Po 1. odstavku 333. člena ZPP je pritožba dopustna zoper sodbo, izdano na prvi stopnji in po 1. odstavku 363. člena ZPP zoper sklep sodišča prve stopnje, če ni z zakonom določeno, da pritožbe sploh ni. Ustava Republike Slovenije namreč zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o pravici, dolžnosti ali pravnih koristih (25. člen). Pritožba je zagotovljena le proti prvostopenjskim sodnim odločbam in ne proti drugostopenjskim. Zoper slednje so dopustna izredna pravna sredstva, ki jih je mogoče uveljavljati pod pogoji, na način in po postopku, določenim z zakonom.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037703
DZ člen 7, 7/4, 141, 141/1, 156, 157. ZNP-1 člen 101.
hitrost postopka zavarovanja - odločanje o stroških po prostem preudarku - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba, izdana po uradni dolžnosti - začasna določitev stikov - izvajanje stikov - pravica do stikov otroka s starši - ogroženost otroka - začasni ukrep - zavarovanje koristi otrok - načelo najmilejšega ukrepa - načelo največje otrokove koristi - starševska skrb - omejitev stikov
Namen stikov je v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ko živijo skupaj. Pri določanju stikov je zato treba izhajati iz spoznanja, da je po ločitvi staršev v največjo korist otroku čimbolj enakovredno preživeti čas z obema staršema. Če imata starša približno enakovredne in pozitivne starševske sposobnosti, je njuna enakovredna nadaljnja vključenost v vzgojo otroka v otrokovo korist.
Realnost, da se z omejitvijo obsega stikov vzpostavi življenjski položaj, ki lahko pripelje tudi do odtujitve otroka in kar bi bilo v nasprotju z namenom pravice do stikov, sodišče zavezuje k previdnosti in zadržanosti pri odločanju o takšni začasni odredbi. Sodišče mora pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja.
Med bistvenimi načeli pri izdaji začasne odredbe sta načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Ker predstavlja začasna odredba ukrep začasne narave, do vzpostavitve ureditve s končno odločbo, sodišče odločitev sprejme hitreje, po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma „nepopolni“ dokazni oceni.
Izpodbijani sklep je zakonit tudi glede na drugostopenjsko upravno odločbo, saj je z njo odpravljen prvostopenjski sklep o zavrženju vloge in zadeva vrnjena območni enoti zavoda v ponovni postopek in odločanje. Takšna odločitev pomeni, da v predsodnem postopku o sorazmernem delu starostne pokojnine po vsebini še ni bilo odločano. Z odločbo tožnik ni bil, niti mogel biti prizadet v pravicah in pravnih koristih v smislu 63. člena ZDSS-1, kar tudi narekuje zavrženje tožbe glede na 75. člen ZDSS-1, saj za njeno vsebinsko reševanje ni procesne predpostavke.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
URS člen 2, 22, 50.. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 85/1.. ZSDP-1B člen 85, 85/3.
nadomestilo za izgubljeni dohodek - načelo enakosti - pravica do socialne varnosti - načelo enakega varstva pravic - posebna nega in varstvo - izgubljeni dohodek
Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je primarno to, da se artikulira relevantne oziroma za presojo odločujoče kriterije. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Taka interpretacija splošnega načela enakosti pa pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je upravičenost do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek urejena različno, glede na različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka. Zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka je torej tisto, ki pogojuje obravnavo in namestitev v različne zavode.
Namen instituta pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek se odraža v dejstvu, da je lahko tisti izmed staršev otroka, ki posveti takšnemu otroku skrb pri negi in varstvu, upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ta pravica je torej neke vrste odmena, da lahko eden od staršev zapusti trg dela. Argumentum a contrario velja, da v kolikor za otroka skrbi nekdo drug oziroma je otrok nameščen v zavod, potrebe po zapustitvi trga dela ali krajšemu delovnemu času zaradi nege in varstva tega otroka ni, posledično zaradi česar ni upravičenosti staršev takega otroka do te pravice. In ravno ta življenjski primer opredeljuje zakonski dejanski stan 85. člena ZSDP-1. Cilj instituta je tako zagotoviti denarni prejemek, ki nadomesti izpadli dohodek in omogoči staršem, ki v večini primerov znajo najboljše izvajati skrb, nego in varnost svojih otrok, da to tudi storijo.
denarne terjatve - pobotni ugovor - procesna legitimacija - podružnica - matična družba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 55/2019 zavzelo stališče, da je matična družba (oziroma družba ustanoviteljica) v razmerju do delavca njene podružnice njegov delodajalec, zaradi česar lahko podružnica v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno, kot nepopolno zavrglo. Nenazadnje tožnik v svojih pisanjih niti ne navaja, zakaj ni ravnal po navodilu sodišča in predložil dokončne odločbe. Razvidno je celo, da zoper izdano dokončno odločbo v predsodnem postopku pri toženi stranki, pri naslovnem sodišču tožbe ni niti želel vložiti. Opozorjen je bil na posledice opustitve poprave vloge in možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je sicer vložil vlogo, ki jo je sodišče prejelo, vendar pa v postavljenem roku, niti kasneje ni predložil odločbe, ki jo izpodbija, niti ni navajal oziroma konkretiziral za katero odločbo sploh gre.
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.
ZDR-1 člen 17, 17/4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/1-8, 49, 49/1, 49/2, 111, 111/1, 111/1-3, 111/1-8.. OZ člen 15, 18/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačevanje nižje plače - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi.
Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1.. ZPP člen 14.. KZ-1 člen 29, 29/3, 123, 123/1, 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - huda telesna poškodba - bistveno zmanjšana prištevnost - policist - identično dejansko stanje - obsodilna sodba - nasilje
V skladu s 14. členom ZPP je delovno sodišče v tem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. V obravnavanem primeru je kazensko sodišče presodilo, da je bil storilec (tožnik) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožniku zaradi akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi sprejetega zaključka, da njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, je podana tožnikova odgovornost za očitane kršitve, ki so predmet odpovedi.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
oprostitev plačila sodne takse - samostojni podjetnik posameznik - premoženjsko stanje prosilca - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje
Pritožnica v konkretnem pravdnem postopku nastopa kot fizična oseba, sicer pa je samostojna podjetnica. Samostojni podjetnik in fizična oseba sta isti subjekt, zato je sodišče prve stopnje pravilno pri ugotavljanju pritožničinega materialnega položaja, ugotavljalo njeno celotno premoženje (podatke o stvareh v njeni lasti, drugih premoženjskih pravicah), tudi stanje na transakcijskem račun, ki ga ima kot fizična oseba in stanje na poslovnem računu, ki ga ima kot samostojna podjetnica, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 54, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/1.. KPdg člen 28, 28/1.. OZ člen 17, 17/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 125. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, in 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg), ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja. Ob ugotovitvi, da se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorila o poskusnem delu (ter o njegovem trajanju in načina spremljanja), je nadalje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita, saj se ob izostanku pogodbene določbe o poskusnem delu šteje, da to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno.
ZUPJS člen 2, 12, 12/1, 12/1-1.. ZDoh-2-UPB7 člen 92, 93, 95, 96, 97.. ZFPPIPP-UPB8 člen 226, 381, 381/1, 382, 388.. ZŠtip-1 člen 15.. ZSDP-1 člen 70.. URS člen 50, 50/1.
otroški dodatek - državna štipendija - dohodek - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - osebni stečaj
Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim namenom ter tudi namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo upoštevanje dohodka, s katerim upravičenec oziroma družinski član zaradi osebnega stečaja ne more razpolagati, v nasprotju z namenom 12. člena ZUPJS, ureditvijo in namenom osebnega stečaja ter tudi z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Stališče, da se dobiček od prodaje nepremičnin v osebnem stečaju šteje v dohodek družine za ugotovitev materialnega položaja družine za upravičenost do otroškega dodatka in državne štipendije, čeprav gre za sredstva, s katerimi zaradi osebnega stečaja ni mogoče razpolagati, je zmotno.
ZPP člen 80, 206, 206/1, 206/1-3.. ZDSS-1 člen 19.
odvzem poslovne sposobnosti - pogoji za prekinitev postopka
V obravnavanem primeru gre za stanje pričetega postopka za delni odvzem poslovne sposobnosti, vodenim na okrajnem sodišču. Podan je procesni dejanski stan iz 3. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, ki sodišče eksplicitno zavezuje k prekinitvi postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Navedena določba ZPP je uporabljiva tudi v sodno socialnih sporih.