CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00032989
ZST-1 člen 6a, 6a/1, 6b, 6b/1, 34.. ZPP člen 105a, 105a/3.
obročno plačilo sodne takse - zavrženje predloga - nakazilo - rok za plačilo sodne takse - materialni rok
Skladno s prvim odstavkom 6.b člena ZST-1 se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Vendar ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje le taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, pa je plačilo iz kakršnega koli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo. Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni rok, določen v 34. členu ZST-1. Obveznost plačila sodne takse je torej materialnopravna obveznost. Plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo se zato ne more upoštevati.
Iz sodne poravnave izhaja prav tako besedilo, kot ga izpostavlja pritožba, da sta torej stranki sodno poravnavo prebrali, izjavili, da je to njuna volja in to potrdili s podpisom zapisnika. Sodna poravnava je bila opremljena v skladu z določbo 111. člena Sodnega reda.
Materialnopravna podlaga, ki se prilega trditvam tožnice, ne omogoča utemeljenosti zahtevka za ugotovitev lastninske pravice. Zato ima toženec v pritožbi prav, da je tožbeni zahtevek (deloma, v III. točki) nesklepčen. Ugotovljena pomanjkljivost pa ni razlog za takojšnjo zavrnitev tožbenih zahtevkov, kot neutemeljeno navaja v pritožbi, temveč za aktivnost sodišča, saj je v dejanskih okoliščinah tega primera mogoče pomanjkljivost odpraviti.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Pritožbeno sodišče enako kot že v zadevi Psp 283/2019 poudarja, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati le, če so izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odstavka 44. člena ZZVZZ. Med ostalimi torej tudi izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji, ki je nedoločen pravni pojem, saj vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev. Vsebina norme se zato prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Za interpretacijski argument pravnega standarda o izčrpani možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da so tudi v Sloveniji zagotovljeni kontrolni pregledi, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokretnega življenjskega primera, vključno s smiselnostjo pregleda v bolnišnici, ki je izvedla dvakratno transplantacijo jeter in jo je pripravljena izvršiti tudi v tretje pod pogojem kontinuiranega spremljanja pacienta, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Ne gre za pretirano ali preširoko razlago pravnega standarda izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, niti širitev pravic, da bi jih na isti način uveljavljali drugi zavarovanci, kot zmotno in zato nesprejemljivo meni tožena stranka.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00033302
ZKolP člen 17.. ZDR-1 člen 203.. ZIZ člen 272.. ZDSS-1 člen 56.
kolektivni delovni spor - začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - sindikat - sindikalna dejavnost
Sporna Pogodba se šteje za kolektivno pogodbo (VIII Ips 26/2013). Po 17. členu ZKolP se po prenehanju veljavnosti kolektivne pogodbe do sklenitve nove, vendar najdalj eno leto, če stranki ne določila drugače, še naprej uporabljajo določbe normativnega dela, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, plačilo za delo, ter drugi osebni prejemki in povračila v zvezi z delom ter varnost in zdravje pri delu.
postopek v sporu majhne vrednosti - zahtevek za plačilo uporabnine - nedoločen zahtevek - izpraznitev nepremičnin - zapadlost plačila - nedopustno razpolaganje strank z zahtevki - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pripoznava zahtevka - obrazložitev dopolnilne sodbe
Tudi skopa obrazložitev ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je jasno, na kaj se razlogi sodišča nanašajo.
Če sodišče pripoznave zahtevka (v konkretnem primeru fikcije pripoznave na podlagi opustitve odgovora na tožbo) ne dovoli oziroma ne upošteva, čeprav ne gre za nedopustno razpolaganje strank, pomeni, da je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zahtevala tudi izpraznitve njenih nepremičnin, temveč zgolj plačilo uporabnine iz naslova neupravičene pridobitve (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Na podlagi dejstva, da torej ni mogoče določiti trenutka izpraznitve nepremičnin, ni določljiv niti trenutek, ko bi vtoževane uporabnine sploh zapadle v plačilo. Sodna praksa o uporabi 311. člena ZPP, ki je nasprotna pritožbenemu naziranju tožeče stranke, je jasna. V takšni situaciji je sama posledica, ki jo tožeča stranka zahteva, nemogoča, to pa pomeni nedopustno razpolaganje strank.
delna zamudna sodba - vročanje tožbe v odgovor - nadurno delo
Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da so bile kršene določbe ZDCOPMD, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel tožnik med delom odmore in počitke, saj iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi jih imel. V primeru izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na trditve v tožbi. Ker trditve v tožbi v predmetni zadevi niso v neskladju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (sklepčna tožba), je sodišče prve stopnje pravilno izdalo ugodilno zamudno sodbo v zvezi z vtoževanim plačilom nadur.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse - sodna taksa za pritožbo
Skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 je bila tožena stranka ob vložitvi pritožbe dolžna plačati sodno takso, ne glede na to, kako je bilo, oziroma bo o pritožbi zoper izdano sodbo odločeno v nadaljevanju tega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00031625
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14, 454, 454/1, 458, 458/1, 458/2. OZ člen 349, 365, 366, 366/1, 366/2, 369, 369/3. ZIZ člen 41, 41/5, 44, 44/2, 62, 62/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - gospodarska pogodba - terjatev iz gospodarske pogodbe - zastaranje terjatve - triletni zastaralni rok - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - pretrganje zastaranja - zastaralni rok pri pretrganju - ugovor zoper plačilni nalog - vložitev tožbe - umaknjena, zavržena ali zavrnjena tožba - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - sklep o izvršbi - pravica do izjavljanja v postopku - dokazi in izvajanje dokazov
Kaj so gospodarski spori, določajo pravila procesnega prava, kaj so gospodarske pogodbe, pa pravila materialnega prava. Odločitev iz pravnomočnega sklepa VI P 130/2017 z dne 8. 1. 2018 (v katerem se je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odredilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču), ki je v izpodbijano sodbo povzeta v smislu, da gre za gospodarski spor (3. točka obrazložitve), je tako temeljila na uporabi določb ZPP, presoja sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom tožene stranke, da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe in da zato v tem primeru velja triletni zastaralni rok, pa na uporabi določb Zakona o gospodarskih družbah in Obligacijskega zakonika (pri čemer je prvostopenjsko sodišče presodilo, da vtoževana terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe).
Pritožnica sicer pravilno trdi, da z razveljavitvijo sklepa o izvršbi o zadevi še ni bilo odločeno in postopek ni bil končan, ni pa ji mogoče pritrditi v stališču, da razveljavitev sklepa pomeni, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 366. člena OZ. Postopek v tem sporu bo končan z izdajo te sodbe. Z njo je odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108023/2016 z dne 24. 10. 2016 bo na ta način ostal v veljavi kot to izhaja iz prvega odstavka 1. točke te obrazložitve. Zastaranje bo tako začelo teči znova s končanjem tega spora, kar je z izdajo sodbe pritožbenega sodišča. Med postopkom namreč - v nasprotju z navedbami pritožnice - zastaranje ne teče.
Sodišče prve stopnje je prestrogo upoštevalo določila o obveznih sestavinah predloga za izvršbo glede navedbe dolžnikovih identifikacijskih podatkov. Navedeni morajo biti takšni identifikacijski podatki, da ti omogočajo enoznačno opredelitev stranke v postopku. Če jih upnik v predlogu za izvršbo navede tako, kot so mu posredovani s strani pristojnega upravnega organa, ki vodi uradno evidenco, s tem izpolni v tej zvezi svoje trditveno breme in ne sme nositi posledic zavrženja predloga, če posredovani podatki niso povsem ustrezni.
Še zlasti navedena procesna sankcija ni utemeljena, če gre za minimalno odstopanje pri navedbi osebnega imena, ki ne vzbuja dvoma o tem, kdo je dolžnik v postopku.
ZDR-1 člen 81, 85, 85/1, 86, 89, 89/1, 89/1-3.. ZVZelP-1 člen 79, 79/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 83, 92.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
ZDR-1 sploh ne predvideva, da bi se odpoved izdala v obliki upravne oziroma sodne odločbe, z uvodom, izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tudi, če se je tožena stranka za takšno obliko odpovedi odločila, to ne pomeni, da je sodišče vezano zgolj na izrek, ne da bi se upoštevalo vsebina "obrazložitve". Odpoved je potrebno obravnavati celovito, pri čemer je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga, kot izhaja iz odpovedi, torej tudi iz obrazložitve odpovedi, in ne zgolj iz "izreka".
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da nedovoljeno predčasno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznost. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo tretjega odstavka 79. člena ZVZelP-1, ki določa, da če je za posamezno delo s predpisi določena obvezna primopredaja službe, se čas primopredaje delavca, ki prevzema delo, ne šteje v čas trajanja izmen. Tožnik je namreč nepravilno štel, da lahko zapusti delovno mesto, ker se mu čas primopredaje šteje v delovni čas oziroma bi zaradi opravljene primopredaje delal več kot 12 ur. V zvezi s tem je sodišče pravilno zaključilo, da ureditev delovnega časa na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, odstopa od splošne ureditve zaradi specifike del železniškega prometa, saj gre za varnostno kritične naloge, pri katerih je delovni čas natančno predpisan. Zato bi moral tožnik zapustiti delovno mesto šele ob 7.00 uri oziroma ob 19.00 uri in ne prej. V skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPŽP) pa se delavcem, ki delajo na delovnih mestih, na katerih je zaradi tehnološkega procesa dela potrebna primopredaja službe in traja od 10 do 15 minut, ta čas za vsako izmeno pri obračunu plače prizna kot dejansko opravljeno delo (čeprav se ne šteje v delovni čas - 83. člen KPŽP). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili tožnikovi predčasni odhodi z dela neopravičeni.
OZ člen 190, 190/3, 243, 270, 299, 299/1, 311, 347, 347/1, 378.. ZPIZ-2 člen 206, 206/5, 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - pogodbeno razmerje - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev - zastaranje
Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določijo glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na navedeno pravno podlago bi torej tožena stranka sredstva morala izplačati najkasneje do 30. 5. 2014. Ker je bilo izplačilo izvršeno šele dne 13. 7. 2016, je bila z izpolnitvijo od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v zamudi.
ZSV-UPB2 člen 100, 100/1, 100/3.. ZZZDR-UPB1 člen 49, 131b, 124.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2, 9, 15, 15/5.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost otrok
Čeprav je glede na izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz 5. odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji, in obratno, torej se plačilna sposobnost zavezanca niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca, ureditev plačilne sposobnost v 5. odstavku 15. člena Uredbe ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi preživninske obveznosti otrok upravičenca, ki so zavezani k plačilu storitev, se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Po 124. členu ZZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.
Prav zato, ker preživninska obveznost iz 124. člena ZZZDR ne zavezuje zakonca zavezanca, kot opozarja pritožnik, se njegov dohodek ne upošteva v celoti. Za preživljanje družine prispevata zakonca v sorazmerju s svojimi zmožnostmi (49. člen ZZZDR). Dohodek zakonca se zato v celoti upošteva pri izračunu meje socialne varnosti družine. Gre za znesek, ki mora ostati zavezancu in njegovim družinskim članom za preživljanje po plačilu prispevka (5. točka 2. člena Uredbe). Pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca pa se dohodek zakonca upošteva največ do polovice meje socialne varnosti družine. Zaradi plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenca namreč ne morejo biti socialno ogroženi otroci in zakonec zavezanca za plačilo. Po 131.b členu ZZZDR ima preživljanje otrok in zakonca, ki jih je zavezanec dolžan preživljati, prednost pred preživljanjem staršev. Iz navedenih razlogov tožničino vztrajanje, da je 5. odstavek 15. člena Uredbe v nasprotju z 2. členom, URS ni utemeljeno.
Skladno z določilom 34.a člena ZST-1 je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor, ki je bil vložen po izteku osemdnevnega roka, kot prepoznega, zavrglo.
ZPIZ-2 člen 190.a, 193, 193/2.. OZ-UPB1 člen 165, 165/1.
odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - zapadlost odškodninske obveznosti - uporaba ZPIZ
Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja, pri čemer je za presojo, kdaj je nastalo pravno razmerje, pravno pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavke za nastanek tega razmerja. V konkretnem primeru se pri ugotavljanju škode, povzročene tožeči stranki, uporabljajo določbe OZ. V konkretnem primeru je resda prišlo do škodnega dogodka že v letu 2012, vendar pa je bila škoda znana šele ob izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, to je po 1.1.2016, ko je začela veljati novela ZPIZ-2B.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 118.. ZUJIK člen 83, 83/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - volja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - dejavnost s področja vzgoje, izobraževanja in kulture
Vrhovno sodišče RS (in enako tudi pritožbeno sodišče) je že večkrat zavzelo stališče, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena. Volja delavca je odločilna le z vidika ugotovitve obstoja elementa prostovoljne vključitve v organiziran delovni proces delodajalca. Ker velja zakonska prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, se tožena stranka tudi ne more uspešno sklicevati na zlorabo pravic s strani tožnice in na kršitev načela vestnosti in poštenja. Če so v razmerju med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, je bila tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi in s tem preprečiti (nadaljnje) nezakonito opravljanje dela tožnice na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju.
Če je tožnica opravljala delo dirigenta v razmerju, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja, ji je za to obdobje delovno razmerje treba priznati. Razlogi, zaradi katerih se tožena stranka s tožnico ni odločila skleniti pogodbe o zaposlitvi oziroma ki naj bi preprečevali sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne morejo biti upoštevni.
Pri preplačilu veteranskega dodatka gre za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Za odločanje o zahtevkih glede teh na podlagi samega zakona (OZ) nastalih civilnopravnih terjatev so pristojna sodišča splošne pristojnosti, in sicer ne glede na to, ali je pravno podlago za izplačilo, ki je kasneje odpadla, predstavljala pogodba ali odločba. Tudi okoliščina, ali bi tožnica do povračila tega preveč plačanega zneska lahko prišla tudi z izdajo odločbe v obnovljenem upravnem postopku, na predhodno ugotovitev o civilno-pravni naravi terjatve in posledični pristojnosti sodišča (splošne pristojnosti) ne vpliva oziroma ne pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo pristojno za odločanje o tožničinem premoženjskem zahtevku.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00032529
URS člen 21, 26. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. OZ člen 131. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2000) člen 27, 27/2. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 25, 25/3.
odškodninska odgovornost države - protipravnost ravnanja države - bivalne razmere v priporu - bivalne razmere v zaporu - zavod za prestajanje kazni zapora - bivalni prostor - prestajanje zaporne kazni - odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - poseg v dostojanstvo - izvrševanje kazenskih sankcij - odvzem prostosti - sodba praksa ESČP
Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, torej pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Kadar omejitev svobode te preseže, preseže tudi dopusten prag in prestopi na protipravno stran, ki pripelje do odškodninske odgovornosti države.
Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo protipravnosti pravilno upoštevalo standard CPT o minimalni površini na zapornika (7 m2), ki sicer ni obvezujoč, kaže pa na smer odločanja ESČP, kakšen prostor naj bi imel pripornik/zapornik na voljo, da ne bi prišlo do kršitev njegovih osebnostnih pravic. Ocena katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med prestajanjem pripora presegle neizogibno raven trpljenja, ki je z njo neločljivo povezano, je že večkrat, tudi glede razmer v slovenskih zavodih, podalo ESČP, ki k presoji ne pristopa po goli matematični formuli, ki bi kršitev izenačila z določeno kvadraturo, ki jo je imel posameznik na voljo, temveč upošteva vse okoliščine, v katerih biva.