsko merilo, ne pa podatek o dejanskem zmanjšanju aktivnosti oškodovanca. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin namreč zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, za katere sodišče v konkretnem primeru ugotovi, da jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Vse te omejitve pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obravnavalo in tudi ustrezno upoštevalo pri ugotovitvi obsega obravnavane oblike nepremoženjske škode. Drugi pogoj iz 1. odst. 191. čl. ZOR je, da je odgovorna oseba "šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje." Nima prav pritožba tožene stranke, ki se zavzema za tolikšno znižanje, da odgovorne osebe ne bo spravila v pomanjkanje. Možnost znižanja odškodnine po 1. odst. 191. čl. ZOR namreč ne pomeni, da mora sodišče določiti odškodnino (po pritožbi toženke lahko tudi zgolj simbolično), ki jo odgovorna oseba zmore plačati brez težav. Namen odškodnine - pri nepremoženjski škodi je to zadoščenje, satisfakcija - mora biti namreč izpolnjen tudi ob upoštevanju navedene, socialno naravnane zakonske določbe.