Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi porušenja stanovanjske stavbe, s ključnim argumentom, da tožnik ni uspel dokazati, da bi on oziroma njegovi pravni predniki na sporni nepremičnini pridobili pravico uporabe.
Stavbe so lahko bile zgrajene brez vsakršne pravne podlage in zgolj to, da so bile zgrajene, ne more pričati o podeljeni pravici uporabe. Obdobje dolgoletne posesti stavbe, ki stoji na sporni nepremičnini, samo po sebi ne kaže na to, da je prišlo do realizacije ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z druge toženke (občine) na (pravne prednike) tožnika. Okoliščina, da druga toženka ni na noben način reagirala ob sami gradnji ali kasneje ob uveljavitvi ZLNDL, pa tudi ne pomeni, da se je pravica uporabe transformirala v tožnikovo lastninsko pravico oziroma da druga toženka ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.
Zgolj izgradnja stanovanjske stavbe na sporni (tuji) nepremičnini brez potrebnih dovoljenj in dolgoletna posest stavbe nista okoliščini, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o tožnikovi lastninski pravici na celotni sporni nepremičnini (to je na stavbi in na njej pripadajočem zemljišču) v letu 2014, ko naj bi prvi toženec kot novi zemljiškoknjižni lastnik porušil stavbo.
Specifičnost konkretnega primera je v tem, da sta oba udeleženca nesreče imela v križišču znak „stop“, vendar je imela voznica osebnega vozila v konkurenci med njima, ob upoštevanju desnega pravila, prednost (prvi odstavek 58. člena ZPrCP), kar pomeni, da bi toženec moral počakati, da bi križišče najprej prevozila voznica, nato pa šele on.
Določila Haaške konvencije niso namenjena zagotovitvi izvršitve že obstoječega izvršilnega naslova. Njihov namen je predvsem v zagotavljanju pomoči, tudi z upravnim sodelovanjem med državami, pri iskanju otroka in olajšanju sprejetja sporazumnih rešitev ter pomoči pri začetku postopka za dosego začasnih ukrepov, katerih cilj je, da se stiki med starši in otroci vzpostavijo in zagotovijo.