Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
Ker tožnica s spremembo tožbe zahteva razliko do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, odločitev o dodatno postavljenem zahtevku za izpad dohodka odvisna od rešitve drugega spora, katerega predmet je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker pa je ta postopek že pravnomočno končan z izdajo sodbe pritožbenega sodišča, navedena okoliščina ni razlog, da sodišče prve stopnje ne bi dovolilo spremembe tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča odločanje o spremenjeni tožbi tudi ne bi bistveno zavleklo dokaznega postopka, saj je odločitev o višini izpada dohodka (če bo ta med strankama sploh sporna) mogoče sprejeti že na podlagi listinskih dokazov, brez izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Odločitev o temelju novo postavljenega zahtevka pa temelji na izvedbi dokazov, ki so potrebni tudi za odločitev o preostalih zahtevkih, postavljenih že v tožbi. Poleg tega je tožnica tožbo spremenila že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko dokazni postopek še ni bil niti začet.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.
ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
Ni res, da je delodajalčeva pogodbena svoboda zgolj v tem, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Četudi 24. člen ZDR-1 določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa kršitev te določbe na način, da delodajalec izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev, za neizbranega kandidata, kot je tožnica, ne ustvarja nobenih relevantnih pravnih posledic oziroma podlag z vidika odškodninskega prava.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 2, 2/2, 5, 5/1, 5/3, 8, 8/1.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni izpolnil obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen dela in triletnega napredovalnega obdobja, saj je tožnikovo napredovalno obdobje začelo teči 1. 6. 2008, tri leta (brez let 2011, 2013 in 2014) pa so se iztekla šele 1. 4. 2015, zato ni mogel napredovati že 1. 4. 2012, čeprav je takrat imel 3 ocene.
Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta.
Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.
privilegirana priča - mladoletna privilegirana priča - izločitev dokazov - uradna oseba - zbiranje obvestil s strani policije - prostovoljna izjava - neformalen razgovor z otrokom - svetovalna delavka v šoli - bistveno enak položaj - družinsko nasilje
Vsebina navedenih dokumentov ne izkazuje, da bi katera od strokovnih delavk delovala kot uradna oseba v smeri preiskovanja ravnanj obdolženca in zbiranja dokazov, temveč se je nanju mladoletnica, tudi v spremstvu matere, obračala zaradi osebnostnih stisk, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njun položaj bistveno drugačen od položaja socialne delavke.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.
ZDR-1 člen 17, 17/4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/1-8, 49, 49/1, 49/2, 111, 111/1, 111/1-3, 111/1-8.. OZ člen 15, 18/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačevanje nižje plače - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi.
Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.
Pravilno je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu. Sodišče prve stopnje je zaradi delno nepravilnega materialnopravnega stališča toženi stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih tožnikovih stroškov. Tožnik je zaradi vložene tožbe dejansko dosegel 23 % izpolnitev zahtevka na podlagi delne pripoznave. S pripravljalno vlogo, s katero je vztrajal pri zahtevku 108,90 EUR, je v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil. Toženka je ta znesek 108,90 EUR pripoznala šele v vlogi, s katero je soglašala z delnim umikom. Tako pri odločitvi o stroških postopka ni mogoče upoštevati določbe 158. člena ZPP, ampak določbo 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. OZ člen 135, 136, 136/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - oblika krivde - huda malomarnost - neodgovorne osebe
V sodbi VIII Ips 201/2006 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pravnomočna odločitev v socialnem sporu, da v določenem obdobju ni zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost z dela, pomeni (le), da je sprejeta pravnomočna odločitev o stanju (razmerju), ki je v delovnem sporu predhodno glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova, še vedno pa lahko delavec navaja kakšne druge razloge, zaradi katerih ga v spornem obdobju ni bilo na delo. Enako stališče izhaja iz sodb VIII Ips 192/2005 in VIII Ips 220/2009.
Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz (pravnomočno) rešenega predhodnega vprašanja, da tožnik od 22. 12. 2018 (24. 12. 2018) ni bil v bolniškem staležu, da je bil zmožen za delo. To dejstvo pa še ne pomeni, da je s tem, ko je z dela izostal in obvestilne dolžnosti ni izpolnil do 3. 1. 2019, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je razlog za odpovedi iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je odvisno od tega, ali je tožnik ravnal z zahtevano stopnjo krivde (naklep ali huda malomarnost), pa tudi, ali gre za hujšo kršitev.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00035025
ZMZPP člen 2, 2/1. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 16. DZ člen 156, 157, 174, 175. ZNP-1 člen 98, 98/1.
ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - soglasje staršev - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - načelo najmilejšega ukrepa - začasna odredba v postopku dodelitve otroka - kolizijski skrbnik - uporaba slovenskega prava
Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev.
Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti.
Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.
Po 1. odstavku 333. člena ZPP je pritožba dopustna zoper sodbo, izdano na prvi stopnji in po 1. odstavku 363. člena ZPP zoper sklep sodišča prve stopnje, če ni z zakonom določeno, da pritožbe sploh ni. Ustava Republike Slovenije namreč zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o pravici, dolžnosti ali pravnih koristih (25. člen). Pritožba je zagotovljena le proti prvostopenjskim sodnim odločbam in ne proti drugostopenjskim. Zoper slednje so dopustna izredna pravna sredstva, ki jih je mogoče uveljavljati pod pogoji, na način in po postopku, določenim z zakonom.
denarne terjatve - pobotni ugovor - procesna legitimacija - podružnica - matična družba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 55/2019 zavzelo stališče, da je matična družba (oziroma družba ustanoviteljica) v razmerju do delavca njene podružnice njegov delodajalec, zaradi česar lahko podružnica v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno, kot nepopolno zavrglo. Nenazadnje tožnik v svojih pisanjih niti ne navaja, zakaj ni ravnal po navodilu sodišča in predložil dokončne odločbe. Razvidno je celo, da zoper izdano dokončno odločbo v predsodnem postopku pri toženi stranki, pri naslovnem sodišču tožbe ni niti želel vložiti. Opozorjen je bil na posledice opustitve poprave vloge in možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je sicer vložil vlogo, ki jo je sodišče prejelo, vendar pa v postavljenem roku, niti kasneje ni predložil odločbe, ki jo izpodbija, niti ni navajal oziroma konkretiziral za katero odločbo sploh gre.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.