Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 2, 2/2, 5, 5/1, 5/3, 8, 8/1.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni izpolnil obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen dela in triletnega napredovalnega obdobja, saj je tožnikovo napredovalno obdobje začelo teči 1. 6. 2008, tri leta (brez let 2011, 2013 in 2014) pa so se iztekla šele 1. 4. 2015, zato ni mogel napredovati že 1. 4. 2012, čeprav je takrat imel 3 ocene.
Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00040759
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/3, 168, 168/2. ZKP člen 146, 146/1, 372, 372-1. ZIntPK člen 23, 23/1.
naznanitev kaznivega dejanja - kazenska ovadba - korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - žaljiva obdolžitev - obstoj kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
S tem, ko je obdolženka na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) podala prijavo, v kateri je naznanila koruptivna dejanja, ni storila kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Obdolženka prijave ni pošiljala nepristojnim osebam, temveč jo je posredovala na KPK, torej na organ, ki je pristojen za sprejem takšnih prijav in obravnavo koruptivnih ravnanj. Kazenski pregon obdolženke kot prijaviteljice zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 23. člena ZIntPK, pa tudi z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj jo nedopustno omejuje v pravici, da prijavi koruptivno ravnanje oziroma naznani kaznivo dejanje.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pravilno je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu. Sodišče prve stopnje je zaradi delno nepravilnega materialnopravnega stališča toženi stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih tožnikovih stroškov. Tožnik je zaradi vložene tožbe dejansko dosegel 23 % izpolnitev zahtevka na podlagi delne pripoznave. S pripravljalno vlogo, s katero je vztrajal pri zahtevku 108,90 EUR, je v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil. Toženka je ta znesek 108,90 EUR pripoznala šele v vlogi, s katero je soglašala z delnim umikom. Tako pri odločitvi o stroških postopka ni mogoče upoštevati določbe 158. člena ZPP, ampak določbo 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
Ker tožnica s spremembo tožbe zahteva razliko do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, odločitev o dodatno postavljenem zahtevku za izpad dohodka odvisna od rešitve drugega spora, katerega predmet je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker pa je ta postopek že pravnomočno končan z izdajo sodbe pritožbenega sodišča, navedena okoliščina ni razlog, da sodišče prve stopnje ne bi dovolilo spremembe tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča odločanje o spremenjeni tožbi tudi ne bi bistveno zavleklo dokaznega postopka, saj je odločitev o višini izpada dohodka (če bo ta med strankama sploh sporna) mogoče sprejeti že na podlagi listinskih dokazov, brez izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Odločitev o temelju novo postavljenega zahtevka pa temelji na izvedbi dokazov, ki so potrebni tudi za odločitev o preostalih zahtevkih, postavljenih že v tožbi. Poleg tega je tožnica tožbo spremenila že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko dokazni postopek še ni bil niti začet.
ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 17, 17/3, 49, 49/2, 49/3.. OZ člen 49, 49/1, 50, 86, 86/1, 94.. ZPP člen 154, 154/2.
pogodba o zaposlitvi - izročitev pisne pogodbe - plačilo razlike plače - ničnost - sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin - odločitev o pravdnih stroških
Tretji odstavek 17. člena ZDR-1, določa, da lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Takšna določba ne daje podlage za zahtevek za sklenitev (nove ustrezne) pogodbe o zaposlitvi, ampak le za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama delovnega razmerja sklenjena, pa delavec z njenim izvodom ne razpolaga. Skladno s sprejetimi stališči v sodni praksi ima delavec izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati (tudi), če pisna pogodba o zaposlitvi ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba o zaposlitvi sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo.
Za tožnico, ki uveljavlja sodno varstvo za plačilo po dejanskem delu in zatrjuje, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta (tega toženka niti ni prerekala), ni podana pravna podlaga za zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožba s takšnim zahtevkom je nesklepčna in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.
Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prisilni predpis ni določba 49. člena ZDR-1 v smislu, da bi se za novo pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena med delavcem in delodajalcem, če ni spremenjenih okoliščin, štelo, da je nična.
Tožnik ima pravni interes, da od tožene stranke uveljavlja plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost. Glede na to, da so bili v obravnavanem primeru tožniku prispevki iz bruto plače obračunani in so zapadli v plačilo ter so določeni po višini (po podatkih iz evidenc FURS), ni ovir za odločanje sodišča o delodajalčevi obveznosti. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 508/2018 in Pdp 781/2018. V teh zadevah je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Izpodbijani sklep je zakonit tudi glede na drugostopenjsko upravno odločbo, saj je z njo odpravljen prvostopenjski sklep o zavrženju vloge in zadeva vrnjena območni enoti zavoda v ponovni postopek in odločanje. Takšna odločitev pomeni, da v predsodnem postopku o sorazmernem delu starostne pokojnine po vsebini še ni bilo odločano. Z odločbo tožnik ni bil, niti mogel biti prizadet v pravicah in pravnih koristih v smislu 63. člena ZDSS-1, kar tudi narekuje zavrženje tožbe glede na 75. člen ZDSS-1, saj za njeno vsebinsko reševanje ni procesne predpostavke.
Ni res, da je delodajalčeva pogodbena svoboda zgolj v tem, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Četudi 24. člen ZDR-1 določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa kršitev te določbe na način, da delodajalec izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev, za neizbranega kandidata, kot je tožnica, ne ustvarja nobenih relevantnih pravnih posledic oziroma podlag z vidika odškodninskega prava.
procesna sposobnost - pravna oseba - zakoniti zastopnik - prokurist
Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe.
Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - začetek stečajnega postopka - stečaj delodajalca - prenos terjatev - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - napotitev na delo
Tožnik in družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) sta bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, družba A. d. o. o. in toženka pa sta bili v civilnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, ki je predstavljala dogovor o napotitvi tožnika. Tožnik in tožena stranka - uporabnik tako nista bila v delovnem razmerju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je institut subsidiarne odgovornosti delodajalca uporabnika predviden za situacije, ko se delodajalec, ki delavca napoti k delodajalcu uporabniku, na takšen ali drugačen način želi izogniti plačilu svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Določilo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 se namreč ne nanaša na vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč le na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve delavca pri uporabniku - toženi stranki. Terjatve, katerih plačilo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo (razen stroškov pravdnega postopka z delodajalcem), izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o., ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - socialni spor
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
privilegirana priča - mladoletna privilegirana priča - izločitev dokazov - uradna oseba - zbiranje obvestil s strani policije - prostovoljna izjava - neformalen razgovor z otrokom - svetovalna delavka v šoli - bistveno enak položaj - družinsko nasilje
Vsebina navedenih dokumentov ne izkazuje, da bi katera od strokovnih delavk delovala kot uradna oseba v smeri preiskovanja ravnanj obdolženca in zbiranja dokazov, temveč se je nanju mladoletnica, tudi v spremstvu matere, obračala zaradi osebnostnih stisk, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njun položaj bistveno drugačen od položaja socialne delavke.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.