Ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe v konkretnem primeru ni manj (minus), temveč nekaj drugega (aliud) kot zahtevana ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, na kateri ta stavba stoji. Ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe bi lahko utemeljevala vsebinsko drugačna etažna lastnina; ker nosilna prvina stvarnopravnih pravic po njeni vzpostavitvi ni več zemljiška parcela, temveč posamezni del stavbe (obrnjeno načelo superficies solo cedit), etažna lastnina pomeni tudi spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) zato nima (manjše količine) enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli. Če bi sodišče na tak način samostojno poseglo v tožbeni zahtevek, bi ga prekoračilo, saj bi mu določilo drugačno vsebino, ki z zahtevano celo ni združljiva.
Vzrok neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede omenjene parcele je v njegovi nesklepčnosti – tožnik je zatrjeval gradnjo in dogovor o prepustitvi točno določenega dela stavbe, tem trditvam pa je pripisal napačno pravno posledico (lastninsko pravico na celotni nepremičnini, na kateri stoji stavba oziroma tožnikov del stavbe), ki jo je povzel v tožbeni predlog. Tožnika, ki ga je zastopal kvalificirani pooblaščenec, takšno pravno naziranje ob ustrezni skrbnosti ne bi smelo presenetiti že zato, ker sta ga nanj ustrezno opozorila toženca.