univerzalno pravno nasledstvo družbe - obvestilo dolžnika - aktivna legitimacija upnika - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo
Novi upnik je po samem zakonu kot univerzalni pravni naslednik glede predmetne terjatve vstopil v materialnopravni in procesni položaj starega upnika in se za veljaven prenos terjatve ne zahteva obvestilo dolžnika. Ne glede na to pa je jasno, da je (sedaj) dolžnik seznanjen z dejstvom, da je prišlo do prenosa terjatve, pri čemer sploh ni odločilno, od kod to vedenje izvira. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi pri cesiji naznanitev odstopa terjatve dolžniku ni konstitutivni pogoj za prehod pravice odstopnika na prevzemnika, temveč je namenjena zgolj varovanju dolžnikovega položaja v primeru, ko le-ta o prenosu terjatve ni obveščen (vse do trenutka obvestitve lahko namreč dolg veljavno izpolni staremu upniku - prim. 419. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).
izvršba zoper delodajalca - relevantni ugovorni razlogi - obrazloženost ugovora - vrstni red poplačila terjatev - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Dolžnikov dolžnik je v ugovoru izkazal pravno relevantno dejstvo boljšega vrstnega reda predhodnih sklepov o izvršbi, ki je preprečevalo odtegnitev dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in njihovo izplačilo upnici. Delodajalec je v razmerju do upnika odgovoren le, če krši svojo obveznost pravilnega izvrševanja sklepa o izvršbi. Upoštevaje obstoj nepoplačanih upnikov z boljšim vrstnim redom, zaradi česar je bila v predmetnem postopku neuspešna tudi izvršba na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računu pri organizaciji za plačilni promet, je dolžnikov dolžnik postopal pravilno, ko predmetnega sklepa o izvršbi ni izvršil. Za odločitev v dani zadevi ni relevantno, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvršil prej prejete sklepe o izvršbi (v drugih izvršilnih zadevah). Stališče, po katerem bi dolžnikov dolžnik v predmetnem postopku odgovarjal zaradi neizkazane izvršitve sklepov o izvršbi z boljšim redom, ob dejstvu, da upnica ob pravilnem izvrševanju sklepov o izvršbi zaradi slabšega vrstnega reda ne bi bila poplačana, bi pomenilo obid določbe 134. člena ZIZ, po kateri dolžnikov delodajalec odgovarja le za plačilo tistih zneskov, ki jih v skladu s sklepom o izvršbi ni odtegnil od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in jih izplačal upniku, pa bi jih ob upoštevanju zakonskih določil moral.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033700
EZ-1 člen 36, 36-42, 518, 518/1, 518/1-4. ZPP člen 452, 453, 458, 458/5, 495.
uporabnik - omrežnina - soglasje za priključitev na električno omrežje - dolžnost plačila - imetnik soglasja za priključitev - končni odjemalec - najemnik - postopek v sporu majhne vrednosti - spor majhne vrednosti - gospodarski spor majhne vrednosti - odločanje po sodniku posamezniku - prekinitev postopka - prepozno navajanje dejstev
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je omrežnino dolžna plačati tožeča stranka. Slednja je nesporno imetnica soglasja za priključitev omrežja, poleg tega pa je s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 1100-3 o uporabi sistema končnega odjemalca (A7) in sicer kot uporabnica sistema. Skladno z 42. točko 36. člena EZ-1 pa uporabnik sistema pomeni končnega odjemalca. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nastopala v vlogi končnega odjemalca in je kot taka tudi dolžna plačati omrežnino, čeprav je 14. 12. 2016 podpisala soglasje za evidentiranje najemnice kot plačnika.
Niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da se od uveljavitve EZ-1 Splošni pogoji ne uporabljajo več. 518 člen EZ-1 sicer v 4. alineji prvega odstavka določa, da z uveljavitvijo EZ-1 Splošni pogoji prenehajo veljati, a nato v drugem odstavku istega člena določa, da se Splošni pogoji do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil izdanih na podlagi EZ-1 še naprej uporabljajo. Splošni pogoji pa v 91. členu določajo možnost dogovora, da namesto imetnika soglasja za priključitev, stroške uporabe omrežja plača tretja oseba, vendar tudi v tem primeru imetnik soglasja za priključitev (tožeča stranka) solidarno odgovarja za plačilo stroškov uporabe omrežja
ugotovitev vrednosti nepremičnine - metode ocene vrednosti nepremičnine
Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti ne zahtevajo uporabe ene ali več metod ocenjevanja, v primeru, ko razpoložljivi vhodni podatki niso enakovredni po kvaliteti ali zanesljivosti, pa je lahko uporaba več kot ene metode celo zavajajoča.
V obdobju 11 let ni nerazumno, da vrednost nepremičnine bistveno pade.
umik predloga za izvršbo - plačilo terjatve - izvršilni stroški - odločitev o izvršilnih stroških
Upnik, ki umakne predlog za izvršbo, mora praviloma nositi stroške postopka nasprotne stranke. Le v primeru, ko upnik umakne predlog za izvršbo (takoj), ko je dolžnik plačal terjatev, gre za situacijo, ko se je predlog za izvršbo izkazal za potreben ter zato dolžniku ni dolžan povrniti njegovih stroškov. Če se torej želi izogniti plačilu dolžnikovih stroškov, mora upnik v umiku predloga navesti, da ga umika zaradi poplačila terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035045
ZPP člen 163, 163/7, 214, 214/2, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - upravnik večstanovanjske stavbe - neprerekana dejstva - nedopusten pritožbeni razlog - sklepčnost tožbe - pravočasna priglasitev stroškov postopka - poziv k popravi tožbe - razdelilnik stroškov
Tožeča stranka uveljavlja kršitev pravil ZPP o obsegu dokazovanja, predvsem kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Pri tej kršitvi gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog.
Novejša sodna praksa v pravdah zaradi plačila stroškov upravljanja in obratovanja zahteva od tožeče stranke, da terjatev tako po podlagi kot po višini v zadostni meri specificira in zgolj sklicevanje na obsežno in nepregledno listinsko dokumentacijo za sklepčnost tožbe ne zadostuje.
Odločitev o zavrženju ugovora dolžnikovega dolžnika se nanaša izključno na U. K. in z njo na noben način ni bilo poseženo v pravice ali pravni položaj dolžnika. Za pritožbo zoper takšno odločitev tako pritožnik nima procesne legitimacije, zato je njegova pritožba nedovoljena.
ZST-1 člen 12a, 12a/1. ZSVarPre člen 20, 23, 23/1, 23/4.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - ugotavljanje premoženjskega stanja - upoštevanje prejete odškodnine
Način upoštevanja prejetega zneska odškodnine pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnika oziroma njegove družine je glede na določbe 20. in 23. člena ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 12.a člena ZST-1 materialnopravno pravilen. Pritožnik mu nasprotuje neargumentirano; načinu izračuna, opravljenega po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre pa ne nasprotuje.
nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - napačno ugotovljeno dejansko stanje - podjemna pogodba - pogoj za plačilo izvajalcu - pogodbeni dogovor
Iz Pogodbe ne izhaja, da sta pravdni stranki obveznost toženke, da plača opravljeno delo, vezali na izpolnitev namena toženke, ki je bil v tem, kot navaja pritožnica, da kredit dobi. Prav tako pritožnica ne navaja, da bi bila skladno s Pogodbo tožnica upravičena do plačila za svoje delo le pod pogojem, če bi pravilno izpolnila svoje obveznosti do določnega roka. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker namena toženke ni upoštevalo, zmotno uporabilo materialno pravo.
ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108/4, 181, 181/1, 181/2, 181/3, 274. ZD člen 222, 222/1, 222/2.
dediščinska tožba - pozneje najdena oporoka - ugotovitvena in dajatvena tožba - oporočni in zakoniti dediči - oblikovanje tožbenega zahtevka - vrnitev tožbe v popravo - vmesni ugotovitveni zahtevek - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe
Z dediščinsko tožbo tožnik zahteva zapuščino iz naslova zatrjevane (močnejše) dedne pravice od osebe, ki je s sklepom o dedovanju ugotovljena kot dedič, dejansko pa to ni. Dediščinska tožba je torej dajatvena tožba, s katero tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev stvari iz zapuščine.
postopek v sporu majhne vrednosti - zahtevek za plačilo uporabnine - nedoločen zahtevek - izpraznitev nepremičnin - zapadlost plačila - nedopustno razpolaganje strank z zahtevki - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pripoznava zahtevka - obrazložitev dopolnilne sodbe
Tudi skopa obrazložitev ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je jasno, na kaj se razlogi sodišča nanašajo.
Če sodišče pripoznave zahtevka (v konkretnem primeru fikcije pripoznave na podlagi opustitve odgovora na tožbo) ne dovoli oziroma ne upošteva, čeprav ne gre za nedopustno razpolaganje strank, pomeni, da je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zahtevala tudi izpraznitve njenih nepremičnin, temveč zgolj plačilo uporabnine iz naslova neupravičene pridobitve (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Na podlagi dejstva, da torej ni mogoče določiti trenutka izpraznitve nepremičnin, ni določljiv niti trenutek, ko bi vtoževane uporabnine sploh zapadle v plačilo. Sodna praksa o uporabi 311. člena ZPP, ki je nasprotna pritožbenemu naziranju tožeče stranke, je jasna. V takšni situaciji je sama posledica, ki jo tožeča stranka zahteva, nemogoča, to pa pomeni nedopustno razpolaganje strank.
ZSV-UPB2 člen 100, 100/1, 100/3.. ZZZDR-UPB1 člen 49, 131b, 124.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2, 9, 15, 15/5.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost otrok
Čeprav je glede na izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz 5. odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji, in obratno, torej se plačilna sposobnost zavezanca niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca, ureditev plačilne sposobnost v 5. odstavku 15. člena Uredbe ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi preživninske obveznosti otrok upravičenca, ki so zavezani k plačilu storitev, se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Po 124. členu ZZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.
Prav zato, ker preživninska obveznost iz 124. člena ZZZDR ne zavezuje zakonca zavezanca, kot opozarja pritožnik, se njegov dohodek ne upošteva v celoti. Za preživljanje družine prispevata zakonca v sorazmerju s svojimi zmožnostmi (49. člen ZZZDR). Dohodek zakonca se zato v celoti upošteva pri izračunu meje socialne varnosti družine. Gre za znesek, ki mora ostati zavezancu in njegovim družinskim članom za preživljanje po plačilu prispevka (5. točka 2. člena Uredbe). Pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca pa se dohodek zakonca upošteva največ do polovice meje socialne varnosti družine. Zaradi plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenca namreč ne morejo biti socialno ogroženi otroci in zakonec zavezanca za plačilo. Po 131.b členu ZZZDR ima preživljanje otrok in zakonca, ki jih je zavezanec dolžan preživljati, prednost pred preživljanjem staršev. Iz navedenih razlogov tožničino vztrajanje, da je 5. odstavek 15. člena Uredbe v nasprotju z 2. členom, URS ni utemeljeno.
odločitev o pravdnih stroških - obrazložitev sklepa
Skladno z ustaljeno sodno prakso za procesni sklep o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in ni treba obširno navajati razlogov za odločitev, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost odločitve.
Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke za priznanje višjih stroškov nagrad za zastopanje tožene stranke iz naslova 100-odstotnega povišanja tarife po tarifni številki 15/1c OT, ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno številko 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča je namreč ureditev v navedenem delu OT v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Naložitev plačila zvišanih pravdnih stroškov delavcu namreč temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c o 100‑odstotnem povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primeru, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, če bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec.
delna zamudna sodba - vročanje tožbe v odgovor - nadurno delo
Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da so bile kršene določbe ZDCOPMD, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel tožnik med delom odmore in počitke, saj iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi jih imel. V primeru izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na trditve v tožbi. Ker trditve v tožbi v predmetni zadevi niso v neskladju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (sklepčna tožba), je sodišče prve stopnje pravilno izdalo ugodilno zamudno sodbo v zvezi z vtoževanim plačilom nadur.
Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 12.
odmera pokojnine - sorazmerni del starostne pokojnine - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
Pristojni nosilec države članice v primeru, ko je pridobitev pravice pogojena z dopolnitvijo zavarovalnih dob, upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice, kot bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo sam uporablja. Po določbi 12. člena Uredbe (ES) št. 987/2009 se k zavarovalni dobi, v skladu zakonodaje katerekoli druge države članice prištejejo dobe, če je to potrebno za pridobitev pravic, ki so pogojene z dopolnitvijo zavarovalnih dob, a le pod pogojem, da se navedene dobe ne prekrivajo.
Sodišče prve stopnje je prestrogo upoštevalo določila o obveznih sestavinah predloga za izvršbo glede navedbe dolžnikovih identifikacijskih podatkov. Navedeni morajo biti takšni identifikacijski podatki, da ti omogočajo enoznačno opredelitev stranke v postopku. Če jih upnik v predlogu za izvršbo navede tako, kot so mu posredovani s strani pristojnega upravnega organa, ki vodi uradno evidenco, s tem izpolni v tej zvezi svoje trditveno breme in ne sme nositi posledic zavrženja predloga, če posredovani podatki niso povsem ustrezni.
Še zlasti navedena procesna sankcija ni utemeljena, če gre za minimalno odstopanje pri navedbi osebnega imena, ki ne vzbuja dvoma o tem, kdo je dolžnik v postopku.
OZ člen 190, 190/3, 243, 270, 299, 299/1, 311, 347, 347/1, 378.. ZPIZ-2 člen 206, 206/5, 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - pogodbeno razmerje - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev - zastaranje
Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določijo glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na navedeno pravno podlago bi torej tožena stranka sredstva morala izplačati najkasneje do 30. 5. 2014. Ker je bilo izplačilo izvršeno šele dne 13. 7. 2016, je bila z izpolnitvijo od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v zamudi.
ZDR-1 člen 81, 85, 85/1, 86, 89, 89/1, 89/1-3.. ZVZelP-1 člen 79, 79/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 83, 92.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
ZDR-1 sploh ne predvideva, da bi se odpoved izdala v obliki upravne oziroma sodne odločbe, z uvodom, izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tudi, če se je tožena stranka za takšno obliko odpovedi odločila, to ne pomeni, da je sodišče vezano zgolj na izrek, ne da bi se upoštevalo vsebina "obrazložitve". Odpoved je potrebno obravnavati celovito, pri čemer je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga, kot izhaja iz odpovedi, torej tudi iz obrazložitve odpovedi, in ne zgolj iz "izreka".
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da nedovoljeno predčasno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznost. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo tretjega odstavka 79. člena ZVZelP-1, ki določa, da če je za posamezno delo s predpisi določena obvezna primopredaja službe, se čas primopredaje delavca, ki prevzema delo, ne šteje v čas trajanja izmen. Tožnik je namreč nepravilno štel, da lahko zapusti delovno mesto, ker se mu čas primopredaje šteje v delovni čas oziroma bi zaradi opravljene primopredaje delal več kot 12 ur. V zvezi s tem je sodišče pravilno zaključilo, da ureditev delovnega časa na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, odstopa od splošne ureditve zaradi specifike del železniškega prometa, saj gre za varnostno kritične naloge, pri katerih je delovni čas natančno predpisan. Zato bi moral tožnik zapustiti delovno mesto šele ob 7.00 uri oziroma ob 19.00 uri in ne prej. V skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPŽP) pa se delavcem, ki delajo na delovnih mestih, na katerih je zaradi tehnološkega procesa dela potrebna primopredaja službe in traja od 10 do 15 minut, ta čas za vsako izmeno pri obračunu plače prizna kot dejansko opravljeno delo (čeprav se ne šteje v delovni čas - 83. člen KPŽP). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili tožnikovi predčasni odhodi z dela neopravičeni.
Skladno z določilom 34.a člena ZST-1 je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor, ki je bil vložen po izteku osemdnevnega roka, kot prepoznega, zavrglo.