Predlog se zavrne.
Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
V tej zadevi je ostalo odprto še vprašanje, na kakšen način ugotoviti višino zahtevka za povračilo vlaganj v tujo nepremičnino. Ker med življenjskim primerom in končnim rezultatom, ki se odrazi v denarnem znesku, ni istovetnosti, je za ugotavljanje slednjega potrebna metoda, prek katere se to ugotovi posredno. Merila, ki naj začrtajo izhodišče te metode, so materialnopravna. Njihovo bistvo je, da se udejanji načelo izravnalne pravičnosti. To terja, da lastnik s plačilom ustreznega denarnega zneska izravna porušeno vrednostno neravnovesje na obligacijskopravnem področju.
Metoda, imenovana nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, ustreza obogatitvenemu načelu in s tem izravnalni pravičnosti. Upošteva namreč, koliko je zaradi preteklih vlaganj nepremičnina na dan, ko je tožnica odšla iz skupnega doma, vredna več, kot bi bila brez njih. To za materialnopravni preizkus - v položaju, ko lastnik ne ponudi konkretiziranih ugovorov - zadošča.
Pritožbeno sodišče pa je to metodo materialnopravno napačno uporabilo v delu, v katerem je večvrednost nepremičnine presojalo po cenah na dan sojenja. Pravilno je, da se večvrednost ugotavlja po cenah v času, ko je prišlo do premika premoženja, to pa je trenutek prenehanja zakonske skupnosti.
Sodno uveljavljanje terjatve zoper dolžnika nima učinka na tek roka iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zoper zastavitelja. Če zastavni upnik v roku desetih let ne uveljavlja pravice, ki jo hipoteka vsebuje, pravica preneha.
Tožeča stranka, kot imetnica hipoteke, v njej vsebovanega razpolagalnega in poplačilnega upravičenja zoper toženo stranko kot realno dolžnico ni mogla uspešno uveljaviti, ker so nepremičnine, na katerih je ustanovljena, izvzete iz pravnega prometa in ne zaradi neizvršljivosti notarskega zapisa.
V okoliščinah konkretnega primera navedeno pomeni, da ugoditev tožbenemu zahtevku iz hipotekarne tožbe, upoštevaje naravo tega zahtevka, sama po sebi ne bi spremenila oziroma izboljšala njenega pravnega položaja. Ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku bi namreč pomenila zgolj, da bi tožeča stranka pridobila dodaten izvršljiv pravni naslov, ki v primerjavi z obstoječim ne bi imel nobene dodatne kvalitete. Ker se torej njen pravni položaj, tudi če bi uspela s hipotekarno tožbo, ne bi izboljšal, nima pravnega interesa za hipotekarno tožbo.
Pri presoji, ali ima prednost na podlagi ZLNDL pridobljena lastninska pravica toženke, ki ni bila nikoli vknjižena v zemljiško knjigo, ali kasneje vpisana lastninska pravica tožnice, ki jo je ta pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajane pogodbe, je potrebna celovita presoja vseh zatrjevanih v naravi (in zemljiški knjigi) vidnih okoliščin, ki šele omogočajo sklepanje o tem, kakšna, če sploh, je bila raziskovalna dolžnost tožnice ob ustrezni skrbnosti in nazadnje, ali ji je zadostila.