Predlog se ne dopusti.
Nemotena in izključna uporaba tožnikov sporne parcele in nenasprotovanje ne le prodajalcev temveč tudi samega lastnika (njegova pasivnost) in tretjih oseb omogočajo zaključek o obstoju v sodni praksi dopuščenih izjemnih okoliščin, ki dopuščajo pridobitev lastninske pravice na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja. Drugačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje o izpodbiti dobrovernosti tožnikov je prestrogo. Nepravilno se zavzema za pravni zaključek, da na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja v primerih, ko v pogodbi nepremičnina oziroma parcela ni navedena, zemljiškoknjižni lastnik pa je tretja oseba, ki ni stranka pogodbe, pridobitev lastninske pravice ni mogoča.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V obravnavani zadevi je tožnik kot solastnik zoper toženko kot drugo solastnico vložil tožbo, s katero zahteva izročitev solastne nepremičnine v souporabo (in sicer konkretno z izročitvijo ključa in omogočanjem nemotenega dostopa in uporabe). Tak zahtevek je stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, saj temelji na določbi 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ, ki solastniku daje pravno varstvo solastninske pravice na delu stvari. Spor zaradi varstva stvarnih pravic spada v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, za tovrstne spore pa je po prvem odstavku 57. člena ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).