Načelo zakonitosti sicer ne daje izrecnega odgovora na vprašanje, kateri predpis mora upravni organ, glede na časovni vidik njegove veljavnosti, uporabiti pri svojem odločanju, vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora upravni organ praviloma uporabiti tisti predpis, ki velja v trenutku izdaje prvostopenjske odločbe. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je odstop od tega pravila izjemoma mogoč, če to terja narava upravne zadeve ali če to izhaja že iz samega predpisa. Za slednje v obravnavani zadevi ne gre, saj ZIUOPDVE v prehodnih in končnih določbah ni določil morebitne neuporabe sporne zakonske spremembe (to je sedmega odstavka 61. člena ZZUOOP) za tista dejanska stanja, ki so nastala pred uveljavitvijo novega zakona.
V določenih primerih lahko prekoračitev instrukcijskega roka za sprejem odločitve, ki je določen v 222. členu ZUP, glede na okoliščine posameznega primera, pripelje do kršitve nekaterih ustavnih pravic, zato je treba zaradi varstva teh pravic v nekaterih primerih odstopiti od splošnega načela zakonitosti. V obravnavanem primeru pa je bil že ob vložitvi vloge tožeče stranke v veljavi ZIUOPDVE, ki je določil nov sedmi odstavek 61. člena ZZUOOP in se predpis tekom upravnega postopka ni nič spremenil, tožeča stranka pa tudi ne uveljavlja, da o njenem zahtevku ne bi bilo odločeno v roku.
COVID-19 - minimalni mesečni dohodek - opravljanje dejavnosti - prenos dejavnosti - pogoji za priznanje pravice - prenos pravice
Drži sicer, da je namen 88. člena ZZUOOP v omilitvi ekonomskih posledic osebam, ki zaradi posledic Covid-19 niso mogle opravljati dejavnosti, vendar pa zakon hkrati določa pogoje za upravičenost do mesečnega temeljnega dohodka, ki pa jih tožnica ne izpolnjuje. Nesporno dejstvo je, da tožnica na dan 1. 9. 2020 ni bila registrirana za opravljanje podjetniške dejavnosti. Pri tem pa je treba upoštevati, da je priglasitev začetka opravljanja podjetniške dejavnosti konstitutivnega pomena, kar pomeni, da podjetnik šele tedaj pridobi pravico opravljati podjetniško dejavnost. Tožnica kot podjetnica in s tem ena od oseb, ki bi po 88. členu ZZUOOP teoretično lahko bila upravičena do mesečnega temeljnega dohodka, torej najmanj od 1. 9. 2020 še ni bila registrirana.
Mesečni temeljni dohodek že pojmovno ne more biti del podjetja, ki bi se lahko prenašal s prenosnika na prevzemnika. Mesečni temeljni dohodek je namreč (vsaj delno) nadomestilo za subjekte, ki zaradi epidemije niso mogli dosegati zadostnih prihodkov, med drugim tudi v okviru svojih podjetij. Takšno nadomestilo za izpadle prihodke pa seveda po naravi stvari ne more biti del podjetja, ki ga sestavljajo ravno sredstva za doseganje prihodkov; ravno obratno, tožničin mož je mesečni temeljni dohodek prejel prav zato, ker ni mogel zadostno poslovati v okviru svojega podjetja. Mesečni temeljni dohodek je tudi vezan na posamezno osebo, četudi v svojstvu samostojnega podjetnika, zato ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb, ni mogoče izhajati iz obče prenosljivosti takšne pravice. Skladno z zakonom je bil do mesečnega temeljnega dohodka upravičen le specifičen in točno določen krog oseb, pri čemer tožnica sama po sebi mednje ne sodi, da bi nasledila to konkretno pravico svojega moža, pa ni niti konkretizirano navedla niti dokazala.
skrbnik za poseben primer - Center za socialno delo (CSD) - korist mladoletnega otroka - zavrnitev tožbe
Vodilo za imenovanje skrbnika za posebne primere je predvsem korist otroka in dejstvo, da bo upošteval in ravnal v korist svojega varovanca. Pri imenovanju skrbnika za posebne primere se po sodni praksi upoštevajo želje varovanca, če jih lahko izrazi, in želje sorodnikov, če je to varovancu v korist. Če to ni v nasprotju z otrokovo koristjo, se za skrbnika za posebne primere imenuje tudi njegov sorodnik.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - nevarnost pobega - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - objektivni kriterij - predaja odgovorni državi članici
Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik na Hrvaškem ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito. To, da je bil tožnik na Hrvaškem prosilec za mednarodno zaščito, dokazujejo podatki, pridobljeni iz baze prstnih odtisov EVRODAC. Ni smiselno, da bi Hrvaška določenega prosilca obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, če sam ni izrazil tega namena, hkrati je bil tožnik nastanjen na Hrvaškem v azilnem domu in že zaradi nastanitve v azilnem domu je lahko sklepal, da ima status prosilca.
Dejstvo, da v zvezi z določenim prosilcem poteka postopek določitve odgovorne države članice, samo po sebi še ne zadostuje za sklepanje o znatni begosumnosti, vendar v konkretnem primeru sklep ne temelji zgolj na tej okoliščini, ampak tudi na drugih okoliščinah, ki kažejo na znatno begosumnost. Tožnik je tako na Policijski postaji Brežice povedal, da je nameraval odpotovati v Francijo v Pariz, kjer živijo njegovi sorodniki.
ZZUOOP člen 74, 74/1, 74/3. ZUP člen 9, 129, 129/1, 129/1-3.
COVID-19 - začasno čakanje na delo - nadomestilo plače - rok za vložitev vloge - nepopolna vloga - načelo zaslišanja stranke v postopku
V obravnavanem primeru je prišlo do neskladja med vsebino tožnikove vloge in njenih prilog, saj iz vloge izhaja, da je bil delavec A. A. na čakanje napoten dne 27. 10. 2020, iz priloge vlogi pa izhaja, da je delavec napotitev prejel šele dne 5. 11. 2020. Organ je bil tako dolžan raziskati okoliščine v zvezi z datumom napotitve delavca A. A. na čakanje na delo in tožniku omogočiti, da se o podanih neskladjih izjasni, česar pa ni storil, temveč je vlogo tožnika takoj zavrgel. Takšno postopanje organu narekujeta tudi načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), v skladu s katerim mora organ omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, in načelo materialne resnice (8. člen ZUP), ki organu nalaga dolžnost, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
ZVOP-1 člen 93, 93/1, 93/3. ZPP člen 154, 154/2, 325, 326, 326/1. ZP-1 člen 53, 53/3. ZVDAGA člen 2, 3, 13a, 34.
varstvo osebnih podatkov - dopolnilna sodba - zavrnitev tožbe - stroški v upravnem sporu - izbris podatkov
Tožnica želi doseči izbris njenih osebnih podatkov iz opozorila, ki ji ga je izdal IP (z uničenjem opozorila), saj meni, da ga tožena stranka nezakonito hrani v evidenci izrečenih opozoril prekrškovnih postopkov. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, da naj bi tožena stranka vodila evidenco izrečenih opozoril na tožnici, saj je tožena stranka izrecno zanikala, da bi takšno evidenco vodila, poleg tega je iz samega opozorila razvidno, da je bil vložen v zbirko dokumentarnega gradiva (in ne v evidenco izrečenih opozoril). Tožnica ni ponudila dokazov za svoje trditve, da naj bi tožena stranka takšno evidenco v sploh vodila, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi tožena stranka opozorilo, ki vsebuje osebne podatke tožnice, hranila v evidenci izrečenih opozoril, kar bi sicer bilo v nasprotju s 53. členom ZP-1.
Sodišče je v tem upravnem sporu tožbi ugodilo le deloma, deloma pa je odločitev za tožnico v tem postopku neugodna. Za takšne primere ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb o povračilu stroškov, zato je sodišče o nadaljnjem stroškovnem zahtevku tožnice odločilo po drugem odstavku 154. člena ZPP. Tako je sodišče ob upoštevanju okoliščin, da gre za upravni spor, v katerem je tožnica delno uspela in da je sodišče zato že (pravnomočno) odločilo v prvotni sodbi, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka (nastalih do izdaje navedene sodbe), ter da so nadaljnji priglašeni stroški, nastali po izdaji prvotne sodbe povezani z neugodnimi odločitvami za tožnico v upravnem sporu, ugotovilo, da zahtevek tožnice za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka ni utemeljen. To velja tako za nadaljnje stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, kot za nadaljnje stroške, ki jih je imela tožnica v postopkih pred Vrhovnim sodiščem RS.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - odvzem prostosti - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet takoj po prehodu državne meje v bližini kraja, ki se nahaja ob meji. To se je zgodilo ponoči in niti ni bilo možnosti, da bi tožnik sam zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil prej prijet s strani policistov.
Zgolj dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter da je ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo za obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ne zadostuje.
Z odločbo št. 10600-3/2004/12 z dne 5. 12. 2005 ministrstvo ni dalo soglasja k spremembi faktorjev za izračun rent, kot so veljali v prvih treh različicah PN-SK-01. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da je soglasje izdano k spremembam pokojninskega načrta, medtem ko so faktorji za izračun pokojninske rente po izrecni določbi četrtega odstavka 46. člena PN-SK-01 za zavarovance, ki so pristopili k načrtu pred uveljavitvijo sprememb, ostali nespremenjeni.
Tožnica soglasja ministrstva za spremembo faktorjev za izračun pokojninskih rent zavarovancem, na katere se nanaša četrti odstavek 46. člena PN-SK-01 iz julija 2006, ni pridobila, pa bi ga bila dolžna pridobiti. Pridobitev soglasja ni zgolj del pogodbene zaveze iz 48. oziroma 46. člena prejšnjih verzij PN-SK-01, kot zmotno trdi tožnica, temveč je za vsako spremembo pokojninskega načrta, na podlagi katerega se lahko uveljavljajo davčne olajšave, predpisano tako z ZPIZ-1 (sedmi odstavek 297. člena ZPIZ-1) kot tudi z ZPIZ-2 (deveti odstavek 225. člena ZPIZ-2).
razlastitev - obremenitev lastninske pravice - služnost v javno korist - ustanovitev služnosti v javno korist - javna cesta - zmotna uporaba materialnega prava
Toženka in prizadeta stranka se ob trditvi, da gre nepremičnino, ki je v naravi javna pot – torej na enak način dostopno vsem udeležencem v prometu, neutemeljeno sklicujeta na splošno pravilo, po katerem je obremenitev lastninske pravice blažji poseg od njenega odvzema (razlastitve). Kateri od obeh posegov je blažji, je odvisno od okoliščin konkretnega primera, ki jih je treba v vsakem primeru posebej preizkusiti. Tega pa toženka v obravnavanem primeru ni storila s tem, ko je štela, da tožnicama po obremenitvi nepremičnine s služnostjo v nasprotju z odvzemom lastninske pravice ostane še možnost razpolaganja, saj ni pojasnila, kakšna možnost razpolaganja tožnicama glede na to, da gre za javno pot, še ostane.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. V ta namen je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju.
ZDDPO-2 člen 55, 55/1. ZRPPR1015 člen 6. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (2012) člen 8.
davek od dohodka pravnih oseb - davčna olajšava - olajšava za investiranje - vlaganje v raziskave in razvoj - neopredmeteno osnovno sredstvo - mnenje organa
Na podlagi 55. člena ZDDPO-2 lahko zavezanec po tem zakonu uveljavlja davčno olajšavo za vlaganja v RR v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj pa podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril pa presojo vlaganj v RR. Osnovno merilo za opredelitev, da gre za RR je, da mora biti pri RR prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oz. tehnološke nejasnosti. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi tožnik predhodno naveden pogoj tudi izkazal.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni zgled za uspeh
Kot argument, da je potrdilo napačno, tožnica navaja zgolj to, da je dne 30. 3. 2020 postal pravnomočen sklep Ministrstva za infrastrukturo št. 360-122/2019/19 z dne 3. 2. 2020, s katerim je bil končan postopek o odlogu upravne izvršbe, ki ga je sprožila A. A., in da je zato tudi sklep z dne 24. 10. 2011 postal pravnomočen šele tega dne. Iz spornega potrdila o pravnomočnosti št. 59-1/2019-06/628 z dne 22. 6. 2020 izhaja, da je drugostopenjski organ z navedenim sklepom z dne 3. 2. 2020 ustavil postopek z zvezi s pritožbama A. A., ki pa se nista nanašali na sklep z dne 24. 10. 2011, zato s tem argumentom tožnica očitno ne more uspeti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84a.
Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 12/2022 s 26. 1. 2022 zavzelo stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, kar Vrhovno sodišče utemeljuje tudi z določbo 1. točke 28. člena Uredbe Dublin III.
Po navedenem stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je ponovilo tudi v sklepu I Up 76/2022 s 6. 4. 2022,4 je torej treba za uporabo navedenega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se na primer na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami in podobno.5 Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem in v Grčiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da na Hrvaškem ni počakal na odločitev, torej za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča.
oprostitev plačila nusz - aktivna legitimacija - actio popularis - zavrženje tožbe - pravni interes v upravnem sporu
Tožnik lahko v upravnem sporu uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist in ne more uveljavljati interesov, ki niso njegovi neposredni interesi oziroma ne more more uveljavljati splošnih interesov. Tožba v upravnem sporu ni neke vrste actio popularis.
Oškodovanje občinskega proračuna zaradi odobritve delne oprostitve plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč določenemu zavezancu in posledičnega zmanjšanega prihodka v občinski proračun ne pomeni posega v pravni položaj tožnika. S tem ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi občine, ki je prejemnik sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, in posredno splošne interese občanov Mestne občine Celje, za kar nima podlage ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. V ta namen je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pomanjkljiva obrazložitev
Tožena stranka se do bistvenih okoliščin, da je bil tožnik prijet zelo blizu meje, policija ga je našla le 1.350 metrov stran, ni opredelila. Zato so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - individualizacija - pomanjkljiva obrazložitev
Tožnik je maja 2022 deset dni bival v azilnem domu in ga je v tem času lahko neomejeno zapuščal in se vanj vračal. Če bi bil resnično znatno begosumen, bi lahko iz Azilnega doma v Ljubljani samovoljno odšel (v Italijo), vendar te možnosti ni zlorabil, temveč je ostal v Sloveniji. Glede na ugotovljeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera nagrade in stroškov odvetnika - nepravdni postopek - preprečevanje nasilja v družini
Skladno z določilom 22. a člena ZPND se za postopek odločanja o ukrepih po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno. Tožena stranka se tako v izpodbijanem sklepu pravilno sklicuje na IX. poglavje tarifnega dela OT, ki določa vrednosti za posamezno odvetniško storitev za nepravdni postopek.
predlog za izrek ničnosti odločbe - predlog za obnovo postopka - aktivna legitimacija - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Aktivno legitimirane za vložitev predloga za izrek ničnosti upravne odločbe niso le osebe s formalnim statusom stranke v postopku za izdajo izpodbijane upravne odločbe; odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva in aktivna legitimacija se presoja ob vložitvi predloga za izrek ničnosti odločbe; upravičenost za vložitev predloga pa izkaže, kdor izkaže, da bi mu uspeh s tem pravnim sredstvom neposredno izboljšal njegov pravni položaj.
Oseba, ki ni bila udeležena v postopku, ki je predmet obnove, lahko predlaga obnovo postopka le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne pa tudi iz drugih razlogov, iz katerih lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec.