Bistvo zapisnika je, da je dokazno zanesljiv, popoln in razumljiv (jasen in nedvoumen). Tožnik sicer lahko dokazuje, da so dejstva, ki so zapisana v njem neresnična oziroma, da določena pomembna dejstva niso zapisana, vendar je prvi pogoj, da je tožnik zapisniku ugovarjal. Z ugovorom bi lahko tožnik dosegel korekcijo ali dopolnitev zapisnika. Ker je tožnik zapisnik brez ugovorov podpisal, sedaj ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je zapisnik vsebinsko nepravilno sestavljen. Zakon sodniku namreč nalaga, da opiše v zapisnik samo bistveno vsebino dejanja. Slednje pomeni, da lahko sodnik oži in krči ter s tem spreminja izviren izraz vsebine dejanja.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2. VDSS se je v svojih sodbah že večkrat opredelilo, da je po navedeni določbi ZPIZ-2 pravico do invalidnine mogoče priznati le še za telesne okvare (v nadaljevanju TO), ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V ZPIZ-2 TO niso več zavarovalni riziki obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na citirano prehodno ter končno določbo zakona se do sprejema predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, invalidnina zagotavlja le še za TO, ki so posledica poškodb pri delu ali poklicne bolezni. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano.
V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja skladno z 2. členom ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti, načelih vzajemnosti ter solidarnosti zavarovancev in odgovornosti države za izvajanje zavarovanja ter je javnopravne narave.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00033301
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4.. ZIZ člen 272.. ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve
V tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnica predložila k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določbe ZDR-1, ki v 182. členu določa, da imajo delavci zaradi nosečnosti ali starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje se tudi pravilno sklicuje na tretji odstavek 148. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa pisno utemeljiti svojo odločitev. Citirana zakonska določba delodajalcu ne nalaga obveznosti, da mora predlogu delavca ugoditi, temveč mu nalaga le dolžnost, da svojo odločitev pisno obrazloži, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede obstoja verjetnosti terjatve. Bo pa sodišče prve stopnje pri odločanju o glavni stvari kasneje preverilo razloge, ki jih je navedla tožena stranka v pisni obrazložitvi in ocenilo, ali so razlogi, zaradi katerih tožnice ni mogoče razporediti le v dopoldansko izmeno, utemeljeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00036790
KZ-1 člen 54, 56, 56/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 133, 372, 372-6, 383, 383/1-2.
tatvina - stvar majhne vrednosti - prilastitveni namen - objektivni in subjektivni pogoj - nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - preizkus po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - vštevanje pripora v izrečeno kazen
Skupna vrednost vzetih stvari 498,12 EUR resda ne presega 500 EUR, vendar pa ta znesek sam po sebi ne potrjuje pritožbenega zatrjevanja, da si je obdolženec hotel prilastiti stvari majhne vrednosti, temveč njegovo povsem nekontrolirano in neselektivno jemanje izdelkov in njihovo skupno število (94) vsekakor izkazuje obdolženčevo hotenje prilastiti si čim več stvari, ne glede na njihovo vrednost, s takšnim ravnanjem pa je izpolnil objektivne in subjektivne znake temeljne oblike kaznivega dejanja tatvine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00031382
KZ-1 člen 57, 57/3. ZKP člen 110, 110/2, 506, 506/3, 506/4.
pogojna obsodba s posebnim pogojem - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - povrnitev škode - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - zamudne obresti - premoženjskopravni zahtevek
Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
sodne takse v stečajnem postopku - oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za taksno oprostitev - prepozen predlog za oprostitev plačila sodne takse - fikcija vročitve
Fiktivna vročitev se po četrtem odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno s potekom roka 15 dni po prejemu obvestila o prispelem sodnem pisanju, na kar je bil naslovnik v obvestilu posebej opozorjen. Res je, da vročevalec, če naslovnik pisanja ne dvigne v tem roku, po preteku tega roka pusti sodno pisanje v hišnem predalčniku naslovnika. To predstavlja le posebno pravno dobroto naslovniku, da se, čeprav se na obvestilo ni odzval, vseeno seznani z vsebino sodnega pisanja. Ne vpliva pa na datum opravljene vročitve, niti na tek roka za opravo sodnega dejanja.
Pravna podlaga za izdajo odločbe o obveznosti plačila prispevka je določena v 65. členu ZDavP-2, rok za plačilo prispevka pa je določen v 66. členu citiranega zakona, to je 30 dni od vročitve odločbe. Glede na navedeno ob upoštevanju, da je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, z vključitvijo v obvezno zavarovanje po 15. členu tega zakona pa nastopi tudi obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, je tožnik dolžan plačati prispevke za to zavarovanje, kot je bilo odločeno z izpodbijanima odločbama.
ZDR-1 člen 200, 200/4.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/3.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec - sodno varstvo - čista denarna terjatev - notranja pot
Napačno je pravno naziranje tožnika, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kombinacije kilometrine (osebni prevoz) in javnega prevoza ni dopustno.
Pri obravnavani zadevi gre za sodno varstvo javnega uslužbenca, o čigar pravicah pa je delodajalec odločil s sklepoma. Pritožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženki, čeprav gre za t.i. "čisti denarni zahtevek", ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal tudi neposredno pred sodiščem po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1, o čemer se je tudi že izrekla sodna praksa. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo s sklepoma o tožnikovi pravici do povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela že pravnomočno odločeno in so mu bili skladno s to odločitvijo prevozni stroški tudi obračunani in izplačani ter bi bilo potrebno že zaradi pravnomočnega sklepa delodajalca navedeni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožeča stranka po pogodbi o štipendiranju dolžna tožencu zagotoviti ustrezno zaposlitev, kar je glede na toženčev podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi in njegovo večletno zaposlitev pri njej očitno tudi izpolnila. Glede na to ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je za izpolnitev obveznosti tožeče stranke za toženca ustrezno katero koli delovno mesto v Slovenski vojski. Toženec v postopku ni navedel, v čem naj bi bila zaposlitev pri tožeči stranki neustrezna zanj niti ni podal trditev o obljubljenem, a nerealiziranem napredovanju. Ob tem ni nepomembno, da je zaposlitev pri tožeči stranki zaposlitev v javnem sektorju, za katerega med drugim velja tudi tretji odstavek 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno v zakonu, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.
ZPP člen 105, 108, 180.. ZDSS-1 člen 6c, 44.. ZDR-1 člen 10, 53, 53/1, 53/1-1, 53/2.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta delodajalca z zakonom - splošni akt delodajalca
Sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati.
Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Odločitev o zavrženju dela predloga, ki se nanaša na te akte, je zato pravilna.
Sodišče samo ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, zato mora vključiti izvedence, ki imajo pri priznavanju oziroma nepriznavanju pravic praviloma odločilno vlogo. Naloga izvedenca je zagotoviti sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezan, saj je strokovni pomočnik sodišča. Potrebno pa se je izogniti pretiranemu in nekritičnemu zatekanju k izvedencem, saj se lahko zgodi, da sodni izvedenec prevzame vlogo sodnika in v svojih izvedenskih mnenjih podaja odgovore tudi na pravna vprašanja. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku poseduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov. Sodišče označi izvedencu objekt izvedovanja, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Mnenje je posledica, ki jo izvedenec z uporabo znanja potegne iz določenih dejstev in ga posreduje sodišču. V končni fazi pa je sodišče tisto, ki naredi določen zaključek in ekspertizo skladno z 8. členom ZPP prosto presoja.
Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne dajejo pravne podlage, ki bi tožencu omogočala, da bi v postopkih ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo, zavarovancem nalagal konkretne omejitve pri delu (razen časovne razbremenitve).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040657
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 16, 16/3, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - likvidnostne težave - dvig denarnih sredstev - izvedenec finančne stroke
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana tudi zato, ker je obramba predlagala, da se kot pričo zasliši A.W. iz nizozemske družbe, sodišče pa navedene priče na glavno obravnavo ni povabilo, temveč je bila zaslišana na Nizozemskem. S tem je obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker ne obdolženka ne zagovornik o tem zaslišanju nista bila obveščena, da bi se ga lahko udeležila in priči zastavila vprašanja, iz napadene sodbe pa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje tega ni storilo.
Sodišče prve stopnje napadene sodbe ni oprlo na izpovedbo A.W., niti je ni dokazno ocenjevalo, navedlo je le, kaj je navedena oseba povedala na Inšpektoratu za socialne zadeve in zaposlovanje na Nizozemskem. V točki 4 obrazložitve napadene sodbe je podrobno pojasnilo, da je preko mednarodne pravne pomoči skušalo zaslišati navedeno osebo, vendar to ni bilo mogoče, saj dejstva opisana v posredovanem zaprosilu za pravno pomoč ne sodijo v nizozemski opis kaznivega dejanja in po nizozemskem pravu niso kazniva, kar pa bi za ugoditev zaprosilu morala biti. Tako pritožba očitno prezre, da se napadena sodba ne opira na izjavo A.W., zato niti ne more iti za obremenilno pričo, kot to zmotno zatrjuje in obdolženki ni bila prekršena pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče in s tem tudi ne pravica do obrambe.
ZIZ člen 238f, 238f/6. DZ člen 203. ZNP-1 člen 94, 102.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - predlog za odlog izvršbe - sprožen postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih
Ker je dolžnica zatrjevala le vložitev predloga za predhodno svetovanje pri centru za socialno delo, da bi bil začet sodni postopek za spremembo odločbe o stikih, pa dolžnica ni zatrjevala, niso bili izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe.
krivdno povzročeni stroški - krivdni stroški - odločba o glavni stvari - razveljavitev po uradni dolžnosti - sklep o stroških - nepristojen organ - funkcionalna pristojnost sodišča
O krivdnih stroških, ki jih je dolžan povrniti obtoženec, odloči sodišče v odločbi o glavni stvari.
Sodišče prve stopnje tožničine dopolnitve tožbe, v kateri ta tožbo razširja še na novo toženo stranko, tej ni vročalo v izjasnitev. Ker se lahko tožba razširi na novega toženca le, če v to privoli, je bilo izpodbijani sklep treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
regresni odškodninski zahtevek - nadomestilo za invalidnost po ZPIZ - odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nastanek škodnega dogodka - časovna uporaba materialnega prava - načelo prepovedi retroaktivnosti
V obravnavanem primeru je namreč odločilno dejstvo to, da legitimacija toženke temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah ZOZP sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi, katero povzroči njen zavarovanec, temeljijo na tej pogodbi. Toženka je v času škodnega dogodka jamčila za kritje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, pri čemer kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode ne more iti v breme toženke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00031941
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 344.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - sprememba obtožbe - standard obrazloženosti - kriterij obrazloženosti sodbe - čas storitve kaznivega dejanja - kraj storitve kaznivega dejanja - preslepitev - slabo finančno stanje - prezadolženost družbe - blokada transakcijskega računa
Kraj kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja in tudi ne odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče v sodbi opredeliti, zato sodišče prve stopnje z očitanim ni moglo bistveno kršiti določb kazenskega postopka.
V sodbi sodišče ni dolžno razlagati, da je dopustilo spremembo obtožbe in iz katerih razlogov, saj je iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, kot mu je bilo očitano v spremenjeni obtožnici, razvidno, da je spremembo obtožbe dopustilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00031561
ZKP člen 110, 110/3, 220, 220/1.. URS člen 33.
gotovina - protipravna premoženjska korist - dokazno sredstvo - denar kot generična stvar - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - vračilo denarja - hišna preiskava - zaseg predmeta
V obravnavani zadevi, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tožilstvo ni zatrjevalo (in ne zatrjuje), da je zasežena gotovina protipravna premoženjska korist iz obravnavanega kaznivega dejanja, in v posledici tega ni predlagalo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ker denar kot generična stvar ne more imeti narave dokaza v kazenskem postopku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da ga je treba vrniti.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 231, 232, 244.. ZZVZZ člen 81.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - osebni zdravnik - imenovani zdravnik - retrogradni bolniški stalež
Kot je to določeno v 244. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne. Osebni zdravnik pri zavarovancu ne more ugotoviti začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena in od izdaje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. V tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej.
Glede na navedeno določbo se bolniški stalež priznava le za vnaprej. Le izjemoma v primeru, če so izpolnjeni pogoji po 232. členu POZZ, se lahko začasno zadržanost od dela oziroma bolniški stalež prizna za nazaj. Določeno je namreč, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma z dnem, ko ugotovi potrebno po negi ožjega družinskega člana oziroma drug razlog za zadržanost od dela iz 231. člena POZZ. Osebni zdravnik lahko le izjemoma oceni zavarovančevo začasno zadržanost od dela za nazaj, vendar največ za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če osebni zdravnik zaradi praznikov ni bil dosegljiv v tem času. Če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija oceni odsotnost daljšo od treh dni.
dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - višina dodatka
Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.