izvršba zoper delodajalca - relevantni ugovorni razlogi - obrazloženost ugovora - vrstni red poplačila terjatev - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Dolžnikov dolžnik je v ugovoru izkazal pravno relevantno dejstvo boljšega vrstnega reda predhodnih sklepov o izvršbi, ki je preprečevalo odtegnitev dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in njihovo izplačilo upnici. Delodajalec je v razmerju do upnika odgovoren le, če krši svojo obveznost pravilnega izvrševanja sklepa o izvršbi. Upoštevaje obstoj nepoplačanih upnikov z boljšim vrstnim redom, zaradi česar je bila v predmetnem postopku neuspešna tudi izvršba na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računu pri organizaciji za plačilni promet, je dolžnikov dolžnik postopal pravilno, ko predmetnega sklepa o izvršbi ni izvršil. Za odločitev v dani zadevi ni relevantno, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvršil prej prejete sklepe o izvršbi (v drugih izvršilnih zadevah). Stališče, po katerem bi dolžnikov dolžnik v predmetnem postopku odgovarjal zaradi neizkazane izvršitve sklepov o izvršbi z boljšim redom, ob dejstvu, da upnica ob pravilnem izvrševanju sklepov o izvršbi zaradi slabšega vrstnega reda ne bi bila poplačana, bi pomenilo obid določbe 134. člena ZIZ, po kateri dolžnikov delodajalec odgovarja le za plačilo tistih zneskov, ki jih v skladu s sklepom o izvršbi ni odtegnil od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in jih izplačal upniku, pa bi jih ob upoštevanju zakonskih določil moral.
ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108/4, 181, 181/1, 181/2, 181/3, 274. ZD člen 222, 222/1, 222/2.
dediščinska tožba - pozneje najdena oporoka - ugotovitvena in dajatvena tožba - oporočni in zakoniti dediči - oblikovanje tožbenega zahtevka - vrnitev tožbe v popravo - vmesni ugotovitveni zahtevek - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe
Z dediščinsko tožbo tožnik zahteva zapuščino iz naslova zatrjevane (močnejše) dedne pravice od osebe, ki je s sklepom o dedovanju ugotovljena kot dedič, dejansko pa to ni. Dediščinska tožba je torej dajatvena tožba, s katero tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev stvari iz zapuščine.
nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - napačno ugotovljeno dejansko stanje - podjemna pogodba - pogoj za plačilo izvajalcu - pogodbeni dogovor
Iz Pogodbe ne izhaja, da sta pravdni stranki obveznost toženke, da plača opravljeno delo, vezali na izpolnitev namena toženke, ki je bil v tem, kot navaja pritožnica, da kredit dobi. Prav tako pritožnica ne navaja, da bi bila skladno s Pogodbo tožnica upravičena do plačila za svoje delo le pod pogojem, če bi pravilno izpolnila svoje obveznosti do določnega roka. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker namena toženke ni upoštevalo, zmotno uporabilo materialno pravo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033700
EZ-1 člen 36, 36-42, 518, 518/1, 518/1-4. ZPP člen 452, 453, 458, 458/5, 495.
uporabnik - omrežnina - soglasje za priključitev na električno omrežje - dolžnost plačila - imetnik soglasja za priključitev - končni odjemalec - najemnik - postopek v sporu majhne vrednosti - spor majhne vrednosti - gospodarski spor majhne vrednosti - odločanje po sodniku posamezniku - prekinitev postopka - prepozno navajanje dejstev
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je omrežnino dolžna plačati tožeča stranka. Slednja je nesporno imetnica soglasja za priključitev omrežja, poleg tega pa je s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 1100-3 o uporabi sistema končnega odjemalca (A7) in sicer kot uporabnica sistema. Skladno z 42. točko 36. člena EZ-1 pa uporabnik sistema pomeni končnega odjemalca. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nastopala v vlogi končnega odjemalca in je kot taka tudi dolžna plačati omrežnino, čeprav je 14. 12. 2016 podpisala soglasje za evidentiranje najemnice kot plačnika.
Niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da se od uveljavitve EZ-1 Splošni pogoji ne uporabljajo več. 518 člen EZ-1 sicer v 4. alineji prvega odstavka določa, da z uveljavitvijo EZ-1 Splošni pogoji prenehajo veljati, a nato v drugem odstavku istega člena določa, da se Splošni pogoji do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil izdanih na podlagi EZ-1 še naprej uporabljajo. Splošni pogoji pa v 91. členu določajo možnost dogovora, da namesto imetnika soglasja za priključitev, stroške uporabe omrežja plača tretja oseba, vendar tudi v tem primeru imetnik soglasja za priključitev (tožeča stranka) solidarno odgovarja za plačilo stroškov uporabe omrežja
Odločitev o zavrženju ugovora dolžnikovega dolžnika se nanaša izključno na U. K. in z njo na noben način ni bilo poseženo v pravice ali pravni položaj dolžnika. Za pritožbo zoper takšno odločitev tako pritožnik nima procesne legitimacije, zato je njegova pritožba nedovoljena.
ugotovitev vrednosti nepremičnine - metode ocene vrednosti nepremičnine
Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti ne zahtevajo uporabe ene ali več metod ocenjevanja, v primeru, ko razpoložljivi vhodni podatki niso enakovredni po kvaliteti ali zanesljivosti, pa je lahko uporaba več kot ene metode celo zavajajoča.
V obdobju 11 let ni nerazumno, da vrednost nepremičnine bistveno pade.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035045
ZPP člen 163, 163/7, 214, 214/2, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - upravnik večstanovanjske stavbe - neprerekana dejstva - nedopusten pritožbeni razlog - sklepčnost tožbe - pravočasna priglasitev stroškov postopka - poziv k popravi tožbe - razdelilnik stroškov
Tožeča stranka uveljavlja kršitev pravil ZPP o obsegu dokazovanja, predvsem kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Pri tej kršitvi gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog.
Novejša sodna praksa v pravdah zaradi plačila stroškov upravljanja in obratovanja zahteva od tožeče stranke, da terjatev tako po podlagi kot po višini v zadostni meri specificira in zgolj sklicevanje na obsežno in nepregledno listinsko dokumentacijo za sklepčnost tožbe ne zadostuje.
univerzalno pravno nasledstvo družbe - obvestilo dolžnika - aktivna legitimacija upnika - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo
Novi upnik je po samem zakonu kot univerzalni pravni naslednik glede predmetne terjatve vstopil v materialnopravni in procesni položaj starega upnika in se za veljaven prenos terjatve ne zahteva obvestilo dolžnika. Ne glede na to pa je jasno, da je (sedaj) dolžnik seznanjen z dejstvom, da je prišlo do prenosa terjatve, pri čemer sploh ni odločilno, od kod to vedenje izvira. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi pri cesiji naznanitev odstopa terjatve dolžniku ni konstitutivni pogoj za prehod pravice odstopnika na prevzemnika, temveč je namenjena zgolj varovanju dolžnikovega položaja v primeru, ko le-ta o prenosu terjatve ni obveščen (vse do trenutka obvestitve lahko namreč dolg veljavno izpolni staremu upniku - prim. 419. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).
umik predloga za izvršbo - plačilo terjatve - izvršilni stroški - odločitev o izvršilnih stroških
Upnik, ki umakne predlog za izvršbo, mora praviloma nositi stroške postopka nasprotne stranke. Le v primeru, ko upnik umakne predlog za izvršbo (takoj), ko je dolžnik plačal terjatev, gre za situacijo, ko se je predlog za izvršbo izkazal za potreben ter zato dolžniku ni dolžan povrniti njegovih stroškov. Če se torej želi izogniti plačilu dolžnikovih stroškov, mora upnik v umiku predloga navesti, da ga umika zaradi poplačila terjatve.
ZST-1 člen 12a, 12a/1. ZSVarPre člen 20, 23, 23/1, 23/4.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - ugotavljanje premoženjskega stanja - upoštevanje prejete odškodnine
Način upoštevanja prejetega zneska odškodnine pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnika oziroma njegove družine je glede na določbe 20. in 23. člena ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 12.a člena ZST-1 materialnopravno pravilen. Pritožnik mu nasprotuje neargumentirano; načinu izračuna, opravljenega po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre pa ne nasprotuje.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse - sodna taksa za pritožbo
Skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 je bila tožena stranka ob vložitvi pritožbe dolžna plačati sodno takso, ne glede na to, kako je bilo, oziroma bo o pritožbi zoper izdano sodbo odločeno v nadaljevanju tega postopka.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Pritožbeno sodišče enako kot že v zadevi Psp 283/2019 poudarja, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati le, če so izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odstavka 44. člena ZZVZZ. Med ostalimi torej tudi izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji, ki je nedoločen pravni pojem, saj vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev. Vsebina norme se zato prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Za interpretacijski argument pravnega standarda o izčrpani možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da so tudi v Sloveniji zagotovljeni kontrolni pregledi, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokretnega življenjskega primera, vključno s smiselnostjo pregleda v bolnišnici, ki je izvedla dvakratno transplantacijo jeter in jo je pripravljena izvršiti tudi v tretje pod pogojem kontinuiranega spremljanja pacienta, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Ne gre za pretirano ali preširoko razlago pravnega standarda izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, niti širitev pravic, da bi jih na isti način uveljavljali drugi zavarovanci, kot zmotno in zato nesprejemljivo meni tožena stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00031625
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14, 454, 454/1, 458, 458/1, 458/2. OZ člen 349, 365, 366, 366/1, 366/2, 369, 369/3. ZIZ člen 41, 41/5, 44, 44/2, 62, 62/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - gospodarska pogodba - terjatev iz gospodarske pogodbe - zastaranje terjatve - triletni zastaralni rok - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - pretrganje zastaranja - zastaralni rok pri pretrganju - ugovor zoper plačilni nalog - vložitev tožbe - umaknjena, zavržena ali zavrnjena tožba - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - sklep o izvršbi - pravica do izjavljanja v postopku - dokazi in izvajanje dokazov
Kaj so gospodarski spori, določajo pravila procesnega prava, kaj so gospodarske pogodbe, pa pravila materialnega prava. Odločitev iz pravnomočnega sklepa VI P 130/2017 z dne 8. 1. 2018 (v katerem se je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odredilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču), ki je v izpodbijano sodbo povzeta v smislu, da gre za gospodarski spor (3. točka obrazložitve), je tako temeljila na uporabi določb ZPP, presoja sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom tožene stranke, da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe in da zato v tem primeru velja triletni zastaralni rok, pa na uporabi določb Zakona o gospodarskih družbah in Obligacijskega zakonika (pri čemer je prvostopenjsko sodišče presodilo, da vtoževana terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe).
Pritožnica sicer pravilno trdi, da z razveljavitvijo sklepa o izvršbi o zadevi še ni bilo odločeno in postopek ni bil končan, ni pa ji mogoče pritrditi v stališču, da razveljavitev sklepa pomeni, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 366. člena OZ. Postopek v tem sporu bo končan z izdajo te sodbe. Z njo je odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108023/2016 z dne 24. 10. 2016 bo na ta način ostal v veljavi kot to izhaja iz prvega odstavka 1. točke te obrazložitve. Zastaranje bo tako začelo teči znova s končanjem tega spora, kar je z izdajo sodbe pritožbenega sodišča. Med postopkom namreč - v nasprotju z navedbami pritožnice - zastaranje ne teče.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Pri toženi stranki je zaradi upada portfelja nelikvidnih naložb prenehala potreba po opravljanju dela v oddelku upravljanja problematičnih naložb in posledično prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu izkušenega referenta problematičnih naložb, ki ga je kot edini opravljal tožnik. Ker obsega del tega delovnega mesta ni bilo več za enega zaposlenega, je preostanek del razporedila na ostale zaposlene v službi za upravljanje problematičnih naložb. Tožena stranka za opravljanje dela, ki ga je opravljal tožnik ni zaposlila drugih delavcev. Glede na navedeno je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog po prvi alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer ekonomski in organizacijski, zaradi katerega je prenehala potreba po delu, ki ga je tožnik opravljal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
odločitev o pravdnih stroških - obrazložitev sklepa
Skladno z ustaljeno sodno prakso za procesni sklep o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in ni treba obširno navajati razlogov za odločitev, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost odločitve.
Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke za priznanje višjih stroškov nagrad za zastopanje tožene stranke iz naslova 100-odstotnega povišanja tarife po tarifni številki 15/1c OT, ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno številko 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča je namreč ureditev v navedenem delu OT v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Naložitev plačila zvišanih pravdnih stroškov delavcu namreč temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c o 100‑odstotnem povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primeru, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, če bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec.
Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 12.
odmera pokojnine - sorazmerni del starostne pokojnine - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
Pristojni nosilec države članice v primeru, ko je pridobitev pravice pogojena z dopolnitvijo zavarovalnih dob, upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice, kot bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo sam uporablja. Po določbi 12. člena Uredbe (ES) št. 987/2009 se k zavarovalni dobi, v skladu zakonodaje katerekoli druge države članice prištejejo dobe, če je to potrebno za pridobitev pravic, ki so pogojene z dopolnitvijo zavarovalnih dob, a le pod pogojem, da se navedene dobe ne prekrivajo.
ZDR-1 člen 81, 85, 85/1, 86, 89, 89/1, 89/1-3.. ZVZelP-1 člen 79, 79/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 83, 92.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
ZDR-1 sploh ne predvideva, da bi se odpoved izdala v obliki upravne oziroma sodne odločbe, z uvodom, izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tudi, če se je tožena stranka za takšno obliko odpovedi odločila, to ne pomeni, da je sodišče vezano zgolj na izrek, ne da bi se upoštevalo vsebina "obrazložitve". Odpoved je potrebno obravnavati celovito, pri čemer je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga, kot izhaja iz odpovedi, torej tudi iz obrazložitve odpovedi, in ne zgolj iz "izreka".
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da nedovoljeno predčasno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznost. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo tretjega odstavka 79. člena ZVZelP-1, ki določa, da če je za posamezno delo s predpisi določena obvezna primopredaja službe, se čas primopredaje delavca, ki prevzema delo, ne šteje v čas trajanja izmen. Tožnik je namreč nepravilno štel, da lahko zapusti delovno mesto, ker se mu čas primopredaje šteje v delovni čas oziroma bi zaradi opravljene primopredaje delal več kot 12 ur. V zvezi s tem je sodišče pravilno zaključilo, da ureditev delovnega časa na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, odstopa od splošne ureditve zaradi specifike del železniškega prometa, saj gre za varnostno kritične naloge, pri katerih je delovni čas natančno predpisan. Zato bi moral tožnik zapustiti delovno mesto šele ob 7.00 uri oziroma ob 19.00 uri in ne prej. V skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPŽP) pa se delavcem, ki delajo na delovnih mestih, na katerih je zaradi tehnološkega procesa dela potrebna primopredaja službe in traja od 10 do 15 minut, ta čas za vsako izmeno pri obračunu plače prizna kot dejansko opravljeno delo (čeprav se ne šteje v delovni čas - 83. člen KPŽP). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili tožnikovi predčasni odhodi z dela neopravičeni.
OZ člen 190, 190/3, 243, 270, 299, 299/1, 311, 347, 347/1, 378.. ZPIZ-2 člen 206, 206/5, 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - pogodbeno razmerje - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev - zastaranje
Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določijo glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na navedeno pravno podlago bi torej tožena stranka sredstva morala izplačati najkasneje do 30. 5. 2014. Ker je bilo izplačilo izvršeno šele dne 13. 7. 2016, je bila z izpolnitvijo od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v zamudi.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 118.. ZUJIK člen 83, 83/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - volja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - dejavnost s področja vzgoje, izobraževanja in kulture
Vrhovno sodišče RS (in enako tudi pritožbeno sodišče) je že večkrat zavzelo stališče, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena. Volja delavca je odločilna le z vidika ugotovitve obstoja elementa prostovoljne vključitve v organiziran delovni proces delodajalca. Ker velja zakonska prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, se tožena stranka tudi ne more uspešno sklicevati na zlorabo pravic s strani tožnice in na kršitev načela vestnosti in poštenja. Če so v razmerju med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, je bila tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi in s tem preprečiti (nadaljnje) nezakonito opravljanje dela tožnice na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju.
Če je tožnica opravljala delo dirigenta v razmerju, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja, ji je za to obdobje delovno razmerje treba priznati. Razlogi, zaradi katerih se tožena stranka s tožnico ni odločila skleniti pogodbe o zaposlitvi oziroma ki naj bi preprečevali sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne morejo biti upoštevni.