Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da je bilo po določbi 50. člena ZSR mogoče zahtevati izselitev nezakonito vseljene osebe bodisi v upravnem postopku bodisi s tožbo v roku dveh let od vselitve, da pa je po preteku tega roka nezakonito vseljena oseba pridobila stanovanjsko pravico oziroma je uživala stanovanjsko varstvo, enako tistemu, ki ga je užival imetnik stanovanjske pravice.

Zaključilo torej je, da so bili razlogi za neobstoj najemne pogodbe na strani tožencev. Tega ni z ničemer obrazložilo. Zagotavljanje uvida v razloge za odločitev sodišča predstavlja pravica do obrazložene sodne odločbe kot samostojne razsežnosti pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Sodišče je dolžno na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način utemeljiti svojo odločitev, ki jo je mogoče objektivno preizkusiti.

Sodišče druge stopnje neutemeljeno razlaga, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga, da bi tožnica „razpolagala s prejetim nadomestilom za primer brezposelnosti,“ saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča. Zato ni utemeljena presoja sodišča druge stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe.