ZIZ člen 226, 238, 238č, 238f, 238f/1. DZ člen 141, 141/2.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - stiki z mladoletnim otrokom - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izvršilna sredstva - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - pravica staršev do stikov z otrokom - izvajanje stikov - sodna poravnava - nenadna bolezen otroka - onemogočanje stikov - stiki med počitnicami - varstvo koristi otroka
Odločitev sodišča o (ne) uporabi instrumenta kaznovanja dolžnika v postopku po določbi 226. člena ZIZ je v diskreciji sodišča, saj v primeru če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, pri čemer pa na dejstvo neizpolnitve obveznosti lahko opozori upnik v vlogi, o čemer je potrebno vsebinsko odločiti.
Stiki z otrokom so pravica staršev, vendar so stiki določeni v korist otroka in se morajo izvajati na način, ki je v njegovo največjo korist. Stikov, ki otroku niso v korist (kar je nedvomno v času bolezni), starši ne morejo izsiliti. V kolikor pride do situacije, kot je konkretna (nenadna bolezen otroka), ki otežuje ali celo onemogoča stik, je potrebno poiskati ustrezno rešitev, ki je bolj v korist otroka in stik v takšnem primeru dogovoriti drugače.
„Pojem korist otroka“ ni opredeljen pozitivno ampak negativno. Določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist (npr. zdravstveno stanje otroka), saj namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe, ampak naj stiki preprečijo odtujitev otroka, da se v čim večji meri ohranijo odnosi med med starši in otroki.
Če sta bila otroka, v skladu s sodno poravnavo, v letu 2018 v času prvomajskih praznikov pri dolžnici, se 2. 5. 2018 kot zadnji dan teh počitnic, nedvomno všteje v prvomajske počitnice, zato dejstvo, da dolžnica tega dne ni pripeljala otrok k upniku, ne pomeni kršitve stikov po sodni poravnavi.
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali obeh staršev pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Stiki se namreč zagotavljajo predvsem v otrokovo korist.
Denarna kazen je zagrožena le za primere, če dolžnica ne izpolni svoje obveznosti. Če pa stiki običajno redno potekajo, kot je določeno v izvršilnem naslovu, kar zatrjuje tudi dolžnica (in temu upnik ne oporeka) pomeni, da dolžnica izpolnjuje svojo obveznost, naloženo s sklepom o izvršbi.
Starša sta dolžna spremembe, ki so in ki bodo nastajale v prihodnje v zvezi z otrokoma, upoštevati (npr. nenadna bolezen otroka, sprememba šolskih obveznosti, ki sovpadejo z določenim stikom ipd.), vendar zasledujoč maksimalno korist otroka. To pa pomeni, da če npr. zaradi nenadne bolezni posameznega stika ni utemeljeno izvesti, saj siliti otroka k stikom v bolezenskem stanju ne bi bilo v skladu z maksimalno koristjo otroka, ni nobenega razloga, da se ga ne izvede kasneje, ko okoliščine primera to omogočijo.
ZSPJS člen 22e.. ZJU člen 21, 21/1.. ZDR-1 člen 42.. ZObr člen 89, 89/2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Dejstvo, ali ima toženka delovno mesto Strokovni sodelavec VII/2 I psiholog sistemizirano, za odločitev ni bistveno. Njene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 22/2016. Takšna so tudi stališča, ki jih je v zadevi VIII Ips 19/2014 zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije; da mora toženka kot delodajalec ob upoštevanju določb prvega odstavka 21. člena ZJU in drugega odstavka 89. člena ZObr sistemizirati delovna mesta, ki odražajo delo, ki se pri njej opravlja, in da je delavec upravičen do plačila za delo, kot ga dejansko opravlja, četudi takšno delovno mesto pri delodajalcu ni sistemizirano.
alternativni način izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna
Ukrep nadomestne izvršitve kazni zapora ne bi bil smotrn, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča teža storjenega oziroma storjenih kaznivih dejanj, stopnja krivde in dejstvo, da si je obsojenec z izvršitvijo kaznivega dejanja prilastil 56.418,38 EUR, ki jih oškodovani družbi vse do danes ni vrnil, nikakor ne dopušča izvršitve zaporne kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.
SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5, 103/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZZZDR člen 208.
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - kršitev najemne pogodbe - pravica do spoštovanja doma - poseg v ustavno pravico - narava kršitve - uporaba stanovanja - način uporabe stvari - uživanje lastnine - delni odvzem poslovne sposobnosti - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj - vznemirjanje lastnikov stanovanj - protipravno vznemirjanje - nedopustno ravnanje - prevzem tveganja škodljive posledice z neprimernim obnašanjem v družbi - nesprejemljivost najemnega razmerja - kolizija interesov - tehtanje pravic v koliziji - opomin na kršitev temeljnih pravil sosedskega sožitja
Delni odvzem poslovne sposobnosti ne pomeni, da je oseba popolnoma nerazsodna, torej nesposobna razumeti kakšen pomen imajo njena ravnanja in nesposobna ravnati skladno s tako oblikovano voljo. V konkretnem primeru se razumevanje pomena dejanj in njegovih posledic ne nanaša na področja, na katerih je toženka omejeno poslovno sposobna, ampak na osnovna pravila sobivanja v večstanovanjskem objektu in posledice kršitve teh pravil.
V konkretnem primeru so izpolnjeni pogoji, ki jih za odpoved najemne pogodbe določa SZ-1 v 5. točki prvega odstavka 103. člena v zvezi z 3. odstavkom istega člena.
Sodišče je tehtalo sorazmernost posega v toženkino pravico do spoštovanja doma, do katerega je prišlo z odločitvijo o odpovedi najemne pogodbe in naložitvijo izselitve, upoštevajoč pri tem okvire, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-619/17.
Sodišče je pri zaključku, da je v konkretnem primeru odpoved in izselitev toženke nujna, poudarilo, da je šlo s strani toženke za kontinuirane, pogoste in skrajno ekscesne kršitve mirnega sosedskega sobivanja; da krivdni odpovedni razlog v času sojenja še obstaja; in da pravica toženke ni v koliziji s premoženjskimi interesi in upravičenji države oziroma paradržavnega sklada (ki se jim po mnenju pritožbenega sodišča praviloma prizna manjšo težo), ampak s pravicami ostalih stanovalcev, ki imajo (enako kot toženka) pravico do mirnega življenja v svojem domu in pravico, da svojo lastnino uživajo nemoteno v skladu z načeli sosedskega prava. Slednji zato toženkinih ravnanj, ki glede na težo, pogostnost in intenzivnost odstopajo od vseh obče uveljavljenih pravil medsosedskega obnašanja, niso dolžni trpeti.
OZ člen 262, 262/1, 637, 637/1. ZPP člen 154, 154/2, 165.
podizvajalska pogodba - jamčevanje za stvarne napake - očitna napaka - obvestilo o napaki - deljena odgovornost - zmotna uporaba materialnega prava - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Iz ugotovljenih napak pri izvedbi hidroizolacije, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dvoma, da je šlo za očitne napake. Kakšne so bile posledice napak, za konkretni primer ni bilo bistveno, saj tožeča stranka v obravnavanem sporu ni zahtevala povračila škode, pač pa je njen zahtevek jamčevalni.
Ob presoji, da sta za vdor vode odgovorni obe pravdni stranki, da pa je izvajala dela, pri katerih je prišlo do napak, tožeča stranka časovno za toženo, o njenih očitnih napakah pa je ni nemudoma obvestila, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Do povrnitve stroškov drugega izvajalca bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi imela pravico zahtevati odpravo napak. Te pa ni imela, ker o očitnih napakah tožeča stranka tožene stranke (glede na neizpodbito dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) po oceni pritožbenega sodišča ni obvestila nemudoma, ko je ugotovila očitne napake pri polaganju hidroizolacije. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 119/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 257, 257/3, 263.. ZJU člen 93.. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 8, 21.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja in uradnih pravic - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Pravilna je presoja, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, saj je dokazano, da je tožnik v spornem obdobju v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca FURS in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka davčne izvršbe na nepremičnini, spornega dne pa je kot nagrado za prikazano posredovanje od A.A. zahteval 20.000 EUR, nato pa je od njega prejel 10.000 EUR v posledici teh ravnanj.
Tožnik izrecno predlaga spremembo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kar pa bi, če bi pritožbeno sodišče sledilo njegovemu predlogu, povzročilo, da bi popravljena obrazložitev nasprotovala izreku sodbe pritožbenega sodišča. Že to jasno pokaže, da „napaka“ ni računska, temveč kvečjemu vsebinska. Za odpravo slednjih pa so na voljo izredna pravna sredstva.
Pravica do popravka omogoča posege v svobodo izražanja ter avtonomijo izdajateljev medijev oziroma odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je med njimi treba iskati pravično ravnovesje, kar je deloma opravil že zakonodajalec.
Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka. V ožjem smislu gre za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, v širšem smislu pa za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Merilu mora ustrezati celotni popravek ter urednik ne more objaviti spremenjenega popravka, torej popravka brez dela besedila, za katerega meni, da ne izpolnjuje zakonskih meril.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034421
ZDR člen 33, 184.. ZDR-1 člen 35.. ZVZD člen 5.. OZ člen 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 179.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - renta - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev bistveno dejstvo, da tožnik, ki je bil o tem poučen v okviru teoretičnega in praktičnega usposabljanja, v košari ni bil pripet, čeprav je imel zagotovljen varnostni pas s pozicijsko zanko, ki je omogočal vpetje, v košari pa sta bili v ta namen dve ušesi. Če bi bil pripet, do poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ne bi prišlo. Ta dejstva so ob sicer ugotovljeni objektivni odgovornosti prvo toženke na podlagi 149. in 150. člena OZ v zvezi s 184. členom ZDR vodila do presoje o podanem soprispevku tožnika k nastali škodi.
V delovnem razmerju je le primarno delodajalec tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kot je jasno razvidno iz 5. člena ZVZD, poleg tega je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Na podlagi takšnega izhodišča je v konkretnem primeru ocenjen delež soprispevka tožnika v višini 60 %, torej večji kot je odgovornost toženk, nepravilen, pravilno je njegov soprispevek oceniti v višini 50 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00031711
OZ člen 247, 250.
pogodbena kazen - zamuda z izpolnitvijo - dolžnikova odgovornost - dolžnikova odgovornost za zamudo - dokazna ocena
Ob ugotovitvi, da je do zamude pri zaključku doktorskega študija mladega raziskovalca prišlo zaradi objektivnih zadržkov, za katere toženki ni mogoče pripisati odgovornosti, je pravilna odločitev sodišča, da tožbeni zahtevek tožnice na plačilo pogodbene kazni ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033287
ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2-14, 343, 343/4, 352, 496. OZ člen 190, 190/1, 417, 587. SPZ člen 66, 66/1, 66/2, 66/3, 67, 67/5. ZG člen 29, 29a.
pravni interes za pritožbo - sodba s skrajšano obrazložitvijo - verzijski zahtevek - zakupna pogodba - razmerja med solastniki - soglasje solastnikov - odstop terjatev
To pomeni, da ni ovir za oddajo nepremičnine, na kateri ima solastnik svoj solastniški delež, v zakup brez soglasja drugih solastnikov. Zakupnik ima v takem primeru pravico do posesti in uporabe v zakup vzete nepremičnine v sorazmerju z idealnim deležem, ki ga ima na stvari zakupodajalec. S tem glede posesti in uporabe stvari vstopi v pravni položaj zakupodajalca. V pravice ostalih solastnikov tudi z zakupno pogodbo in njenimi aneksi v obravnavanem primeru ni poseženo. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da bi stranke zakupne pogodbe za njeno veljavnost morale imeti soglasje vseh solastnikov glede na določilo petega odstavka 67. člena SPZ. Po navedenem določilu je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Pri oddaji solastnega deleža v zakup pa ne gre za razpolaganje s celotno stvarjo, pač pa za razpolaganje s solastniškim deležem na stvari. To pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, po tretjem odstavku 66. člena SPZ ni omejeno s soglasjem solastnikov. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno priznalo veljavnost zakupne pogodbe in relevantnega tretjega aneksa k njej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00031869
ZPP člen 411.
ureditev stikov - restriktiven pristop - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - ogroženost otroka - začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o dodelitvi otroka - začasna ureditev stikov - dodelitev v varstvo in vzgojo
Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu temu stališču pravilno in ustrezno sledilo. Dokazi, ki jih je predložil predlagatelj, ne izkazujejo nobene ogroženosti A. A. in B. B. Na ogroženost tudi ne kaže pojasnilo CSD, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 243, 254, 339, 339/1, 339/2. ZD člen 59, 61, 61/3.
neveljavnost oporoke - razveljavitev oporoke - dokazni standard gotovosti - izvedensko mnenje - zastaralni rok
Četudi bi bilo pritrditi prvotoženki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje izvedenca tudi v delu, kjer je prekoračil svoja pooblastila oziroma podajal mnenje tudi izven svoje pristojnosti, kršilo določilo 243. člena ZPP, pa takšna kršitev predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta pa je podana samo v primeru, če je vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izdane sodne odločbe, kar mora pravdna stranka, ki takšno kršitev zatrjuje, tudi izkazati. Pritožba ima sicer prav, da se oporočna sposobnost domneva in da mora biti oporočiteljeva oporočna nesposobnost v času testiranja ugotovljena z gotovostjo, ne drži pa njen pritožbeni očitek, da v tem konkretnem primeru temu dokaznemu standardu ni bilo zadoščeno. Dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku se v skladu s sodno prakso udejanja s t.i. prepričanjem. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve in zaključke v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno zaključilo, da je prvotoženka v smislu navedenega zakonskega določila nepoštena oseba in da se zato v tem primeru uporabi 20-letni zastaralni rok. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bil pokojni v času sestave oporoke dementen z ugotovljeno vsestransko dezorientiranostjo, da se ni zavedal dogajanja okoli sebe in da je sestava oporoke zanj prestavljala obremenjujočo situacijo, kjer je bilo njegovo funkcioniranje še toliko bolj oteženo, da se ob sestavi oporoke ni zavedal pravnih posledic podpisane oporoke, torej da podpisuje oporoko, s katero svojo celotno premoženje zapušča prvotoženki pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 59. člena ZD, nadalje še pravilno zaključilo, da pokojni ob sestavi oporoke z dne 14. 7. 2000 ni bil oporočno sposoben in je posledično zaradi oporočne nesposobnosti oporočitelja tudi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev oporoke
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 399, 399/4, 405. ZPP člen 286b, 339, 339/2, 339/2-14.
postopek osebnega stečaja - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - prispevki iz socialnega zavarovanja - neplačevanje prispevkov - dodatna odmera davka - izpodbojna zakonska domneva - dokazno breme - dopustno navajanje novih dejstev - takojšnje uveljavljanje procesne kršitve - nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesna kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti
Sodišče izvede narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti po postopkovnih pravilih ZPP, razen če ni v 405. členu ZFPPIPP določeno drugače. Iz 405. člena ZFPPIPP ne izhaja prepoved dolžniku podajati nove trditve in predlagati nove dokaze tudi na samem naroku, preden začne sodišče z izvedbo dokazov.
Če so v odločitvi sodišča navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so nejasni ali med seboj v nasprotju, za kar gre v konkretnem primeru, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti in zaradi katere sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev razveljavi.
IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033115
ZIZ člen 12. ZN člen 2, 23, 42. OZ člen 7, 10, 1027.
odškodninska odgovornost notarke - prodaja nepremičnine - posebno opozorilo - poplačilo terjatve - poplačilo iz kupnine - poplačilo več upnikov - vrstni red poplačila več upnikov - poroštvo - hipotekarni upnik - izbrisna pobotnica - prehod upnikovih pravic na poroka - fiduciarni račun - navidezen pravni posel - nedopustna razpolaganja
Določba 12. člena ZIZ o vrstnem redu poplačila več upnikov zavezuje sodišče v primeru prodaje nepremičnine v sodnem izvršilnem postopku. V konkretnem primeru pa je šlo za pravno poslovno razpolaganje z nepremičnino in je notarka lahko oziroma celo morala ravnati skladno z naročilom, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja - predlog upravitelja za prodajo premoženja - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - test sorazmernosti - vrednost premoženja - višina dolga - sprememba sklepa
V postopku osebnega stečaja dolžnikom ni mogoče v naprej odreči možnosti zaščite njihovega premoženja. V stečajnem postopku o prodaji premoženja odloča sodišče na predlog upravitelja. V vsakem konkretnem primeru mora sodišče ugotoviti vse pomembne okoliščine za presojo utemeljenosti predloga. Poleg tega pa mora v primeru, kadar so dolžniku v postopku osebnega stečaja obveznosti odpuščene, sodišče pri nadaljnji unovčitvi premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso zaradi razdelitve upnikom, ugotoviti tudi dejstva, ki so pomembna za presojo sorazmernosti posega prodaje dolžnikovega doma z legitimnim ciljem poplačila upnikov. Če je vrednost premoženja večja od višine neplačanega dolga, mora odločitev o prodaji takega premoženja vsebovati test sorazmernosti, ki ga v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni opravilo.
ZZK-1 člen 27, 31, 31/1, 31/2, 31/3, 31/4, 39, 148, 149, 150. ZEN člen 3, 3/1, 3/1-4, 12, 12/1.
zemljiška knjiga - izbris stvarne služnosti - predlog za izbris - izbrisna izjava - identifikacijska oznaka nepremičnine - opredelitev parcele z identifikacijsko znako
Glede na okoliščine konkretne zadeve je bilo zemljiškoknjižno sodišče pri uporabi 31. člena ZZK-1 preveč strogo, ko se je osredotočilo na dejstvo, da v izbrisni izjavi za izbris služnosti z dne 26. 6. 1991 parcela ni opredeljena z identifikacijsko oznako.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00031878
OZ člen 633, 634, 635, 636, 637, 638, 639. ZPP člen 319.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - jamčevalni zahtevek - odprava napak - pravočasno grajanje napak - obvestilo o napaki - ugovor znižanja plačila zaradi napak na delu - rok za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - zamuda roka - zavajanje - možnost uveljavljanja pravic v postopku - meje pravnomočnosti - restriktivna razlaga izjem
Določbe 635. člena OZ ne gre razlagati na tak način, da lahko stranka s kasnejšo tožbo popravi, kar je z ugovorom pred tem zamudila. V prejšnjem postopku, ko je tožeča stranka kot naročnik podala ugovor znižanja plačila, je bil njen ugovor zavrnjen zaradi presplošnih in nekonkretiziranih navedb o pravočasnem grajanju napak in uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov. S tem je imela vso možnost uveljaviti svoje jamčevalne zahtevke že tam, pa je bila pri tem neuspešna. Okoliščina, da o ugovoru ni bilo odločeno v izreku sodbe, pri tem ne igra odločilne vloge. Sodišče je namreč odločilo, da je bila stranka kot izvajalec upravičena do celotnega plačila in ugovor naročnika, ki je imel naravo jamčevalnega zahtevka, zavrnilo. Drugačna odločitev sodišča v zdajšnjem sporu bi posegala v pravnomočno sodbo.
Določba 636. člena OZ, ki izvajalcu jemlje pravico sklicevanja na potek rokov, pomeni izjemo od splošnih pravil in je kot tako ni mogoče razlagati na široko. Res je, da je tožena stranka profesionalna oseba, od katere se zahteva večja skrbnost. Ampak to še ne pomeni, da ji je vsaka morebitna napaka opravljenega dela, ki se lahko pokaže, že zaradi tega znana in naročniku ni treba spoštovati zakonsko določenih rokov. Prav tako ni mogoče 636. člena OZ razumeti tako, da z obvestilom o napaki slednja postane izvajalcu znana in s tem izgubi pravico do sklicevanja na zamujene roke. Takšne razlage bi pretirano posegle v primarna pravila jamčevalnih zahtevkov pri podjemni pogodbi, ki od naročnika zahtevajo, da izvajalca o napakah obvesti v določenem roku in v predpisanem roku zahtevek tudi sodno uveljavi.
Neuporaba poti zaradi preprečevanja s strani tožnikov ne more pomeniti nekoristnosti služnosti. Neizvrševanje služnostne poti ne pomeni nujno da služnost ni več koristna, saj je toženec ni uporabljal izključno zaradi ravnanja tožnikov, ki sta mu to preprečevala, je pa po sodni poti uveljavljal svojo pravico.