Temeljno vprašanje v tej zadevi je vprašanje možnosti nadaljevanja postopka z dedičem prvotne tožnice. Smrt stranke namreč privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da pridejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca, kar pa ni primer v tem sporu, saj se vsebina spora nanaša le na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 28. 2. 2016 (oziroma po izpodbijani sodbi od 1. 3. 2016) do 30. 8. 2016 v konkretno določenem znesku, ki prvotni tožnici z odločbo toženke ni bil priznan. To obenem pomeni, da v trenutku smrti prvotne tožnice ta terjatev ni mogla preiti na dediča in je ugasnila. S tem tudi dedič (sedanji tožnik) ni legitimiran za uveljavljanje dodatnega zneska iz naslova pomoči in postrežbe po pokojni zavarovanki.
Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi prvenstveno upoštevalo naravo dejavnosti toženke, ki ji je pripisalo poseben pomen prav zaradi skrbi za zdravje pacientov in eventualne hujše posledice ter omejenost nadzora farmacevtov pri njegovem delu, kar pa ne more biti odločilno. Narava dejavnosti in odgovornost posameznega delavca je namreč lahko razlog za sodno razvezo samo v povezavi z dosedanjim delom delavca in očitano kršitvijo ter težo te kršitve, ne more biti pa to splošen kriterij, ki bi diferenciral posamezne dejavnosti delodajalcev oziroma poklice in že na tej podlagi predstavljal kriterij za možnost sodne razveze ali reintegracijo. Neutemeljeno je neko dejavnost izpostaviti kot tako pomembno oziroma tako potencialno nevarno, da bi že njena narava utemeljevala drugačno presojo v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodno razvezo, torej izpostavitev dejavnosti kot pomembnega dodatnega kriterija za sodno razvezo. To ni zakonski kriterij. Na drugi strani takšno tolmačenje tudi ne upošteva tega, ali so bile hujše posledice za delovanje delodajalca ali tretjih oseb sploh ugotovljene. V konkretnem primeru jih ni bilo.
Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze upošteva tudi dotedanje delo delavca, morebitne dotedanje napake pri delu ali kršitve, v povezavi s konkretno očitano kršitvijo. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki že osem let, da do očitane kršitve ni storil napak, da je bil vseskozi odlično ocenjen (ocena prejšnje vodje lekarne) in da je očitno obstajalo tudi veliko zadovoljstvo uporabnikov z njegovim delom. Obenem je treba upoštevati tudi dober odnos tožnika s sodelavci. Na drugi strani tožnikov odnos z direktorico toženke in neposredno vodjo očitno ni bil najboljši, kar je delno treba pripisati tudi njegovi sindikalni aktivnosti, vendar je predvsem pomembno, da se tudi objektivno ta odnos zaupanja ni mogel porušiti zaradi ene napake tožnika pri delu, ob tem, da je bila ta ocenjena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, ki tudi ni bila storjena iz hude malomarnosti. Ob dodatnem dejstvu, da toženka potrebuje farmacevte, ki so bili itak preobremenjeni, te okoliščine pretehtajo pri presoji o reintegraciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima toženka petnajst enot in bi tožniku lahko zagotovila delo na njegovem delovnem mestu v drugi enoti in se na ta način izognila konfliktu z do tedaj neposredno nadrejeno delavko. Obenem tudi dogajanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku (tožnikova obramba in komunikacija v sodnem postopku ni bila žaljiva) ne kaže na tako porušene odnose, ki bi narekovali sodno razvezo.
Izvedeniško mnenje ni bilo tako jasno, popolno in brez pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, oziroma da tega dokaza ne bi izvedlo. Zlasti ne, ker je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem drugega izvedenca. Na njeno argumentirano kritiko izvedenec ni zadovoljivo odgovoril, saj pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču in jo je sodišče štelo za (ustrezno) dopolnitev, v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ne dosega standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom, ni nična, pač pa se domneva, da je sklenjena za nedoločen čas. Tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi tožnica po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten. Končno tudi to, da tožnici morebiti ni bilo treba prihajati na delo, sploh, če sta se stranki tako dogovorili, ne more vplivati na veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
Glede na trditveno podlago zahtevka, ki jo je navedel tožnik in ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje (četudi je nista pravilno upoštevali), je mogoč le zaključek, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. V okviru te trditvene podlage zahtevka torej ni ključna pravica oziroma obveznost zagotavljanja dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.
Če je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi ali druge nezakonitosti delodajalca, mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kaže v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.
Če zaradi prenehanja delovnega razmerja dopusta ne more več izrabiti, je upravičen do nadomestila. Nadomestilo po 164. členu ZDR-1 je po naravi in namenu povsem drugačen institut od denarne odškodnine za povzročeno škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo opredeli stranka. O utemeljenosti zahtevka mora odločiti glede na podane navedbe, kar pomeni, da je vezano na dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.
To, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, samo po sebi ne pomeni, da mu je zaradi tega nastala tudi škoda, drugega pa tožnik ni zatrjeval. Njegove navedbe ne vsebujejo nobenega relevantnega dejstva glede obstoja škode, ne premoženjske ne nepremoženjske narave. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za priznanje odškodnine.
Ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče glede na dejstva, ki jih je ugotovilo in o katerih sta stranki razpravljali, zmotno uporabi materialno pravo.
Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti druga toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz stvari oziroma dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost morata biti že po svoji naravi nevarni oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost v primerih, če stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.
Gradbena dejavnost sama po sebi tudi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da delo gradbenikov že samo po sebi predstavlja delo s povečano nevarnostjo; takšno pa lahko postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.
Tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh - v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami, in v katerem je bil tožnik varen, zaradi česar odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila in zaradi česar je padel v globino na drugo stran.
Revizijsko sodišče ne sprejema izhodišča izvedenca o pomanjkljivem nadzoru, ki bi v praktični izvedbi pomenil, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini, s tem da prevzame tudi pištolo za pranje) pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Nenazadnje je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, kar pa po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da bi moral delodajalec (ali v tem primeru izvajalec) delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučevati, kako naj ga opravi. Nemogoče je zahtevati vzpostavitev stalnega nadzora.
Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur in da je zato moral opraviti več dela. Škodo je opredelil kot premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka. Ta opredelitev škode in navedbe o kršitvi enovite pravice do dnevnega počitka bi lahko kazale, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo pa predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela.