V obravnavanem primeru je bil poskus osebne vročitve pisanja tožnici dne 7. 10. 2019 neuspešen. Zato je vročevalec tega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je navedeno, kje se sodno pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožnica pisanja ni dvignila, je z iztekom 15. dne, to je 22. 10. 2019 nastopila fikcija vročitve. Naslednji dan je začel teči 30 dnevni pritožbeni rok, ki se je iztekel 21. 11. 2019. Pritožba zoper sodbo, ki jo je tožnica priporočeno po pošti oddala dne 22. 11. 2019, je zato prepozna.
Ni res, da je delodajalčeva pogodbena svoboda zgolj v tem, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Četudi 24. člen ZDR-1 določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa kršitev te določbe na način, da delodajalec izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev, za neizbranega kandidata, kot je tožnica, ne ustvarja nobenih relevantnih pravnih posledic oziroma podlag z vidika odškodninskega prava.
Pravilno je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu. Sodišče prve stopnje je zaradi delno nepravilnega materialnopravnega stališča toženi stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih tožnikovih stroškov. Tožnik je zaradi vložene tožbe dejansko dosegel 23 % izpolnitev zahtevka na podlagi delne pripoznave. S pripravljalno vlogo, s katero je vztrajal pri zahtevku 108,90 EUR, je v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil. Toženka je ta znesek 108,90 EUR pripoznala šele v vlogi, s katero je soglašala z delnim umikom. Tako pri odločitvi o stroških postopka ni mogoče upoštevati določbe 158. člena ZPP, ampak določbo 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.
ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
Ker tožnica s spremembo tožbe zahteva razliko do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, odločitev o dodatno postavljenem zahtevku za izpad dohodka odvisna od rešitve drugega spora, katerega predmet je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker pa je ta postopek že pravnomočno končan z izdajo sodbe pritožbenega sodišča, navedena okoliščina ni razlog, da sodišče prve stopnje ne bi dovolilo spremembe tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča odločanje o spremenjeni tožbi tudi ne bi bistveno zavleklo dokaznega postopka, saj je odločitev o višini izpada dohodka (če bo ta med strankama sploh sporna) mogoče sprejeti že na podlagi listinskih dokazov, brez izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Odločitev o temelju novo postavljenega zahtevka pa temelji na izvedbi dokazov, ki so potrebni tudi za odločitev o preostalih zahtevkih, postavljenih že v tožbi. Poleg tega je tožnica tožbo spremenila že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko dokazni postopek še ni bil niti začet.
procesna sposobnost - pravna oseba - zakoniti zastopnik - prokurist
Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe.
Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - začetek stečajnega postopka - stečaj delodajalca - prenos terjatev - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - napotitev na delo
Tožnik in družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) sta bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, družba A. d. o. o. in toženka pa sta bili v civilnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, ki je predstavljala dogovor o napotitvi tožnika. Tožnik in tožena stranka - uporabnik tako nista bila v delovnem razmerju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je institut subsidiarne odgovornosti delodajalca uporabnika predviden za situacije, ko se delodajalec, ki delavca napoti k delodajalcu uporabniku, na takšen ali drugačen način želi izogniti plačilu svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Določilo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 se namreč ne nanaša na vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč le na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve delavca pri uporabniku - toženi stranki. Terjatve, katerih plačilo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo (razen stroškov pravdnega postopka z delodajalcem), izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o., ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. OZ člen 135, 136, 136/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - oblika krivde - huda malomarnost - neodgovorne osebe
V sodbi VIII Ips 201/2006 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pravnomočna odločitev v socialnem sporu, da v določenem obdobju ni zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost z dela, pomeni (le), da je sprejeta pravnomočna odločitev o stanju (razmerju), ki je v delovnem sporu predhodno glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova, še vedno pa lahko delavec navaja kakšne druge razloge, zaradi katerih ga v spornem obdobju ni bilo na delo. Enako stališče izhaja iz sodb VIII Ips 192/2005 in VIII Ips 220/2009.
Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz (pravnomočno) rešenega predhodnega vprašanja, da tožnik od 22. 12. 2018 (24. 12. 2018) ni bil v bolniškem staležu, da je bil zmožen za delo. To dejstvo pa še ne pomeni, da je s tem, ko je z dela izostal in obvestilne dolžnosti ni izpolnil do 3. 1. 2019, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je razlog za odpovedi iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je odvisno od tega, ali je tožnik ravnal z zahtevano stopnjo krivde (naklep ali huda malomarnost), pa tudi, ali gre za hujšo kršitev.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00035025
ZMZPP člen 2, 2/1. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 16. DZ člen 156, 157, 174, 175. ZNP-1 člen 98, 98/1.
ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - soglasje staršev - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - načelo najmilejšega ukrepa - začasna odredba v postopku dodelitve otroka - kolizijski skrbnik - uporaba slovenskega prava
Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev.
Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti.
Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.
denarne terjatve - pobotni ugovor - procesna legitimacija - podružnica - matična družba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 55/2019 zavzelo stališče, da je matična družba (oziroma družba ustanoviteljica) v razmerju do delavca njene podružnice njegov delodajalec, zaradi česar lahko podružnica v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno, kot nepopolno zavrglo. Nenazadnje tožnik v svojih pisanjih niti ne navaja, zakaj ni ravnal po navodilu sodišča in predložil dokončne odločbe. Razvidno je celo, da zoper izdano dokončno odločbo v predsodnem postopku pri toženi stranki, pri naslovnem sodišču tožbe ni niti želel vložiti. Opozorjen je bil na posledice opustitve poprave vloge in možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je sicer vložil vlogo, ki jo je sodišče prejelo, vendar pa v postavljenem roku, niti kasneje ni predložil odločbe, ki jo izpodbija, niti ni navajal oziroma konkretiziral za katero odločbo sploh gre.
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.
ZDR-1 člen 17, 17/4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/1-8, 49, 49/1, 49/2, 111, 111/1, 111/1-3, 111/1-8.. OZ člen 15, 18/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačevanje nižje plače - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi.
Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00040759
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/3, 168, 168/2. ZKP člen 146, 146/1, 372, 372-1. ZIntPK člen 23, 23/1.
naznanitev kaznivega dejanja - kazenska ovadba - korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - žaljiva obdolžitev - obstoj kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
S tem, ko je obdolženka na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) podala prijavo, v kateri je naznanila koruptivna dejanja, ni storila kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Obdolženka prijave ni pošiljala nepristojnim osebam, temveč jo je posredovala na KPK, torej na organ, ki je pristojen za sprejem takšnih prijav in obravnavo koruptivnih ravnanj. Kazenski pregon obdolženke kot prijaviteljice zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 23. člena ZIntPK, pa tudi z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj jo nedopustno omejuje v pravici, da prijavi koruptivno ravnanje oziroma naznani kaznivo dejanje.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Izpodbijani sklep je zakonit tudi glede na drugostopenjsko upravno odločbo, saj je z njo odpravljen prvostopenjski sklep o zavrženju vloge in zadeva vrnjena območni enoti zavoda v ponovni postopek in odločanje. Takšna odločitev pomeni, da v predsodnem postopku o sorazmernem delu starostne pokojnine po vsebini še ni bilo odločano. Z odločbo tožnik ni bil, niti mogel biti prizadet v pravicah in pravnih koristih v smislu 63. člena ZDSS-1, kar tudi narekuje zavrženje tožbe glede na 75. člen ZDSS-1, saj za njeno vsebinsko reševanje ni procesne predpostavke.
Po 1. odstavku 333. člena ZPP je pritožba dopustna zoper sodbo, izdano na prvi stopnji in po 1. odstavku 363. člena ZPP zoper sklep sodišča prve stopnje, če ni z zakonom določeno, da pritožbe sploh ni. Ustava Republike Slovenije namreč zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o pravici, dolžnosti ali pravnih koristih (25. člen). Pritožba je zagotovljena le proti prvostopenjskim sodnim odločbam in ne proti drugostopenjskim. Zoper slednje so dopustna izredna pravna sredstva, ki jih je mogoče uveljavljati pod pogoji, na način in po postopku, določenim z zakonom.